Druga balkanska vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Druga balkanska vojna
Del balkanskih vojn
2nd-balkan-war-bulgarian-plan.JPG
Bolgarski načrt operacij
Datum 29. junij 1913 – 10. avgust 1913
Prizorišče Balkanski polotok
Rezultat poraz Bolgarije in podpisan mir v Bukarešti
Udeleženci
Bolgarija Srbija, Romunija, Grčija, Črna gora, Osmanski imperij
Poveljniki
Zastava Bolgarije Mihail Savov, Vasil Kutinčev, Nikola Ivanov, Radko Dimitrijev, Stilijan Kovačev, Stefan Tošev Zastava {{{alias2}}} Peter I. Karađorđević
Zastava {{{alias2}}} Radomir Putnik
Zastava {{{alias2}}} Stepa Stepanović
Zastava {{{alias2}}} Petar Bojović
Zastava Romunije Karel I.
Zastava Romunije Ferdinand
Zastava Romunije Alexandru Averescu
Zastava Grčije kronski princ Konstantin
Zastava Grčije Viktor Dousmanis
Zastava Grčije Pavlos Kountouriotis
Osmanska zastava Mehmed V.
Osmanska zastavaEnver Paša
Osmanska zastava Ahmet Izet Paša
Zastava Črne gore Janko Vukotić
Moč
Zastava Bolgarije 500.221–576.878 vojakov Zastava {{{alias2}}} 348.000

Zastava Romunije 330.000 Zastava Grčije 148.000 Zastava Črne gore 12.802 Osmanska zastava 255.000 Skupno: 1.093.802 vojakov

Žrtve
Zastava Bolgarije 65.927 mrtvih in ranjenih skupno 90.000 mrtvih in ranjenih

Druga balkanska vojna je bil kratek vojaški spopad med nekdanjimi zavezniki iz prve balkanske vojne, in sicer med Bolgarijo na eni strani in Grčijo ter Srbijo na drugi strani. Slednjima državama sta se pridružili še Romunija in Črna gora; Osmanski imperij je izkoristil nastali položaj in samostojno napadel Bolgarijo, da bi ponovno dobil vsaj del v prvi balkanski vojni izgubljenih ozemelj. Razlog za vojno je bilo predvsem bolgarsko nezadovoljstvo z razdelitvijo ozemelj po prvem balkanskem spopadu.

Spor je neuspešno z arbitražo hotela rešiti Rusija, ker ni želela spopada med dvema svojima balkanskima zaveznicama, tj. Srbijo in Bolgarijo.

Začetek spopadov[uredi | uredi kodo]

Že med pogajanji je prihajalo na spornih območjih do incidentov, ki pa so se z nenadnim napadom bolgarske vojske preko reke Bregalnice v noči na 30. junij 1913 razvili v novo vojno. V bitki na reki Bregalnici (30. junij - 7. julij) so srbske enote uspele odbiti bolgarski napad, Grki pa so v nekaj spopadih v okolici Strumice in planine Belasice zaplenili del bolgarskega topništva.

Vstop Romunije in Osmanskega cesarstva v vojno[uredi | uredi kodo]

Bolgari so 5. julija organizirali uspešen napad na srbske enote (Bitka pri Kalimanciju). Srbi so se zato pričeli umikati proti Pirotu in Nišu, kjer so hoteli organizirati obrambo. Zaradi nenadnega vstopa Romunije v vojno pa so se bolgarske enote pričele umikati, saj severna bolgarska meja namreč ni bila dobro branjena. Zato so Srbi ponovno zasedli izgubljena ozemlja po bitki pri Kalimanciju. Romunija se je navkljub Avstro-Ogrskemu nasprotovanju vmešala v vojno. Imela je namreč nerešeno vprašanje z Bolgarijo glede Dobrudže. Zaradi bolgarskih sil, ki so bile zaposlene s spopadi na zahodnem in južnem delu države, so romunske enote skoraj zavzele Sofijo. Padec bolgarskega glavnega mesta je preprečil nemški cesar.

13. julija pa so Bolgare napadli še Osmani. Njihove enote so prešle razmejitveno črto Enos - Midija ter že čez devet dni zasedle slabo branjen Edirne (blg. Odrin). Sočasno se je odvijal tudi grško-bolgarski spopad pri kraju Kresna.

Premirje in mirovni sporazum[uredi | uredi kodo]

Zaradi izgubljene vojaške situacije je bila Bolgarija prisiljena zaprositi za premirje. Vojaški spopadi so bili končani 31. julija opoldne, torej po mesecu dni. Mirovni sporazum po drugi balkanski vojni je bil podpisan 10. avgusta 1913 v Bukarešti. Predvideval je novo ozemeljsko razdelitev, in sicer je Romunija dobila Južno Dobrudžo, Vardarska Makedonija je pripadla Srbiji, Egejska Makedonija pa Grčiji, Bolgarija je izgubila del Zahodne Trakije (ozemlje je pripadlo Grčiji).

Bolgarija in osmanska država sta sklenili poseben mirovni sporazum, ki je Osmanom prinesel korekturo meje v Vzhodni Trakiji; med drugim so ponovno dobili Edirne z zaledjem.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Boeckh, Katrin. Von den Balkankriegen zum Ersten Weltkrieg : Kleinstaatenpolitik und ethnische Selbstbestimmung auf dem Balkan. München, 1996. ISBN 3-486-56173-1
  • East Central European Society and the Balkan Wars. Ur. Béla K. Király in Dimitrije Djordjevic. Boulder [etc.], 1987. ISBN 0-88033-099-6
  • Hall, Richard C. The Balkan Wars 1912-1913 : Prelude to the First World War. London, New York, 2000. ISBN 0-415-22947-2

Glej tudi[uredi | uredi kodo]