Kneževina Bolgarija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kneževina Bolgarija
Княжество България
Knjažestvo Blgarija
Vazalna država Osmanskega cesarstva[1][2]

 

1878–1908
Zastava Državni grb (1881–1927)
Himna
"Marica šumi"
Шуми Марица
Šumi Marica  

Kraljeva himna
"Bog, varuj carja!"[3]

Bolgarija (temno zeleno): Vzhodna Rumelija (svetlo zeleno) je bila od leta 1885 v osebni uniji s Kneževino Bolgarijo
Glavno mesto Plovdiv
(1878–1878) (Začasna ruska uprava Bolgarije)
Sofija
(1878–1908) (Začasna ruska uprava Bolgarije do junija 1879)
Trnovo
(1879-1879) (volitve bolgarskega ustavodajnega sveta, 1879)
Jeziki bolgarščina,[4] po priključitvi Vzhodne Rumelije tudi grščina[5] in turščina[6]
Religija Bolgarska pravoslavna cerkev
Vlada Kneževina
Knez
 -  1879–1886 Aleksander I.
 -  1887–1908 Ferdinand I.
Regenti
 -  1886–1887 Stefan Stambolov
 -  1886–1887 Sava Mutkurov
 -  1886–1887 Petko Karavelov
Predsedniki ministrskega sveta
 -  1879 (prvi) Todor Burmov
 -  1908 (zadnji) Aleksandar Malinov
Zakonodajno telo Narodna skupščina
Zgodovina
 -  Sanstefanski sporazum 3. marec 1878
 -  Berlinski sporazum 13. julij 1878
 -  Trnovska ustava 28. april 1879
 -  Združitev Bolgarije 6. september 1885
 -  Bolgarska razglasitev neodvisnosti 5. oktober 1908
Površina
 -  1880 63.752 km²
 -  1908 95.223 km²
Prebivalstvo
 -  1880 (ocena) 2,007,919 
     Gostota 0 /km²)
 -  1908 (ocena) 4,215,000 
     Gostota 0 /km²
Valuta bolgarski lev
Danes del Zastava Bolgarije Bolgarija
Zastava Srbije Srbija

Kneževina Bolgarija (bolgarsko Княжество България, Knjažestvo Blgarija) je bila de facto neodvisna, de iure pa vazalna država pod suverenostjo Osmanskega cesarstva. Ustanovljena je bila z Berlinskim sporazumom leta 1878.

Po ruski zmagi v rusko-turški vojni (1877–1878) sta Rusija in Osmansko cesarstvo 3. marca 1878 podpisali Sanstefanski sporazum, s katerem je bila, med drugim, ustanovljena bolgarska vazalna država, v katero so bili vključeni skoraj vsi etnični Bolgari na Balkanu. Vanjo je bila vključena večina Mezije, Trakije in Makedonije in se je raztezala od Črnega do Egejskega morja. Združeno kraljestvo in Avstro-Ogrska sta bili proti ustanovitvi tako velike rusofilne pravoslavne države na Balkanu, saj sta se bali, da bi to spremenilo razmerje moči v Sredozemlju. Veliki sili sta zato sklicali Berlinski kongres in podpisali Berlinski sporazum, ki je nadomestil Sanstefanski sporazum, ki ni nikoli začel veljati. Predlagana velika bolgarska država je bila razdeljena na manjšo Kneževino Bolgarijo in avtonomno Vzhodno Rumelijo znotraj Osmanskega cesarstva.

Četudi je bila Bolgarija osmanski vazal, je samo formalno priznavala oblast Visoke porte. Imela je svojo ustavo, zastavo in himno ter vodila svojo zunanjo politiko. Leta 1885 je Bolgarija z nekrvavo revolucijo priključila Vzhodno Rumelijo, kar je Osmansko cesarstvo sprejelo s Tophanskim sporazumom. 5. oktobra 1908 je Bolgarija razglasila svojo neodvisnost kot Kraljevina Bolgarija.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Leta 1396 so se bolgarsko-osmanske vojne končale s padcem Drugega bolgarskega cesarstva. Bolgarsko plemstvo je bilo pod osmansko oblastjo uničeno, narodna zavest pa zatrta. Bolgarski narodni preporod, ki se je začel konec 18. stoletja, je obudil bolgarsko identiteto in spodbudil idejo o ustvarjanju nove bolgarske države. Številna revolucionarna gibanja in vstaje proti Osmanom so se dogajala tudi drugod na Balkanu in dosegla višek v rusko-turški vojni 1877-1878.

Berlinski sporazum[uredi | uredi kodo]

Sanstefanski in Berlinski sporazum

Sanstefanski sporazum, podpisan 3. marca 1878, je predvidel bolgarsko državo, ki bi geografsko obsegala Mezijo, Trakijo in Makedonijo. 3. marec Bolgarija še vedno praznuje kot državni praznik.

Velike sile zaradi strahu pred veliko prorusko balkansko državo niso bile pripravljene priznati Sanstefanskega sporazuma. Leta 1878 so sklicale Berlinski kongres pod vrhovnim nadzorom Otta von Bismarcka iz Nemčije in Benjamina Disraelija iz Združenega kraljestva. Na njem so revidirali Sanstefanski sporazum in zmanjšali predvideni obseg bolgarske države.

Ustanovljena je bila zelo samostojna Kneževina Bolgarija s sedežem v stari bolgarski prestolnici Trnovo, ki je obsegala ozemlje med Donavo in pogorjem Stara planina vključno s Sofijo. Kneževina naj bi bila uradno pod osmansko suverenostjo, vendar naj bi ji vladal knez, ki bi ga izvolili na kongresu bolgarskih uglednikov in odobrili njegova pooblastila. Vztrajali so, da knez ne more biti Rus, kompromisno pa so za prvega kneza izbrali Aleksandra Battenberškega, nečaka carja Aleksandra II. Južno od Stare planine je bila ustanovljena avtonomna osmanska provinca z imenom Vzhodna Rumelija. Makedonija je bila vrnjena pod osmansko oblast.

19. stoletje[uredi | uredi kodo]

Stefan Stambolov

Bolgari so sprejeli napredno demokratično ustavo in oblast je kmalu prešla na Liberalno stranko pod vodstvom Stefana Stambolova. Knez Aleksander je bil konzervativen in je sprva nasprotoval politiki Stambolova, vendar je do leta 1885 postal dovolj naklonjen svoji novi državi, da si je premislil in podpiral liberalce. Podprl je tudi združitev Bolgarije in Vzhodne Rumelije, ki jo je septembra 1885 povzročil državni udar v Plovdivu. Velike sile niso posredovale zaradi lastnih medsebojnih bojev za oblast. Srbija je Bolgariji napovedala vojnio v upanju na osvojitev ozemlja, preden bi se stanje v Bolgariji stabiliziralo. Bolgari so v bitki pri Slivici premagali Srbe, potisnili njihovo vojsko na srbsko ozemlje in zasedli Pirot in Vranje. V obeh mestih je prevladovalo bolgarsko prebivalstvo, a sta bili skladno z Bukareškim sporazumom leta 1886 vrnjeni Srbiji.

Zaradi teh dogodkov je postal Aleksander v Bolgariji zelo priljubljen, Rusija pa vedno bolj nezadovoljna z liberalnimi težnjami pod njegovo vladavino. Avgusta 1886 so sprožili državni udar, v katerem je bil Aleksander prisiljen odstopiti in bil izgnan v Rusijo. Stambolov je na dogodke hitro ukrepal in prisilil udeležence puča pobegniti iz države. Stambolov je hotel Aleksandra ponovno vrniti na oblast, toda močno rusko nasprotovanje je kneza prisililo, da je znova odstopil. Julija 1887 so Bolgari za novega kneza izvolili Ferdinanda iz rodbine Saxe-Coburg-Gotha. Ker je bil Ferdinand "avstrijski kandidat, ga Rusi ga niso hoteli priznati. Ferdinand je sprva sodeloval s Stambolovom, potem pa se je njun odnos do leta 1894 poslabšal. Stambolov je odstopil in bil julija 1895 umorjen. Ferdinand se je nato odločil obnoviti odnose z Rusijo, kar je pomenilo vrnitev h konzervativni politiki.

20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Veliko bolgarskega prebivalstva je še vedno živelo pod osmansko oblastjo, zlasti v Makedoniji. Stanje v Makedoniji je bilo zapleteno, saj sta dele Makedonije zase terjali tudi Srbija in Grčija. Razen tega so Srbi kot slovanski narod Makedonce imeli za pripadnike srbskega naroda. Začel se je petstranski boj za oblast na teh območjih, ki je trajal do prve svetovne vojne. Leta 1903 je v Osmanski Makedoniji prišlo do bolgarskega upora in vse je kazalo na vojno. Leta 1908 je Ferdinand I. izrabil borbe med velikimi silami in 5. oktobra v Cerkvi štiridesetih mučenikov v Velikem Tarnovem razglasil Bolgarijo za popolnoma neodvisno kraljestvo na čelu s carjem.

Ilindensko-Preobraženjska vstaja[uredi | uredi kodo]

Prapir Notranje makedonske revolucionarne organizacije

Glavni zunanjepolitični problem, s katerim se je Bolgarija spopadala v obdobju do prve svetovne vojne, je bila usoda Makedonije in Vzhodne Trakije. Konec 19. stoletja je bila ustanovljena Notranja makedonsko-odrinska revolucionarna organizacija (NMORO) , ki je začela s pripravo oborožene vstaje v regijah, ki so jih še vedno zasedli Turki. Organizacija se je delno oprla na Kneževino Bolgarijo, zato se je NMORO lotil organizacije mreže odborov v Makedoniji in Trakiji. Avgusta 1903 je v Makedoniji in Trakiji izbruhnila množična oborožena vstaja, ki je bila v zgodovini znana kot Ilindensko-Preobraženjska vstaja ali krajše Ilindenska vstaja. Njen cilj je bil osvoboditi te regije ali pa vsaj opozoriti velike sile in jih spodbuditi k izboljšanju življenjskih razmer prebivalstva s pravnimi in gospodarskimi reformami. Po treh mesecih ostrih bojev je osmanska vojska z veliko okrutnostjo proti civilnemu prebivalstvu vstajo zatrla.

Bolgarska kneza[uredi | uredi kodo]

Slika Ime Rojstvo Smrt Od Do Komentar
Alexander I of Bulgaria by Dimitar Karastoyanov.jpg Aleksander I. Bolgarski 5. april 1857 23. oktober 1893 29. april 1879 7. september 1886 Odstopil
Zar Ferdinand Bulgarien.jpg Ferdinand I. Bolgarski 26. februar 1861 10. september 1948 29. april 1887 5. oktober 1908 Leta 1908 postal kralj Bolgarije

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Pearson, Raymond (25. september 2014). "The Longman Companion to European Nationalism 1789-1920". Routledge. Pridobljeno 15. oktobra 2017 – via Google Books.
  2. Miller-Yianni, Martin (20. maj 2010). "Bulgarian History - A Concise Account". Lulu.com. Pridobljeno 15. oktobra 2017 – via Google Books.
  3. "Химнът на България през превратностите на времето". socbg.com. Pridobljeno 26. julija 2018.
  4. Росен Ташев. Обща теория на правото. Основни правни понятия. (2010) изд. Сиби, str. 101. ISBN 978-954-730-678-3.
  5. Hidryma Meletōn Chersonēsou tou Haimou (1956) Volume 11. Solun, Grčija. Institute for Balkan Studies. str. 8.
  6. Art 2 in The Organic Statute of Eastern Rumelia, promulgated in the three equally valid language versions: Bulgarian, Greek and Osmanlica (Ottoman Turkish) (1879)