Dekadenca

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dekadenca Rimljanov, slika Thomasa Coutura, 1847

Dekadenca (lat. decadentia, de + cadere (pasti), torej = razpadanje, upadanje) pomeni postopno izgubljanje, izginjanje ustvarjalnih sil, energije, vitalnosti, doseženega standarda oziroma ravni. Lahko pomeni tudi propadanje doseženih vrednot in institucij.

Dekadenca je lahko simptom razsula v družbenih, nacionalnih, državnih ali religioznih institucijah. Lahko govorimo o dekadenci znanosti, filozofije, umetnosti, monarhije, morale itd.

Dekadenca med misleci[uredi | uredi kodo]

Problem družbene in idejne dekadence so različni misleci različno razumevali. Francoski mislec Charles de Montesquieu je njene vzroke našel v defektnih političnih institucijah, kar vodi do propadanje starih vrlin. Jean-Jacques Rousseau je dekadenco videl že v tem, da se je človek oddaljil od narave.

Med mislece dekadence gre med drugim šteti sledeča imena:

Dekadenca v umetnosti[uredi | uredi kodo]

Pojem dekadence se v umetnosti in književnosti uporablja za usmeritev, ki se je pojavila po romantiki oziroma v dobi fin de siècla. Na grobo bi to usmeritev vmestili v drugo polovico 19. stoletja in je imela močan vpliv na začetke slovenske moderne.

Za začetnika dekadence velja Théophile Gautier, ki je sicer še predstavnik pozne romantike, s smerjo pa je nadaljeval morda bolj znani Charles Baudelaire. Reakcijo umetnikov je mogoče pripisati odzivu na vulgarni utilitarizem, ki je ideale francoske revolucije spremenil v golo dejanje plačevanja za storitve in blago. To velja zlasti za francoske literate. V mnogih delih je opaziti upor zoper nesmiselnost meščanske eksistence, umetnost pa tako postala še bolj izrazito zrcalo resničnosti tistega časa. Iz del izžarevajo: pesimizem, naveličanost, resignacija, perverzna nagnjenja, nova poimenovanja lepote.

Med umetnike te dobe sodijo: