Alanya

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Alanya
Mesto
Barvito mesto z rdečimi strehami, ki dviga nad zavitim pristaniščem z modro vodo in križarki ob dolgem pomolu.
Mestno središče in pristanišče
Vzdevek: Güneşin Gülümsediği Yer
(»Kjer se sonce smeji«)
Alanya is located in Turčija
Alanya
Alanya
Položaj Alanye v Turčiji
Koordinati: 36°33′N 32°00′E / 36.550°N 32.000°E / 36.550; 32.000
Država Zastava Turčije Turčija
Regija Sredozemlje
Provinca Antalya
Inkorporirana 1872
Upravljanje
 • Vrsta Župan-Mestni svet
 • Župan Adem Murat Yücel (Stranka nacionalističnega gibanja (MHP))
 • Guverner Dr. Hasan Tanrıseven
Površina[1].
 • Okrožje 1.598,51 km2
Nadmorska višina 0–250 m
Prebivalstvo [2]
 • Urbano 104.573
 • Okrožje 264.692
 • Okrožje Gostota 170 preb./km2
Demonim Alanyalılar
Časovni pas EET (UTC+2)
 • Poletje (DST) EEST (UTC+3)
Poštna številka 07400
Omrežna skupina +90 242
Avtomobilska tablica 07
Spletna stran www.alanya.bel.tr
www.alanya.gov.tr

Alanya, nekdanja Alaiye, je sredozemsko letoviško mesto v turški provinci Antalya na južni obali Anatolije. Leta 2010 je imela 98.627 prebivalcev. Cela regija meri 1.599 km² in ima 248.286 prebivalcev.[3]

Alanya je bila zaradi naravnega strateškega položaja na majhnem polotoku v Sredozemskem morju pod gorovjem Taurus trdnjava več sredozemskih imperijev, vključno s Ptolemajskim, Rimskim, Bizantinskim, Selevkidskim in Osmanskim. Največji politični pomen je imela v srednjem veku v selevkidskem Sultanatu Rum med vladavino Alaedina Kejkubada I.. Iz tega obdobja je več pomembnih zgradb, med njimi Kızıl Kule (Rdeči stolp), Tersane (ladjedelnica) in grad Alanya.

Mesto in okolica sta zaradi sredozemskega podnebja, naravnih znamenitosti in zgodovinske dediščine priljubljeno turistično središče, ki gosti 9 % vseh turških in 30 % vseh tujih turistov. Turizem, ki se je začel razvijati leta 1958, je zdaj glavna gospodarska panoga in glavni vzrok naraščanja števila prebivalcev.

Imena[uredi | uredi kodo]

Alanya je večkrat zamenjala svoje oblastnike, kar se odraža tudi v njenem imenu. V grških in rimskih časih se je imenovala Korakesion oziroma Coracesium. Ime izhaja iz luvijskega Korakassa, kar pomeni konica ali štrleče mesto.[4] To ime še vedno uporablja Rimskokatoliška cerkev za svoj naslovni sedež.[5] V Bizantinskem cesarstvu je bila znana kot Kalonoros ali Kalon Oros, kar v grščini pomeni čudovite/mogočne gore.[6] Seldžuki so jo preimenovali v Alaiye (علائیه), izpeljanko iz imena sultana Alaedina Kejkubada I.. V 13. in 14. stoletju so italijanski trgovci mesto imenovali Candelore ali Cardelloro.[7] Mustafa Kemal Atatürk je na svojem obisku leta 1935 ime mesta prečrkoval v turško latinico kot Alanya. Črki »i« in »e«  v imenu Alaiye je spremenil domnevno zaradi napačno prebranega telegrama.[8][9]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Piri Reisova karta Alanye iz leta 1525

Najdbe v bližnji podzemni jami Karain dokazujejo, da je bila Alanya naseljena že v kameni dobi pred 20.000 leti.[10] Arheološka izkopavanja kažejo, da je bilo v Sujedri južno od Alanye pristanišče že v bronasti dobi okoli leta 3000 pr. n. št..[11] V okolici mesta so našli tablice iz leta 625 pr. n. št., pisane v feničanskem jeziku. Mesto je prvič eksplicitno omenjeno v grškem geografskem rokopisu iz 4. stoletja pr. n. št..[10] Grajski grič je bil verjetno naseljen že v Hetitskem in Ahemenidskem cesarstvu. V helenističnem obdobju po prihodu Aleksandra Velikega je bil dodatno utrjen.[12] Po Aleksandrovi smrti lete 323 pr. n. št. je Alanya pripadla Aleksandrovemu generalu Ptolemeju I. Sotru. Njegova dinastija je slabo obvladovala regijo s pretežno izavrijskim prebivalstvom in alanjsko pristanišče je postalo priljubljeno zatočišče sredozemskih piratov.[4] Leta 199 pr. n. št. se je uspešno uprla Antiohu III. iz bližnjega Selevkidskega cesarstva in bila lojalna piratu Diodotu Trifonu, ki si je leta 142 do 138 pr. n. št. prilastil selevkidsko krono. Gradnjo pristanišča in gradu, ki se je začela pod Diodotom, je dokončal njegov rival Antioh VII. Sidet.[13]

Rimska republika se je s kilikijskimi pirati spopadla leta 102 pr. n. št., ko je Mark Antonij Orator ustanovil prokonzulat v bližnjih Sidah, in leta 78 pr. n. št. pod poveljstvom Servilija Vacija, ki je sklenil podjarmiti izavrijska plemena.[14] Obdobje piratstva se je dokončno končalo, ko je Pompej Veliki po bitki v mestnem pristanišču leta 67 pr. n. št. mesto vključil v rimsko provinco Pamfilijo.[15] Izavrijsko razbojništvo se je rimskem obdobju ohranilo. Izavrijska plemena so se v 4. in 5. stoletju n. št. večkrat uprla rimski nadoblasti. Največji upor je trajal od leta 404 do 408.[16]

S širjenjem krščanstva je Antalya (Coracesium) postala sedež škofije. Prvega konstantinopelskega cerkvenega zbora leta 381 se je udeležil škof Teodul, zbora v Efezu leta 431 Matidijan, zbora v Kalcedonu leta 451 Obrim in Tretjega konstantinopelskega zbora leta 680 škof Nikifor (Niketas). Coracesium je bil sufragan metropolije Side v upravnem središču rimske province Pamfilije Prime. V Notitiae Episcopatuum je omenjana vse do poznega 12. ali 13. stoletja.[17][18][19][20] Coracesium zdaj ni več rezidenčni ampak naslovni sedež katoliške škofije.[21]

Arabski vojni pohodi in širjenje islama v 7. stoletju je sprožilo gradnjo novih utrdb.[10] Po porazu Bizantincev v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 so regijo zasedla seldžuška plemena, dokler je ni leta 1120 osvojil Ivan II. Komnen.[22]

Kip Kejkubada I. v Alanyi

Po četrti križarski vojni in padcu Konstantinopla je pristanišče občasno zasedlo krščansko Kilikijsko kraljestvo. Do leta 1221 je v mestu vladal armenski plemič Kir Fard, potem pa je mesto zasedel anatolski seldžuški sultan Kejkubad I.. Za guvernerja je imenoval prejšnjega vladarja, se poročil z njegovo hčerko in mesto podredil upravi v Akşehirju.[23] Seldžuško obdobje je bilo za mesto zlata doba. Alanya je postala zimska prestolnica cesarstva.[24] Zgradila se je nova citadela, mestno obzidje, arzenal in Kızıl Kule (Rdeči stolp). Postala je zelo pomembno pristanišče za trgovanje z zahodnim Sredozemljem, zlasti med ajubidskim Egiptom in italskimi mestnimi državami.[25] Kejkubad I. je zgradil tudi številne vrtove in paviljone izven mestnega obzidja. Veliko tega se je ohranilo. Gradnjo, ki se je financirala iz državne blagajne in z denarjem lokalnih emirjev, je vodil Abu Ali al-Katani al-Halabi.[12] Kejkubadov sin Kejhusrev II. je leta 1240 zgradil še novo cisterno za vodo. [26]

V bitki pri Kose Dagu leta 1242 so mongolske horde zlomile oblast Seldžukov v Anatoliji in Alanya je postala cilj napadov anatolskih bejlikov. Leta 1371 so Luzinjani s Cipra za nekaj časa strmoglavili vladajočo Hamidsko dinastijo.[27] Leta 1421 so Karamanidi prodali mesto Mameluškemu sultanatu v Egiptu za 5.000 zlatnikov. Mameluki so ga obdržali do leta 1471, ko ga je Gedlik Ahmed Paša priključil k Osmanskemu cesarstvu. Mesto je postalo upravno središče lokalnega sandžaka v Içelskem vilajetu.[6] Po letu 1477 je postalo glavno pristanišče za trgovanje z lesom, ki so ga opravljali predvsem Benečani, vendar pod državnim nadzorom.[25] 6. septembra 1608 je mesto odbilo napad Reda svetega Štefana iz Beneške republike.[7]

Tersane (arzenal) je bil v seldžuškem obdobju suhi dok za ladje

Odprtje trgovske poti med Evropo in Indijo okoli Afrike je zelo negativno vplivalo na gospodarstvo v vzhodnem Sredozemlju, zato se Alanya v poznem 16. stoletju ni več uvrstila na davčni seznam urbanih središč.[28] Osmansko cesarstvo jo je leta 1571 priključilo k novo osvojeni provinci Ciper,[10] kar je še zmanjšalo gospodarski položaj njenega pristanišča. Ko je Alanyo leta 1671/1672 obiskal svetovni potnik Evliya Çelebi, ni pisal samo o ohranjanju njenega gradu, ampak tudi o propadanju njenih predmestij.[6] Mesto le leta 1864 pripadlo provinci Konyi, leta 1868 pa provinci Antalyi in tam ostalo do danes.[10] V 18. in 19. stoletju je osmansko plemstvo v mestu zgradilo veliko vil. Gradnja se je nadaljevala tudi med vladavino lokalne dinastije Karamanidov.[4] Sredi 19. stoletja se je v Antaljski provinci spet pojavilo razbojniištvo.[29]

Po prvi svetovni vojni je bila Alanya s St. Jean-de-Maurienneskim mirovnim sporazumom, podpisanim leta 1917, dodeljena Italiji. Po ustanovitvi Turške republike je bila z Lausannsko pogodbo leta 1923 priključena k Turčiji.[30] Po priključitvi je tudi Alanya doživela množično preseljevanje neturškega prebivalstva. Osmanski popis prebivalstva leta 1893 je pokazal, da je bilo v mestu od 37.914 prebivalcev 964 Grkov.[31] Večina Grkov je bila preseljena v Neo Ionio pri Atenah.

Turizem v regiji so začeli razvijati Turki, ki so prišli tja v 1960. letih zaradi domnevno zdravilnih lastnosti podzemne jame Damlataş. Dostop v regijo je zelo olajšala izgradnja Antalyskega letališča leta 1988. Razvoj turizma in modernizacija infrastrukture sta v 1990. letih sprožila velik val priseljevanje.[32]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Alanjski polotok

Anzalya leži na anatolski obalni ravnici Pamfilije med gorovjem Taurus na severu in Sredozemskim morjem na jugu. Je del turške riviere, dolge približno 70 kilometrov.[33] Pamfilijska ravnina je izoliran primer vzhodnosredozemskega iglasto-sklerofitno-listnatega gozda, v katerem rastejo libanonska cedra, zimzeleno grmovje, figovci in črni bor.[34]

Vzhodni in zahodni del mesta deli skalnat polotok. Pristanišče, mestno središče in Kejkubadova plaža so vzhodno od polotoka. Plaži Damlataş, ki je dobila ime podzemni jami, in Kleopatra, ki je dobila ime morda po egiptovski kraljici,[35] sta zahodno od polotoka. Glavna mestna avenija je Atatürk Bulvarı, ki poteka vzporedno z morjem in deli južni bolj turistični od severnega bolj domorodnega dela mesta. Druga glavna ulica je Çevre Yolu Caddesi, ki je nekakšna severna obvoznica.

Konica Alanjskega polotoka

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Alanya ima tipično sredozemsko podnebje z vročimi poletji (Köppenova klimatska klasifikacija Csa). Področje subtropskega visokega zračnega tlaka zagotavlja, da večina dežja pade pozimi. Poletja so zato dolga, vroča in suha in zato zelo primerna za turizem.[36] Gorovje Taurus v neposredni bližini morja povzroča meglo in pogoste jutranje mavrice. Povprečna letna temperatura morja je 21,4 °C, povprečna avgustovska pa kar 28 °C.[37]

Podnebni podatki - Alanya
Mesec jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec letno
Povprečna visoka temperatura °C 16,2 16,3 18,3 21,1 24,7 28,7 31,5 32,1 30,2 26,5 21,5 17,8
Povprečna dnevna temperatura °C 11,8 11,9 13,8 16,9 20,9 25,1 27,8 28 25,4 21,2 16,4 13,2
Povprečna nizka temperatura °C 8,6 8,5 10,1 13 16,7 20,5 23,3 23,7 21,2 17,4 13 10
Padavin mm 199 149,4 97,8 70,7 32,4 8,5 4,5 2,7 17,5 98,5 182,9 231,2
Povp. deževnih dni 13,8 11,6 9,5 8,5 4,4 1,5 0,4 0,5 2,1 6,6 9,9 13
 % vlažnosti 57 57 61 63 66 66 64 65 58 55 59 60
Povp. sončnih ur na mesec 130,2 131,6 198,4 231 300,7 330 337,9 322,4 279 223,2 168 136,4
Vir #1: Turkish State Meteorological Service [38]
Vir #2: Weather2 [39]
Alanya: povprečna temperatura morja[40]
Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec
178 °C (352 °F) 169 °C (336 °F) 173 °C (343 °F) 179 °C (354 °F) 212 °C (414 °F) 253 °C (487 °F) 279 °C (534 °F) 290 °C (554 °F) 277 °C (531 °F) 249 °C (480 °F) 212 °C (414 °F) 190 °C (374 °F)

Mestne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Alanya Panorama edit.jpg

Na polotoku je Alanjski grad, zgrajen leta 1226, ki je služil kot palača lokalnega vladarja in trdnjava za obrambo pred sovražnikom. Leta 2007 ga je mesto začelo obnavljati. Znotraj grajskega obzidja so bizantinska cerkev, ki je bila duhovno središče mestne krščanske skupnosti,[41] ter mošeja Süleymaniye in karavanseraj, ki ju je zgradil sultan Sulejman Veličastni.[42] Staro mestno obzidje obdaja večino vzhodnega dela polotoka in je prehodno. Znotraj obzidja je tudi veliko lepo ohranjenih zgodovinskih vil iz klasičnega obdobja osmanske arhitekture, zgrajenih večinoma na začetku 19. stoletja.

Kızıl Kule (Rdeči stolp) je 33 metrov visoka osemstranična opečnata zgradba v pristanišču pod gradom, v kateri je etnografski muzej. Stolp je zasnoval arhitekt Abu Ali, katerega je Kejkubad I. pripeljal iz Alepa v Siriji.[43] Je edini ohranjeni stolp (od 83) Alanjskega gradu in izreden primer srednjeveške vojaške arhitekture.[44] Njegova glavna naloga je bila braniti mestno ladjedelnico Tersane.

Suhi dok Tersane, ki meri 57 krat 40 m, so zgradili Seldžuki leta 1221. Razdeljen je na pet enakih obokanih prekatov.[42] Med Kejkubadovo vladavino sta bila zgrajena tudi grad Alara in karavanseraj pri Mavangatu zahodno od Alanye, ki sta preurejena v muzej in center kulturne dediščine.[45]

Atatürkova hiša in muzej, v kateri je bival med obiskom 18. februarja 1935, je lep primer notranjosti tradicionalne osmanske vile, opremljen z ročnimi izdelki iz 1930. let. Zgrajena je bila med letoma 1880 in 1885 v slogu karniyarik (dobesedno polnjeni jajčevci).

Alanya je zaradi svoje bogate kulturna dediščine članica Evropskega združenja zgodovinskih mest in regij s sedežem v Norwichu.[46] Leta 2009 so se mestne oblasti odločile, da bodo Alanjski grad in Tersane poskušale uvrstiti na UNESCOv Seznam svetovne kulturne dediščine.[47][48]

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Glavna gospodarska panoga v Alanyi je turizem.[33] Druga najpomembnejša panoga je poljedelstvo, zlasti pridelava limon, pomaranč, banan, paradižnika in kumar.[33][49] Zaradi zmanjševanja donosnosti pridelave citrusov sta se začela razvijati pridelava zgodnjega sadja, ringloja in avokada.[50] Ribištvo kljub obmorski legi mesta ni razvito.

Transport[uredi | uredi kodo]

Avtocesta D 400 povezuje Alanyo z mesti vzhodno in zahodno od nje. Speljana je severno od mesta, en krak pa poteka po Atatürk Bulvarı skozi središče mesta. Letališče Antalya Gazipaşa je od mesta oddaljeno 14,5 km. Skozi mesto ni speljana nobena železniška proga. [51]

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Cerkev sv. Jurija iz bizantinskega obdobja 
Kızıl Kule (Rdeči stolp) 
Spomenik Mustafa Kemala Atatürka 
Mestna tržnica 
Podzemna jama Damlataş 
Pristanišče 
Keykubat Caddesi 

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Area of regions (including lakes), km². Regional Statistics Database. Turkish Statistical Institute. 2002. Pridobljeno 5. marca 2013.
  2. ^ Population of province/district centers and towns/villages by districts - 2012. Address Based Population Registration System (ABPRS) Database. Turkish Statistical Institute. Pridobljeno 27. marca 2013.
  3. ^ Statistical Institute page for Antalya. Address Based Population Registration System (ABPRS) Database. Turkish Statistical Institute. 2011. Pridobljen0 24. avgusta 2011.
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 Alanya – Korekesion. Ministry of Culture. Republic of Turkey. Pridobljeno 7. septembra 2008.
  5. ^ Coracesium. Catholic Hierarchy. Pridobljeno 18. januarja 2015.
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 Crane, Howard (1993). Evliya Çelebi's Journey through the Pamphylian Plain in 1671-72. Muqarnas 10 (Essays in Honor of Oleg Grabar): 157–168. doi: 10.2307/1523182. JSTOR 1523182.
  7. ^ 7,0 7,1 Mason, Roger (1989). The Medici-Lazara Map of Alanya. Anatolian Studies 39: 85–105. doi: 10.2307/3642815. JSTOR 3642815.
  8. ^ Yetkin, Haşim (1990). Dünden Bugüne Alanya. Antalya: Yetkin Dağitim. Pridobljeno 10. marca 2008.
  9. ^ Alaiye's Becoming Alanya. Alanyanın Web Sitesi. 2008. Pridobljeno 1. avgusta 2008.
  10. ^ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 The History of Alanya. Ministry of Tourism. Pridobljeno 7. septembra 2008.
  11. ^ Relics of a 5,000-year-old port found in southern Turkey. World Bulletin, 24. avgust 2011. Pridobljeno 29. avgusta 2011.
  12. ^ 12,0 12,1 Rogers, J. M (1976). Waqf and Patronage in Seljuk Anatolia: The Epigraphic Evidence. Anatolian Studies 26: 82, 83, 85, 97–98. doi: 10.2307/3642717. JSTOR 3642717.
  13. ^ Acar, Özgen (10. oktober 2005). Alanya's graffiti from the Middle Ages being saved. Turkish Daily News. Pridobljeno 2. maja 2009.
  14. ^ Sherwin-White, A. N. (1976). Rome, Pamphylia and Cilicia, 133-70 B.C.. The Journal of Roman Studies 66: 1–14. doi: 10.2307/299775. JSTOR 299775.
  15. ^ de Souza, Philip (1997). Romans and Pirates in a Late Hellenistic Oracle from Pamphylia. The Classical Quarterly 47 (2): 477–481 [479]. doi: 10.1093/cq/47.2.477. JSTOR 639682.
  16. ^ Lenski, Noel (1999). Assimilation and Revolt in the Territory of Isauria, from the 1st Century BC to the 6th Century AD. Journal of the Economic and Social History of the Orient 42 (4): 440–441. doi: 10.1163/1568520991201687. JSTOR 3632602.
  17. ^ Pius Bonifacius Gams. Series episcoporum Ecclesiae Catholicae. Leipzig, 1931, str. 450.
  18. ^ Michel Lequien. Oriens christianus in quatuor Patriarchatus digestus. Pariz, 1740, Vol. I, koloni 1007-1008.
  19. ^ Raymond Janin. Coracesium. Dictionnaire d'Histoire et de Géographie ecclésiastiques, vol. XIII, Pariz, 1956, kolona 804.
  20. ^ Sophrone Pétridès. Coracesium. Catholic Encyclopedia, vol. IV, New York, 1908.
  21. ^ Annuario Pontificio 2013. Libreria Editrice Vaticana 2013, str. 874. ISBN 978-88-209-9070-1).
  22. ^ Vryonis, Jr, Speros (1975). Nomadization and Islamization in Asia Minor. Dumbarton Oaks Papers 29: 41–71 [45]. doi: 10.2307/1291369. JSTOR 1291369.
  23. ^ Redford, Scott (1993). The Seljuqs of Rum and the Antique. Muqarnas 10: 149–151. doi: 10.2307/1523181. JSTOR 1523181.
  24. ^ Yavuz, Ayşil Tükel (1997). The Concepts That Shape Anatolian Seljuq Caravanserais. Muqarnas 14: 80–95 [81]. doi: 10.2307/1523237. JSTOR 1523237.
  25. ^ 25,0 25,1 Inalcik, Halil (1960). Bursa and the Commerce of the Levant. Journal of the Economic and Social History of the Orient 3 (2): 143–147. doi: 10.2307/3596293. JSTOR 3596293.
  26. ^ Arik, M. Oluş; Russell, James; Minzoni-Déroche, Angela; Erim, Kenan; Korfmann, Manfred; Cauvin, J; Aurenche, O; Erzen, Afıf in drugi (1986). Recent Archaeological Research in Turkey. Anatolian Studies 36: 173–174. doi: 10.2307/3642834. JSTOR 3642834.
  27. ^ Hamid Dynasty. Encyclopædia Britannica. 2007. Pridobljeno 29. januarja 2007.
  28. ^ Erder, Leila T.; Suraiya Faroqhi (oktober 1980). The Development of the Anatolian Urban Network during the Sixteenth Century. Journal of the Economic and Social History of the Orient 23 (3): 265–303. doi: 10.2307/3632058. JSTOR 3632058.
  29. ^ History of Kalkan. Five Star Hotels Antalya. 2006. Pridobljeno 24. februarja 2008.
  30. ^ Helmreich, Paul C. (1976). Italy and the Anglo-French Repudiation of the 1917 St. Jean de Maurienne Agreement. The Journal of Modern History 48 (2): 99. doi: 10.1086/241525. JSTOR 1877819.
  31. ^ Karpat, Kemal H. (1978). Ottoman Population Records and the Census of 1881/82-1893. International Journal of Middle East Studies 9 (3): 237–274. doi: 10.1017/s0020743800000088. JSTOR 162764.
  32. ^ Hakları, Telif (2002). Belediye Tarihi. Pridobljeno 7. septembra 2008.
  33. ^ 33,0 33,1 33,2 Rakamlarla Alanya. Alanya Chamber of Commerce. 2005. Pridobljeno 7. septembra 2008.
  34. ^ World Wildlife Fund (2001). Eastern Mediterranean conifer-sclerophyllous-broadleaf forests. WildWorld Ecoregion Profile. National Geographic Society. Pridobljeno 7. septembra 2008.
  35. ^ Kleopatra Beach. www.alanya.cc. 2007. Pridobljeno 7. septembra 2008.
  36. ^ Summer sun for southern beaches, eastern Anatolia remains icy. Today's Zaman. 9. februar 2008. Pridobljeno 10. februarja 2008.
  37. ^ Turkey Statistical Yearbook (PDF). State Institute of Statistics. 2004. Pridobljeno 7. septembra 2008.
  38. ^ "İl ve İlçelerimize Ait İstatistiki Veriler- Meteoroloji Genel Müdürlüğü". Dmi.gov.tr. December 2012. Pridobljeno dne 2013-03-25. 
  39. ^ "July Climate History for Alanya | Local | Turkey". Myweather2.com. October 2011. Pridobljeno dne 2013-03-25. 
  40. ^ "Monthly Alanya water temperature chart". seatemperature.org. Pridobljeno dne 23 August 2013. 
  41. ^ Ancient Church needs support. Orange Alanya. 15. april 2007. Pridobljeno 2. maja 2009.
  42. ^ 42,0 42,1 Historical Places. Alanya'nın Resmi Web Sitesi. 2007. Pridobljeno 7. septembra 2008.
  43. ^ Kızıl Kule (Red Tower). Alanya Cities and Historical Sites. Turkish Class. 2007. Pridobljeno 7. septembra 2008.
  44. ^ Dörner, F. K.; L. Robert; Rodney Young; Paul A. Underwood; Halet Çambel; Tahsin Özgüç; A. M. Mansel; A. Gabriel (1954). Summary of Archaeological Work in Turkey in 1953. Anatolian Studies 4: 13–20. doi: 10.2307/3642371. JSTOR 3642371.
  45. ^ Kutay, Kürşat (23. junij 2009). Alarahan caravanserai now a major attraction. Hürriyet. Pridobljeno 28. junija 2009.
  46. ^ Turkey (DOC). Association of Historic Towns of Turkey. European Association of Historic Towns and Regions. Pridobljeno 7. septembra 2008.
  47. ^ Alanya in line for 'World Heritage' tag. Hürriyet. 4. februar 2009. ridobljeno 5. februarja 2009.
  48. ^ 5 more sites from Turkey on UNESCO's World Heritage Tentative List. Today's Zaman. 24. april 2009. Pridobljeno 24. aprila 2009.
  49. ^ Economic Structure of Antalya. Antalya Chamber of Commerce and Industry. 2005.
  50. ^ Yeşil, Ahmet (30. april 2008). Alanya farmers turn to greengage plum, avocado production. Today's Zaman. Pridobljeno 30. aprila 2008.
  51. ^ http://www.seat61.com/Turkey2.htm#.VunZ09IrKWg Train travel within Turkey. The Man in Seat Sixty-One. 21. februar 2008. Pridobljeno 24. januarja 2008.
  52. ^ Международное сотрудничество города Мурманска