Katafrakt

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Relief Taq-e Bostan (provinca Kermanšah, Iran), na katerem je ena od najstarejših upodobitev katafrakta. Oseba nad njim je verjetno Kozrav II.. Desno od njega je Ahura Mazda, levo pa perzijska boginja Anahita.

Katafrakt (grško Κατάφρακτος [katáfraktos], dobesedno oklopljen ali popolnoma obdan) je bil težko oklopljen konjenik v vojskah številnih starih držav v zahodni Evraziji in evrazijskih stepah. Konjenik in konj sta bila od glave do prstov na nogah oklepljena s težkim luskastim oklepom. Katafrakti so bili običajno oboroženi z dolgo leseno konjeniško sulico (kontόs) ali kopjem.

V večini držav so bili katafrakti bodisi elitna bodisi napadalna konjenica, uporabna predvsem za silovit preboj nasprotnikove pehotne formacije. Številni zgodovinarji od antike do visokega srednjega veka so bili prepričani, da so katafrakti preko Bizantinskega cesarstva vplivali na kasnejše evropske viteze.[1]

Med ljudstva, ki so v vsaj enem obdobju svoje zgodovine imela katafrakte, spadajo Skiti, Sarmati, Parti, Ahemenidi, Saki, Armenci, Selevkidi, Pergamci, Sasanidi, Rimljani, Goti in Bizantinci. V več primerih se je naziv katafrakt uporabljal tudi za partski bojni voz.

Zdi se, da je bila uvedba močno oklepljene konjenice v rimsko vojsko odziv na pohode Partov in Sasanidov v Malo Azijo in številne poraze v borbah s katafrakti v evrazijskih stepah, od katerih je najbolj opazen poraz v bitki pri Kari (Haran). Rimska konjenica ni bila nikoli niti močno oklepljena niti pretirano učinkovita. Enote rimskih eqiutes do bile sestavljene večinoma iz lahko oklepnih konjenikov, oboroženih s kopji in meči. Njihova glavna naloga je bilo zasledovanje bežečih poraženih nasprotnikovih vojakov. Katafraktom podobne težko oklepljene konjenike so Rimljani uvedli šele v 3. in 4. stoletju. Največ zaslug za njihovo uvedbo v poznorimsko armado imata cesar Galien (vladal 253-268) in njegov general in uzurpator Avreol.

Sklic[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nell, Grant S. (1995). The Savaran: The Original Knights. University of Oklahoma Press.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bivar, A. D. H. (1972). Cavalry Equipment and Tactics on the Euphrates Frontier. Dumbarton Oaks Papers 26: 271–291, doi:10.2307/1291323,JSTOR 1291323
  • Eadie, John W. (1967). The Development of Roman Mailed Cavalry. Journal of Roman Studies 57 (1/2): 161–173, doi:10.2307/299352,JSTOR 299352
  • Nikonorov, Valerij P. (1985a). The Parthian Cataphracts. Chetvertaia vsesoiuznaia shkola molodykh vostokovedov. T. I. Moscow. str. 65–67.
  • Smith, William in drugi (1890). Cataphracti. A Dictionary of Greek and Roman Antiquities (3. izdaja), ki je v javni lasti.
  • Perevalov, S. M. (2002). The Sarmatian Lance and the Sarmatian Horse-Riding Posture. Anthropology & Archeology of Eurasia 41 (4): 7–21, doi:10.2753/aae1061-195940047
  • Warry, John Gibson (1980). Warfare in the Classical World: An Illustrated Encyclopedia of Weapons, Warriors, and Warfare in the Ancient Civilisations of Greece and Rome. New York: St. Martin's Press.
  • Macdowall, Simon (1995). Late Roman Cavalryman, 236–565 AD. Osprey Publishing.
  • Farrokh, Kaveh (2005). Sassanian Elite Cavalry, AD 224–642. Osprey Publishing.