Bukarešta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bukarešta
București
Mesto

Zastava

Grb
Vzdevek: Mali Pariz, Vzhodni Pariz
Geslo: Patria si Dreptul Meu (Moja dežela, moja pravica)
Bukarešta is located in Romunija
Bukarešta
Bukarešta
Geografski položaj Bukarešte v Romuniji
Koordinati: 44°26′7″N 26°6′10″E / 44.43528°N 26.10278°E / 44.43528; 26.10278Koordinati: 44°26′7″N 26°6′10″E / 44.43528°N 26.10278°E / 44.43528; 26.10278
Država Romunija
Občina Občina Bukarešta
ustanovljena 1459 (prva omemba)
Upravljanje
 • župan Gabriela Firea
Površina[1][2]
 • Mesto 228 km2
 • Urbano 285 km2
Nadmorska višina 55,8–91,5 m
Prebivalstvo (popis 2011)[3][4]
 • Mesto 1.677.985
 • Rang 1. v Romuniji
 • Gostota 7.360 preb./km2
 • Urbano 1.931.000
 • Metropolitansko obm. 2.678.3922
Časovni pas EET (UTC+2)
 • Poletje (DST) EEST (UTC+3)
Poštna številka 0xxxxx
Omrežna skupina +40 21
Avtomobilska oznaka B
Spletna stran www.pmb.ro

Bukarešta (romunsko: București /bu.kuˈreʃtʲ/ ) je glavno mesto in industrijsko ter ekonomsko središče Romunije. Mesto leži na jugovzhodu države, ob bregovih reke Dâmbovița. Nekdaj je bila Bukarešta znana kot citadela Dâmbovița.

Po evropskih standardih Bukarešta ni staro mesto, zgodovinarji domnevajo, da je bila ustanovljena šele leta 1459.[5] Od tedaj se je mesto zelo spremenilo, leta 1862 je postalo glavno mesto Romunije in se postopno uveljavilo tudi kot kulturno središče. Eklektično mestno arhitekturo predstavljajo zgradbe raznolikih slogov različnih zgodovinskih obdobij, med seboj so pomešane zgradbe iz komunističnega obdobja, moderne, baročne, itd. V obdobju med dvema vojnama je bila elegantna arhitektura elitnejše mestne četrti Bukarešti prislužila naziv »Mali Pariz« oz. »Vzhodni Pariz« (Micul Paris).[6] Čeprav so bile mnoge zgradbe in področja zgodovinskega središča uničene med 2. svetovno vojno, ob potresih in nato s strani Ceaușescujevega načrta sistematizacije države, jih je mnogo dobro ohranjenih. V zadnjih letih je mesto doživelo ekonomski in kulturni razcvet.[7]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Romunsko ime București ima negotov izvor. Tradicija povezuje ustanovitev Bukarešte z imenom Bucur, ki je bil princ, izobčenec, ribič, pastir ali lovec, po različnih legendah. V romunščini koren besede bucurie pomeni 'veselje', ('sreča') in za katero se domneva, da je dačanskega izvora[8].

Druge etimologije podajajo starejši znanstveniki, med njimi tudi osmanski popotnik in raziskovalec Evlija Čelebi, ki je dejal, da je bil Bukarešta imenovana po določenem "Abu-Karișu" iz plemena Quraysh (Kurejš). Leta 1781 je avstrijski zgodovinar Franz Sulzer trdil, da je ime povezano z bucurie (veselje), bucuros (veselo) ali bucura (postati vesel), medtem ko je v knjigi iz 19. stoletja, ki je bila objavljena na Dunaju, domneva o "Bukovie" - bukov gozd. [9]

Domačini se imenujejo "Bukareštanci" (romunsko bucureștean)

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ustanovitev mesta, rezidenca vlaških princev[uredi | uredi kodo]

Odlok princa Raduja iz 14. oktobra 1465 (faksimile)

Bukarešto se prvič omenja v dokumentu iz 20. septembra 1459. [14] Odlok je izdal vojvoda in poveljnik Vlad Țepeș, z vzdevkom Drakula (Drăculea ).

V drugi polovici 15. stoletja se je Bukarešta razvila, kjer se je po 1400 razvila obrt s kovači, lončarji in strojarji in kot Curtea (rezidenca princev) Vlaške. Princ Radu Lepi je 14. oktobra 1465 v Bukarešti izdal dokument kot kraljevem prebivališču [10]. Mesto je dobilo urbani pomen kot knežje in trgovsko središče, ki je bilo združeno iz več naselij. Med letoma 1459 in 1625 je bilo 41 naselij na območju današnje Bukarešte.

Nato je Bukarešto kot prestolnica Vlaške zamenjalo Târgoviște. Glavni trg je bil zgrajen okrog ulice Lipscani.

Osmansko obdobje[uredi | uredi kodo]

Osmansko cesarstvo se je v 14. stoletju razširilo iz Male Azije na ozemlje današnje Romunije. Že leta 1394 je prva osmanska vojska napadla Donavo. Nato je kneževina Vlaška prvič postala zavezana k plačevanju dajatev [11].

Pod tem osmanskim suzerenstvom v še vedno vaški Bukarešti, je ta doživela razcvet zaradi prisotnosti sodišča in vračanja tujih trgovcev. Prebivalstvo se je povečalo in razvila se je urbana struktura s številnimi novimi stavbami. Leta 1545 je princ Mircea Ciobanul postavil prvo mestno obzidje v obliki palisade [12]. Velik del kmetijskih zemljišč v okolici mesta je zdaj označena kot "dežela mestnega prebivalstva" (moșia orășenilor) označena z mejniki.

Bukarešta 1717

Trideset let pozneje, leta 1574 in 1575, kot tudi leta 1594, se je prebivalstvo v Bukarešti povečalo kljub vse večjemu davku Visoki porti. Poleg tega je sodelovala v bojih Mihaila Viteazula proti osmanski vojski, ki so na koncu ostali neuspešni [13]. Po tem jo je osvojil veliki vezir Koca Sinan paša avgusta 1595 po bitki pri mestu Călugăreni. Prišlo je do požara. Jeseni istega leta se je zgodila druga bitka v bližini Bukarešte, med katero so se Turki umaknili in uničili del mesta. Zato se je knežji sedež do leta 1626 preselil v Târgoviște. Kmalu po prevzemu oblasti je princ Aleksandru Coconul 10. novembra 1626, je rezidenco preselil nazaj v Bukarešto.

Po 1632 je princ Matej Basarab, zadnji iz vladajoče vlaške družine na prestolu, v Bukarešti zgradil številne stavbe. Zaradi napetega odnosa z Osmani se je princ preselil v Târgoviște okoli leta 1640. Knežji sedež je ostal v Bukarešti. Naslednik Basaraba, princ Konstantin Șerban, se je po prevzemu funkcije maja 1654 ponovno preselil v Bukarešto. Naslednje leto je sedež današnje Narodne banke služil uporu pehote proti bojarjem. Ob nemirih se je princ Șerban umaknil v Târgoviște, preselil knežji sedež in mesto prepustil požaru.

Po ustoličenju je princ Gheorghe Ghica 20. decembra 1659 knežji sedež prenesel v Bukarešto. V istem letu je bilo mesto pod pritiskom Osmanskega cesarstva in edina rezidenca vojvod. Bukarešta je tega leta ostala končno deželni sedež Vlaške. Leta 1668 je princu v Bukarešto sledilo pravoslavno versko vodstvo. V tem obdobju se je prebivalstvo povečalo na približno 60.000 in se razširilo na 21 okrožjih (tako imenovanih mahalale). Takrat je bilo v mestu okoli 100 cerkva [14]. V času vladavine Șerbana I. Cantacuzina in Constantina Brâncoveanuja je Bukarešta doživela daljše obdobje razcveta. Po naročilu knezov so zrastle prve bolnišnice, tiskarna, šole, številne cerkve, pojavila seje palača Mogoșoaia in čudovita glavna cesta Podul Mogoșoaia. Moči lačen princ Brâncoveanu pa je tudi odpravil župana in mestni svet in si pridržal pravico do vladanja ref>Birgitta Gabriela Hannover, Bukarest entdecken, S. 42, 2008.</ref>.

Prenos mesta na Avstrijce, 1789

V času Fanariotov (1716-1821) je izpostavljenost prebivalstva zaradi višjih dajatev in davkov, pa tudi preko nepotizma in korupcije toliko zrasla, da je ta čas še vedno veljal kot sinonim izkoriščanja, korupcije in slabega upravljanja. Nekoliko kasneje je Stephen Racoviță spoznal isto usodo upora. Čeprav je princ premagal upornike, so bili uvedeni nasilni povračilni ukrepi iz Visoke porte. [15]

Člani knežje družine Ypsilantis so bili pomembni v Bukarešti. V času vladavine Aleksandra Ypsilantisa je nastalo veliko olepšav mestna in gradnja prvega vodovoda (1779). Princ je tudi zaradi pogostega poplavljanja Dambovice zgradil obvozni kanal. Hkrati se je v mestu začel prvi industrijski razvoj tovarn. Tako je leta 1764 nastala tovarna voska, leta 1766 za oblačila, leta 1767 papirnica. Leta 1811 je bilo v trgovinskem in obrtnem sektorju že 2981 ljudi.

Ta trend se bil za kratek čas prekinjen v času rusko-turške vojne, ko je princ Nikolaj Mavrogenes 26. oktobra 1789 pobegnil iz mesta skupaj s približno tisoč vojaki. Mesto je bilo dva tedna kasneje, 10. novembra 1789, zasedeno od Avstrijcev in 4. avgusta 1791 objavljen mir. Kasneje je v obdobju od leta 1793 do leta 1812 prišlo do raznih naravnih nesreč, požara in epidemij.

Prehodno obdobje (1807 do 1861)[uredi | uredi kodo]

Požar 1847
Revolucija, 1848

Prvi bukareštanski mir se je končal 28. maja 1812, ko se je nadaljevala vojna med Rusijo in Osmanskim cesarstvom.

Okrepljeno izkoriščanje vlaških ljudskih množic ter širjenje revolucionarnih idej francoske buržoazije in hetairija (grško ἑταιρία hetairía) je na prelomu stoletja vplivala na protiosmansko javno mnenje. Med uporom, ki je sledil, je vladar Vlaške Tudor Vladimirescu ostal v Bukarešti od marca do maja 1821. To je vodilo k nasilnim povračilnim ukrepom turških vojakov, ki so kasneje zasedli Bukarešto. Ta poniževanje se je končalo šele z umikom vojske septembra 1822 in kronanjem kneza Grigore IV. Ghica. Po sporazumu iz Adrianopla leta 1829 je bila Bukarešta pod rusko zaščito. Od tega leta je do leta 1834 je mesto vodil general Pavel Kiselyov. Med njegovim mandatom so bili uvedeni Organski predpisi (Règlement organique, romunsko Regulamentul Organic, rusko Organizational Regulat - je bil prvi ustavni zakon v podonavskih pokrajinah, tj. v Vlaški in Moldaviji, predhodnih državah današnje Romunije. Uveden je bil na pobudo ruskih okupacijskih organov leta 1831/1832 in so ostali veljavni do leta 1858) in bila ustanovljena komisija, ki je olepšala mesto. Prišlo je do ponovnega določanja mestnih meja. Zvedeni so bili tudi drugi urbanistični razvojni ukrepi, kot je izgradnja promenade in tržnice[16].

Velik požar v komercialnem delu mesta je 23. marca 1847 uničil okoli 2000 hiš. Po požaru je sledila načrtovana rekonstrukcija. Naslednje leto je bila Bukarešta središče vlaške revolucije. Revolucija, ki se je začela 11. junija 1848, je bila krvavo zatrta tri mesece kasneje zvečer 13. septembra na gori Spirei. Spomenik na tej točki danes spominja na dogodek. Med letoma 1853 in 1856 so Bukarešto zaporedoma zasedale ruske, turške in avstrijske vojske.

Kot prvo romunsko mesto so v Bukarešti maja 1857 uvedli kerozinske svetilke za cestno razsvetljavo. [17] V istem letu se je po odloku sultana v Bukarešti sestal Diwan - ad hoc skupščina. Ta je 9. oktobra 1857 sprejela resolucijo, ki je opredelila združitev Romunije v državo.

Prestolnica Romunije, industrializacija do 1. svetovne vojne[uredi | uredi kodo]

Vstop princa Karla I., 1866

Aleksandru Ioan Cuza je 24. decembra 1861 razglasil ustanovitev kneževine Romunije sestavljene iz donavske kneževine Moldavije in Vlaške. Leto kasneje je formalno prišlo do združitve obeh kneževin z Bukarešto kot glavnim mestom. Vendar pa je bil ustanovitelj države Alexandru Ioan Cuza kritiziran in se je moral leta 1866 posloviti. Začasna vlada je na priporočilo istega leta za kneza sprejela Karla Eitel Friedricha von Hohenzollern-Sigmaringen. Ta je nastopil 10. maja 1866 v Bukarešti po uradnih volitvah kot Karel I..

Leta 1869 je v glavno mesto prišla prva železniška proga. Povezala je Bukarešto z Giurgiujem. Dve leti kasneje je bila do severne postaje speljana prva tramvajska linija (takrat je konjski tramvaj) preko trgov Piațe St. Georg do Piața Obor. Po štirih letih gradnje se je odprla leta 1872, severna postaja, pa tudi železniški promet med Bukarešto in Ploieștijem.

Po berlinskem kongresu je bila leta 1878 Romunija priznana kot neodvisna. 26. marca 1881 je bila razglašena kraljevina Romunija, Bukarešta pa postala kraljevo mesto. Mlado kraljestvo je bilo usmerjeno na zahod, zlasti v Francijo. V poznejši modernizaciji je bila Prusija idejni in tehnološki dobavitelj.

Konjski tramvaj, 1871

Do konca 19. stoletja je Bukarešta postopoma postala industrijski center, še posebej v lahki industriji. Pet glavnih bančnih institucij - vključno z Narodno banko, Banko Romunije, Kmetijsko banko in od leta 1898 - diskontno banka - je Bukarešta postala nacionalni finančni center. Električna razsvetljava je bila uvedena na Calea Victoriei leta 1890. V tem času je bila zgrajena nova prometna arterija iz Obora do Cotrocenija. Leta 1896 je sledil na isti trasi prvi električni tramvaj.

Leta 1886 je Bukareštanski mir končal vojno med Srbijo in Bolgarijo. Druga balkanska vojna se je končala leta 1913 s podpisom Bukareštanske mirovne pogodbe med Srbijo, Grčijo in Romunijo na eni strani ter Bolgarijo na drugi strani.

Od 1. do 2. svetovne vojne[uredi | uredi kodo]

Bulevar Magheru v medvojnem obdobju

V času prve svetovne vojne je Bukarešto 6. decembra 1916 zasedla nemška vojska kot posledica bitke pri Argeșu do mirovne pogodbe 7. maja 1918. [29] S pobegom kralja in vlade je bil Iași začasna prestolnica Romunije. Pomen mesta se je po prvi svetovni vojni ponovno povečal kot glavno mesto Velike Romunije.

Od leta 1918 do začetka druge svetovne vojne se je mestna površina povečala za 5600 do 7800 hektarov. Število prebivalcev se je v istem obdobju povečalo s 380.000 na 870.000. [31] Mednarodni interes za stavko so bili naftni delavci in železniški delavci, ki so prenehali delovati zaradi slabših življenjskih pogojev. 16. februarja 1933 je bila stavka v delavnicah Grivița kruto zatrta.

Z izgradnjo osi Piața Victoriei in Piața Sf. Gheorghe med letoma 1936 in 1940, po pariškem modelu Boulevard Henri Martina in bruseljskem primeru Boulevard Louise, je mesto dobilo vzdevek »Pariz vzhoda«. V 40-ih se je živahna gradbena dejavnost nadaljevala, vendar tokrat v sodobnem, mednarodnem slogu, ki so označevala imena, kot je Le Corbusier ali oznake, kot so oblika in funkcija.

Bukarešta v 2. svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Sile rdeče armade v Bukarešti, 1944
Postaja „Gara de Nord“ med bombardiranjem ameriške vojske 4. aprila 1944

V drugi svetovni vojni se je po začetni nevtralnosti 23. novembra 1940 Romunija pridružila Trojnemu paktu. Neposredna posledica tega je bilo 4. septembra 1940 oblikovanje železne garde in general Ion Antonescu prisilil Karla II. v odstop v korist svojega 19-letnega sina Mihaija. Mesec dni kasneje, 8. oktobra, so nemške sile prešle romunsko mejo. Kmalu zatem se je Wehrmacht preselil v Bukarešto. Januarja 1941 ni uspel poskus državnega udara ultra-desničarskih legionarjev železne garde proti totalitarni vladi Antonescua. Med tridnevno akcijo železne garde med 21. in 23. januarja je bilo ubitih najmanj 120 bukareštanskih Judov, večina njih v gozdu v bližini Jilava v pokolu.

Aprila 1944 so Bukarešto dosegle ameriške in britanske zračne sile. 4. aprila 1944 je prišlo do prvega večjega napada letalstva ZDA. V tem napadu je padlo 875 ton bomb. Glavna železniška postaja (Gara de Nord) je bila tudi bombardirana. Del bomb je padlo na stanovanjska območja. Bilo je veliko civilnih žrtev.

15. aprila je sledil še en močen napad britanske Royal Air Force, tokrat z zažigalnimi bombami. Prav tako je bila resno poškodovana univerza. Proti koncu vojne 23. avgusta 1944 je sledil državni udar kralja Mihaja. Istega večera je Adolf Hitler odredil bombardiranje Bukarešta, ki se je nadaljevalo ves naslednji dan. Številne vladne in zgodovinske stavbe so bile poškodovane ali uničene. Dan kasneje je Romunija razglasila vojno proti Nemčiji. Po napadu Rdeče armade v Bukarešti 31. avgusta je bilo 12. septembra 1944 med Romunijo in Sovjetsko zvezo sklenjeno premirje.

Zaradi spora med novim premierjem Petru Groza in kraljem Mihajem I. leta 1945, ker ta ni hotel podpisati nobenih zakonov, je Groza sprejel zakone brez kraljevega podpisa. V tem kontekstu je bila 8. novembra 1945 v Bukarešti pred Kraljevo palačo protikomunistična demonstracija. V nasilnem umirjanju demonstracij je bilo veliko aretacij, poškodb in smrti.

Po 2. svetovni vojni do danes[uredi | uredi kodo]

V štirih desetletjih po drugi svetovni vojni se je mestno prebivalstvo povečalo za več kot dvakrat. Še posebej na obrobnih območjih je Bukarešta postala veliko gradbišče. Mesto se je v tem času potrojilo na 21.700 hektarov. To so še posebej kmetje v mestu našli nova delovna mesta v velikih industrijskih podjetjih. S seboj so prinesli svoj podeželski način življenja, ki določa podobo vse do danes. [18] Da bi zadovoljili veliko povpraševanje po stanovanjih, je komunistična uprava začela obsežen stanovanjski program.

Potres, 1977
Pogled iz palače Parlamenta na Bulevardul Unirii

Bukareštanska deklaracija (Izjava za zagotavljanje miru in varnosti v Evropi) je bila sprejeta v obdobju od 4. do 6. julija 1966 na konferenci Varšavskega pakta. [19]

4. marca 1977 je potres zajel območje okoli Bukarešte. Skupno je umrlo več kot 1500 ljudi. [20] Delno je bila poškodovana tudi zgodovinska gradnja. Začelo se je čiščenje in nova faza razvoja mesta. Po potresu je Nicolae Ceaușescu videl priložnost, da skoraj v celoti nadomesti tradicionalno urbano strukturo mestnega središča z ogromnim političnim in upravnim središčem. Nastali so novi simboli monumentalne demonstracije moči. Prevladujoč element je palača parlamenta, pri katere gradnji je bilo zaposlenih približno 20.000 delavcev. [21] Mesto je dobilo tudi delujočo podzemno železnico.

Sredi decembra 1989 se je v Temišvaru začela popularna vstaja proti Nicoli Ceaușescuju. 21. decembra je dosegla Bukarešto. Vojaki Securitate, ostrostrelci in oklepne vojaške enote so začeli pokol nad ogorčeno množico. V nekdanji kraljevi palači in v univerzitetni knjižnici so nastali požari. Dan kasneje, 22. decembra 1989, je državna televizijska postaja TVR Romania objavila, da je zavzeta. Samo v Bukarešti je bilo okrog 500 mrtvih. Po vstaji se je izkazalo, da v Bukarešti obstaja nekaj bunkerskih sistemov in tunelov [22], nekateri iz srednjega veka. Iz nekdanje zgradbe KZ na primer, pobegni predor vodi iz cone Calea Victorei do podzemne železnice Universitate. Poleg tega ima parlamentarna palača velik bunker z različnimi izhodi. Leto kasneje so se ponovno pojavili protesti na univerzitetnem trgu, proti izvolitvi Iona Iliescuja kot romunskega predsednika. Vendar pa so demonstrante nasilno razpustili vabljeni rudarji iz doline Jiu ("Mineriades").

30./31. maja 1990 sta bila dva potresa moči 6,7 in 6,0.

Leta 1995 je Bukarešta postala stalni sedež SECI.

Ob koncu devetdesetih je papež Janez Pavel II. obiskal romunsko prestolnico. Ob prazniku sprave med pravoslavno in katoliško cerkvijo, sta se papež in patriarh Teoctist I. predstavila na osrednjem Unirii trgu 14. maja 1999 in simbolično oznanila donacijo za gradnjo največje pravoslavne stolnice na trgu Piața Unirii. [23] Intenzivna stavba v starem mestu, od preloma stoletja se zgodi včasih na račun zgodovinske stavbe. Simbol tega konflikta je za mnoge uradni stolp Cathedral Plaza.

Leta 2006 je bil v Bukarešti 11. vrh mednarodne organizacije frankofonije. V letu pristopa Romunije v EU, je patriarh Teoctist I. umrl in 3. avgusta 2007 so ga pokopali v patriarhalni cerkvi. Mesto je od 2. aprila do 4. aprila 2008 gostilo XX. Vrh Nata.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Peš in kolesarska pot v parku Herăstrău

Bukarešta leži na bregovih reke Dâmbovița, ki se izliva v reko Argeș, pritok Donave. Več jezer, od katerih so najpomembnejša jezero Herastra, Floreasca, Tei in jezero Colentina, je v severnih predelih mesta vzdolž reke Colentine, ki je pritok Dâmbovițe. Poleg tega je v središču prestolnice majhno umetno jezero - jezero Cișmigiu - obdano s parkom Cișmigiu. Ta park imajo bogato zgodovino, saj so ga obiskovali pesniki in pisatelji. Odprt leta 1847 je narejen po načrtih nemškega arhitekta Carla F.W. Meyerja, in je glavni rekreacijski objekt v središču mesta.

Parki in vrtovi v Bukarešti poleg Cișmigiuja so še park Herăstrău in botanični vrt. Park Herăstrău je v severnem delu mesta, okrog jezera Herăstrău, v njem je tudi Muzejska vas. Botanični vrt, ki je v soseščini Cotrocena nekoliko zahodno od mestnega središča, je največji v te vrste v Romuniji, v njem raste več kot 10.000 vrst rastlin (veliko jih je eksotičnih); izvirajo iz parka kraljeve družine. [24]

Črni labodi na jezeru Cișmigiu v vrtovih Cișmigiu

Jezero Văcărești je v južnem delu mesta. Ima več kot 190 hektarjev, od tega 90 ha vode, v njem gostuje 97 vrst ptic, polovica jih je zaščitenih z zakonom in najmanj sedem vrst sesalcev[25]. Jezero je obkroženo s stanovanjskimi stavbami in je rezultat človeškega posredovanja in narave. Območje je bila majhna vas, ki jo je Ceaușescu poskušal spremeniti v jezero. Po rušenju hiš in izgradnji betonskega bazena je bil načrt po revoluciji leta 1989 opuščen. [26] Skoraj dve desetletji so se v zapuščenem zelenem prostoru otroci lahko igrali, prejšnji lastniki zemljišč pa izpodbijali prenovo v športni center. Ponovni razvoj ni uspel in v naslednjih letih je zeleni prostor postal edinstven habitat. Maja 2016 je bilo jezero razglašeno za naravni park Văcărești. [27]

Od leta 2015 je jezero Văcărești, poimenovano tudi "Bukareštanska delta", zaščiteno območje

Bukarešta leži v jugovzhodnem koncu romunske planote, na območju, ki ga je nekoč pokrival gozd Vlăsiei, ki je po tem, ko je bil očiščen, dal plodno ravnino. Kot mnoga mesta je tudi Bukarešta tradicionalno zgrajena na sedmih gričih. Sedem gričev so: Mihai Vodă, Dealul Mitropoliei, Radu Vodă, Cotroceni, Spirei, Văcărești in Sf. Gheorghe Nou.

Mesto ima površino 226 km². Nadmorska višina se giblje od 55,8 m na mostu čez Dâmbovițo v Cățelu v jugovzhodni Bukarešti in 91,5 m pri cerkvi Militari. Mesto je približno okrogle oblike, središče se nahaja na križišču glavnih osi sever-jug / vzhod-zahod na Univerzitetnem trgu. Mejnik za romunski kilometer nič se nahaja tik južno od Univerzitetnega trga pred cerkvijo Novi sv. Jurij (Sfântul Gheorghe Nou) na trgu Sv. Jurija (Piața Sfântul Gheorghe). Polmer mesta, od Univerzitetnega trga do mestnih meja v vseh smereh, se giblje od 10 do 12 km.

Do nedavnega so bile regije, ki obkrožajo Bukarešto, večinoma podeželje, po letu 1989 pa so se začela graditi predmestja v okolici Ilfovske županije. Nadaljnja urbana konsolidacija naj bi potekala konec leta 2010, ko naj bi začel veljati načrt "Bukareški metropolitanski prostor", ki bo vključeval dodatne občine in mesta iz Ilfova in drugih sosednjih okrožij. [28]

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Ob uporabi najblažje izoterme 0 ° C za najhladnejši mesec ima Bukarešto vlažno kontinentalno podnebje Dfa po Köppnovi podnebni klasifikaciji. Pri uporabi izoterma -3 ° C je podnebje stičišče med kontinentalnim in ekstremno spremenljivim toplim oceanskim in hladnim subtropskim. Zaradi svojega položaja na romunski planoti je lahko pozimi vetrovno. Zimske temperature pogosto padajo pod 0 ° C, včasih celo do -20 ° C. Poleti je povprečna temperatura 23 ° C (povprečje za julij in avgust). Temperature v središču mesta pogosto segajo od 35 do 40 ° C. Čeprav so povprečne količine padavin in vlažnost v poletnih mesecih nizke, se občasno pojavijo nevihte. Spomladi in jeseni dnevne temperature variirajo med 17 in 22 ° C, padavine spomladi pa so večje kot poleti, pogostejša pa so blažja obdobja dežja.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Po popisu leta 2011 je v mestnih mejah živelo 1.883.425 prebivalcev, kar je zmanjšanje števila, zabeleženega v popisu leta 2002. To zmanjšanje je posledica nizkega naravnega prirasta, pa tudi zaradi preusmeritve prebivalstva iz samega mesta v sosednja majhna naselja, kot so Voluntari, Buftea in Otopeni. V študiji, ki so jo objavili Združeni narodi, je Bukarešta dosegla 19. mesto med 28 mesti, ki so zabeležila močan upad prebivalstva od leta 1990 do sredine leta 2010. [29]

Prebivalstvo v Bukarešti je doživelo dve fazi hitre rasti, prvo konec 19. stoletja, ko se je mesto konsolidiralo kot nacionalna prestolnica in je trajalo do druge svetovne vojne, drugo pa v letih Ceaușesca (1965-1989), ko se je začela velika urbanizacija in so mnogi ljudje migrirali iz podeželskih območij v prestolnico. V tem času je bilo zaradi odločitve Ceaușescau da prepove splav in kontracepcijo pomemben naravni prirast. Bucharest's population experienced two phases of rapid growth, the first beginning in the late 19th century when the city was consolidated as the national capital and lasting until the Second World War, and the second during the Ceaușescu years (1965–1989), when a massive urbanization campaign was launched and many people migrated from rural areas to the capital. At this time, due to Ceaușescu's decision to ban abortion and contraception, natural increase was also significant. Bukarešta je mesto visoke gostote prebivalstva: 8.260 / km²[30], zaradi dejstva, da večina prebivalstva živi v stanovanjskih blokih iz komunističnega obdobja (blocuri). Vendar pa je to tudi odvisno od predela mesta: južne občine imajo večjo gostoto kot severne.

Približno 96,6% prebivalstva v Bukarešti je Romunov[31]. Druge pomembne etnične skupine so Romi, Madžari, Judje, Turki, Kitajci in Nemci. Relativno majhno število je Grkov, Američanov, Francozov, Armencev, Lipovancev in Italijanov. Ena od večinoma grških sosesk je bila Vitan - kjer je živelo tudi judovsko prebivalstvo (s populacijo 69.885 (10,9%) od skupaj 639.040, po popisu 1930, Judje so bili druga največja etnična skupina v Bukarešti); bili so bolj prisotni v Văcărești in na območjih okoli trga Unirii.

V zvezi z versko pripadnostjo je 96,1% prebivalstva pravoslavnih, 1,2% rimskokatoliških, 0,5% muslimanskih in 0,4% romunsko grških katolikov. Kljub temu se samo 18% prebivalstva katere koli vere obiskuje obrede le enkrat na teden. Pričakovana življenjska doba prebivalcev Bukarešte v letih 2003-2005 je bila 74,14 leta, kar je približno dve leti višje od romunskega povprečja. Pričakovana življenjska doba žensk je bila 77,41 leta, v primerjavi s 70,57 leti za moške.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Pisarniške stavbe na ulici Nicolae Titulescu

Bukarešta je središče romunskega gospodarstva in industrije, ki predstavlja približno 23% (2013) BDP države in približno četrtino industrijske proizvodnje, medtem ko ga naseljujejo 9% prebivalstva v državi [32]. V Bukarešti državljani in podjetja plačajo skoraj tretjino nacionalnih davkov. V letu 2013 je imela Bukarešta nominalni BDP na prebivalca 20.564 EUR (27.300 USD) ali 122% povprečja Evropske unije in več kot dvakratnik romunskega povprečja. Po relativni stagnaciji v devetdesetih letih je močna gospodarska rast mesta oživila infrastrukturo in pripeljala do razvoja trgovskih centrov, stanovanjskih naselij in visokih pisarniških stavb. Januarja 2013 je bila v Bukarešti 2,1-odstotna stopnja brezposelnosti, ki je bila znatno nižja od nacionalne stopnje brezposelnosti 5,8%.

Gospodarstvo v Bukarešti je osredotočeno na industrijo in storitve, pri čemer so storitve v zadnjih desetih letih še vedno pomembne. Sedež 186.000 podjetij, vključno z skoraj vsemi velikimi romunskimi podjetji, je v Bukarešti. Pomemben vir rasti od leta 2000 je bilo hitro rastoč nepremičninski in gradbeni sektor. Bukarešta je tudi največji romunski center za informacijsko tehnologijo in komunikacije in je dom številnim programerskim podjetjem. Največja romunska borza, Bukareštanska borza, ki je bila decembra 2005 združena z elektronsko borzo v Bukarešti Rasdaq, igra pomembno vlogo v mestnem gospodarstvu.

V Bukarešti delujejo mednarodne verige supermarketov, kot so Carrefour, Cora in METRO. Mesto raste v prodaji na drobno, kjer se vsako leto odprejo supermarketi in hipermarketi. Tu so luksuzne blagovne znamke, kot so Louis Vuitton, Hermes, Gucci, Armani, Hugo Boss, Prada, Calvin Klein, Rolex, Burberry in mnogi drugi. Tržnice in veliki nakupovalni centri so bili zgrajeni od konca devetdesetih let, kot so AFI Palace Cotroceni, Sun Plaza, nakupovalno mesto Băneasa, Plaza Romunija, nakupovalni center Unirea in center Liberty. Tradicionalne maloprodajne arkade in trgi so na Oborju.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Naarodna knjižnica Romunije

Bukarešta raste tudi kot kulturno prizorišče, na področju vizualnih umetnosti, uprizoritvenih umetnosti in nočnega življenja. Za razliko od drugih delov Romunije, kot je obala Črnega morja ali Transilvanija, kulturna scena v Bukarešti nima določenega sloga, temveč vključuje elemente romunske in mednarodne kulture.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Slavolok zmage
Notranjost knjigarne Cărturești Carusel
Kip Ion Luca Caragiale blizu InterContinental Bucharest

Morda je najpomembnejša palača Parlamenta, zgrajena leta 1980 v času vladavine komunističnega diktatorja Nicolaa Ceaușesca. Je največja stavba parlamenta na svetu. V palači so romunski parlament (poslanska zbornica in senat), pa tudi Narodni muzej sodobne umetnosti. Stavba se ponaša z enim največjim kongresnih centrov na svetu.

Druga znamenitost v Bukarešti je Slavolok zmage (Arcul de Triumf din București), zgrajen v svoji sedanji obliki leta 1935 in oblikovan po Arc de Triomphe v Parizu.

Novejša znamenitost mesta je Memorialul Renașterii (spomenik ponovnega rojstva), stiliziran marmorni steber, ki je bil leta 2005 postavljen v spomin na žrtve romunske revolucije leta 1989, ki je zrušila komunizem. Abstraktni spomenik je sprožil polemiko ko so ga odkrili, in mu dajali vzdevke, kot je măslina-n scobitoare (oljka na zobotrebcu), saj mnogi trdijo, da se ne ujema z okolico in da je njegova izbira temeljila na političnih razlogih[33].

Romunski Athenaeum velja za simbol romunske kulture, od leta 2007 pa je na seznamu znamenitosti evropske dediščine[34].

Hotel InterContinental Bukarešta je hotel s petimi zvezdicami, ki stoji blizu univerzitetnega trga in je tudi znamenitost mesta. Stavba je zasnovana tako, da ima vsaka soba edinstveno panoramo mesta.

Hiša svobodnega tiska (Casa Scânteii) je replika slavne državne univerze Lomonosov. Ta stavba, zgrajena v značilnem slogu velikih sovjetskih projektov, naj bi bila reprezentativna za nov politični režim in za uveljavljanje nadvlade komunistične doktrine. Gradnja se je začela leta 1952 in je bila zaključena leta 1957, nekaj let po Stalinovi smrti (1953). Znana kot Casa Scânteii po imenu uradnega glasila Centralnega komiteja romunske komunistične partije , Scânteia, je bila namenjena združitvi pod eno streho vseh uradnih tiskovnih in založniških hiš v Bukarešti. To je edina stavba v Bukarešti, v kateri se nahajajo "kladivo in srp", rdeča zvezda in druge komunistične oznake, reliefi v medaljonih, ki obkrožajo fasado.

Druga kulturna prizorišča so Narodni muzej umetnosti Romunije, Naravoslovni muzej Grigore Antipa, Muzej romunskega kmeta (Muzeul țăranului Român), Narodni zgodovinski muzej in Vojaški muzej.

Umetnost[uredi | uredi kodo]

Narodni muzej umetnosti Romunije

V smislu vizualnih umetnosti ima mesto muzeje klasične in sodobne romunske umetnosti ter izbrana mednarodna dela. Narodni muzej umetnosti Romunije je morda najbolj znan od muzejev v Bukarešti. Nahaja se v kraljevi palači in ima zbirke srednjeveške in sodobne romunske umetnosti, med njimi dela kiparja Constantina Brâncușija in mednarodne zbirke romunske kraljeve družine.

Drugi, manjši muzeji imajo specializirane zbirke. Muzej Zambaccian, v nekdanjem domu zbiralca umetnin Krikorja H. Zambacciana, hrani dela znanih romunskih umetnikov in mednarodnih umetnikov, kot so Paul Cézanne, Eugène Delacroix, Henri Matisse, Camille Pissarro in Pablo Picasso.

Muzej Gheorghe Tattarescu hrani portrete romunskih revolucionarjev v izgnanstvu, kot so Gheorghe Magheru, Ștefan Golescu in Nicolae Bălcescu ter alegorične kompozicije z revolucionarji (Romunsko ponovno rojstvo, 1849) in patriotske teme (Združevanje Univerze 1857). Druga impresivna umetniška zbirka, v kateri so pomembni romunski slikarji, je v rezidenci Ligia in Pompiliu Macovei, ki je odprta za obiskovalce, saj je zdaj del dediščine muzeja v Bukarešti.

Muzej Theodor Pallady se nahaja v eni najstarejših trgovskih hiš v Bukarešti in hrani dela romunskega slikarja Theodorja Palladyja ter evropske in orientalske pohištvene figure.

Prestolna soba kraljeve palače, ki je danes Narodni muzej umetnosti

Zbirke muzeja umetnosti vsebujejo zbirke romunskih umetnikov, med njimi Krikorja Zambacciana in Theodorja Palladyja.

Kljub klasičnim umetniškim galerijam in muzejem v mestu obstaja tudi sodobna umetniška scena. Narodni muzej sodobne umetnosti (MNAC), ki je v krilu palače Parlamenta, je bil odprt leta 2004 in hrani romunsko in mednarodno sodobno umetnost. MNAC vodi tudi Kalinderu MediaLab, ki skrbi za multimedijsko in eksperimentalno umetnost. Zasebne umetniške galerije so razpršene po celotnem mestnem jedru.

V palači Narodne banke Romunije je nacionalna numizmatična zbirka. Razstava prikazuje bankovce, kovance, dokumente, fotografije, zemljevide, palice srebra in zlata, kovinske kovance in matrice ter kalupe. Stavba je bila zgrajena med letoma 1884 in 1890. V tezavrski sobi so značilni marmorni okraski.

Religija[uredi | uredi kodo]

Bukarešta je sedež patriarha romunske pravoslavne cerkve, ene od vzhodno pravoslavnih cerkva v občestvu s carigrajskim patriarhom, pa tudi njenih podrazdelkov, metropolije Muntenia in Dobrudje in Bukureštanske nadškofije. Pravoslavni verniki menijo, da je Demetrius Basarabov pokrovitelj mesta.

Mesto je center za druge krščanske organizacije v Romuniji, vključno z rimskokatoliško nadškofijo, ustanovljeno leta 1883 in romunsko grško-katoliško eparhijo sv. Basila Velikega, ustanovljeno leta 2014.

V Bukarešti je tudi 6 sinagog, med njimi Templul Coral, Velika sinagoga in tempelj Svete unije. Slednji je bil spremenjen v Muzej zgodovine romunske judovske skupnosti, medtem ko sta Velika sinagoga in Templul Coral aktivni in izvajata redne obrede.

Mošeja z zmogljivostjo 2000 ljudi je v fazi načrtovanja in bo zgrajena na 22-30 Expoziției Boulevard. Zemljišče, na katerem bo zgrajena mošeja, je bila podeljena muftiju muslimanskega kulta v Romuniji za 49-letnim najem od romunske vlade. Projekt bo financirala turška vlada in iz različnih donacij[35].

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Središče mesta je mešanica srednjeveških, neoklasicističnih in art nouveau stavb, pa tudi neo-romunskih iz začetka 20. stoletja ter zbir sodobnih stavb iz 20. in 30. let 20. stoletja. Večinoma utilitarna arhitektura komunističnega obdobja prevladuje nad najjužnejšimi okrožji. Nedavno zgrajene sodobne strukture, kot so nebotičniki in poslovne zgradbe, dopolnjujejo pokrajino.

Zgodovinska arhitektura[uredi | uredi kodo]

Cerkev samostana Stavropoleos
Pogled v notranjost Nacionalnega vojaškega kroga

Mestno srednjeveško arhitekturo in večino tistega, kar je preživelo do sodobnega časa, je uničila komunistična sistemizacija, požari in vojaški vdori. Nekaj srednjeveških in renesančnih stavb je ostalo, najbolj opazne so v območju Lipscani. Tu so Hanul lui Manuc (prenočišče) in ruševine starega sodišča (Curtea Veche); to območje je bilo v poznem srednjem veku trgovsko središče Bukarešte. Od 1970-ih dalje se je območje zlilo v mestnem okolju, številne zgodovinske stavbe pa so se zrušile. Leta 2005 je bilo območje Lipscani spremnejno v peš cono in je v procesu obnove.

Mestno središče je ohranilo arhitekturo iz poznega 19. in začetka 20. stoletja, še posebej med vojno, ki se pogosto šteje za "zlato dobo" bukareštanske arhitekture. V tem času se je mesto povečalo po velikosti in bogastvu, zato je poskušalo posnemati druge velike evropske prestolnice, kot je Pariz. Veliko arhitekture časa sodi v sodobni (racionalistični) arhitekturni tok, ki ga vodita Horia Creangă in Marcel Iancu.

V Romuniji so tendence inovacij v arhitekturnem jeziku izpolnile potrebo po valorizaciji in afirmaciji nacionalne kulturne identitete. Dela art nouveau se najde v novem arhitekturnem slogu, ki ga je sprožil Ion Mincu, in ga prevzamejo drugi prestižni arhitekti, ki izkoriščajo pomembne reference romunske laične in srednjeveške cerkvene arhitekture (na primer palača Mogoșoaia, cerkev samostana Stavropoleos ali izginule cerkve samostana Văcărești) in romunskih ljudskih motivov.

Dve pomembni zgradbi tega časa sta Palača Crețulescu, gosti kulturne ustanove, vključno z Evropskim centrom za visokošolsko izobraževanje Unesca in palača Cotroceni, rezidenca romunskega predsednika. Več velikih gradbenih objektov, kot so Gara de Nord, najpomembnejša železniška postaja v mestu, sedež Narodne banke Romunije in Telefonska palača, datirajo iz teh časov. Leta 2000 so se zgodovinske stavbe v centru mesta obnovljale. V nekaterih stanovanjskih predelih mesta, zlasti v srednjih in severnih okrožjih z visokimi dohodki, so se vile iz 20. stoletja začele v začetku devetdesetih let večinoma obnovljati.

Komunistična arhitektura[uredi | uredi kodo]

Hiše svobodnega tiska (Casa Presei Libere), zgrajena v 1950-ih
Standardizzirani stanovanjski bloki

Večji del bukareštanske arhitekture sestavljajo stavbe, zgrajene v času komunizma, ki so zamenjale zgodovinsko arhitekturo s stanovanjskimi bloki z visoko gostoto - porušeni so bili pomembni deli zgodovinskega središča Bukarešte, da bi zgradili eno največjih stavb na svetu, palačo Parlamenta (ki se je nato uradno imenovala Hiša republike). V projektu sistematizacije Nicolaa Ceaușesca so bile nove stavbe zgrajene na prej zgodovinskih območjih, ki so bila porušena.

Edinstven primer te vrste arhitekture je Centrul Civic, ki je zamenjal večji del zgodovinskega mestnega jedra Bukarešte z velikanskimi utilitarnimi zgradbami, predvsem z marmornimi ali fasadami iz travertina, ki jih navdihuje severnokorejska arhitektura. Množična rušenja, ki so se zgodila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerem je bilo uničenih skupno osem kvadratnih kilometrov zgodovinskega središča Bukarešte, vključno s samostani, cerkvami, sinagogami, bolnišnico in športnim stadionom v art deco slogu, se je drastično spremenil videz mesta. Arhitekturno obdobje v komunističnem času je mogoče najti tudi v stanovanjskih okrožjih, predvsem z blocuri, stanovanjskimi bloki visoke gostote, v katerih živi večina mestnega prebivalstva.

Obstaja tudi komunistična arhitektura, ki je bila zgrajena v zgodnjih letih sistema, konec 1940 in 1950. Stavbe, zgrajene v tem času, so sledile sovjetskemu stalinističnemu trendu socialističnemu realizmu; to je Hiša svobodnega tiska (ki je bila v času komunizma imenovana Casa Scînteii).

Sodobna arhitektura[uredi | uredi kodo]

Sedež Zveze romunskih arhitektov, nenavadna kombinacija novega in starega
Financial Plaza
Stolpa Mesta vrata, primer moderne arhitekture 21. stoletja

Od padca komunizma leta 1989 je bilo nekaj stavb komunistične dobe prenovljeno, posodobljeno in uporabljeno za druge namene. Morda je najboljši primer tega pretvorba zastarelih maloprodajnih kompleksov v nakupovalna središča in trgovske centre. Te ogromne, krožne dvorane, ki so bile neuradno imenovane cirkusi lakote (Circ al foamei) zaradi pomanjkanja hrane, do katere je prišlo v osemdesetih letih, so bili v času Ceaușesca postavljene kot proizvodni trgi in refektoriji, čeprav jih je večina ostala nedokončana v času revolucije.

Sodobni nakupovalni centri, kot so Nakupovalni center Unirea, Bukareštanski Mall, Plaza Romunija in City Mall, so se pojavili na že obstoječih strukturah nekdanjih cirkusov lakote. Drug primer je pretvorba velike utilitarne gradnje v Centrul Civic v hotel Marriott. Ta proces se je pospešil po letu 2000, ko je v mestu cvetel nepremičninski trg, mnoge stavbe komunistične dobe v središču mesta pa so postale glavne nepremičnine zaradi svoje lokacije. Stanovanjski bloki iz komunističnega obdobja so bili tudi prenovljeni, da bi izboljšali urbani videz.

Najnovejši prispevek k arhitekturi v Bukarešti je potekal po padcu komunizma, zlasti po letu 2000, ko je šlo mesto skozi obdobje prenove in arhitekturne revitalizacije na podlagi gospodarske rasti Romunije. Stavbe iz tega časa so večinoma iz stekla in jekla, pogosto pa imajo več kot 10 nadstropij. Primeri so nakupovalna središča, poslovne stavbe, sedež banke, itd.

V zadnjih desetih letih je bilo zgrajenih več visokih pisarniških stavb, zlasti v severnih in vzhodnih predelih mesta. Poleg tega je prišlo do trendov dodajanja sodobnih kril in fasad k zgodovinskim stavbam, najpomembnejši primer tega pa je zgradba Združenja arhitektov Bukarešte, ki je sodobna stekleno-jeklena konstrukcija, zgrajena v zgodovinski kamniti fasadi. V letu 2013 je obzorje v Bukarešti obogatil 137 m visok nebotičnik City Centre Floreasca, ki je trenutno najvišja stavba v Romuniji. Primeri sodobnih nebotičnikov, zgrajenih v 21. stoletju, so Bucharest Tower Center, Euro Tower, Nusco Tower, Cathedral Plaza, City Gate Towers, Rin Grand Hotel, Premium Plaza, Bucharest Corporate Center, Millennium Business Center, PGV Tower, Charles de Gaulle Plaza, Business Development Center Bucharest, BRD Tower in Bucharest Financial Plaza. Kljub temu razvoju v višino, se romunski arhitekti izogibajo oblikovanju zelo visokih stavb zaradi občutljivosti na potrese.

Poleg stavb, ki se uporabljajo za podjetja in institucije, so bili zgrajeni tudi stanovanjski objekti, od katerih so mnogi sestavljeni iz visokih pisarniških stavb in primestnih stanovanjskih skupnosti. Primer takega novega stanovanjskega kompleksa je Asmita Gardens. Ta razvoj je vedno bolj viden v severni Bukarešti, ki je manj gosto naseljen in je dom srednjega in višjega razreda Bukareštancev zaradi procesa gentrifikacije.

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Bukarešta je pobratena z:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ INS. "Romanian Statistical Yearbook" (PDF) (angleščina). Pridobljeno dne 12 February 2009. 
  2. ^ "Demographia World Urban Areas & Population Projections" (PDF). Pridobljeno dne 14 April 2011. 
  3. ^ "Preliminary Data for 2011 census" (PDF) (romunščina). INSSE. 24 August 2012. Pridobljeno dne 8 November 2012. 
  4. ^ "Urban Audit: Bucharest Profile". Pridobljeno dne 14 April 2011. 
  5. ^ Turistični vodnik po Bukarešti, Fodors
  6. ^ Bukarešta, mali Pariz vzhoda, na muzejih z romunske spletne strani.
  7. ^ Bucica, 2000, p.6.
  8. ^ Ion I. Russu, Limba traco-dacilor, 1967, Editura științifică
  9. ^ Georgescu et al., p.76-77
  10. ^ Offizielle Homepage von Bukarest (www.pmb.ro) vom 21. Juli 2008.
  11. ^ Klaus Kreiser: Der osmanische Staat 1300–1922, Oldenbourg 2000, S. 21.
  12. ^ Joachim Vossen: Bukarest – Die Entwicklung des Stadtraums. Von den Anfängen bis zur Gegenwart.
  13. ^ Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 13.
  14. ^ So mutmaßt Predloga:Webarchiv.
  15. ^ Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 16.
  16. ^ Birgitta Gabriela Hannover, Bukarest entdecken, S. 44, 2008.
  17. ^ Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 22.
  18. ^ Axel Barner: Bukarest Bild in der Deutschsprachigen Gegenwartsliteratur vom 21. Juli 2008 (online).
  19. ^ Manfred Görtemaker: Vom Kalten Krieg zur Ära der Entspannung, bpb.de vom 9. August 2008.
  20. ^ Erdbebensicheres Bauen – Einzigartige Versuchsanordnung in Bukarest eingeweiht, Uni-Protokolle vom 21. Juli 2008.
  21. ^ Predloga:Literatur
  22. ^ Romulus Cristaea: Doar despre tuneluri, buncăre și forturi abgerufen am 17. Februar 2010.
  23. ^ Religion.orf, abgerufen am 13. Oktober 2008.
  24. ^ Botanical Garden Arhivirano 29 September 2006 na Wayback Machine., onlinegallery.ro. Retrieved 13 October 2006.
  25. ^ "FOTOGALERIE Cum e afectata fauna din Delta Vacaresti de incendii si distrugeri si de ce dureaza atat de mult protejarea zonei". HotNewsRo. Pridobljeno dne 2016-05-20. 
  26. ^ "Delta Văcărești, privită de la etajul 17. Cum s-a transformat lacul lui Ceaușescu în parcul natural urban de astăzi". adevarul.ro. Pridobljeno dne 2016-05-20. 
  27. ^ "Parcul Natural Văcărești a fost aprobat oficial | Parcul Natural Văcărești | "delta" dintre blocuri". parcnaturalvacaresti.ro. Pridobljeno dne 2016-05-20. 
  28. ^ "BMA will be extended to the Danube". 13 June 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17 May 2016. 
  29. ^ "Orașele care își pierd locuitorii. Bucureștiul, în topul localitatilor lumii cu cea mai mare rată de scădere a populației". inCont.ro. 9 February 2014. 
  30. ^ "Archived copy" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20 December 2016. Pridobljeno dne 26 October 2016. 
  31. ^ "Archived copy" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19 July 2012. Pridobljeno dne 17 February 2012. 
  32. ^ "Joint Inclusion Memorandum of Romania". Web.archive.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 November 2013. Pridobljeno dne 14 April 2011. 
  33. ^ "Memorialul Renasterii", ce oribilitate! Arhivirano 17 February 2006 na Wayback Machine. ("The Monument of Rebirth – how horrible!"), Săptămâna Financiară, August 2005
  34. ^ Romanian Athenaeum awarded Label of European Heritage, Romania's Permanent Delegation to NATO
  35. ^ "Protocol for building the mosque in Bucharest was signed | Nine O`Clock". Nineoclock.ro. Pridobljeno dne 2016-06-27. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu Bukarešta so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki
Popotniški vodič v Wikivoyage