Helenizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Večja helenistična središča s kraljestvi diadohov
  Kraljestvo Ptolemaja I. Sotra
  Kasandrovo kraljestvo
  Lizimahovo Kraljestvo
  Kraljestvo Selevka I.
  Epir
Prav tako prikazano na zemljevidu::
  Kartagina (negrška dežela)
  stari Rim (negrška dežela)

Helenízem (originalno: Ἕλλην; izvor besede izhaja iz izraza, s katerim so antični Grki nazivali sami sebe) označuje zgodovinsko obdobje med smrtjo Aleksandra Velikega, leta 323 pr. n. št. do bitke pri Akciju leta 31 pr. n. št. oz. propada zadnjega helenističnega kraljestva, tj. Kleopatrinega Egipta[1]. Ta izraz je prvi uporabil nemški zgodovinar iz 19. stoletja, Johann Gustav Droysen, da bi z njim opisal širjenje grške kulture in kolonizacije po negrških deželah, ki so bile priključene z osvajanji Aleksandra Velikega v 4. stoletju pr. n. št. Helenizem tudi označuje spojitev nekdanjega grškega sveta, ki si je delil skupno grško kulturo, ta pa je temeljila na kulturi Atenske mestne države - polis, iz 5. in 4. stoletja pr. n. št., s kulturami Bližnjega Vzhoda.[2] Grška kultura je tako v tem obdobju dosegla svojevrsten vzpon, ki se dobro odraža tudi v umatnosti tega časa. Obdobje je označeno tudi z novim valom grške kolonizacije, ki je postavila grška kraljestva v Aziji in Afriki.[3] Ta nova mesta so postavljali grški kolonisti, ki so prihajali iz različnih delov t. i. Velike Grčije (Magna Grecia) in ne le iz določene matične polis oz. »metropolis«, kot se je to dogajalo poprej.[3] Glavni kulturni centri so izšli iz matične Grčije v Pergamon, na Rodos, kot tudi v povsem nove grške kolonije, kot sta bili Antiohija in Aleksandrija. Ta mešanica grških govorcev je rodila novi dialekt, ki je baziral na atiški grščini, poznan pa postal nato pod imenom helenistična grščina in je vsrkal in nadomestil vse idiome grškega jezika.

Pri zavzemanju držav vzhoda so osvajalci prišli tudi do krajev, kjer so živeli Judje. Njihovo Staro zavezo so prevedli neposredno iz hebrejščine v grščino. Prevod se imenuje Septuaginta, kar pomeni, da jo je prevajalo dvainsedemdeset učenjakov in je bil končan v 3. stoletju pr. n. št.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Marko Marinčič, Helenizem" (PDF). 
  2. ^ Roy M. MacLeod, The Library Of Alexandria: Centre Of Learning In The Ancient World
  3. ^ 3,0 3,1 Ulrich Wilcken, Griechische Geschichte im Rahmen der Alterumsgeschichte.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Rajko Bratož, Grška zgodovina : Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo. 2. izd. Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. Knjižna zbirka Scripta. Ljubljana, 2003; (COBISS)