Olaf Scholz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Olaf Scholz
MdB
Olaf Scholz januarja 2022
Olaf Scholz januarja 2022
Kancler Nemčije
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
8. december 2021
PredsednikFrank-Walter Steinmeier
PredhodnikAngela Merkel
Podkancler Nemčije
Na položaju
14. marec 2018 – 8. december 2021
KanclerAngela Merkel
PredhodnikSigmar Gabriel
Minister za finance
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
14. marec 2018
KanclerAngela Merkel
PredhodnikWolfgang Schäuble
NaslednikPeter Tschentscher
Zgodnja politična kariera (2001–2009)
Portret
Minister of Labour and Social Affairs
Na položaju
21 November 2007 – 27 October 2009
KanclerAngela Merkel
PredhodnikFranz Müntefering
NaslednikFranz Josef Jung
Chief Whip of the Social Democratic Party
Na položaju
13 October 2005 – 21 November 2007
VodjaPeter Struck
PredhodnikWilhelm Schmidt
NaslednikThomas Oppermann
General Secretary of the Social Democratic Party
Na položaju
20 October 2002 – 21 March 2004
VodjaGerhard Schröder
PredhodnikFranz Müntefering
NaslednikKlaus Uwe Benneter
Senator for the Interior of Hamburg
Na položaju
30 May 2001 – 31 October 2001
First MayorOrtwin Runde
PredhodnikHartmuth Wrocklage
NaslednikRonald Schill
Rojstvo14. junij 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1][2][…] (64 let)
Osnabrück[1]
Poklicpolitik, odvetnik
PodpisOlaf Scholz Signature.svg
Spletna stranolaf-scholz.spd.de
Parliamentary constituencies
Portret
Member of the German Bundestag
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
26 October 2021
PredhodnikManja Schüle (2019)
Volilna enotaPotsdam – Potsdam-Mittelmark II – Teltow-Fläming II
Na položaju
17 October 2002 – 11 March 2011
PredhodnikHimself (2001)
NaslednikIngo Egloff
Volilna enotaHamburg Altona
Na položaju
26 October 1998 – 6 June 2001
PredhodnikMarliese Dobberthien
NaslednikHimself (2002)
Volilna enotaHamburg Altona
Member of the Hamburg Parliament
Na položaju
2 March 2015 – 2 March 2015
PredhodnikHimself (2011)
Volilna enotaSocial Democratic list
Na položaju
7 March 2011 – 7 March 2011
Predhodnikmulti-member district
NaslednikAndrea Rugbarth
Volilna enotaSocial Democratic list
Rojstvo14. junij 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1][2][…] (64 let)
Osnabrück[1]
Poklicpolitik, odvetnik
PodpisOlaf Scholz Signature.svg
Spletna stranolaf-scholz.spd.de
Župan Hamburga
PodžupanDorothee Stapelfeldt
Katharina Fegebank
PredhodnikChristoph Ahlhaus
Osebni podatki
Rojstvo14. junij 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1][2][…] (64 let)
Osnabrück[1]
Politična strankaSocialnodemokratska stranka Nemčije
Zakonci
  • Britta Ernst ( 1998)
BivališčeTrg stare tržnice, Potsdam
Alma materUniverza v Hamburgu
Poklicpolitik, odvetnik
PodpisOlaf Scholz Signature.svg
Spletna stranolaf-scholz.spd.de

Olaf Scholz, nemški politik, * 14. junij 1958, Osnabrück, Zahodna Nemčija.

Med letoma 2011 in 2018 je bil prvi župan Hamburga, od leta 2009 do 2019 pa tudi namestnik vodje Socialdemokratske stranke (SPD). Na nemških zveznih volitvah leta 2021 je bil Scholz strankin kanclerski kandidat in stranko tudi popeljal do volilne zmage. SPD, Zavezništvo 90/Zeleni in FDP so se dosegle dogovor o oblikovanju koalicijske vlade (koalicija semaforjev). Bundestag naj bi Scholza za kanclerja izvolil med 6. in 8. decembrom 2021.[4][5]

Scholz je odvetnik. Leta 1985 je bil vpoklican v odvetniško pravo, specializiran za zaposlovalno in delovno pravo.[6] V sedemdesetih letih je postal član SPD, od leta 1998 do 2011 pa je bil poslanec Bundestaga. Leta 2001 je bil član hamburške vlade pod vodstvom prvega župana Ortwina Rundeja, leta 2002 pa bil skupaj z voditeljem SPD in kanclerjem Gerhardom Schröderjem izvoljen za generalnega sekretarja SPD. S tega mesta je odstopil leta 2004 in postal vodja svoje stranke v Bundestagu, kasneje pa je leta 2007 postal član vlade Angele Merkel, in sicer minister za delo in socialne zadeve. Po tem, ko je SPD po volitvah leta 2009 zapustila vlado, se je Scholz vrnil na vodenje SPD v Hamburgu in bil izvoljen tudi za namestnika vodje SPD. Svojo stranko je popeljal do zmage na deželnih volitvah v Hamburgu leta 2011 in postal prvi župan. Funkcijo je opravljal do leta 2018.

Po tem, ko je SPD leta 2018 vstopila v četrto vlado Merklove, je bil Scholz imenovan za ministra za finance in za podkanclerja Nemčije. Leta 2019 je kandidiral za novo uvedeno dvojno vodstvo SPD, in sicer predstavnico zvezne dežele Brandenburg Klaro Geywitz. Kljub temu, da je v prvem krogu dobil največ glasov, je par v drugem krogu 45 % glasov izgubil proti zmagovalcu Norbertu Walter-Borjansu in Saskii Esken.[7] Nato je odstopil s položaja namestnika vodje.[8]

Leta 2020 je bil nominiran kot kandidat SPD za nemškega kanclerja na zveznih volitvah leta 2021.[9] Začel je koalicijska pogajanja z Zelenimi in liberalno stranko FDP, s katerimi so 7. decembra 2021 podpisali koalicijski sporazum, naslednji dan pa je bila vlada s kanclerjem Scholzom na čelu uradno potrjena.[10]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Scholz o kongresu mladih socialistov, 1984

Scholz se je rodil 14. junija 1958 v Osnabrücku v Spodnji Saški, odraščal pa je v okrožju Rahlstedt v Hamburgu.[11] Njegova starša sta delala v tekstilni industriji.[12] Ima dva mlajša brata, Jensa Scholza, anesteziologa in izvršnega direktorja Univerzitetnega medicinskega centra Schleswig Holstein; [13] in Ingo Scholz, tehnološko podjetnico. Olaf je obiskoval osnovno šolo Bekassinenau v Oldenfeldeju, nato pa je prestopil v osnovno šolo Großlohering v Großlohe. Po končani srednji šoli leta 1977 je leta 1978 začel študirati pravo na Univerzi v Hamburgu v okviru enostopenjskega pravnega izobraževanja.[14] Kasneje se je zaposlil kot odvetnik, specializiran za delovno in zaposlitveno pravo.[6] Pri 17 letih se je pridružil Socialdemokratski stranki.[11]

Scholzova družina je tradicionalno luteranska, bil je krščen v nemški evangeličanski cerkvi; ima večinoma posvetne poglede in je v odrasli dobi zapustil Cerkev, vendar je pozval k spoštovanju krščanske dediščine in kulture države.[15]

Scholz se je SPD pridružil leta 1975 kot študent, kjer se je povezal z Jusos, mladinsko organizacijo SPD. Od 1982 do 1988 je bil namestnik zveznega predsednika, od 1987 do 1989 pa tudi podpredsednik Mednarodne zveze socialistične mladine. Podpiral je Freudenberger Kreis, marksistično krilo univerzitetnih skupin Juso, in revijo spw ter v člankih spodbujal »premagovanje kapitalističnega gospodarstva«. V njem je Scholz kritiziral "agresivno-imperialistični NATO", Zvezno republiko kot "evropsko trdnjavo velikih podjetij" in socialno-liberalno koalicijo, ki postavlja "golo vzdrževanje oblasti nad vsako obliko vsebinskega spora".[16] 4. januarja 1984 so se Scholz in drugi Juso voditelji v NDR srečali z Egonom Krenzom, sekretarjem Centralnega komiteja Združenih socialistov Nemčije in članom politbiroja Centralnega komiteja SED Herbertom Häberjem.[17]

Politična kariera[uredi | uredi kodo]

Poslanec Bundestaga[uredi | uredi kodo]

Takrat že nekdanji podpredsednik Mednarodne zveze socialistične mladine Scholz je bil leta 1998, star 40 let, prvič izvoljen za hamburškega poslanca v Bundestagu. V preiskovalnem odboru za vizumsko afero Bundestaga je bil predsednik poslanske skupine SPD. 6. junija 2001 je odstopil, z namenom da prevzame prosto mesto senatorja za notranje zadeve Hamburga pod vodstvom prvega župana Ortwina Rundeja.

V svojem kratkem času kot senator je kontroverzno odobraval prisilno uporabo odvajal za zbiranje dokazov od osumljenih preprodajalcev mamil. Zdravniška zbornica v Hamburgu je izrazila nestrinjanje s to prakso zaradi možnih zdravstvenih tveganj.[18] Funkcijo je zapustil oktobra 2001, po porazu njegove stranke na deželnih volitvah v Hamburgu leta 2001 in z izvolitvijo Oleja von Beusta za prvega župana. Njegov naslednik je bil Ronald Schill.

Scholz je bil na nemških zveznih volitvah leta 2002 ponovno izvoljen v Bundestag. Od leta 2002 do 2004 je opravljal tudi funkcijo generalnega sekretarja SPD; s te funkcije je odstopil, ko je vodja stranke in kancler Gerhard Schröder, ki se je soočal z nezadovoljstvom znotraj lastne stranke in volilci, napovedal odstop z mesta vodje Socialdemokratske stranke.[19]

Scholz je bil eden v vrsti politikov, ki so sprožili razpravo o nemški novinarski normi, ki sogovornikom dovoljuje, da "avtorizirajo" in spremenijo citate pred objavo, potem ko je njegova novinarska ekipa leta 2003 vztrajala pri močno preoblikovanju intervjuja za Die Tageszeitung.[20][21] Urednik Bascha Mika je to vedenje obsodil kot "izdajo zahteve do svobodnega tiska".

Scholz je bil leta 2005 tiskovni predstavnik SPD v preiskovalnem odboru, ki je preiskoval nemško vizumsko afero. Po zveznih volitvah istega leta je deloval kot prvi parlamentarni sekretar skupine SPD Bundestag. V tej funkciji je tesno sodeloval s šefom CDU-ja Norbertom Röttgenom, da bi upravljal in ohranil veliko koalicijo, ki jo je vodila kanclerka Angela Merkel.[22] Bil je tudi član parlamentarnega odbora za nadzor, ki zagotavlja parlamentarni nadzor nad nemškimi obveščevalnimi službami; BND, MAD in BfV. Poleg tega je bil član parlamentarnega telesa, zadolženega za imenovanje sodnikov na najvišja sodišča, in sicer na Zvezno sodišče (BGH), Zvezno upravno sodišče (BVerwG), Zvezno davčno sodišče (BFH), Zvezno delovno sodišče (BAG) in Zvezno socialno sodišče (BSG).

Scholz je z mandatom Bundestaga odstopil 10. marca 2011, potem ko je bil tri dni prej izvoljen za prvega župana Hamburga.[23]

Zvezna in deželna politična kariera[uredi | uredi kodo]

Leta 2007 se je Scholz pridružil vladi Angele Merkel in na mestu ministra za delo in socialne zadeve nasledil Franza Münteferinga.[24][25]

Po zveznih volitvah leta 2009, ko je SPD zapustila vlado, je bil Scholz izvoljen za namestnika vodje SPD, ki je zamenjal Franka-Walterja Steinmeierja. Med letoma 2009 in 2011 je bil tudi član delovne skupine za Afganistan/Pakistan skupine SPD.[26] Leta 2010 je sodeloval na letnem srečanju Bilderberg v Sitgesu v Španiji.[27]

Prvi župan Hamburga[uredi | uredi kodo]

Scholza marca 2011 v vladnih klopeh v hamburškem parlamentu, kmalu po izvolitvi za prvega župana

Leta 2011 je bil Scholz glavni kandidat SPD na deželnih volitvah v Hamburgu, ki jih je SPD zmagal z 48,3 % glasov in zasedel 62 od 121 sedežev v hamburškem parlamentu.[28] S tem je odstopil kot poslanec Bundestaga. Dorothee Stapelfeldt, prav tako socialdemokratka, je bila imenovana za njegovo podžupanjo.

Scholz je kot prvi župan zastopal Hamburg in Nemčijo na mednarodni ravni. 7. junija 2011 se jeudeležil državne večerje, ki jo je v Beli hiši priredil predsednik Barack Obama v čast kanclerke Angele Merkel.[29] Kot gostitelj letnega dneva sv. Matije je na banket Hamburg za civilne in poslovne mestnih voditeljev povabil več visokih gostov. Med njimi predsednika francoske vlade Jean-Marca Ayraulta (2013), predsednika vlade Davida Camerona (2016) in kanadskega premierja Justina Trudeauja (2017).[30] Od leta 2015 do 2018 je bil tudi komisar Zvezne republike Nemčije za kulturne zadeve v skladu s Pogodbo o francosko-nemškem sodelovanju.[31]

Scholz in zakonci voditeljev držav in vlad na G20 v Hamburgu, 2017

Pod Scholzovim vodstvom so Socialni demokrati leta 2015 zmagali na deželnih volitvah v Hamburgu in prejeli okoli 47 odstotkov glasov.[32] Njegova koalicijska vlada s stranko Zelenih – z voditeljico Zelenih Katharino Fegebank kot namestnico prvega župana – je prisegla 15. aprila 2015.

Scholz na festivalu Global Citizen 2017 v Hamburgu

Leta 2017 so na Scholza padle kritike zaradi kontroliranja nemirov, ki so se zgodili med vrhom G20 v Hamburgu.[6]>

Podkancler Nemčije[uredi | uredi kodo]

Po dolgem obdobju oblikovanja vlade po zveznih volitvah leta 2017, med katerimi so se CDU, CSU in SPD dogovorile, da bodo nadaljevale delo v koaliciji, so Scholza vse stranke sprejele kot zveznega ministra za finance. Scholz je skupaj s preostalo vlado prisegel 14. marca 2018, prevzel pa je tudi vlogo nemškega podkanclerja pod Angelo Merkel.[33] V prvih mesecih svojega mandata je postal eden najbolj priljubljenih nemških politikov in dosegel 50-odstotno oceno odobravanja.[34]

Kot odgovor na pandemijo COVID-19 v Nemčiji je Scholz pripravil vrsto reševalnih paketov za gospodarstvo države, vključno s paketom spodbud v višini 130 milijard evrov junija 2020.[35][36] Scholz je nadziral tudi izvajanje EU naslednje generacije, sklada EU za okrevanje v vrednosti 750 milijard evrov za podporo državam članicam, ki jih je prizadela pandemija, vključno z odločitvijo, da se 90 % od 28 milijard evrov za Nemčijo porabi za varstvo podnebja in digitalizacijo.[37]

S Francijo si je Scholz prizadeval za uvedbo globalnega minimalnega davka od dohodkov pravnih oseb in novih davčnih pravil za tehnološke velikane.[38][39]

Na vrhu G7 junija 2021 se je G7 dogovoril o minimalnem svetovnem davku, ki ga je predlagal Scholz, v višini najmanj 15 odstotkov za multinacionalna podjetja. Glavni razlog, zakaj so bile vse članice G7 za, je bil ta, da je Scholzu uspelo prepričati ameriškega predsednika Joeja Bidna, za razliko od njegovega predhodnika Donalda Trumpa, o minimalni obdavčitvi.[40] Tudi junija 2021 je Scholz dal Zveznemu centralnemu davčnemu uradu pridobiti informacije o morebitnih davčnih utajiteljih iz Dubaja. Gre za podatke milijonov nemških davkoplačevalcev in informacije o premoženju, ki je skrito pred davčnimi organi v Dubaju. Podatki bi morali služiti za odkrivanje čezmejnih davčnih prekrškov v velikem obsegu.[41]

Kancler Nemčije[uredi | uredi kodo]

Scholz med predvolilno kampanjo

10. avgusta 2020 se je stranka SPD odločila, da bo Scholza imenovala za kanclerskega kandidata stranke na zveznih volitvah leta 2021.[9] Scholz spada v sredinsko krilo SPD,[42] Die Tageszeitung je njegovo nominacijo videl kot zaton strankarske levice.[43] Scholz je popeljal SPD do tesne zmage na volitvah, dobili so 25,8 % glasov in 206 sedežev v Bundestagu.[44] Po tej zmagi je veljal za najverjetnejšega naslednjega nemškega kanclerja v tako imenovani semafor koaliciji z Zelenimi in Svobodno demokratsko stranko (FDP).[45] 24. novembra je bilo objavljeno, da so SPD, Zeleni in FDP dosegli koalicijski dogovor, s Scholzem kot novim nemškim kanclerjem.[5]

Stranke so koalicijski pogovor podpisale 7. decembra 2021.[46] Naslednji dan je v parlamentu potekalo glasovanje, na katerem je bil Olaf Scholz potrjen za novega zveznega kanclerja Nemčije. Podprlo ga je 395 poslancev, 303 so glasovali proti.[10] Podkancler je postal Robert Habeck, eden od dveh vodij Zelenih.

Politični nazori[uredi | uredi kodo]

Znotraj SPD Scholz prihaja iz zmernega krila stranke.[6] Zaradi njegove avtomatizirane in mehansko zveneče izbire besed na tiskovnih konferencah in intervjujih so ga mediji poimenovali "Sholzomat". Leta 2013 je dejal, da se mu zdi pripis "zelo primeren".[47][48]

Po zveznih volitvah leta 2017 je bil Scholz javno kritičen do strategije in sporočil vodje stranke Martina Schulza ter objavil dokument z naslovom »Brez izgovorov! Odgovorite na nova vprašanja za prihodnost! Jasna načela!" S svojimi predlogi za reformo stranke so ga na široko razlagali kot potencialnega izzivalca ali naslednika Schulza znotraj SPD. V tednih po tem, ko je njegova stranka prvič začela tehtati vrnitev v vlado, je Scholz pozival k kompromisu in bil eden od članov SPD, ki je bil bolj naklonjen drugi veliki koaliciji.[49]

Scholz se že nekaj let zavzema za davek na finančne transakcije. Strokovnjaki so del njegovih načrtov kritizirali, ker so menili, da bo prizadel predvsem male delničarje.[50][51][52][53] Decembra 2019 je spodbudil uvedbo tega davka na ravni EU. Po osnutku bi moral biti nakup delnic obdavčen, ko gre za delnice podjetij, ki so vredne najmanj milijardo evrov.[54] Novinar Hermann-Josef Tenhagen kritiziral to različico transakcijskega davka, ker se je osnovna ideja o močnejšem obdavčevanju bogatih dejansko spremenila v nasprotno.[55] Poročilo Kielskega inštituta za svetovno gospodarstvo, ki ga je leta 2020 naročila zvezna vlada, je potrdilo enake pomanjkljivosti v davčnem konceptu, na katere je opozoril Tenhagen.[56]

Odkar je prevzel funkcijo ministra za finance, je Scholz zavezan stalnemu cilju brez novih dolgov in omejene javne porabe.[34] Leta 2018 je predlagal vzpostavitev vseevropskega sistema zavarovanja za primer brezposelnosti, da bi bilo evrsko območje bolj odporno na prihodnje gospodarske pretrese. Uvesti želi tudi davek na finančne transakcije.[57]

Zasebno[uredi | uredi kodo]

Olaf Scholz je poročen s politično kolegico iz SPD Britto Ernst. Par je živel v hamburškem okrožju Altona, nato pa se leta 2018 preselil v Potsdam.[58] Scholz je bil vzgojen v glavni protestantski evangeličanski cerkvi v Nemčiji, vendar jo je pozneje zapustil in njegovo trenutno versko prepričanje ni znano.[59]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Record #139130810 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 2,2 Stammdaten aller Abgeordneten des Deutschen Bundestages
  3. 3,0 3,1 3,2 Brockhaus Enzyklopädie
  4. "German parties form new center-left led government, marking end of Merkel era". Washington Post (angleščina). ISSN 0190-8286. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 November 2021. Pridobljeno dne 2021-11-24.
  5. 5,0 5,1 "Germany's Scholz seals deal to end Merkel era". BBC News (angleščina). 2021-11-24. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 November 2021. Pridobljeno dne 2021-11-24.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 Chazan, Guy (9 February 2018). "Olaf Scholz, a sound guardian for Germany's finances". Financial Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 August 2021. Pridobljeno dne 7 September 2021.
  7. Chambers, Madeline (26 October 2019). "Germany's Scholz tops SPD leader vote, but faces run-off". Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 December 2019. Pridobljeno dne 7 February 2020.
  8. "Germany's Social Democrats throw coalition with Merkel into doubt". 30 November 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 January 2020. Pridobljeno dne 8 February 2020.
  9. 9,0 9,1 Erika Solomon (August 10, 2020), German Social Democrats pick Olaf Scholz to run for chancellor Arhivirano 24 May 2021 na Wayback Machine. Financial Times.
  10. 10,0 10,1 "Nemčija potrdila novega kanclerja: Olaf Scholz za močno in suvereno Evropo". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2021-12-08.
  11. 11,0 11,1 Cliffe, Jeremy (3 September 2021). "How Olaf Scholz and the SPD could lead Germany's next government". New Statesman. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 September 2021. Pridobljeno dne 27 September 2021.
  12. Bennhold, Katrin (2021-11-24). "He Convinced Voters He Would Be Like Merkel. But Who Is Olaf Scholz?". The New York Times (angleščina). ISSN 0362-4331. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 November 2021. Pridobljeno dne 2021-11-25.
  13. Gammelin, Cerstin (25 June 2020). "Olaf Scholz Bruder: Warum Jens Scholz in Paris berühmt". Süddeutsche Zeitung (nemščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 September 2021. Pridobljeno dne 7 September 2021.
  14. Schindler, Fabian (21 March 2011). "Stades Bürgermeister verkündet seinen Abschied". Hamburger Abendblatt (nemščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 August 2021. Pridobljeno dne 7 September 2021.
  15. "Scholz: Christliche Prägung unserer Kultur wertschätzen". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 September 2021. Pridobljeno dne 26 September 2021.
  16. Greive, Martin; Hildebrand, Jan; Rickens, Christian; Stratmann, Klaus (2020-08-21). "Kann er Kanzler?: Olaf Scholz – ein kritisches Porträt über den Kanzlerkandidaten der SPD" (nemščina).
  17. "Olaf Scholz früher: "Abrüstung jetzt" in SWR2 Archivradio". 2021-09-24. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 October 2021.
  18. "Kein ärztlicher Eingriff mit Gewalt" [No forced medical intervention]. Pressestelle der Ärztekammer Hamburg (nemščina). 2001-10-30. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2010-11-19. Pridobljeno dne 2021-09-13.
  19. Richard Bernstein (7 February 2004), Arhivirano 13 February 2018 na Wayback Machine. New York Times.
  20. Moritz Schuller (7 September 2003), The right to revise Arhivirano 8 October 2016 na Wayback Machine. The Guardian
  21. Ben Knight (19 January 2016), Time to end interview authorization in Germany? Arhivirano 23 January 2016 na Wayback Machine. Deutsche Welle
  22. Sebastian Fischer (13 November 2007), Müntefering Resignation: Merkel Loses 'Mr. Grand Coalition' Arhivirano 16 January 2017 na Wayback Machine. Spiegel Online.
  23. Arhivirano [Manjka datum], at www.ndr.de Napaka: neznan URL arhiva. In: NDR.de, 10. März 2011.
  24. Andreas Cremer and Brian Parkin, "Muentefering, Vice-Chancellor Under Merkel, Quits" Arhivirano 25 May 2012 at Archive.is, Bloomberg.com, 13 November 2007.
  25. "Merkel defends record as Germany's tense governing coalition hits 2-year mark", Associated Press, 21 November 2007.
  26. "Olaf Scholz". SPD-Bundestagsfraktion (nemščina). 2021-09-13. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 April 2015. Pridobljeno dne 2021-09-13.
  27. "Bilderberg Meetings: Sitges, Spain 3-6 June 2010 – Final List of Participants". Bilderberg. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2010-06-17. Pridobljeno dne 2021-09-13.
  28. "AICGS Coverage of the 2011 Land Elections". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 March 2011.
  29. Expected Attendees at Tonight's State Dinner Arhivirano 19 January 2017 na Wayback Machine. Office of the First Lady of the United States, press release of 7 June 2011.
  30. Josh Wingrove (17 February 2017), Trudeau Stresses Fair Wages, Tax Compliance in Warning to Europe Arhivirano 18 February 2017 na Wayback Machine. Bloomberg News.
  31. Scholz Bevollmächtigter für deutsch-französische Kulturzusammenarbeit Arhivirano 12 March 2017 na Wayback Machine. Die Welt, 21 January 2015.
  32. Caroline Copley (15 February 2015), Merkel's Conservatives Suffer Blow in State Vote, Eurosceptics Gain New York Times.
  33. NDR. "Nachrichten aus Hamburg". www.ndr.de. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 July 2019. Pridobljeno dne 28 March 2019.
  34. 34,0 34,1 Nienaber, Michael (29 May 2018). "Germany's 'miserly' Scholz irks comrades at home and abroad". Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 May 2018. Pridobljeno dne 2 June 2018.
  35. Chazan, Guy (June 4, 2021). "German stimulus aims to kick-start recovery 'with a ka-boom'". Financial Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 November 2021. Pridobljeno dne 26 November 2021.
  36. Nasr, Joseph (May 9, 2021). "Germany's SPD appeal to working class before election". Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 May 2021. Pridobljeno dne 24 May 2021.
  37. Holger Hansen, Thomas Leigh and Sabine Siebold (April 27, 2021), Germany to spend 90% of EU recovery money on green, digital goals Arhivirano 24 May 2021 na Wayback Machine. Reuters.
  38. Nienaber, Michael; Thomas, Leigh; Halpin, Padraic (April 6, 2021). "Germany and France see global tax deal, Ireland has doubts". Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 June 2021. Pridobljeno dne 14 June 2021.
  39. Nienaber, Michael (June 14, 2021). "Analysis: Germany's Scholz bets on experience in uphill election battle". Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 June 2021. Pridobljeno dne 14 June 2021.
  40. Reiermann, Christian. "G7-Einigung auf Mindeststeuer: Olaf Scholz ist stolz auf Einigung - aber Arbeit bleibt" (nemščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 October 2021.
  41. "Scholz kauft Steuerdaten von anonymem Informanten". Der Spiegel. November 6, 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 October 2021. Pridobljeno dne November 26, 2021.
  42. "SPD-Spitze nominiert Olaf Scholz als Kanzlerkandidaten". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 August 2020. Pridobljeno dne 26 September 2021.
  43. "Ende des linken Flügels". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 April 2021. Pridobljeno dne 26 September 2021.
  44. Pleitgen, Frederik; Abdelaziz, Salma; Schmidt, Nadine; Halasz, Stephanie; Smith-Spark, Laura. "SPD wins most seats in Germany's landmark election, preliminary official results show". CNN. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 September 2021. Pridobljeno dne 2021-09-27.
  45. "Die Ampel kann kommen: SPD, FDP und Grüne empfehlen Koalitionsgespräche". Der Spiegel (nemščina). 2021-10-15. ISSN 2195-1349. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15 October 2021. Pridobljeno dne 2021-10-15.
  46. "Socialdemokrati, Zeleni in liberalci podpisali koalicijsko pogodbo". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2021-12-08.
  47. Brost, M., & P. Dausend: Olaf Scholz: Ich war der „Scholzomat“. Arhivirano 27 October 2021 na Wayback Machine. In: Zeit 26/2013.
  48. / The discreet charm of the Scholzomat Arhivirano 25 October 2021 na Wayback Machine. In: Zeit, 26 September 2021.
  49. Emily Schultheis (5 January 2018), 8 key players in Germany’s coalition talks Arhivirano 8 January 2018 na Wayback Machine. Politico Europe.
  50. "Angriff auf die Mittelschicht: Warum Olaf Scholz' Aktiensteuer eine schlechte Idee ist". 2019-10-15. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 October 2021.
  51. Daniel Eckert (2019-09-09). "Aktiensteuer: Finanzexperten kritisieren Pläne von Olaf Scholz" (nemščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 October 2021. Pridobljeno dne 2019-12-09.
  52. Thorsten Mumme (2019-10-13). "Olaf Scholz, der Anti-Aktionär". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 October 2021.
  53. "Scholz will uns Jungen die letzte Möglichkeit des Sparens nehmen". 2019-06-23. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 October 2021. Pridobljeno dne 25 October 2021.
  54. "Medienbericht: Scholz legt offenbar Gesetzentwurf für Börsensteuer vor" (nemščina). 2019-12-09. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 October 2021. Pridobljeno dne 2019-12-09.
  55. Hermann-Josef Tenhagen (2019-12-14). "Finanztransaktionssteuer: Olaf Scholz zerstört eine gute Idee". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 October 2021.
  56. dab/AFP (2020-03-05). "Forscher sehen gravierende Schwächen bei Finanztransaktionsteuer". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 October 2021.
  57. Myriam Rivet and Michael Nienaber (10 June 2018), France, Germany still split on eurozone reforms, French official says Arhivirano 12 June 2018 na Wayback Machine. Reuters.
  58. Ildiko Röd (25 June 2018), Vizekanzler ist Neu-Potsdamer Arhivirano 21 July 2018 na Wayback Machine. Märkische Allgemeine.
  59. Forster, Joel (22 September 2021). "Germany election: Christians not exempt from falling into polarisation". Evangelical Focus (angleščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15 November 2021. Pridobljeno dne 2021-11-15.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]