Erevan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Panoramski posnetek mesta z Araratom v ozadju

Erevan (armensko Երևան ali Երեվան, rusko Ереван) je prestolnica Republike Armenije in s približno 1,2 milijona prebivalcev tudi največje mesto te države. Mesto se je včasih imenovalo Erivan in Erebuni.

Središče mesta je nastalo v kotlini, ki jo s treh strani razmejujejo hribi, le na jugozahodu se polagoma spušča proti dolini reke Araks. Skozi mesto teče reka Hrazdan, ki je urezala sotesko in zato ni dosti opazna. Središče mesta se nahaja na njenem levem bregu. Nadmorska višina spodnjih delov mesta je 900 m in se dvigne vse do 1200 m.

Leta 782 pr. n. št je urartski kralj Argišti I. v Erebuniju na jugovzhodnem delu današnjega mesta dal postaviti utrdbo za 6.600 vojakov, katere ostanke je moč videti še danes. Ob utrdbi je nastala pomembna naselbina, vendar je stoletje kasneje njen pomen začel upadati, ko je kralj Rusa II. postavil novo domnevno težje osvojljivo utrdbo Teišebai Uru (Mesto boga Teišeba), na današnjem Rdečem hribu (Karmir Blur) v zahodnem delu današnjega mesta. Zaradi bližine rodovitne doline Araksa je območje mesta ostalo nepretregoma poseljeno vse do danes, kljub potresu, ki ga je leta 1679, takrat že pod perzijsko zasedbo, skoraj popolnoma porušil. Leta 1684 je perzijski šah Sulejman II. dovolil, da Ludvik XIV. pošlje v mesto jezuite, ki so katolikosa neuspešno poskušali prepričati, naj se armenska apostolska cerkev združi z rimokatoliško. V 18. stoletju mesto znova pridobi strateški pomen zaradi lege, kjer so se križali ruski, perzijski in turški interesi. Pavel Cicjanov, guverner ruskega severnega Kavkaza, ga prvič poskuša zavzeti leta 1804, vendar je kljub dvomesečnemu obleganju neuspešen. Ravno tako je neuspešna vojska pod poveljstvom maršala Ivana Vasiljeviča leta 1808, zato pa to leta 1827 uspe generalu Ivanu Paskeviču. Mesto, ki ga je car Nikolaj I. ob obisku leta 1837 zaradi številnih iz blatnih zidakov zidanih hiš poimenoval kot »glineni vrč«, je naslednjih 9 desetletij bilo predvsem vojaška postojanka v senci Aleksandropola (današnji Gjumri), ki so ga Rusi določili za regionalno središče. Pomen mesta se je spremenil 28. maja 1918, ko je postalo glavno mesto najprej prve armenske republike, zatem pa Armenske SSR. Mesto se je v času Sovjetske zveze skokovito razširilo na okoliške griče, prebivalstvo (50.000 na začetku 20. stoletja) pa se je kar potrideseterilo. To so spodbujale tudi republiške oblasti, kajti vsa sovjetska mesta z več kot milijonom prebivalcev so imela poseben vsedržavni pomen in bila tako upravičena do zveznega financiranja podzemne železnice, krematorija ipd.

Ostanki utrdbe Erebuni

Podobo mestnega središča je v letih 1924 - 26 zasnoval arhitekt Aleksander Tamanjan in precejšnji del njegovih načrtov so tudi uresničili. Zamislil si je velik osrednji trg (nekdanji Leninov trg, danes Trg republike), obdan z veličastnimi zgradbami iz tufa, s trga bi vodile široke avenije, središče mesta pa bi bilo obdano z zelenimi površinami.

Med glavne znamenitosti sodijo še zgodovinski muzej na Trgu republike, ostanki prej omenjene trdnjave Erebuni, muzej Matenadaran s številnimi rokopisi, spominski park armenskega genocida na griču Cicernakaberd, pokopališče Panteon junakov. V sovjetskih časih so na pobočju vzpetine severno od središča začeli graditi še Kaskado, ki še danes ni povsem dokončana, z njenega vrha pa se ponuja lep razgled na mesto (ob ugodnih razmerah tudi na goro Ararat). Nedaleč od tam, ravno tako na hribu severno od mestnega središča, je tudi spomenik, kjer je prvotno stal Stalin (in »gledal« Lenina na današnjem Trgu republike), po destalinizaciji pa so na njegovem mestu postavili kip Matere Armenije (simbolično je nekoliko višji od Stalina). V podstavku tega kipa je manjši vojni muzej.

10 km zahodno iz mesta se nahaja mednarodno letališče Zvartnots, mesto ima tudi železniško povezavo s severom države in Gruzijo (povezava z jugom pa je zaradi trase čez azerbajdžanski Nahičevan trenutno prekinjena), medtem ko je z avtobusi dobro povezano praktično z vsemi deli Armenije. Mestni promet sestavljajo proga podzemne železnice, ki središče mesta povezuje s severnimi in južnimi predmestji, avtobusne in trolejbusne proge, medtem ko tramvajske proge ukinjajo. Ker so precej hitrejši, se največ potnikov prepelje z zasebnimi kombiji (t. i. »maršrutkami«).

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Po Charlesu Aznavourju, francoskemu šansonjerju armenskega porekla, je v Erevanu poimenovan trg, v mestu Gyumri pa stoji njegov spomenik.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]