Sasanidsko cesarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Sasanidi)
Skoči na: navigacija, iskanje
Sasanidsko cesarstvo
Ērānshahr[1]
224–651
 

 

 

Derafsh Kaviani Simurgh
Največji obseg Sasanidskega cesarstva pod Kozravom II.
Glavno mesto
  • Estakhr (224–226)[2]
  • Ctesiphon (226–637)
Jeziki srednje perzijski[3]
srednje armenski[4]
Religija Zoroastrstvo,
(tudi Babilonska, Manihejstvo, Hinduizem, Budizem, krščanstvo, Mandeizem, Judaizem)
Vlada Fevdalna monarhija[5]
Shahanshah
 -  224–241 Ardašir I. (prvi)
 -  632–651 Yazdegerd III. (zadnji)
Zgodovinsko obdobje Pozna antika
 -  Bitka za Hormozdgān 28. april 224
 -  Bizantinsko–Sasanidska vojna (Rimsko-perzijska vojna) 602–628
 -  Državljanska vojna [6] 628-632
 -  Muslimanska zasedba Perzije 633–651
 -  padec Sasanidskega imperija 651
Površina
 -  621 6,600,000 km²
Predhodnik
Naslednik
Partsko cesarstvo
Indo-Skiti
Cesarstvo Kushan
Kraljestvo Armenija (antika)
Lakhmidi
Kalifat Rashidun
Dinastija Dabujidov
Masmughani iz Damavanda
dinastija Bavand
Danes del

Sasanidsko cesarstvo ali Novoperzijsko cesarstvo (perz. Ērānshahr), je četrta iranska imperialna država v starem veku v času vladavine Sasanidov (224 - 651), dinastije perzijskega etničnega porekla. Sasanidi so prišli kot vladajoča iranska dinastija v začetku 3. stoletja, ko je Ardašir I. začel vstajo in porazil zadnjega partskega vladarja Artabana V., kar je povzročilo konec 500 letni vladavini dinastije Arsakidov.

Sasanidski vladarji so izvedli niz osvajalskih pohodov in hitro zavladali večjemu delu Jugozahodne in Srednje Azije ter delu Indijskega podkontinenta in Afrike. V času največjega obsega je Sassanidsko cesarstvo obsegalo celoten današnji Irana, Iraka, Levant (Sirija, Libanon, Palestina, Jordanija, Izrael),Kavkaz (Armenija, Gruzija, Azerbajdžan, Dagestan), Egipt, del Turčije, veliko Srednje Azije (Afganistan, Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan), države Perzijskega zaliva, Jemen, Oman in Pakistana. Največji sasanidski rival je bilo Rimsko cesarstvo na zahodu, s katerim so se bojevali 400 let z različnimi uspehi in brez zmagovalca. Na severovzhodu so se bojevali proti turškim nomadskim plemenom, na vzhodu pa proti indijskim kraljestvom. Sasanidski Iran je bil križišče na Svilni cesti, zato je doživljal velik gospodarski in umetniški ter znanstveni razcvet. Iranska kultura tega obdobja je vplivala na Stari Rim, Afriko, Indijo, Kitajsko in celo na Japonsko. Veliko tega, kar je kasneje postalo znano kot islamska kultura v arhitekturi, je imelo pomembno vlogo pri oblikovanju evropske in azijske srednjeveške umetnosti.

Kulminacija iransko-bizantinskega spora v 7. stoletju je privedla do velikih vojnih, demografskih in gospodarskih izgub na obeh straneh, kar je Arabcem združenim pod islamom odprlo pot k osvojitvi sasanidskega in bizantskega ozemlja. Zadnji sasanidski šah Jezdegerd III. je bil ubit leta 651, nakar je dinastija uradno nehala obstajati, njegov sin Peroz pa je zbežal na kitajski dvor. Padec Sasanidov pomeni konec staroveškega obdobja iranske zgodovine in začetek 200 letne dominacije Rašidunskega kalifata. Prve iranske dinastije v srednjem veku (Tahiridi, Samanidi, Safaridi) se bodo pojavile v začetku 9. stoletja v Horasanu.

Kronologija Sasanidskega cesarstva[uredi | uredi kodo]

224-241 : vlada Ardašir I.:

241-271 : vlada Šarpur I. Veliki:

  • 241-244 : Vojna z Rimom
  • 252-261 : Vojna z Rimom. Odločilna zmaga perzijcev v bitki pri Edessi in aretacija rimskega cesarja Valerijan
  • 215-271 : Mani, prerok, ustanovitelj Manihejstva

271-301 :Obdobje dinastičnih bojev.

283 : Vojna z Rimom.

293 : Upor Narseha, sina Šapurja I., sedmi sasanidski kralj Ērānshahrja (293–302)

296-8 : Vojna z Rimom - Perzija odstopi pet pokrajin vzhodno od Tigrisa Rimu.

309-379 : vlada Šarpur II. Veliki:

387 : Armenija je razdeljena na rimsko in perzijsko cono

399-420 : vlada Yazdegerd I. "grešnik" :

  • 409 : krščanstvo je dovoljeno javno častiti in graditi cerkve
  • 416-420 : Preganjanje kristjanov ko Yazdegerd prekliče svoje prejšnje zakone

420-438 : vlada Bahram V. :

  • 421-422 : Vojna z Rimom
  • 424 : Svet Dad-Ishu odloči, da se pravoslavna cerkev odcepi od Konstatinopla
  • 428 : Perzijska cona Armenije je pripojena Sasanidskemu cesarstvu

438-457 : vlada Yazdegerd II. :

  • 440 : Vojna z bizantinskim cesarstvom, Rimljani dajo plačilo Sasanidom [10]
  • 449-451 : Armenski upor

482-3 : Armenski in Iberski upor

483 : edikt tolerance dodeljen kristjanom

484 : Peroz I. porazi Heftalite

491 : Armenski upor. Armenska cerkev zavrača Kalcedonski koncil:

  • Nestorijanstvo postane prevladujoča krščanska sekta v Sassanidskem cesarstvu

502-506 : Vojna z Bizantinskim cesarstvom. Na koncu Bizantinsko cesarstvo plača 1.000 funtov zlata Sasanidom [11] Sasanidi zasedejo Theodosiopolis in Martyropolis.
Bizantnci dobijo Amido za 1.000 funtov v zlatu.[11]


526-532 : Vojna z Bizantinskim cesarstvom. Pogodba Večni mir (532): Sasanidi ohranijo Iberijo, Bizantinsko cesarstvo prejme Lazica & Persarmenia [12]
Bizantinsko cesarstvo pokloni 11.000 funtov v zlatu/year[13]

531-579 : vlada Hosrau I., "z neumrljivo dušo" (Anushirvan).

541-562 : Vojna z Bizantinskim cesarstvom.

572-591 : Vojna z Bizantinskim cesarstvom.

590 : upor Bahrama Chobina in drugih Sasanidskih plemičev, Hosrau II. strmoglavi Hormizda IV., prestol izgubi Bahram Chobin. 591 : Hosrau II. povrne prestol s pomočjo Bizantinskega cesarstva in odstopi Perzijsko Armenijo in zahodno polovico Iberije. 593 : poskus nasilnega prevzema Hormizda V. 595-602 : upor Bistama

603-628 : Vojna z Bizantinskim cesarstvom. Perzija zavzame bizantinsko Mezopotamijo, Anatolij, Sirijo, Palestino, Egipt in Zakavkazje, preden jih je bizantinska vojska prisilila k umiku na predvojne meje.

610 : Arabci porazijo sasanidsko vojsko v bitki za Dhi Qar

626 : Neuspešno obleganje Konstatinopla z Avari in Perzijci

627 : bizantinski cesar Heraklij vdre v sasanidsko Mezopotamijo. Odločilen poraz perzijskih sil v bitki pri Ninivah

628 : Kavad II. strmoglavi Hosraua II. in postane Šah.

628 : uničujoča kuga pomori polovico prebivalstva v zahodni Perziji, tudi Kavada II.[11] .

628-632 : Državljanska vojna

632-644 : vlada Yazdegerd III.

636 : Odločilni poraz Sasanidov v bitki pri al-Qādisiyyah v času Islamskega osvajanja Irana

641 :Muslimani porazijo sasanidsko vojsko s velikimi žrtvami v bitki za Nahāvand

644 Muslimani premagajo Veliki Horasan, Yazdegerd III. postane preganjani ubežnik

651 : Yazdegerd III. pobegne v ono od vzhodnih okrožij, dokler ni končno ubit od lokalnega mlinarja zaradi denarja pri Mervu (danes v Turkmenistanu), kar konča dinastijo.[14] Njegov sin Peroz II. in mnogi drugi zbežijo na Kitajsko.[15]

Kultura[uredi | uredi kodo]

Družba[uredi | uredi kodo]

Starodavni Iranci so pripisovali velik pomen glasbi in poeziji. Ta tablica iz 7. stoletja prikazuje glasbenike iz sasanidske dobe.

Sasanidska družba in civilizacija sta bili med najbolj cvetočimi svojega časa, tekmovali so v svoji regiji le z bizantinsko civilizacijo. Znanstvena in intelektualna izmenjava med obema imperijema priča o konkurenci in sodelovanju teh zibelk civilizacije.

V nasprotju z partsko družbo, so Sasanidi ponovno vpeljali karizmatično in centralizirano vlado. V sasanidski teoriji lahko idealna družba ohranja stabilnost in pravičnost, zato je nujen instrument močna monarhija.

Sassanidska družba je bila izjemno kompleksna, z ločenimi sistemi socialne organizacije, ki so urejali številne različne skupine znotraj imperija. Zgodovinarji menijo, da so družbo sestavljali štirje družbeni razredi:

  1. Duhovščina (perz. Atorbanan)
  2. Vojska (perz. Arteshtaran)
  3. Uradniki (perz. Dabiran)
  4. Navadni ljudje (perz. Vasteryoshan-Hootkheshan)

V središču kastnega sistema je vladal šah vsem aristokratom. Kraljeva princi, mali vladarji, veliki posestniki in duhovniki so skupaj predstavljali privilegiran sloj in so bili opredeljeni kot aristokracija. Zdi se, da je bil ta družbeni sistem precej tog. Kastni sistem je preživel imperij in se nadaljeval v zgodnjem islamskem obdobju.

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

V glavnem mestu so imeli tkv. Veliko šolo. V začetku je bilo dovoljeno v njej študirati le 50 študentom. V manj kot 100 letih se je bil vpis na Veliki šoli povečal na več kot 30.000 študentov.

Članstvo v razredu je temeljilo na rojstvu, čeprav je bilo mogoče izjemne posameznike preseliti v drug razred na podlagi zaslug. Funkcija kralja je bila zagotoviti, da je vsak razred ostal v okviru svojih pravih meja, tako da močni ne zatirajo šibke, niti šibki močnih. Ohraniti to socialno ravnovesje je bilo bistvo kraljeve pravice in njeno učinkovito delovanje odvisna od poveličevanja monarhije nad vsemi drugimi skupinami.

Na nižji ravni je bila sasanidska družba razdeljena na Azatan (svobodnjake), ki so ljubosumno čuvali svoj status kot potomci starodavnih arijskih osvajalcev in masa nearijskih kmetov. Azatan so oblikovali veliko malo aristokracijo iz nižjih uradnikov in so večinoma živeli na majhnih posestvih. Azatan so tvorili hrbtenico konjenice sasanidske vojske.

Umetnost, znanost in literatura[uredi | uredi kodo]

Sasanidski kralji so bili razsvetljeni pokrovitelji pisanja in filozofije. Hosrau I. je imel prevedena tudi dela Platona in Aristotela, poučeval ga je Gundishapur, celo sam jih je prebral. V času njegove vladavine so bile objavljene številne zgodovinske kronike, od katerih je edina preživela Karnamak-i Artaxshir-i Papakan (Ardašhirjevo delo), mešanica zgodovine in romance, ki je služila kot podlaga za iranski nacionalni ep Šahname. Ko je Justinijan I. zaprl šole v Atenah, je sedem profesorjev pobegnilo v Perzijo, kjer so našli zatočišče na dvoru Hosraua. V času, ko je raslo domotožje, je v njegovi pogodbi 533 z Justinijanom, sasanidski kralj določil, da se mora grškim modrecem omogočiti vrnitev brez preganjanja. [16]

Pod Hosraumom I. je bila v 5. st. ustanovljena Akademija Gundishapur in je postala »največje intelektualno središče tedanjega časa«, pri tem da so bili učenci in učitelji iz vseh koncev znanega sveta. Nestorianski kristjani so bili tam sprejeti in so prinesli sirske prevode grških del o medicini in filozofiji. Tudi neoplatonisti so prišli na Gundishapur in zasadili seme Sufi mistike, medicinsko izročilo Indije, Perzije, Sirije in Grčije ter pripravili uspešno šolo zdravljenja.

Umetnost so zaznamovali nekateri od največjih dosežkov iranske civilizacije. Veliko tega, kar je kasneje postalo znano kot muslimanska kultura, vključno z arhitekturo in pisanjem, je bilo originalno iz perzijske kulture. Na vrhuncu Sassanidskega cesarstva je segal njihov vpliv daleč preko političnih meja. Sasanidski motivi so našli pot v umetnost Srednje Azije, na Kitajsko, v bizantinsko cesarstvo in celo k Merovingom v Francijo.

Sasanidske rezbarije v Taq-e Bostanu in Naqsh-e Rustamu so bile obarvane; to je bila značilnost tudi v palačah, vendar so ostale le sledi takšnega slikarstva. Prerok Mani je poročal, da so ustanovili šolo slikanja. Firdusi govori o perzijskih bogataših, ki so krasili svoje dvorce s slikami iranskih junakov in pesnik al-Buhturi opisuje freske v palači Ktezifon. Ko je sasanidski kralj umrl, je bil pozvan najboljši slikar časa, da bi naredil njegov portret za zbirko v kraljevi zakladnici.

Slikarstvo, kiparstvo, keramika, in druge oblike dekoracije delijo svoje modele s sasanidsko tekstilno umetnostjo. Svila, vezenine, brokat, damast, tapiserije, prevleke za stole, nadstreški, šotori in odeje so bile tkane s potrpežljivostjo in mojstrsko spretnostjo in so bile obarvane v toplih odtenkih rumene, modre in zelene. Vsakih Perzijec, tudi kmet in duhovnik je hrepenel oblačiti se svojemu razredu primerno; velike pisane preproge in razkošna oblačila so bila znak bogastva. Ohranila sta se dva ducata sasanidskega tekstila in so med najbolj cenjenimi tkaninami, kar jih obstaja. Sasanidski tekstil so občudovali in posnemali v Egiptu, na Daljnem vzhodu in v srednjem veku, ko so jih oblačili v relikvije krščanskih svetnikov. Ko je Heraklij zajel Hosrujevo palačo v Dastagerdu, so bile nežne vezenine in ogromno preprog njegov najbolj dragocen plen. Zimska preproga, znana tudi kot Hosrujeva pomlad je (spomladanska preproga -قالى بهارستان ) od Hosru Anushirvana, zasnovana tako, da je pozabil na zimo v pomladnih in poletnih prizorih: cvetovi in plodovi so tkani skupaj z rubini in diamanti, v tej preprogi so poti iz srebra in potoki iz biserov na zlati podlagi. Harun al-Rashid je bil ponosen na prostrano sasanidsko preprogo gosto posuto z nakitom. Perzijci so pisali ljubezenske pesmi o svojih preprogah.

Študije o Sasanidih kažejo na več kot 100 vrst kron, ki so jih nosili kralji. Različne krone kažejo na kulturno, gospodarsko, družbeno in zgodovinsko situacijo v vsakem obdobju. Krone kažejo tudi značajske lastnosti vsakega kralja v tem obdobju. Različni simboli in znaki kot so luna, zvezde, orli in palme ponazarja uporabnikovo vero in prepričanje.

Skica palače v Sarvestanu

Dinastija Sasanidov, kot pred njimi Ahemenidov, izvira v provinci Perziji (Fars). Sasanidi so se videli kot nasledniki Ahemenidov po helenističnem in partskem premoru in menili, da je njihova usoda obnoviti veličino Perzije.

V oživitvi slave Ahemenidske preteklosti pa Sasanidi niso bili zgolj posnemovalci. Umetnost tega obdobja razkrije presenetljivo energičnost, v nekaterih pogledih so bile ključne značilnosti islamske umetnosti. Sasanidska umetnost kombinira elemente tradicionalne perzijske umetnosti s helenističnimi elementi in vplivi perzijskih zavojevalcev. Aleksander Veliki je prinesel helenistično umetnost v Zahodno Azijo. Vzhod je sicer sprejel obliko te umetnosti a se ni nikoli zares z njo poistovetil. Sasanidska umetnost je oživila oblike in tradicijo izvirne Perzije in je v islamskem obdobju dosegla obale Sredozemlja Ostanki palač kažejo sijaj, v katerem so živeli monarhi. To so palače v Firouzabadu in Bishapurju v Farsu, ter glavnem mestu Ktezifon v provinci Khvarvaran v Iraku. Poleg lokalnih tradicij je na sasanidsko arhitekturno vplivana partska arhitektura. Značilni ivani - banjasti oboki so bili uvedeni v partski dobi. V sasanidski dobi so dosegli velike razsežnosti, zlasti v Ktezifonu. Lok velike obokane dvorane, pripisane vladarju Šapurju I. (241 - 272), je dolg več kot 24 metrov in doseže višino 36 m. Ta veličastna je zgradba očarala arhitekte v naslednjih stoletjih in je veljala za enega najpomembnejših primerov perzijske arhitekture. Mnoge izmed palač imajo notranjo sprejemno dvorano, ki jo sestavlja, kot v Firuzabadu, prostor nad katerim je kupola. Perzijci so rešili problem izgradnje krožne kupole na kvadratni stavbi na način, da so loki zgrajeni čez vsak vogal kvadrata tako, da se ta spremeni v osmerokotnik, na katerega je enostavno postaviti kupolo.

Edinstvena značilnost sasanidske arhitekture je njena posebna raba prostora. Arhitekt je zasnoval svojo zgradbo v smislu mase in površine, zato uporablja masivne stene iz opeke okrašene z modeli ali rezljano štukaturo. Štukaturne stenske dekoracije so v Bishapurju, boljši primeri so se ohranili v Chal Tarkhan v bližini Raja (konec Sasanidov ali v začetku islamske dobe) in v Ktezifonu in Kishu v Mezopotamiji. Plošče kažejo številne živali na okrogli podlagi, človeške doprsne kipe in geometrične in cvetlične motive.

V Bishapurju so bila nekatera tla okrašena z mozaiki, ki prikazujejo prizore banketov. Vpliv Rima je tu jasen, mozaiki so lahko od rimskih zapornikov. Stavbe so bile okrašene s poslikavami. Še posebej fine primere so našli na gori Khajeh v Sistanu.

Industrija in trgovina[uredi | uredi kodo]

Sasanidska morska trgovska pot

Perzijska industrija se je pod Sasanidi razvila iz domačega v urbano obliko. Cehi so bili številni. Dobre ceste in mostovi, dobro nadzorovano, je omogočalo povezavo državne pošte in trgovskim karavanam, da so se povezale s Ktezifonom in z vsemi provincami in pristanišči v Perzijskem zalivu, kar je pospešilo trgovino z Indijo. Sasanidski trgovci so se gibali blizu in daleč in postopoma izrinili Rimljane iz donosne trgovske poti v indijskem oceanu. Pred kratkim je arheološko odkritje pokazalo zanimivo dejstvo, da so Sasanidi uporabljali posebne oznake (etikete) na trgovskem blagu kot način za promocijo svojih blagovnih znamk in razlikovanje med različnimi lastnostmi. [17]

Hosrau I. je dodatno podaljšal že tako veliko trgovsko mrežo. Država se je nagibala k monopolnemu nadzoru nad trgovino z luksuznim blagom, gradili so pristanišča, karavanseraje, mostove in podobno, s tem pa je bila povezana tudi urbanizacija. Perzijci so prevladali v mednarodni trgovini tako v Indijskem oceanu, Srednji Aziji in Južni Rusiji v času Hosraua I., čeprav je bila konkurenca Bizantincev močna. Sasanidska naselja v Omanu in Jemnu pričajo o pomembnosti trgovine z Indijo, trgovina svile s Kitajsko je bila predvsem v rokah sasanidskih vazalov in iranskega ljudstva v Sogdiani.

Glavni izvoz je bila svila, volna in zlati tekstil, preproge in odeje, kože in usnje in biseri iz Perzijskega zaliva. Bilo je tudi blago v tranzitu iz Kitajske (papir, svila) in Indije (začimbe), za kar so Sasanidi pobirali davek (carino) in ki je bilo ponovno izvoženo iz cesarstva v Evropo.

To je bil tudi čas večje metalurške proizvodnje tako da je Iran zaslovel kot orožarna Azije. Večina rudarskih centrov je bila na robu cesarstva - v Armeniji, na Kavkazu in predvsem Transoksaniji. Izredna mineralna bogastva v Pamirju na vzhodu Sasanidskega cesarstva so ustvarila legende med Tadžiki, iranskim ljudstvom, ki tam živi in jih pripoveduje še danes. Pravijo, da ko je Bog ustvarjal svet, se je spotaknil ob Pamir in spustil svoj kozarec mineralov, ki se širijo po vsej regiji.

Zapuščina in pomen[uredi | uredi kodo]

Vpliv Sasanidskega cesarstva se je nadaljeval še dolgo po tem, ko je prenehal obstajati. Imperij je, pod vodstvom več sposobnih vladarjev regijah današnjega Irana in sosednjih, dosegel Perzijsko renesanso, ki je postala gonilna sila civilizacije novoustanovljene vere islama. Sasanidsko obdobje se smatra kot eden od viškov iranske civilizacije.

V Evropi[uredi | uredi kodo]

Sasanidska trdnjava v Derbentu, Rusija (Kaspijska vrata)
"Parsees of Bombay" , lesorez, okoli 1878

Sasanidska kultura in vojaška struktura je imela velik vpliv na rimsko civilizacijo. Struktura in značaj rimske vojske je vsebovala metode perzijskih vojn. V nekoliko prirejeni obliki je avtokracija Rimskega imperija posnemala kraljevske obrede Sasanidskega dvora v Ktezifonu, imeli pa so vpliv tudi na slavnostne prireditve dvorov sodobne Evrope. Poreklo formalnosti evropske diplomacije pripisujejo diplomatskim odnosom med Perzijskimi vladami in Rimskim imperijem.

V judovski zgodovini[uredi | uredi kodo]

V judovski zgodovini je Sasanidsko cesarstvo igralo zelo pomembno vlogo predvsem pri širitvi judovske vere. V obdobju Sasanidov je prišlo do pomembnega razvoja, kot je nastanek babilonskega Talmuda in vzpostavitev številnih judovsko usmerjenih akademskih ustanov, kot sta Sura in Pumbedita, ki sta bili stoletja med najbolj vplivnimi v judovskem izobraževanju. Nekateri posamezniki cesarske družine kot Ifra Hormizd, kraljica mati Šapurja II. in kraljica Shushandukht, judovska žena Yazdegerda I., sta pomembno prispevali k tesnim odnosom med Judi v cesarstvu in vlado v Ktezifonu.

V Indiji[uredi | uredi kodo]

Propad Sasanidskega imperija je povzročil, da se je državna religija, ki je bila Zoroastrstvo, spremenila v islam. Zoroastrstvo je počasi zgubljalo na pomenu. Pripadniki te vere so, da bi preživeli, pogosto emigrirali. Po mnenju Qissa-i Sanjana je ena skupina teh beguncev pristala tam, kjer je zdaj Gujarat, India, kjer so jim omogočili večjo svobodo uporabljati svoje stare običaje in ohraniti svojo vero. Potomci teh Zoroastrijancev naj bi imela majhno a pomembno vlogo v razvoju Indije. Danes obstaja v Indiji več kot 70.000 Zoroastrijancev. Ti še vedno uporabljajo različico verskega koledarja, nastalega v času Sasanidov. Ta koledar še vedno uporablja število let iz časa Yazdegerda III.

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Book Pahlavi spelling: Eranshahr.svg}}
  2. ^ "CTESIPHON – Encyclopaedia Iranica". Iranicaonline.org. Pridobljeno dne 2013-12-16. 
  3. ^ Encyclopedia of the Peoples of Africa and the Middle East, Vol.1, Ed. Jamie Stokes, (Infobase Publishing, 2009), 601.
  4. ^ Chyet, Michael L. (1997). Afsaruddin, Asma; Krotkoff, Georg; Zahniser, A. H. Mathias, ur. Humanism, Culture, and Language in the Near East: Studies in Honor of Georg Krotkoff. Eisenbrauns. str. 284. ISBN 9781575060200. "In the Middle Persian period (Parthian and Sassanid Empires), Aramaic was the medium of everyday writing, and it provided scripts for writing Middle Persian, Parthian, Sogdian, and Khwarezmian." 
  5. ^ http://books.google.dk/books?id=sP_hVmik-QYC&pg=PA179&dq=encyclopedia+islam+khusraw&hl=da&sa=X&ei=B-LGUsf8DYnR4QT-loGgBg&ved=0CEcQ6AEwAw#v=onepage&q=encyclopedia%20islam%20khusraw&f=false
  6. ^ Parvaneh Pourshariati, Decline and Fall of the Sasanian Empire: The Sasanian-Parthian Confederacy and the Arab Conquest of Iran, I.B. Tauris, 2008. (p. 4)
  7. ^ Security and Territoriality in the Persian Gulf: A Maritime Political Geography by Pirouz Mojtahed-Zadeh, page 119
  8. ^ "SHAPUR II – Encyclopaedia Iranica". Iranicaonline.org. 2009-07-20. Pridobljeno dne 2013-12-16. 
  9. ^ "BYZANTINE-IRANIAN RELATIONS – Encyclopaedia Iranica". Iranicaonline.org. 1990-12-15. Pridobljeno dne 2013-12-16. 
  10. ^ "YAZDEGERD II – Encyclopaedia Iranica". Iranicaonline.org. 2012-10-19. Pridobljeno dne 2013-12-16. 
  11. ^ 11,0 11,1 11,2 "SASANIAN DYNASTY – Encyclopaedia Iranica". Iranicaonline.org. 2005-07-20. Pridobljeno dne 2013-12-16. 
  12. ^ John W Barker, Justinian and the later Roman Empire, 118.
  13. ^ John W Barker, Justinian and the later Roman Empire, (University of Wisconsin Press, 1966), 118.
  14. ^ "All about Oscar". P2.www.britannica.com. 2001-09-11. Pridobljeno dne 2013-06-30. 
  15. ^ "Pirooz in China". Chinapage.com. 2000-08-11. Pridobljeno dne 2013-06-30. 
  16. ^ Durant.
  17. ^ "Sassanids Used Commercial Labels: Iranian Archeologists". Payvand. 21 August 2009. Pridobljeno dne 2009-09-25. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]