Ursula von der Leyen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Ursula von der Leyen
Official Portrait of Ursula von der Leyen.jpg
Predsednica Evropske komisije
Nastop funkcije
1. december 2019
PodpredsednikFrans Timmermans (prvi podpredsednik)
SucceedingJean-Claude Juncker
Zvezna ministrica za obrambo
Na položaju
17. december 2013 – 17. julij 2019
KanclerAngela Merkel
PredhodnikThomas de Maizière
NaslednikAnnegret Kramp-Karrenbauer
Zvezna ministrica za delo in socialne zadeve
Na položaju
30. november 2009 – 17. december 2013
KanclerAngela Merkel
PredhodnikFranz Josef Jung
NaslednikAndrea Nahles
Ministrica za družino, starejše, ženske in mladino
Na položaju
22. november 2005 – 30. november 2009
KanclerAngela Merkel
PredhodnikRenate Schmidt
NaslednikKristina Schröder
Minister PresidentChristian Wulff
Osebni podatki
RojstvoUrsula Gertrud Albrecht
8. oktober 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1][2][…] (63 let)
Ixelles / Elsene[d]
Politična strankaKrščansko-demokratska zveza Nemčije
Druga politična
pripadnost
CDU/CSU
Evropska ljudska stranka
ZakonciHeiko von der Leyen
Otroci7
Pokliczdravnica, političarka, jahač
PodpisUrsula von der Leyen signature.svg

Ursula Gertrud Albrecht von der Leyen, nemška zdravnica in političarka, * 8. oktober 1958, Ixelles, Belgija.

Rodila se je v Bruslju. Njen oče Ernst Albrecht je namreč tam deloval kot eden od prvih evropskih javnih uslužbencev. Leta 1971 so se preselili v Hanover, saj je Ursulin oče tam postal predsednik vlade Spodnje Saške. Konec 1970-ih je začela študij ekonomije v Londonu, kjer je živela pod imenom Rose Ladson. Priimek Ladson je povzela po svoji prababici, ki je živela v Severni Karolini v Združenih državah Amerike. Leta 1987 je v Hanovru diplomirala na medicinski šoli in se nato specializirala za zdravje žensk ter delovala na oddelku za ginekologijo. Leta 1991 je doktorirala. Leta 1990 se je včlanila v nemško krščansko-demokratsko unijo CDU, s čimer se je začela njena politična pot.[4]

1. decembra 2019 je postala predsednica Evropske komisije.[5] Pred tem je bila nemška zvezna ministrica za obrambo (2013-2019), zvezna ministrica za delo in socialne zadeve (2009-2013) ter ministrica za družino, starejše, ženske in mladino (2005-2009). Je članica nemške stranke CDU/CSU, v evropski politiki pa članica Evropske ljudske stranke.

Mladost[uredi | uredi kodo]

Von der Leynova se je rodila leta 1958 v Ixellesu v Bruslju v Belgiji, kjer je živela do svojega trinajstega leta. Družinski člani so jo pogosto imenovali Röschen, pomanjševalnico imena Rose.[6] Njen oče Ernst Albrecht je bil od ustanovitve Evropske komisije leta 1958 eden prvih evropskih javnih uslužbencev, najprej kot kuhar kabineta evropskega komisarja za konkurenco Hansa von der Groebena v Hallsteinovi komisiji, nato pa med letoma 1967 in 1970 kot generalni direktor Generalnega direktorata za konkurenco. V Bruslju je obiskovala je Evropsko šolo.[7]

Leta 1971 se je preselila v Lehrte v Hannovru, saj je njen oče postal izvršni direktor živilskega podjetja Bahlsen in se vključil v državno politiko na Spodnjem Saškem.[8] Njen oče je bil med letoma 1976 in 1990 ministrski predsednik Spodnje Saške (deželni premier). Leta 1980 je kandidiral za nominacijo CDU za nemškega kanclerja.

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Leta 1977 je začela študirati ekonomijo na univerzi v Göttingenu. Na vrhuncu strahu pred komunističnim terorizmom v Zahodni Nemčiji je leta 1978 pobegnila v London, saj so njeni družini sporočili, da jo namerava ugrabiti Rdeča armada (RAF), ker je hči uglednega politika. Več kot leto dni se je skrivala v Londonu, kjer je z zaščito Scotland Yarda živela pod imenom Rose Ladson. V Londonu se je vpisala na London School of Economics.[9][10][11][12] Nemška pomanjševalnica Rose, Röschen, je bil njen vzdevek že od otroštva, medtem ko je bilo Ladson ime družine njene ameriške prababice, ki izvira iz Northamptonshira. Leta 1979 se je vrnila v Nemčijo, a je nekaj let živela pod posebnim varstvom.[13]

Leta 1980 se je preusmerila na študij medicine in se vpisala na medicinsko šolo v Hannoveru, kjer je leta 1987 diplomirala in pridobila zdravniško licenco.[14] Med letoma 1988 in 1992 je delala kot asistentka na Ženski kliniki Hannoverske medicinske šole. Po doktorskem študiju je leta 1991 doktorirala. Po rojstvu dvojčkov je bila gospodinja v Stanfordu v Kaliforniji, njen mož pa je bil član fakultete na Univerzi Stanford.[15]

Med letoma 1998 in 2002 je predavala na Oddelku za epidemiologijo, socialno medicino in raziskave zdravstvenega sistema na medicinski fakulteti v Hannoveru. Leta 2001 je magistrirala iz javnega zdravstva.[16]

Zasebno življenje[uredi | uredi kodo]

Leta 1986 se je poročila z zdravnikom Heikom von der Leyenom. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok, zaradi česar je Ursula nekaj let živela kot gospodinja. V devetdesetih so zaradi Heikomove akademske poti štiri leta živeli v Stanfordu, od leta 1996 pa znova v Nemčiji,[17] na kmetiji blizu Hannovra, kjer redijo konje.[18] Je navdušena konjenica, ukvarjala se je tudi s tekmovalnim jahanjem.[19]

Njena materinščina sta nemščina in francoščina, tekoče pa govori tudi angleško, saj je skupaj pet let živela v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike.[20]

Aprila 2021 je postala babica, vendar je to sporočila šele meseca maja na konferenci v Strasbourgu.[21]

Politika[uredi | uredi kodo]

Deželna politika[uredi | uredi kodo]

Malo pred prelomom tisočletja se je Ursula von der Leyen vključila v politiko, sprva v lokalno. Med letoma 2003 in 2005 v vladi Christiana Wulffa delovala kot Ministrica za socialne zadeve, ženske, družina in zdravje dežele Spodnje Saške.

Ministrica v zvezni vladi[uredi | uredi kodo]

Ko je leta 2005 Angela Merkel zasedla položaj kanclerke Nemčije, je von der Leyenovo imenovala na mesto zvezne ministrice za družino, starejše, ženske in mladino.[22][17] V naslednjem mandatu Merklove, je bila leta 2009 imenovana za zvezno ministrico za delo in socialne zadeve. Leta 2013 je postala zvezna ministrica za obrambo Zvezne republike Nemčije.[23] Prizadevala si je za reformiranje vojske

Ursula von der Leyen je bila ena tistih, ki je ostala ob Merklovi vsa leta njenega kanclerskega mandata. Z Merklovo naj bi postali tudi osebni prijateljici in zaveznici. Mnogi so zato von der Leyenovo videli kot možno naslednico na mestu nemške kanclerke, zaradi svojega delovanja na obrambnem ministrstvu pa celo kot generalno sekretarko zveze NATO.

Predsednica Evropske komisije[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Komisija Ursule von der Leyen

Med nagovorom evropskim poslancem pred glasovanjem za predsednico Evropske komisije.

Na Volitvah v evropski parlament 2019 so stranke nastopile po sistemu vodilnih kandidatov, kar pomeni, da je vsaka politična skupina določila prvo ime svoje liste, ki bi bil nato njihov kandidat za predsednika Evropske komisije. Po zmagi Evropske ljudske stranke na volitvah so se začela usklajevanja med ELS, socialisti in liberlaci, ki skupaj tvorijo večino v parlamentu. Koalicijska partnerja in Evropski svet se nista strinjala z imenovanjem Manfreda Webra na mesto predsednika komisije, zato je ljudska stranka ponudila novo ime, Ursulo von der Leyen.

2. julija 2019 je predsednik Evropskega sveta Donald Tusk sporočil, da so voditelji članic potrdili kandidate za vodilne položaje v uniji, med njimi tudi von der Leyenovo za predsednico komisije. Pri glasovanju se je vzdržala Nemčija, saj sta se nemški koalicijski partnerici dogovorili, da se v primeru nepoenotenja glede imena Angela Merkel na glasovanju vzdrži.

Anonimno glasovanje je potekalo v torek, 16. julija 2019 ob 18. uri.[24] S svojim programom in 42-minutnim govorom v Evropskem parlamentu je prepričala 383 evropskih poslancev, kar je devet glasov več od potrebne absolutne večine.[25][26]

Trije predsedniki EU: Michel (EUCO), Von der Leyen (komisija) in Sassoli (parlament)

Sestavo komisije je Ursula von der Leyen predstavila 10. septembra 2019.[27] Predvidevala je le 27 evropskih komisarjev, saj naj bi Združeno kraljestvo iz Evropske unije izstopilo že pred nastopom nove Komisije. V primeru da se to ne bi zgodilo, bi moral Otok izbrati svojega kandidata. Med izbrano ekipo je bil tudi slovenski kandidat Janez Lenarčič, ki mu je predsednica dodelila resor kriznega upravljanja.[28] Nova sestava Evropske komisije je predvidela tudi osem podpredsednikov. To so Josep Borrell iz Španije (tudi visoki predstavnik), Věra Jourová iz Češke, Margaritis Schinas iz Grčije, slovak Maroš Šefčovič ter Dubravka Šuica s Hrvaške, Frans Timmermans z Nizozemske, Margrethe Vestager z Danske ter Valdis Dombrovskis iz Latvije pa so bili predlagani za izvršne podpredsednike Evropske komisije.[29] Zaradi različnih okoliščin in škandalov iz preteklosti so bili na predstavitvi pred pristojnimi odbori Evropskega parlamenta zavrnjeni trije kandidati - Francoski, Romunski ter Madžarski. Ker bi bila zaradi zaslišanja novih kandidatov potrditev celotne nove Komisije do konca oktobra praktično nemogoča, so nastop nove komisije prestavili na 1. decembra 2019 in ne 1. novembra, kot je bilo sprva predvideno.[30]

Marca 2020 je Komisija Ursule von der Leyen zavrnila zamisel o prekinitvi Schengenskega sporazuma z namenom uvedbe mejnega nadzora okoli Italije, ki je bila takrat središče pandemije COVID-19 v Evropi. Odločitev je botrovala kritikam nekaterih evropskih politikov.[31][32] Potem ko so nekatere države članice EU zaradi pandemije COVID-19 napovedale zaprtje svojih državnih meja za tuje državljane, je Ursula von der Leyen dejala, da so "Določeni nadzori morda upravičeni, vendar se splošne prepovedi potovanj po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije ne zdijo najbolj učinkovite. Poleg tega imajo močan družbeni in gospodarski vpliv, motijo ​​življenja in poslovanje ljudi prek meja."[33] Von der Leyen je obsodila odločitev ZDA, da zaradi koronavirusa omejijo potovanja iz Evrope.[34]

Von der Leyen je podprla uvedbo sankcij EU proti Belorusiji, potem ko so varnostne službe nasilno zatrle ulične proteste v Minsku in drugod proti 26-letni avtoritarni vladavini pod predsednikom Aleksandrom Lukašenkom. Protesti so potekali po spornih predsedniških volitvah, ki jim je nasprotovala opozicija, EU pa jih je označila za nesvobodne in nepoštene.[35][36] Sankcije so bile uvedene, potem ko je beloruska vlada preusmerila civilno letalo, da bi prijela opozicijskega osebja Romana Protaseviča.[36]

Zaradi kombinacije neugodnih razmer, kot so naraščajoče povpraševanje po zemeljskem plinu, zmanjšana dobava zemeljskega plina iz Rusije in Norveške na evropske trge ter manjša proizvodnja energije iz obnovljivih virov energije, kot so veter, voda in sončna energija, se je Evropa v letu 2021 soočala s strmim porastom cene energije.[37] Nekateri kritiki so za rekordno rast cen energije krivili Zeleni dogovor Evropske komisije, katerega cilj je narediti EU podnebno nevtralno do leta 2050.[38][39][40] Ursula Von der Leyen je dejala, da je "Današnja Evropa preveč odvisna od uvoza plina. Odgovor je povezan z diverzifikacijo naših dobaviteljev ... in, kar je bistveno, s pospeševanjem prehoda na čisto energijo."

Obisk Ursule von der Leyen s komisarji v Sloveniji v času slovenskega predsedovanja Svetu EU

Decembra 2021 je Ursula von der Leyen, ki je nekdanja zdravnica, izrazila zaskrbljenost, da tretjina evropskega prebivalstva še vedno ni cepljena. Dejala je, da bi morale države EU začeti razpravo o tem, da bi cepljenje proti COVID-19 postalo obvezno, ker preveč ljudi še vedno zavrača prostovoljno cepljenje.[41]

Med obiskom mesta pokola v Buči, 8. april 2022

8. aprila 2022 je sredi ruske invazije na Ukrajino Von der Leyen odpotovala v Kijev (v katerem so nekaj dni prej potekali boji), da bi podprla ogroženega Volodimirja Zelenskega in njegove rojake. Obiskala je mesto pokola v Buči in tvitnila "Moje sporočilo ukrajinskemu ljudstvu: Odgovorni za grozodejstva bodo privedeni pred sodišče. Vaš boj je naš boj." in obljubila, da si bo prizadevala za pristop Ukrajine k Evropski uniji. "Naš cilj je, da to poletje svetu predstavimo vlogo Ukrajine." Spremljal jo je visoki predstavnik Josep Borrell, ki je izrazil prepričanje, da bodo države EU kmalu privolile v njegov predlog, da se Ukrajini zagotovi dodatnih 500 milijonov evrov za podporo oboroženim silam v boju proti ruski vojski."[42][43][44][45][46] 4. maja 2022 je napovedala, da si bo Evropska unija prizadevala prepovedati ves uvoz ruske surove nafte in naftnih derivatov.[47] V izjavi je dejala, da mora EU postati neodvisna od ruske nafte, premoga in plina.[48]

10. maja je v parlamentu v Strasbourgu skupaj s privržencem Svetovnega gospodarskega foruma Emmanuelom Macronom predlagala opustitev soglasja, ki ga zahtevajo ustavne spremembe v EU, ki je zapisana v Lizbonski pogodbi. Takrat je 13 od 27 držav izrazilo svoje nasprotovanje opustitvi: Bolgarija, Hrvaška, Danska, Estonija, Finska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Češka, Romunija, Slovenija in Švedska.[49]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. http://www.britannica.com/EBchecked/topic/2005334/Ursula-von-der-Leyen
  2. Encyclopædia Britannica
  3. Stammdaten aller Abgeordneten des Deutschen Bundestages
  4. "CV of the Minister of Defence". www.bmvg.de (angleščina). Pridobljeno dne 2019-07-16.
  5. "Ursula von der Leyen na poti do prve predsednice Evropske komisije". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2019-07-06.
  6. "Ursula von der Leyen: eine Karriere". www.ndr.de.
  7. Barker, Alex; Peel, Michael; Jones, Claire; Mount, Ian; Roberts, Hannah (2 July 2019). "Christine Lagarde and Ursula von der Leyen: meet the EU's next leaders". Financial Times. Pridobljeno dne 2 July 2019.
  8. "Ursula von der Leyen – Biografie WHO'S WHO". www.whoswho.de.
  9. "LSE alumna Ursula von der Leyen elected EU Commission head". London School of Economics and Political Science (angleščina). 17 July 2019. Pridobljeno dne 23 July 2019.
  10. Mendick, Robert; Huggler, Justin (3 July 2019). "Ursula von der Leyen, nominee for EU top job, lived in London under alias to escape Baader-Meinhof gang". The Telegraph – via telegraph.co.uk.
  11. Crossland, David (15 December 2013). "'Heir to Angela Merkel' appointed Germany's first female defence minister"". The Daily Telegraph.
  12. "Dr. Ursula von der Leyen". Christlich Demokratische Union Deutschlands. 14 March 2013.
  13. "Who is Germany's Ursula von der Leyen, the surprise candidate set to take the EU's top job?". thelocal.de. 3 July 2019.
  14. "Germany Appoints 1st Female Defense Minister", Defense News, 16 December 2013
  15. Moulson, Geir (2 July 2019). "Von der Leyen: pro-EU fixture in Merkel's Cabinets". AP News.
  16. "Who is Ursula von der Leyen, the New EU Commission President?". Time.
  17. 17,0 17,1 "Ursula von der Leyen". web.archive.org. 2016-03-02. Pridobljeno dne 2019-07-16.
  18. Valero, Carmen (4 July 2019). "Baronesa, con siete hijos y un castillo: así es Ursula von der Leyen, presidenta de la Comisión Europea". El Mundo (španščina). Pridobljeno dne 21 June 2021.
  19. ONLINE, RP. "Reit-EM: Von der Leyen macht im Sattel eine gute Figur". RP ONLINE.
  20. Alice von Bota (29 December 2006). "Small Talk auf höchster Ebene". Tagesspiegel (nemščina). Pridobljeno dne 1 December 2011.
  21. "Ursula von der Leyen postala babica". www.24ur.com. Pridobljeno dne 2021-05-10.
  22. "Ursula von der Leyen". Bundesregierung (nemščina). Pridobljeno dne 2019-07-16.
  23. "Merkel Succession Beckons After Von der Leyen's Defense Posting" (angleščina). 2014-01-22. Pridobljeno dne 2019-07-16.
  24. "Ursula von der Leyen: "Vedno sem želela delati za Evropo"". www.rtvslo.si. Pridobljeno dne 2019-07-16.
  25. "Bo Von der Leynova izvoljena? Projekcije ji kažejo dobro". siol.net. Pridobljeno dne 2019-07-16.
  26. ""Predlagala bom nov pakt o migracijah in azilu"". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2019-07-16.
  27. "RTVSLO.si". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2019-10-17.
  28. "Komisarska ekipa Ursule von der Leyen za »zeleni dogovor« z državljani EU". Dnevnik. Pridobljeno dne 2019-10-17.
  29. "Press corner". European Commission - European Commission (angleščina). Pridobljeno dne 2019-10-17.
  30. Žerjavič, Peter (2019-10-16). "Juncker bo podaljšal mandat v Bruslju". www.delo.si. Pridobljeno dne 2019-10-17.
  31. "Coronavirus: European borders likely to remain open despite crisis in Italy, observers say". South China Morning Post. 7 March 2020.
  32. "Coronavirus Nightmare Could Be the End for Europe's Borderless Dream". The New York Times. 26 February 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2020-02-26.
  33. "Denmark, Poland and Czechs seal borders over coronavirus". Financial Times. 12 March 2020.
  34. "EU condemns Trump travel ban from Europe as virus spreads". Associated Press (AP). 12 March 2020.
  35. "EU Calls for Sanctions on Belarus After Disputed Elections". VOA News. 14 August 2020.
  36. 36,0 36,1 Silvia Amaro, The EU sanctions Belarus after ‘state terrorism’ — but experts aren't convinced they'll work, CNBC (May 25, 2021).
  37. "EU chief says key to energy crisis is pushing Green Deal". Associated Press. 20 October 2021.
  38. "The Green Brief: East-West EU split again over climate". Euractiv. 20 October 2021.
  39. "Energy crisis: The blame game has begun – but are some of the claims just hot air?". Sky News. 22 September 2021.
  40. "It is tempting to blame foreigners for Europe's gas crisis: The main culprit is closer to home". The Economist. 16 October 2021.
  41. "EU nations should debate mandatory vaccination, says von der Leyen". euronews (angleščina). 1 December 2021.
  42. "Ukraine war: Ursula von der Leyen's traumatic visit to Bucha, 'The EU stands with you,' she tells Zelensky". South China Morning Post. 9 April 2022.
  43. "As it happened: EU's Von der Leyen promises to speed up Ukraine membership process". FRANCE 24. 8 April 2022.
  44. Tito, Claudio (8 April 2022). "Ursula von der Leyen a Kiev per rassicurare Zelensky e sfidare Putin: "Dobbiamo dare un segnale"". la Repubblica.
  45. "'Unthinkable': Ursula von der Leyen shown mass grave in Bucha". Guardian News. YouTube. 8 April 2022.
  46. "Press conference in Ukraine by President von der Leyen, HRVP Borrell and President Zelensky". European Commission. YouTube. 9 April 2022.
  47. "EU oil ban adds pressure on Russia but obstacles remain: Analysts". Al Jazeera. 12 May 2022.
  48. "What are Europe's energy alternatives now that Russian gas is off the cards?". Euronews. 27 April 2022.
  49. "Union européenne : vote à l'unanimité ou à la majorité, pourquoi cette question divise les 27 ?". Midi Libre. 10 May 2022.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]