Sofija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sofija
София
Mesto

Zastava

Grb
Sofija is located in Bolgarija
Sofija
Sofija
Geografski položaj v Bolgariji
Koordinati: 42°42′0″N 23°20′0″E / 42.70000°N 23.33333°E / 42.70000; 23.33333Koordinati: 42°42′0″N 23°20′0″E / 42.70000°N 23.33333°E / 42.70000; 23.33333
Država Zastava Bolgarije Bolgarija
Okraj Sofija
Občina Občina Sofija
Površina
 • Mesto 492 km2
 • Urbano 1.348,9 km2
 • Metropolitansko obm. 3.424,2 km2
Nadmorska višina 550 m
Prebivalstvo (2011[1][2])
 • Mesto 1.204.685
 • Gostota 2.448 preb./km2
Časovni pas EET (UTC+2)
 • Poletje (DST) EEST (UTC+3)
Poštna številka 1000
Omrežna skupina (+359) 02
Avtomobilska oznaka C, CA
Spletna stran www.sofia.bg

Sofija (bolgarsko София) je glavno mesto Bolgarije. Je v jugovzhodni Evropi na Balkanskem polotoku. Mesto leži v zahodni Bolgariji, južno od Stare planine.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina Sofije je dolga več tisoč let. V tem času je bila trgovsko, industrijsko, kulturno in gospodarsko središče regije in celega Balkana.

Stari vek[uredi | uredi kodo]

Sofija je bila prvotno tračansko naselje z imenom Serdika ali Sardika, ki ga je morda dobila po tračanskem plemenu Serdi.[3] Naselje je bilo v 4. stoletju pr. n. št. nekaj časa v posesti Filipa II. Makedonskega in njegovega sina Aleksandra Velikega.

Okrog leta 29 pred n. št. so Serdiko osvojili Rimljani in je preimenovali v Ulpia Serdica.[4] Med vladavino cesarja Trajana (98-117) je postala središče okrožja (municipium). Mesto se je razširilo, dobilo obzidje s stolpi, javna kopališča, upravne in kulturne zgradbe, mestno baziliko in velik amfiteater z imenom Buleutherion. Ko je cesar Dioklecijan provinco Dakijo razdelil na Dacio Ripensis ob Donavi in Dacio Mediteraneo, je Serdika postala upravno središče Daciae Mediterraneae. Cesar Galerij je leta 311 v Serdiki objavil Tolerančni edikt, s katerim se je končalo dioklecijansko preganjanje kristjanov. Edikt je krščanstvu implicitno podelil položaj religio licita - dovoljene vere. Ediktu je dve leti kasneje sledil Milanski edikt, s katerim je krščanstvo postalo državna vera.

Mesto se je v naslednjem stoletju in pol zelo razširilo, zato ga je cesar Konstantin Veliki imenoval »moj Rim«. Leta 343 je bil v cerkvi, ki je stala na mestu sedanje cerkve svete Sofije, cerkveni koncil. Serdika je bila srednje veliko mesto, zaradi svojega urbanega koncepta in arhitekture, pogostih družabnih prireditev in živahnega družbenega življenja pa veličastno mesto. Cvetelo je zlasti med vladavino bizantinskega cesarja Justinijana I., ko je bila obdana z mogočnim obzidjem, katerega ostanki so še vidni.

Mesto so leta 447 uničili Huni, vendar ga je cesar Justinijan obnovil in preimenoval v Triadico. Kasneje so mesto pogosto opustošili Slovani, vendar je ostalo pod bizantinsko oblastjo do leta 809. Tračana ali tračanskega porekla sta bila cesarja Trajan in Dioklecijan.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Sofija je med vladavino kana Kruma leta 809 postala del Prvega bolgarskega cesarstva. Dobila je bolgarsko ime Sredec in se razvila v pomembno trdnjavo in upravno središče.

Po številnih neuspešnih bizantinskih obleganjih je Sredec leta 1018 ponovno padel v bizantinske roke. Leta 1028 so ga napadli Ogri, ki so vpadali v Bizantinsko cesarstvo. Leta 1128 ga je car Ivan Asen po vlaško-bolgarskem uporu proti Bizantincem vključil v obnovljeno Drugo bolgarsko cesarstvo.

Od 12. do 14. stoletja je bil Sredec mesto, v katerem sta cvetela trgovina in obrt. Leta 1397 so ga po cerkvi svete Sofije preimenovali v Sofijo, vendar so do 16.stoletja, ko je začelo postopoma prevladati novo ime, uporabljali obe imeni.

V celem srednjem veku je bila Sofija znana po zlatarstvu, k čemur je zelo pripomoglo rudno bogastvo v bližnjih gorah. Trditev potrjujejo številni zlati zakladi iz tega obdobja in celo iz antike.

Osmansko obdobje[uredi | uredi kodo]

Sofijo so osmanski Turki osvojili leta 1382 med vladavino sultana Murata I.. Leta 1443 je doživela drzen križarski pohod Ivana Hunyadija in Vladislava III. Varnskega, ki naj bi pregnal Turke. Pohod je propadel, zaradi sodečovanja s križarji pa je bilo mnogo meščanov Sofije usmrčenih, zlasti tistih iz višjih družbenih razredov. Muslimani so se v še vedno pretežno krščanski bolgarski Sofiji pojavili leta 1444, ko je postala glavno mesto Rumelijskega bejlerbejlika, ki je zajemal skoraj vse turške posesti v Evropi. To vlogo je obdržala do 18. stoletja.

V tem času je bilo zgrajenih veliko osmanskih zgradb, od katerih se jih je nekaj ohranilo. Mednje spada tudi ena sama mošeja Banja Baši. Davčni register iz 16. stoletja priča o znatnem povečanju števila muslimanov na račun Bolgarov: leta 1524-1525 je bilo v mestu 915 muslimanskih in 317 krščanskih hišnih gospodarjev, leta 1544-1545 1325 muslimanskih, 173 krščanskih in 88 judovskih, leta 1570–1571 892 muslimanskih, 386 krščanskih, 126 judovskih in 49 romskih in leta 1573 1017 muslimanskih, 257 krščanskih, 127 judovskih in 38 romskih. V osmanskem obdobju je mesto doživelo tudi največjo rast celotnega števila prebivalcev – od 6.000 v 1620. letih do 55.000 sredi 17. stoletja in 70.000-80.000 v 18. stoletju. Podatki za 18. stoletje temeljijo na ocenah tujih obiskovalcev in so morda pretirani.

V 16. stoletju je bila Sofija živahno trgovsko središče, v katerem so živeli bolgarski, romanijotski, aškenaski in sefardski judovski,[5] armenski, grški in dubrovniški trgovci. V 17. stoletju so se pojavili tudi Albaci in Perzijci.[6] Ob koncu osmanske okupacije je imelo mesto 20.501 prebivalca, od tega 56% Bolgarov, 30% Judov, 7% Turkov in 6% Romov.

Leta 1610 je Vatikan za osmanske katoliške podložnike v Rumeliji ustanovil Sofijsko škofijo. Škofija je delovala do leta 1715, ko je večina katolikov emigrirala na habsburško ali carsko rusko ozemlje.

Kasnejša zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sofijo je osvobodila ruska vojska leta 1878 med rusko-turško vojno (1877-1878). Leta 1879 je postala prestolnica neodvisne Kneževine Bolgarije, ki se je leta 1908 preimenovala v Bolgarsko kraljestvo.

Večina mošej v Sofiji je bila med vojno porušena. Ruski vojaški inženirci so v samo eni noči decembra 1878 med topniškim obstreljevanjem, ki je preglasilo eksplozije, zaminirali in porušili kar sedem mošej.[7]

Leta 1925 se je zgodilo največje teroristično dejanje v bolgarski zgodovini. Pripadniki bolgarske komunistične partije so napadli cerkev Svete nedelje in ubili 150 ljudi, 500 pa so jih ranili.

Med drugo svetovno vojno je Sofijo konec leta 1943 in na začetku leta 1955 bombardiralo zvezniško letalstvo, kasneje pa jo je okupirala Sovjetska zveza. Medvojni bolgarski režim, ki je bil zaveznik nacistične Nemčije, so odstavili in Sofija je postala prestolnica komunistične Ljudske republike Bolgarije (1946–1989).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Census of population and households in the Republic of Bulgaria in 2011" (PDF). Nsi.bg. str. 15, 16. Pridobljeno dne 2012-02-26. 
  2. ^ All municipalities in the District of Sofia City at citypopulation.de
  3. ^ J. Boardman, I.E.S. Edwards, E. Sollberger, N.G.L. Hammond (1992). The Cambridge Ancient History, Volume 3, Part 2: The Assyrian and Babylonian Empires and Other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C.. ISBN 0-521-22717-8, str. 600.
  4. ^ Smith. Dictionary: Se'rdica.
  5. ^ The Virtual Jewish History Tour Bulgaria. Jewish Virtual Library. Pridobljeno 6. aprila 200.
  6. ^ Гюзелев, Боян (2004). Албанци в Източните Балкани. София: Международен център за изследване на малцинствата и културните взаимодействия. str. 206–207. ISBN 954-8872-45-5.
  7. ^ Crampton. A Concise History of Bulgaria, str. 114.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Gigova, Irina. The City and the Nation: Sofia’s Trajectory from Glory to Rubble in WWII. Journal of Urban History 37. zvezek (marec 2011, 2. izdaja, str. 155-175.
  • Herbermann, Charles, urednik (1913). Sardica. Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton.
  • Sofia — 129 Years Capital (v bolgarščini). Municipal website of Sofia. Pridobljeno 5. aprila 2006.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]