Otto von Bismarck

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
To je članek o pruskem kanclerju Ottu von Bismarcku. Za članek o bojni ladji, poimenovani po njem, glej Bojna ladja Bismarck.
Otto von Bismarck
Bundesarchiv Bild 146-2005-0057, Otto von Bismarck.jpg
Kancler Nemškega cesarstva
Na položaju
21. marec 1871 – 20. marec 1890
MonarhViljem I. Nemški
Friderik III. Nemški
Viljem II. Nemški
NamestnikOtto Graf zu Stolberg-Wernigerode
Karl Heinrich von Boetticher
PredhodnikUstanovitev položaja
NaslednikLeo von Caprivi
Ministrski predsednik Prusije
Na položaju
9. november 1873 – 20. marec 1890
MonarhViljem I. Nemški
Friderik III. Nemški
Viljem II. Nemški
PredhodnikAlbrecht von Roon
NaslednikLeo von Caprivi
Na položaju
23. september 1862 – 1. januar 1873
MonarhViljem I.
PredhodnikAdolf zu Hohenlohe-Ingelfingen
NaslednikAlbrecht von Roon
Kancler Severnonemške konfederacije
Na položaju
1. julij 1867 – 21. marec 1871
PredsednikViljem I.
PredhodnikUstanovitev položaja
NaslednikUkinitev položaja
Minister za zunanje zadeve
Na položaju
23. november 1862 – 20. marec 1890
Ministrski predsednikAlbrecht von Roon
PredhodnikAlbrecht von Bernstorff
NaslednikLeo von Caprivi
Osebni podatki
RojstvoOtto Eduard Leopold von Bismarck-Schönhausen
1. april 1815({{padleft:1815|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1][2][…]
Schönhausen[d][4]
Smrt30. julij 1898({{padleft:1898|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1][2][…] (83 let)
Friedrichsruh[d][4]
GrobBismarckov mavzolej
53°31′38″N 10°20′9.96″E / 53.52722°N 10.3361000°E / 53.52722; 10.3361000
Politična strankaneodvisen politik
ZakonciJohanna von Puttkamer (⚭ 1847; u. 1894)
Otroci
  • Marie
  • Herbert
  • Viljem
Starši
  • Karl Wilhelm Ferdinand von Bismarck (1771–1845)
  • Wilhelmine Luise Mencken (1789–1839)
Alma mater
Poklicpolitik, diplomat, pravnik
PodpisOtto vonBismarck Signature.svg  *

Knez Otto Eduard Leopold von Bismarck (imenovan tudi železni kancler), princ Bismarcka, grof Bismarck-Schönhausen, vojvoda Lauenburga (nemško Otto Fürst von Bismarck, Graf von Bismarck-Schönhausen, Herzog zu Lauenburg), pruski (nemški) diplomat, politik, kancler in pisatelj, * 1. april 1815, Schönhausen, Prusija, † 30. julij 1898, Friedrichsruh, Nemško cesarstvo.

Otto von Bismarck je bil konzervativni nemški državnik, diplomat in pisatelj. Organiziral je združitev Nemčije leta 1871 in bil njen prvi kancler do leta 1890 ter v tem času dve desetletji obvladoval evropsko politiko. Bil je ministrski predsednik Prusije (1862-1890) in kancler Severnonemške konfederacije (1867-1871). Preden je prišel do izvršilne oblasti, je deloval kot pruski veleposlanik v Franciji in Rusiji ter služboval v obeh domovih pruskega parlamenta. Sodeloval je s kraljem Viljemom I. Pruskim, da bi združil različne nemške dežele – to partnerstvo je trajalo do konca Viljemovega življenja. Kralj mu je tudi podelil naslove grofa Bismarck-Schönhausena leta 1865 in princa Bismarcka leta 1871. Bismarck je izzval tri kratke odločilne vojne proti Danski, Avstriji in Franciji. Po zmagi proti Avstriji je ukinil nadnacionalno Nemško konfederacijo in namesto tega ustanovil Severnonemško konfederacijo kot prvo nemško nacionalno državo, pri čemer je manjše severnonemške države postavil za Prusijo in izključil Avstrijo. Ob podpori neodvisnih južnonemških držav in zmagi konfederacije nad Francijo je združil Nemčijo v Nemško cesarstvo, ki je prav tako izključevalo Avstrijo.

S prusko prevlado, ki je bila vzpostavljena do leta 1871, je Bismarck spretno uporabljal diplomacijo ravnotežja moči, da bi ohranil položaj Nemčije v mirni Evropi. Zgodovinar Eric Hobsbawm je o njem dejal, da je »skoraj dvajset let po letu 1871 ostal nesporni svetovni prvak v igri večstranskega diplomatskega šaha in se je izključno ter uspešno posvetil ohranjanju miru med silami.«[5] Vendar pa je njegova priključitev dežele Alsace-Lorraine (Elsass-Lothringen) prilila bencina na ogenj francoskega nacionalizma in germanofobije.[6] Bismarcku sta njegova diplomacija in močna vladavina doma prinesla vzdevek »železni kancler.« Temelj njegove zunanje politike sta bili združitev Nemčije in njena hitra gospodarska rast. Ni maral kolonializma, vendar je na zahtevo elite in množice nerad zgradil čezmorsko cesarstvo. S svojimi diplomatskimi veščinami je skozi medsebojno povezane konference, pogajanja in zavezništva ohranil nemški položaj.

Kot mojster kompleksne domače politike je Bismarck ustvaril prvo socialno državo v sodobnem svetu s ciljem, da bi si pridobil podporo delavskega razreda, ki bi sicer lahko pripadla njegovim socialističnim nasprotnikom.[7] V 70-ih letih 19. stoletja se je združil z protikatoliškimi liberalci in se boril proti Katoliški cerkvi v tako imenovanem Kulturkampfu (kulturni boj). To bitko je izgubil, saj so se katoliki odzvali z ustanovitvijo močne Nemške centralne stranke in ob splošni volilni pravici za moške pridobili večje število sedežev. Bismarck se je nato obrnil, končal kulturni boj, prekinil z liberalci in sklenil politično zavezništvo s centralno stranko za boj proti socialistom. Kot veren luteran je bil zvest svojemu vladarju, cesarju Viljemu I. Nemškem, ki se je z njim pogosto prerekal, vendar ga je na koncu podprl kljub nasprotovanju žene cesarice Avguste in prestolonaslednika Friderika Viljema (poznejšega cesarja Friderika III. Nemškega). Nemški parlament je bil sicer izvoljen po splošni moški volilni pravici, vendar ni imel veliko nadzora nad politiko vlade. Bismarck ni zaupal demokraciji in je vladal preko močne dobro usposobljene birokracije z močjo v rokah tradicionalne junkerske elite, ki jo je sestavljalo deželno plemstvo vzhodne Prusije. Kot kancler je v veliki meri nadzoroval notranje in zunanje zadeve države. Leta 1888 je na nemškem prestolu prišlo do hitrih menjav z Viljema I. na sina Friderika III. in nato Friderikovega sina Viljema II. Trmasti cesar Viljem II. Nemški je razrešil Bismarcka s funkcije. Ta se je upokojil, da bi napisal svoje spomine.

Bismarck je tudi sam pripadal junkerjem in je veljal za odločnega, odkritega in tudi prepotentnega moža, znal pa je tudi biti vljuden, očarljiv in duhovit.[8] Bil je agresivne narave, včasih se je pretvarjal, da je dosegel želene rezultate in je obdržal svojo moč tako, da je vedno znova melodramatično grozil z odstopom, zaradi česar si je Viljem I. Nemški večkrat premislil. Ni imel le dolgoročne nacionalne in mednarodne vizije, ampak se je tudi na kratki rok znal spopadati s kompleksnim razvojem. Bismarck je postal junak nemških nacionalistov, ki so zgradili številne spomenike v čast ustanovitelju novega Rajha. Številni zgodovinarji ga hvalijo kot vizionarja, ki je pripomogel k združitvi Nemčije in je po tem uspehu ohranil mir v Evropi s spletno diplomacijo.[9] Zgodovinar Robert K. Massie je opozoril, da je bila Bismarckova podoba v javnosti groba in militaristična, čeprav je bilo v resnici njegovo orodje agresivna, neusmiljena diplomacija.[10]

Zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Bismarck leta 1836, star 21 let.

Bismarck se je rodil 1. aprila 1815 v Schönhausenu na plemiški družinski posesti zahodno od Berlina v pruski pokrajini Saška. Njegov oče Karl Wilhelm Ferdinand von Bismarck (1771-1845) je bil pripadnik junkerjev (pruske elite) in nekdanji pruski vojaški častnik. Njegova mama Wilhelmine Luise Mencken (1789-1839) je bila dobro izobražena hči visokega vladnega uradnika v Berlinu. Leta 1816 se je družina preselila na svoje posestvo v pokrajini Pomeranija v kraju Kniephof (danes Konarzewo na Poljskem) severovzhodno od Stettina (danes Szczecin) v takratni pruski pokrajini Daljnja Pomeranija. Tam je Bismarck preživel svoje otroštvo.[11]

Imel je starejšega brata Bernharda (1810-1893) in mlajšo sestro Malwine (1827-1908). Pozneje so na Bismarcka v svetu gledali kot na tipičnega pruskega junkerja iz zaledja, to predstavo pa je še podkrepil z vojaškimi uniformami. Bil pa je dobro izobražen svetovljan z darom za govor in je znal angleščino, francoščino, italijanščino, poljščino in ruščino.[12]

Poznejše življenje[uredi | uredi kodo]

Bismarck-Monument, Hamburg

Po končani pravni fakulteti je vstopil v diplomacijo. Leta 1851 je postal poslanec v pruskem deželnem zboru, 1859 pruski poslanec v Petrogradu in 1862 v Parizu. Istega leta je postal pruski kancler.

Od takrat naprej si je prizadeval za združitev Nemčije pod okriljem Prusije in nato krepitev in širjenje nemškega cesarstva. Sprva je korenito reorganiziral in moderniziral pruske oborožene sile.

Leta 1864 je skupaj z Avstrijo napadel Dansko in Prusiji priključil osvojeni Schleswig. Leta 1866 je premagal svojo bivšo avstrijsko zaveznico in priključil Prusiji še severne nemške državice ter ustanovil Severnonemško konfederacijo.

Leta 1870 je izzval francosko-prusko vojno in po zmagi priključil še južne nemške države. 18. januarja 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruskega kralja Viljema I. pa za cesarja. V sklopu cesarstva so nekateri monarhi v zvezi ohranili poglavitne pravice suverenov.

Leta 1873 je sklenil zvezo treh cesarjev (z Avstro-Ogrsko in Rusijo) in na ta način hotel osamiti Francijo. Rusija je kmalu izstopila iz zveze, zato je 1882 ustanovil podobno zvezo z Italijo in Avstro-Ogrsko.

Leta 1885 je pridobil nekaj afriških kolonij in sklenil z Rusijo varnostni pakt.

V notranji politiki se je opiral na junkerje in velike kapitaliste; skušal je vzpostaviti in utrditi pruski militaristični absolutizem. S katoliško cerkvijo na nemškem jugu se je zapletel v t. i. Kulturkampf. Boril se je proti delovanju socialistov in proti politični svoboščini; v ta namen je 1878 izdal Izjemni zakon, ki je prepovedal delovanje socialnih demokratov. Zaradi teh dejanj je postajal vse manj priljubljen med ljudmi, zato je 1890 odstopil po prepiru s cesarjem Viljemom II.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ↑ 2,0 2,1 Encyclopædia Britannica
  3. ↑ 3,0 3,1 SNAC — 2010.
  4. ↑ 4,0 4,1 Record #11851136X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. ↑ Hobsbawm, Eric (1987). The Age of Empire: 1875–1914. str. 312.
  6. ↑ Höpel, Thomas (23. 8. 2012). "The French-German Borderlands: Borderlands and Nation-Building in the 19th and 20th Centuries". EGO. Pridobljeno dne 3. 8. 2021.
  7. ↑ Steinberg, 2011, strani 8, 424, 444; Bismarck je med drugim socialiste označil za sovražnike Rajha.
  8. ↑ Edgar Feuchtwanger (2002) na strani 2 navaja, da je imel "skoraj poetično lastnost, zaradi katere je bil čarovnik z besedami in sijajen ter fascinanten sogovornik."
  9. ↑ Henrik Bering trdi, da so "zgodovinarji Bismarcka ponavadi upodabljali kot bistvo vizionarskega in odgovornega državništva". Vir: Bering, "Being Bismarck." Policy Review 173 (2012): 104.
  10. ↑ Massie, Robert K. (1991). Dreadnought: Britain, Germany, and the Coming of the Great War. New York: Random House. str. 76. ISBN 0-394-52833-6.
  11. ↑ "Das Buch vom Fürsten Bismarck". Pridobljeno dne 3. 8. 2021.
  12. ↑ Lowe, Charles (2005). Prince Bismarck: An Historical Biography With Two Portraits. Kessinger Publishing. str. 538-540. ISBN 978-1-4191-8003-3.
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Otto von Bismarck
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Otto von Bismarck


Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Otto_von_Bismarck&oldid=5552880«