Otto von Bismarck

To je članek o pruskem kanclerju Ottu von Bismarcku. Za članek o bojni ladji, poimenovani po njem, glej Bojna ladja Bismarck.

Otto von Bismarck
Kancler Nemškega cesarstva
Na položaju 21. marec 1871 – 20. marec 1890
Monarh	Viljem I. Nemški Friderik III. Nemški Viljem II. Nemški
Namestnik	Otto Graf zu Stolberg-Wernigerode Karl Heinrich von Boetticher
Predhodnik	Ustanovitev položaja
Naslednik	Leo von Caprivi
Ministrski predsednik Prusije
Na položaju 9. november 1873 – 20. marec 1890
Monarh	Viljem I. Nemški Friderik III. Nemški Viljem II. Nemški
Predhodnik	Albrecht von Roon
Naslednik	Leo von Caprivi
Na položaju 23. september 1862 – 1. januar 1873
Monarh	Viljem I.
Predhodnik	Adolf zu Hohenlohe-Ingelfingen
Naslednik	Albrecht von Roon
Kancler Severnonemške konfederacije
Na položaju 1. julij 1867 – 21. marec 1871
Predsednik	Viljem I.
Predhodnik	Ustanovitev položaja
Naslednik	Ukinitev položaja
Minister za zunanje zadeve
Na položaju 23. november 1862 – 20. marec 1890
Ministrski predsednik	Albrecht von Roon
Predhodnik	Albrecht von Bernstorff
Naslednik	Leo von Caprivi
Osebni podatki
Rojstvo	Otto Eduard Leopold von Bismarck-Schönhausen 1. april 1815({{padleft:1815|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[…] Schönhausen
Smrt	30. julij 1898({{padleft:1898|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[…] (83 let) Friedrichsruh
Grob	Bismarckov mavzolej 53°31′38″N 10°20′9.96″E
Politična stranka	neodvisen politik
Zakonci	Johanna von Puttkamer (⚭ 1847; u. 1894)
Otroci	Marie Herbert Viljem
Starši	Karl Wilhelm Ferdinand von Bismarck (1771–1845) Wilhelmine Luise Mencken (1789–1839)
Alma mater	Univerza v Göttingenu Humboldtova univerza v Berlinu Univerza v Greifswaldu
Poklic	politik, diplomat, pravnik
Podpis	*

Bismarck-Monument, Hamburg

Knez Otto Eduard Leopold von Bismarck-Schönhausen (imenovan tudi železni kancler), pruski (nemški) diplomat, politik in kancler, * 1. april 1815, Schönhausen, Prusija, † 30. julij 1898, Friedrichsruh, Nemško cesarstvo.

Življenjepis

Po končani pravni fakulteti je vstopil v diplomacijo. Leta 1851 je postal poslanec v pruskem deželnem zboru, 1859 pruski poslanec v Petrogradu in 1862 v Parizu. Istega leta je postal pruski kancler.

Od takrat naprej si je prizadeval za združitev Nemčije pod okriljem Prusije in nato krepitev in širjenje nemškega cesarstva. Sprva je korenito reorganiziral in moderniziral pruske oborožene sile.

Leta 1864 je skupaj z Avstrijo napadel Dansko in Prusiji priključil osvojeni Schleswig. Leta 1866 je premagal svojo bivšo avstrijsko zaveznico in priključil Prusiji še severne nemške državice ter ustanovil Severnonemško konfederacijo.

Leta 1870 je izzval francosko-prusko vojno in po zmagi priključil še južne nemške države. 18. januarja 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruskega kralja Viljema I. pa za cesarja. V sklopu cesarstva so nekateri monarhi v zvezi ohranili poglavitne pravice suverenov.

Leta 1873 je sklenil zvezo treh cesarjev (z Avstro-Ogrsko in Rusijo) in na ta način hotel osamiti Francijo. Rusija je kmalu izstopila iz zveze, zato je 1882 ustanovil podobno zvezo z Italijo in Avstro-Ogrsko.

Leta 1885 je pridobil nekaj afriških kolonij in sklenil z Rusijo varnostni pakt.

V notranji politiki se je opiral na junkerje in velike kapitaliste; skušal je vzpostaviti in utrditi pruski militaristični absolutizem. S katoliško cerkvijo na nemškem jugu se je zapletel v t. i. Kulturkampf. Boril se je proti delovanju socialistov in proti politični svoboščini; v ta namen je 1878 izdal Izjemni zakon, ki je prepovedal delovanje socialnih demokratov. Zaradi teh dejanj je postajal vse manj priljubljen med ljudmi, zato je 1890 odstopil po prepiru s cesarjem Viljemom II.

Glej tudi

• seznam nemških kanclerjev
• Bismarckov model zdravstvenega varstva