Pojdi na vsebino

Balh

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Balh

بلخ
Ruševine Masjid Sabz (Zelene mošeje) (julij 2001)
Ruševine Masjid Sabz (Zelene mošeje) (julij 2001)
Balh se nahaja v Afganistan
Balh
Balh
Položaj Balha v Afganistanu
Koordinati: 36°45′N 66°54′E / 36.750°N 66.900°E / 36.750; 66.900
Država Afganistan
ProvincaBalh
OkrožjeBalh
Nadm. višina
365 m
Prebivalstvo
 (2021)[1]
 • Skupno138.594
Časovni pas+ 4.30

Balh (perzijsko بلخ, latinizirano: Balkh, baktrijsko βαχλο, ẞaxlɔ: Bahlo, Bahlɔ) je bilo starodavno mesto, središče budizma, sufizma in zaratustrstva v sedanjem severnem Afganistanu. Sodobni Balh je zdaj majhno mesto v provinci Balh, približno 20 km severozahodno od upravnega središča province Mazar-e Šarifa in 74 km južno od reke Amu Darje in meje med Afganistanom in Uzbekistanom. V preteklosti je bil največje mesto v Horasanu. Marko Polo ga je opisal kot razkošno in veličastno mesto.[2] V letih 2021–2022 je državni urad za statistiko in informacije poročal, da je imelo mesto 138.594 prebivalcev.[3] Kot osmo največje naselje v državi je po neuradnih ocenah za leto 2024 prebivalstvo približno 114.883 ljudi.[4][5]

Zgodovinsko gledano je bilo mesto današnjega Balkha zelo cenjeno zaradi njegovega verskega in političnega pomena v Ariani. Središče zaratustrstva in budizma je bilo starodavno mesto Perzijcem poznano tudi kot Zariaspa, Grkom pa kot Bactra, po čemer je nastalo ime Baktrija. Kot tako je bilo znano kot glavno mesto Baktrije ali Toharistana. Italijanski raziskovalec in pisatelj Marco Polo je pred mongolskimi osvajanji opisal Balkh kot »plemenito mesto in velik sedež učenja«. Večina starega mesta je v razvalinah, ki so približno 12 kilometrov od desnega brega sezonsko tekoče reke Balh, na nadmorski višini približno 365 metrov.

Medtem ko je to eno od etnično raznolikih naselij v Afganistanu, Tadžiki predstavljajo znaten del prebivalstva Balha[6] in to mesto stalno naseljujejo že tisočletja.[7] Glavni jezik mesta je darijščina, ki ga govori velika večina.[8] Okolica Balha je še posebej znana po svojih arheoloških najdiščih, ki potrjujejo prisotnost številnih različnih civilizacij, ki so vplivale na mestno družbo v različnih obdobjih.

Pred mestom je bil velik budistični samostan, kasneje znan kot Naubahar ali Nava Vihāra (sanskrt).[9]

Francoski budistka Alexandra David-Néel z Balhom povezuje mitološko kraljestvo Šambala in domneva, da ime Balh izvira iz staroperzijskega izraza Šam-i-Bala, ki pomeni 'vzvišena svetloba'.[10] Gurdjieffian J. G. Bennett špekulira, da je bil Šambala baktrijski sončni tempelj Šams-i-Balh.[11]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Karta Baktrije s prestolnico Balh (Bactres)

Balh je bil domnevno prvo mesto, v katerega so se v obdobju 2000-1500 pr. n. št. preselila plemena iz zgornjega porečja Amu-Darje (v grščini znano tudi kot Oxus).[12] Arabci so ga zaradi njegove častitljive starosti imenovali Umm Al-Belaad – Mati mest. Mesto je bilo tradicionalno središče zaratustrstva.[13] Ime Zarisaspa, ki je ali drugo ime za Balh ali ime dela mesta, bi lahko izhajalo iz imena pomembnega zoroastrskega svetišča ognja Azar-i-Asp.[13] Za Balh se domneva, da je prav v njem Zaratustra prvič oznanjal svojo vero in v njem tudi umrl.

Vendar so šele pred kratkim francoski arheologi pod vodstvom Johanne Lhullier in Julia Bendezu-Sarmienta našli arheološke ostanke pred letom 500 pr. n. št. v delu, imenovanem Bala Hissar, ki je citadela mesta. To prvo naselbino so datirali v starejšo železno dobo (obdobje Yaz I., ok. 1500-1000 pr. n. št.) in se nadaljevalo do predahemenidskega časa (obdobje Yaz II, ok. 1000-540 pr. n. št.).[14] Bala Hissar je na severu najdišča in je ovalne oblike, s površino okoli 1500 krat 1000 m² (približno 150 hektarjev), na jugu pa je spodnje mesto. Druga gomila na tem mestu, znana kot Tepe Zargaran in severni utrdbni zid Balha, sta bila zasedena v velikem obsegu v času Ahemenidov (obdobje Yaz III., ok. 540-330 pr. n. št.).

Ker je bil Balh središče prvega indo-iranskega kraljestva[15] (Baktrija, Daksia, Buhdi), so nekateri znanstveniki prepričani, da so se Indo-Iranci ravno od tu v več valovih razširili v severovzhodni Iran in Sistan, kjer so postali sedanji sedanji Perzijci, Tadžiki, Paštuni in Baluči. Regija, ki je zaradi podnebnih sprememb zdaj pustinja, je bila v antiki zelo rodovitna. Ustanovitev kraljestva se pripisuje Gajomartu, po perzijski legendi prvemu kralju na svetu. Balh je bil že zelo zgodaj rival Ekbatane, Niniv in Babilona.

Srebrnik grško-baktrijskega kralja Evtidema I., enega od vladarjev starodavnega Balha, 3.-2. stoletje pr. n. št.

Armenski viri navajajo, da je bil Balh prestolnica Arsakidske dinastije Partskega cesarstva. Po izročilu je v mestu stal starodaven Anahitin tempelj, tako bogat, da je stalno izzival plenilce. Aleksander Veliki se je po uboju kralja Balha poročil z Roksano Baktrijsko.[16] Balh je postal prestolnica Grško-baktrijskega kraljestva, katero so tri leta (208-206 pr. n. št.) oblegali Selevkidi. Po razpadu Grško-baktrijskega kraljestva so do prihoda Arabcev v njem vladali Indo-Skiti, Parti, Indo-Parti, Kušani, Indo-Sasanidi, Kidariti, Heftaliti in Sasanidi.

Starodavna baktrijska religija

[uredi | uredi kodo]

Baktrijski dokumenti - v baktrijskem jeziku, napisani od 4. do 8. stoletja - dosledno spominjajo na imena lokalnih božanstev, kot sta na primer Kamird in Vakhš, kot priče pogodb. Dokumenti prihajajo z območja med Balhom in Bamijanom, ki je del Baktrije.[17]

Zaratustrstvo in budizem

[uredi | uredi kodo]
Kraljestvo Bahlika poleg drugih lokacij kraljestev in republik, omenjenih v indijskih epih ali Bharata Khanda

Balh je budistom dobro znan kot rojstni kraj Trapuse in Bahalike, dveh trgovcev, ki sta po svetih spisih postala Budova prva učenca. Bila sta prva, ki sta Budi ponudila hrano, potem ko je dosegel razsvetljenje, v zameno pa jima je Buda podaril osem svojih las, da bi se ga spominjala. Po nekaterih poročilih sta se Trapusa in Bahalika vrnila v Balh in zgradila dve stupi po navodilih Bude. Balh je zato poimenovan po Bahaliki, ki je zaslužen za uvedbo budizma v mesto. To se odraža v literaturi, kjer se mesto imenuje Balhika, Bahlika ali Valhika. Prvi budistični samostan (vihara) v Balhu je bil zgrajen za Bahalika, ko se je vrnil domov, potem ko je postal budistični menih.

Kitajski romar Fašjan (337-422 n. št.) je v zgodnjem 5. stoletju odpotoval v to regijo in ugotovil, da hinajana budizem prevladuje v Šan Šanu, Kuči, Kašgarju, Ošu, Udajani in Gandari. Kasneje je kitajski menih Šuandzang (602–664 n. št.) leta 630 n. št. obiskal Balh, ko je bil cvetoče središče budizma Hinajana. Po njegovih spominih je bilo v času njegovega obiska v mestu ali njegovi bližini okrog sto budističnih samostanov. Bilo je 3000 menihov in veliko število stup in drugih verskih spomenikov. Šuandzang je tudi pripomnil, da so hunski vladarji Balha, ki so bili potomci indijskega kraljevega staleža, široko prakticirali budizem.

Veleposlanik iz Balha (白題國 Baitiguo) pri dinastiji Tang, Vanghuitu (王會圖), okoli 650 n. št.

V 8. stoletju je korejski menih in popotnik Hječo (704–787 n. št.) zapisal, da so tudi po arabski invaziji prebivalci Balha še naprej izvajali budizem in sledili budističnemu kralju. Opozoril je, da je takratni kralj Balha pobegnil v bližnji Badakšan.[18]

Najimenitnejši budistični samostan je bil Nava Vihara ('Novi tempelj'), ki je imel ogromen kip Gautame Bude. Stoji v bližini mesta Balh in je služil kot romarsko središče za politične voditelje, ki so prihajali od daleč, da bi se mu poklonili.[19] Malo pred arabskim osvajanjem je samostan postal zaratustrski tempelj ognja. Nenavadno omembo te stavbe najdemo v zapisih geografa Ibn Havkala, arabskega popotnika iz 10. stoletja, ki opisuje Balh kot zgrajen iz gline, z obzidjem in šestimi vrati ter se razteza za polovico parasanga. Omenja tudi grad in mošejo.

Veliko sanskrtskih medicinskih, farmakoloških in toksikoloških besedil je bilo prevedenih v arabščino pod pokroviteljstvom Khalida, vezirja Al-Mansurja. Khalid je bil sin glavnega duhovnika budističnega samostana. Nekateri člani družine so bili ubiti, ko so Arabci zavzeli Balh; drugi, vključno s Khalidom, so preživeli s spreobrnitvijo v islam. Kasneje bodo postali znani kot Barmakidi iz Bagdada.[20]

Judovstvo

[uredi | uredi kodo]

Sanherib, ki je vladal Neoasirskemu cesarstvu od leta 705 do 681 pr. n. št., naj bi prisilno preselil nekaj Izraelcev v Balh, potem ko jih je med asirskim ujetništvom razlastil iz Izraelskega kraljestva. To poročilo je obravnavano v delih egipčanskega zgodovinarja Al-Makrizija, ki je zapisal, da sta se prihod in uveljavitev Judov v Balhu zgodila v luči Sanheribovega pohoda na Levant. Poleg tega so številni geografi iz arabskega sveta potrdili obstoj spomenika, imenovanega Bāb al-Jahūd (lit. 'Judovska vrata') in naselja, imenovanega al-Jahūdija na mestu Balh.[21] Nekateri muslimani verjamejo, da je izraelski prerok Jeremija med babilonskim ujetništvom pobegnil v Balh in da je bil tam pokopan izraelski prerok Ezekiel, čeprav Judje častijo Ezekielovo grobnico v današnjem Iraku kot kraj njegovega zadnjega počivališča.[22]

Judovska skupnost v Balhu je bila nadalje opažena v Gaznavidskem imperiju v 11. stoletju, ko so bili Judje prisiljeni vzdrževati vrt za Mahmuda iz Gaznija in plačati manjšinski davek v višini 500 dirhamov. Glede na judovsko ustno zgodovino so pod Timurjem iz Timuridskega cesarstva Judje v Balhu dobili lastno zaprto mestno četrt, v kateri so živeli.[23]

Še leta 1885 je v Balhu obstajala precejšnja judovska skupnost, kot je potrdil britanski upravitelj Charles Yate po drugi anglo-afganistanski vojni: »precejšnja kolonija Judov, ki imajo ločeno četrt vasi zase, in se je pojavila, kolikor smo lahko presodili, za moške lepega videza z najbolj nezmotljivo judovskimi potezami.«[24]

Hivi al-Balkhi, ekseget in biblijski kritik iz 9. stoletja, je bil rojen v Balhu in za katerega se splošno verjame, da je bil buharski Jud, vsaj po etnični pripadnosti, saj so nekateri učenjaki trdili, da je bil praktičen gnostični kristjan.

Arabska osvajanja in islamizacija

[uredi | uredi kodo]

V času islamskega osvajanja Perzije v 7. stoletju pa je Balh predstavljal postojanko odpora in varno zatočišče za perzijskega cesarja Jazdegerda III., ki je tja pobegnil pred Omarjevo vojsko. Kasneje, v 9. stoletju, med vladavino Ja'kuba bin Laitha as-Saffarja, je islam postal trdno zakoreninjen pri lokalnem prebivalstvu.

Srebrni dirham Omajadskega kalifata, kovan v Balkh al-Baidi leta 111 po hidžri (=729/30 n. št.)

Arabci so zasedli Perzijo leta 642 (v času Osmanovega kalifata, 644–656 n. št.). Pritegnila sta jih veličina in bogastvo Balha, zato so ga leta 645 napadli. Šele leta 653 je arabski poveljnik al-Ahnaf ponovno vdrl v mesto in ga prisilil k plačilu davka. Arabska oblast nad mestom pa je ostala šibka. Območje je bilo pod arabskim nadzorom šele potem, ko ga je leta 663 n. št. ponovno osvojil Muavija I.. Profesor Upasak opisuje učinek te osvojitve s temi besedami: »Arabci so plenili mesto in brez razlikovanja pobijali ljudi. Rečeno je, da so vdrli v znamenito budistično svetišče Nava-Vihara, ki ga arabski zgodovinarji imenujejo 'Nava Bahara' in opisujejo kot enega od veličastnih krajev, ki je obsegal vrsto 360 celic okoli visokih stup, ki so jih oropali in dragulji so bili posejani na številnih podobah in stupah in so odnesli bogastvo, nakopičeno v Vihari, vendar verjetno niso povzročili večje škode drugim samostanskim stavbam ali menihom, ki so tam prebivali.«

Arabski napadi niso imeli velikega vpliva na normalno cerkveno življenje v samostanih ali na balško budistično prebivalstvo zunaj. Budizem je še naprej cvetel z njihovimi samostani kot središči budističnega učenja in usposabljanja. Učenjaki, menihi in romarji iz Kitajske, Indije in Koreje so še naprej obiskovali ta kraj. Proti arabski vladavini v Balhu je prišlo do več uporov.

Arabski nadzor nad Balhom ni trajal dolgo, saj je kmalu prišel pod oblast lokalnega princa, vnetega budista, imenovanega Nazak (ali Nizak) Tarkan. Leta 670 ali 671 je pregnal Arabce s svojih ozemelj. Vodilnega duhovnika (Barmaka) iz Nava-Vihare naj ne bi le ozmerjal, ampak ga je obglavil, ker je sprejel islam. Po drugem poročilu je, ko so Balh osvojili Arabci, glavni duhovnik Nava-Vihare odšel v prestolnico in postal musliman. To ni bilo všeč prebivalcem Balha. Bil je odstavljen in na njegovo mesto postavljen njegov sin.

Nazak Tarkan naj bi prav tako umoril ne le glavnega duhovnika, ampak tudi njegove sinove. Rešil se je le mladi sin. Mati ga je odpeljala v Kašmir, kjer se je učil v medicini, astronomiji in drugih vedah. Kasneje so se vrnili v Balh. Prof. Makbool Ahmed opaža: »Zamika se misliti, da družina izvira iz Kašmirja, saj so se v času stiske zatekli v dolino. Kakorkoli že, njihov kašmirski izvor je nedvomen in to tudi pojasnjuje globoko zanimanje Barmakov, v poznejših letih v Kašmirju, saj vemo, da so bili odgovorni za povabilo več učenjakov in zdravnikov iz Kašmirja na dvor v Abasidi.« Prof. Makbool se sklicuje tudi na opise Kašmirja v poročilu, ki ga je pripravil odposlanec Jahja bin Barmak. Domneva, da bi odposlanec morda obiskal Kašmir med vladavino Samgramapide II. (797–801). Omenjeni so bili modreci in umetnost.

Arabci so Balh uspeli spraviti pod svoj nadzor šele leta 715 našega štetja, kljub močnemu odporu Balhov v obdobju Omajadov. Kutajba ibn Muslim al-Bahili, arabski general, je bil guverner Horasana in vzhoda od leta 705 do 715. Arabcem je zagotovil trdno oblast nad deželami onkraj Oxusa. Boril se je in ubil Tarkana Nizaka v Toharistanu (Baktriji) leta 715. Po arabskem osvajanju so bili menihi Vihare bodisi ubiti bodisi prisiljeni opustiti svojo vero. Vihare so bile zravnane z zemljo. Neprecenljivi zakladi v obliki rokopisov v knjižnicah samostanov so bili zažgani. Trenutno delno stoji le starodavno obzidje mesta, ki ga je nekoč obdajalo. Nava-Vihara stoji v ruševinah blizu Takht-i-Rustama.[25] Leta 726 je omajadski guverner Asad ibn Abdallah al-Kasri obnovil Balh in vanj namestil arabsko garnizijo, medtem ko je v svojem drugem guvernerstvu, desetletje pozneje, tja prenesel glavno mesto province.

Omajadsko obdobje je trajalo do leta 747, ko ga je Abu Muslim zavzel za Abaside (naslednjo dinastijo sunitskega kalifata) med Abasidno revolucijo. Mesto je ostalo v rokah Abasidov do leta 861, ko so ga leta 870 zavzeli Safaridi.

Mongolsko osvajanje in uničenje

[uredi | uredi kodo]

Leta 1220 je Džingiskan oplenil Balh, poklal njegove prebivalce in z zemljo zravnal vse stavbe, ki so bile sposobne obrambe – temu je bil v 14. stoletju znova izpostavljen od Timur Lenka. Ne glede na to pa bi ga Marco Polo (verjetno mislil na njegovo preteklost) še vedno lahko opisal kot plemenito mesto in velik sedež učenja. Kajti ko je Ibn Batuta obiskal Balh okoli leta 1333 med vladavino Kartidov, ki so bili do leta 1335 tadžiški vazali mongolskega Ilkanata s sedežem v Perziji, ga je opisal kot mesto, ki je še vedno v ruševinah: »Je popolnoma razpadlo in nenaseljeno, toda kdorkoli vidi mislil bi, da je naseljeno zaradi trdnosti njegove konstrukcije (saj je bilo veliko in pomembno mesto) in mošeje in šole ohranjajo svojo zunanjo podobo še danes, z napisi na svojih stavbah, vrezanimi z lapis modro barvo.«[26]

Obnovili so ga šele leta 1338. Leta 1389 ga je zavzel Tamur in njegovo citadelo uničil, vendar je Šah Rukh, njegov naslednik, citadelo leta 1407 ponovno zgradil.

16. do 19. stoletja

[uredi | uredi kodo]
Zelena mošeja v Balhu

Leta 1506 so Uzbeki vstopili v Balh pod poveljstvom Mohameda Šajbanija. Leta 1510 so jih za kratek čas izgnali Safavidi. Babur je vladal Balhu med letoma 1511 in 1512 kot vazal perzijskih Safavidov. Toda Buharski kanat ga je dvakrat porazil in bil je prisiljen se umakniti v Kabul. Balhu je vladala Buhara, razen vladavine Safavidov med letoma 1598 in 1601.

Mogulski cesar Šah Džahan se je v 1640-ih več let neuspešno bojeval z njimi. Kljub temu je Balhu od leta 1641 vladalo Mogulsko cesarstvo, leta 1646 pa ga je Šah Džahan spremenil v subah (cesarska provinca na najvišji ravni), ki je bil izgubljen leta 1647, tako kot sosednji Badakhšan Subah. Balh je bil vladni sedež Aurangzeba v njegovi mladosti. Leta 1736 ga je osvojil Nader Šah. Po njegovem umoru je lokalni uzbekistanski hadži kan leta 1747 razglasil neodvisnost Balha pod kanatom Maimana.

Leta 1751 je Balh zajel Ahmad Šah Durrani iz Durranijskega cesarstva.

Območje Balh je večino zgodnjega 19. stoletja upravljala uzbekistanska dinastija Kataghan s prestolnico v Khulmu, ki je samo nominalno priznavala suverenost Kabula.[27] V tem obdobju je dinastija Katagan prav tako tekmovala z Buharo v meddinastičnih spopadih na celotnem območju. Šele z osvajanji Dost Mohamed Kana Kabulskega emirata v 1850-ih, ki so mu sledila osvajanja Abdur Rahman Kana leta 1888, je regija 'malega Turkestana' južno od Amu Darje (znana tudi kot reka Oxus) postala stalni del Afganistana.[28][29] Do leta 1885 je Charles Yate poročal, da je mesto »nič drugega kot velika ruševina« in da ni bilo več kot 500 hiš, v katerih so večinoma živeli afganistanski naseljenci in zelo malo Uzbekov.[30]

Leta 1866 je Balh po izbruhu malarije med sezono poplav izgubil svoj upravni status in ga prevzel sosednje mesto Mazar-e Šarif (Mazar-i-Sharif), približno 20 kilometrov jugovzhodno od Balha.[31]

Sodobni Balh

[uredi | uredi kodo]

Modernizacija Balha se je začela leta 1934, ko je bilo zgrajeno osem ulic, več javnih stavb in bazarjev. V mestu je središče bombažne industrije, strojenja ovčjega krzna, ki je na Zahodu znano kot karakul (Karakulska ovca in poljedelskih pridelkov, zlasti mandljev in melon.

Arheološka najdišča in muzeji so v zadnjih vojnah predmet nezakonitih izkopavanj in kraje.[32]

Glavne znamenitosti

[uredi | uredi kodo]

Ruševine starodavnega Balha

[uredi | uredi kodo]
Ostanki grškega kapitela, odkritega v Balhu

Stare budistične stavbe so se izkazale za bolj trpežne od kasnejših islamskih.

Stupa Top-Rustam ima pri temeljih premer 46 m, na vrhu pa 27 m. V notranjosti so štirje vkopani polkrožni oboki, do katerih od zunaj vodijo štirje prehodi. Zgrajena je iz na soncu sušenih kvadratnih zidakov s stranico 60 cm, debelih 10 do 13 cm. Takht-e Rustam (Rustamov prestol) ima obliko klina z različno dolgimi stranicami. Zgrajen je iz pregnetene zmesi blata in slame. Možno je, da gre za ruševine Nava Vihara, ki jih je opisal kitajski budistični menih Šuandzang (602–664). V soseščini so ostanki tudi številnih drugih stup.[33]

Druge zanimivosti

[uredi | uredi kodo]

V Balhu in njegovi okolici tudi več drugih zanimivosti:

  • ostanki obzidja, dolgi približno 10 km[34]
  • severno od njega je drugo utrjeno območje, imenovano Balu Hisar[34]
  • Tepe Zargaran je umetno zgrajena gomila s plastmi iz najmanj 2. stoletja n. št.
  • s ploščicami obloženi timuridsko svetišče Khvaja Abu Nasr Parsa, zgrajeno leta 1460/1461
  • medresa Sajid Subhan Kuli Kana iz 17. stoletja z enim ohranjenim ivanom
  • svetišče in mošeja Khvaja Nasr Parsa
  • grob Rabije Balhi, verjetno prve pesnice v zgodovini novoperzijske poezije
  • izjemno lepo okrašena Mošeja z devetimi kupolami (Masjid-e Noh Gonbad), imenovana tudi Hadži Pijada, je najstarejši islamski spomenik v Afganistanu

Muzeja

[uredi | uredi kodo]

Muzej v Balhu je bil nekoč drugi največji muzej v Afganistanu, zdaj pa je v veliki meri izropan.[35]

V Muzeju modre mošeje je islamska knjižnica, razstava predmetov, najdenih v ruševinah Balha, dela islamske umetnosti, vključno s Koranom iz 13. stoletja in zbirka afganistanske dekorativne in ljudske umetnosti.

Slavni meščani

[uredi | uredi kodo]

Nam najbolj znani osebi, rojeni v Balhu, sta bila perzijski islamski filozof, teolog, pravnik, pesnik in sufijski mistik Mejlana Dželaludin Rumi (1207-1273) in perzijski učenjak enciklopedične izobrazbe Ibn Sina (Avicena, okoli 980-1037).

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Estimated Population of Afghanistan 2020-21« (PDF). National Statistics and Information Authority (NSIA). www.nsia.gov.af. str. 31. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. julija 2020. Pridobljeno 24. marca 2021.
  2. ↑ City of Balkh (antique Bactria). UNESCO World Heritage Centre.
  3. ↑ »Estimated Population of Afghanistan 2021-22« (PDF). National Statistic and Information Authority (NSIA). april 2021. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 24. junija 2021. Pridobljeno 21. junija 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  4. ↑ »Afghanistan Population (2024) - Worldometer«. www.worldometers.info (v angleščini). Pridobljeno 10. februarja 2024.
  5. ↑ »Population of Cities in Afghanistan 2024«. worldpopulationreview.com. Pridobljeno 10. februarja 2024.
  6. ↑ »Provincial Profile - Balkh« (PDF). Regional Rural Economic Regeneration Strategies (RRERS). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. oktobra 2015. Pridobljeno 13. julija 2024.
  7. ↑ [1] Arhivirano 21 October 2020 na Wayback Machine. Britannica Online Encyclopedia
  8. ↑ »Balkh — Afghanistan«. 5. september 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2013. Pridobljeno 13. julija 2024.
  9. ↑ Litvinovsky, Boris Abramovich. History of civilizations of Central Asia, Volume 3. UNESCO. Motilal Banarsidass, str. 149.
  10. ↑ David-Néel, A. Les Nouvelles Littéraires. 1954, str. 1.
  11. ↑ Bennett, J.G. Gurdjieff: aking a New World.
  12. ↑ Nancy Hatch Dupree. An Historical Guide to Afghanistan. Kabul, Afganistan, 1977.
  13. ↑ 13,0 13,1 William Woodthorpe Tarn. The Greeks in Bactria and India. Ares Publishers, Inc., Chicago. 1984, str. 114–115.
  14. ↑ Lhuillier, Johanna, Julio Bendezu-Sarmiento, & Philippe Marquis, (2021). "Ancient Bactra: New Data on the Iron Age Occupation of the Bactra Oasis" , in Archaeology of Central Asia during the 1st millennium BC, from the beginning of the Iron Age to the Hellenistic period: Proceedings from the Workshop held at 10th ICAANE.
  15. ↑ Iran vi. Iranian Languages and Scripts (1) E. Encyclopaedia Iranica. Pridoljeno 2. junija 2015.
  16. ↑ Lynne O'Donnell (20. oktober 2013). Silk Road jewel reveals more of its treasures. BBC News Magazine. Pridobljeno 20. oktobra 2013.
  17. ↑ Azad, A. (2013). Sacred Landscape in Medieval Afghanistan: Revisiting the Faḍāʾil-i Balkh. OUP.
  18. ↑ van Bladel, Kevin (2011). »The Bactrian Background of the Barmakids«. V A. Akasoy, C. Burnett and R. Yoeli-Tlalim (ur.). Islam and Tibet: Interactions along the Musk Routes. London: Ashgate. str. 43–88.
  19. ↑ Reinterpreting Islamic Historiography: Hārūn al-Rashīd and the narrative of the ʻAbbāsid caliphate by Tayeb El-Hibri published by Cambridge University Press, 1999 Page 8 ISBN 0-521-65023-2, ISBN 978-0-521-65023-6
  20. ↑ India, the Ancient Past: a history of the Indian sub-continent from c. 7000 BC to AD 1200 by Burjor Avari Edition: illustrated Published by Taylor & Francis. ISBN 0-415-35616-4, ISBN 978-0-415-35616-9 Page 220.
  21. ↑ Ben Zion Yehoshua-Raz (2010). Stillman, Norman (ur.). Encyclopedia of Jews in the Islamic World. Brill Publishing. Arhivirano iz spletišča dne 1. decembra 2017. Pridobljeno 28. novembra 2017.
  22. ↑ Fischel (1971). Encyclopedia Judaica (4 izd.). str. 147.
  23. ↑ Shterenshis, Michael (2013). Tamerlane and the Jews. Hoboken: Taylor and Francis. str. 58. ISBN 978-1136873669.
  24. ↑ Yate, Major Charles Edward (1888). Northern Afghanistan, or, Letters from the Afghan Boundary Commission. Edinburgh & London: William Blackwood & Sons. str. 256.
  25. ↑ Kumar, Ramesh. »The Rise Of Barmarks«. Kashmir News Network. Arhivirano iz spletišča dne 1. oktobra 2011. Pridobljeno 30. novembra 2010.
  26. ↑ Gibb, H.A.R. (1971). The Travels of Ibn Baṭṭūṭa, A.D. 1325–1354 (Volume 3). London: Hakluyt Society. str. 571.
  27. ↑ Pickett, J. (2023, June 21). Central Asia between Empires: New Research on the 18th and 19th Centuries. Oxford Research Encyclopedia of Asian History. Retrieved 19 Jul. 2023, from https://oxfordre-com.wikipedialibrary.idm.oclc.org/asianhistory/view/10.1093/acrefore/9780190277727.001.0001/acrefore-9780190277727-e-713
  28. ↑ Noelle, Christine (1997). State and Tribe in Nineteenth Century Afghanistan The Reign of Amir Dost Muhammad Khan (1826-1863) (v English). Psychology Press. str. 15. ISBN 9781138982871.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  29. ↑ Lee, Jonathan (2019). Afghanistan: A History from 1260 to the Present (v English). Reaktion Books. str. 188. ISBN 9781789140101.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  30. ↑ Yate, Major Charles Edward (1888). Northern Afghanistan, or, Letters from the Afghan Boundary Commission. Edinburgh & London: William Blackwood & Sons. str. 255.
  31. ↑ Grenet, F. »BALḴ«. Encyclopædia Iranica (Online izd.). United States: Columbia University. Arhivirano iz spletišča dne 17. novembra 2018. Pridobljeno 25. februarja 2019.
  32. ↑ Ancient Afghan City Looted Anew. Associated Press, 2002.
  33. ↑ Azad, Arezou (12. december 2013). Sacred Landscape in Medieval Afghanistan Revisiting the Faḍāʾil-i Balkh. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-968705-3.
  34. ↑ 34,0 34,1 City of Balkh (antique Bactria). Pridobljeno 14. marca 2016.
  35. ↑ UNHCR Centre. Pridobljeno 2. junija 2015.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Balkh
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Balh.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Balh&oldid=6349181«