Komet

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Prikaz kometa
Prikaz kometnih repov v Apianovem delu Astronomicum caesareum iz leta 1540

Komèt (grško κομήτης: kométes - zvezda z lasmi, iz komé - lasje; ali repatíca) je majhno astronomsko telo, podobno asteroidu, vendar sestavljen pretežno iz ledu. Skoraj vsa masa kometa je v njegovem jedru, ki je sestavljen iz kamenja in nikljevega železa. Ti delci so med seboj povezani z ledom. Ko se komet približa Soncu, se ta led spremeni v plin. Ta plinasti oblak se potem razporedi okrog jedra kometa in nastane koma. Koma je plinasta in prašna ovojnica jedra. Sončev veter potem odbija delce prahu iz kome in pojavi se dolg rep, ki je dolg tudi do 100.000 km in je usmerjen stran od Sonca. Najbolj znan komet je Halleyjev komet, ki ima obhodno dobo 76 let.

Tirnica kometa lahko seka tudi tirnico Zemlje. Ko potuje Zemlja skozi področje z delci, ki jih je zapustil komet, se pojavi meteorski roj. Najboljh znan takšen roj so Perzeidi med 9. in 13. avgustom, ko Zemlja potuje preko tirnice kometa Komet Swift-Tuttle. Na poti skozi tirnico Halleyjevega kometa nastane v oktobru meteorski roj Orionidov.

Kometi se razlikujejo od asteroidov po repu (komi), ki se nahaja za kometom. V daljšem času lahko komet izgubi vse hlapljive snovi. S tem postane podoben asteroidom [1]. Kometi in asteroidi se razlikujejo tudi po mestu nastanka. Kometi so nastali v zunanjem delu Osončja, asteroidi pa v notranjem delu [2].

Kometi imajo zelo različne obhodne dobe, ki so lahko velike od nekaj let pa vse do nekaj sto tisoč let. Nekateri od njih letijo mimo Sonca samo enkrat, ker jih težnostna sila izvrže v medzvezdni prostor.

Komete po značilnosti obhodne dobe delimo na:

  • neperiodične komete, ki imajo parabolično ali hiperbolično tirnico. Takšni kometi se enkrat pojavijo, potem pa nikoli več.
  • periodične komete, ki imajo stabilno tirnico po kateri se gibljejo tako, da v daljšem ali krajšem času obkrožijo Sonce.
    Po dolžini obhodne dobe jih delimo na:

V novembru 2008 so poznali 3572 kometov [3], Od katerih jih je 1500 Kreutzovih bližnjesončevih kometov in 400 je kratkoperiodičnih. To je verjetno izredno majhen del teles, ki bi lahko bila komet, saj predvidevajo, da je takšnih okoli trilijon [4]. Običajno vsako leto s prostim očesom vidimo samo enega [5], pa še ta ni vedno zanimiv za širšo javnost.

Označevanje kometov[uredi | uredi kodo]

V letu 1994 je Mednarodna astronomska zveza uvedla nov način označevanja kometov. Novo odkritemu kometu Mednarodna astronomska zveza podeli začasno ime, ki je sestavljeno iz leta odkritja in velike črke, ki označuje polovico (prvo ali drugo) (glej Začasno označevanje nebesnih teles ) meseca v katerem je bil odkrit. Dodajo še številko, če bi v eni polovici meseca odkrili več novih kometov. Pred to oznako pa dodajo oznako, ki označuje lastnost kometa:

  • P/ označuje periodične komete
  • C/ označuje neperiodočne komete
  • X/ označuje komete za katere se ne more določiti tirnica (kometi opaženi v preteklosti)
  • D/ označuje komete, ki so razpadli ali so jih izgubili
  • A/ označuje telesa, ki so jih najprej imeli za komete, pozneje pa so ugotovili, da so asteroidi

Ko je natančno določena tirnica (po drugem prehodu perihelija) dobi komet še zaporedno številko (podobno kot pri asteroidih). Tako ima prvi odkriti periodični komet (Halleyjev komet) oznako 1P/1682 Q1. Poznamo pa tudi pet teles, ki jih obravnavamo kot komete in kot asteroide. To so 2060 Hiron (95P/Chiron), 4015 Wilson-Harrington (107P/Wilson-Harrington), 7968 Elst-Pizarro (133P/Elst-Pizarro), 60558 Eheklej (174P/Echeclus) in 118401 LINEAR (176P/LINEAR (LINEAR 52)). Kometi, ki pa najprej dobijo oznako asteroida, pa s tem pridobijo nenavadno ime. Primer: P/2004 EW38 (Catalina-LINEAR).

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Jedro kometa 9P/Tempel , posnetek sonde Deep Impact. Jedro ima v premeru okoli 6 km.

Jedro[uredi | uredi kodo]

Jedro kometa je običajno veliko od 100 m do 40 km. Komet z jedrom večjim od 40 km ni znan. Sestavljeno je iz kamnin, prahu, vodnega ledu in zamrznjenih plinov (ogljikov monoksid, ogljikov dioksid, metan in amonijak) [6] Velikokrat komete opisujejo tudi kot umazane znežene kepe. Kometi vsebujejo tudi organske spojine (metanol, vodikov cianid, formaldehid, etanol in etan). Verejtno pa imajo nekateri tudi bolj komplicirane spojine (ogljikovodik in aminokisline) [7][8][9] Oblika jedra kometov je nepravilna, ker imajo premalo mase, da bi postali okrogli.

Jedra kometov so med najbolj temnimi telesi v Osončju. Sonda Giotto (Halleyjevemu kometu se je približala na 596 km) je odkrila, da Halleyjev komet odbije samo 4 % svetlobe, ki pade nanj [10]. (Za primerjavo: asfalt odbije 7 % svetlobe) Tudi sonda Deep Space 1 je izmerila, da površina kometa 19/P Borrelly odbije od 2,4 do 3 % svetlobe [10] Temna površina kometov povečuje absorbirano toploto in s tem se izhlapevanje še poveča.

Koma[uredi | uredi kodo]

V zunanjem delu Osončja komete težko opazimo, ker ostane komet zamrznjen in so po velikosti zelo majhni. O opažanjih neaktivnih kometov v kuiperjevem pasu poročajo tudi po opazovanjih z Vesoljskim teleskopom Hubble [11][12] Teh opažanj še niso potrdili neodvisni opazovalci, zato niso povsem zanesljiva. Ko se komet približuje notranjemu delo Osončja, pričnejo lahko hlapljive snovi izparevati na površini. Pri tem se seveda izloča tudi prah, ki je vključen v zamrznjeno telo jedra kometa. To povzroči, da nastane okoli kometa oblak prahu in plinov, ki je podoben atmosferi, kar imenujemo koma. Zaradi tlaka Sončevega sevanja in Sončevega vetra se naredi velikanski rep, ki vedno kaže v nasprotni smeri od Sonca. Tokovi prahu in plinov tvorijo dva repa, ki kažeta v rahlo različni smeri. Rep, ki je nastal iz delcev prahu, je rahlo ukrivljen. Rep, ki je nastal iz ioniziranega plina, pa kaže točno v smeri od Sonca navzven. Na ione plina močneje vpliva Sončev veter, delci prahu pa se gibljejo v smeri silnic magnetnega polja. Koma kometa je lahko večja od Sonca, sam rep pa je lahko tudi daljši od 1 a.e. Ionski rep je rezultat fotoelektričnega pojava pri delovanju ultravijoličnega sevanja na komo. Ko so delci ionizirani, imajo skupni pozitivni električni naboj. To povzroči inducirano magnetosfero okoli kometa. Inducirana magnetosfera predstavlja oviro za Sončev veter, ki se giblje od Sonca navzven. Relativna razlika v hitrosti kometa in Sončevega vetra povzroča udarni val. V tem udarnem valu se koncentrirajo kometovi ioni in polnijo Sončevo magnetno polje s plazmo. Magnetne silnice se ukrivijo okoli kometa in tvorijo rep. Če je polnjenje repa z ioni dovolj veliko, potem se silnice magnetnega polja združijo v neki točki, kjer pride do ponovne povezave magnetnega polja. Koma in rep osvetljuje Sonce in tako postaneta vidna z Zemlje, ko se komet giblje v notranjem delu Osončja. Prah odbija vpadlo svetlobo, plini pa sevajo zaradi ionizacije. Večina kometov je preslabotnih, da bi jih videli s protim očesom. Nekateri pa postanejo nenadoma tako svetli, da jih lahko vidimo. Občasno kometi tudi kažejo nenadne izbruhe plina in prahu, kar močno poveča komo.

V letu 1996 so opazili tudi, da kometi oddajajo tudi rentgenske žarke [13]. To je zelo presenetilo raziskovalce. Predvidevajo, da nastanejo takrat, ko visoko ionizirani ioni letijo skozi kometovo komo. Pri tem pride do trkov z atomi in molekulami kometa. Pri tem ioni zajamejo enega ali več elektronov in oddajo X- žarke in fotone ultravijoličnega sevanja [14].

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "What is the difference between asteroids and comets?", Rosetta FAQ, ESA
  2. ^ Near Earth Object Program FAQ, NASA
  3. ^ Known populations of solar system objects:, Wm. Robert Johnston
  4. ^ How many comets are there?, ESA (Rosetta)
  5. ^ The Rate of Naked-Eye Comets from 101 BC to 1970 AD, A. Lewis Licht, University of Illinois, October 1998
  6. ^ Yeomans, Donald K. (2005). "Comet". World Book Online Reference Center (World Book, Inc.). Pridobljeno dne 27-12-2008. 
  7. ^ "1997 Apparition of Comet Hale-Bopp: What We Can Learn from Bright Comets", Karen Meech, Planetary Science Research Discoveries, February 14, 1997
  8. ^ Test boosts notion that comets brought life, CNN, April 6, 2001
  9. ^ "Stardust Findings Suggest Comets More Complex Than Thought", NASA, December 14, 2006
  10. ^ 10,0 10,1 Robert Roy Britt (2001-11-29). "Comet Borrelly Puzzle: Darkest Object in the Solar System". Space.com. Pridobljeno dne 2008-10-26. 
  11. ^ Cochran, Anita L.; Levison, Harold F.; Stern, S. Alan; Duncan, Martin J. (1995). "The Discovery of Halley-sized Kuiper Belt Objects Using the Hubble Space Telescope". Astrophysical Journal 455: 342. 
  12. ^ Cochran, Anita L.; Levison, Harold F.; Tamblyn, Peter; Stern, S. Alan; Duncan, Martin J. (1998). "The Calibration of the Hubble Space Telescope Kuiper Belt Object Search: Setting the Record Straight". Astrophysical Journal Letters 503: L89. 
  13. ^ "First X-Rays from a Comet Discovered". Pridobljeno dne 2006-03-05. 
  14. ^ "Probing space weather with comets". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2006-02-13. Pridobljeno dne 2006-03-05. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]