Charles Michel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Charles Michel
Charles Michel cropped.PNG
Predsednik Evropskega sveta
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
1. december 2019
PredhodnikDonald Tusk
51. predsednik vlade Belgije
Na položaju
11. oktober 2014 – 27. oktober 2019
MonarhFilip Belgijski
PredhodnikElio Di Rupo
NaslednikSophie Wilmès
Vodja Reformističnega gibanja
Na položaju
14. februar 2011 – 10. oktober 2014
PredhodnikDidier Reynders
NaslednikOlivier Chastel
Minister za razvojno sodelovanje
Na položaju
21. december 2007 – 14. februar 2011
PremierGuy Verhofstadt
Yves Leterme
Herman Van Rompuy
PredhodnikArmand De Decker
NaslednikOlivier Chastel
Osebni podatki
RojstvoCharles Yves Jean Ghislaine Michel
21. december 1975({{padleft:1975|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][2][3] (46 let)
Namur[d][4]
Politična strankaReformistična stranka
Druga politična
pripadnost
Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo
PartnerjiAmélie Derbaudrenghien
Otroci3
IzobrazbaSvobodna univerza v Bruslju
Univerza v Amsterdamu
Poklicpolitik, odvetnik
Spletna strancharlesmichel.be

Charles Yves Jean Ghislaine Michel, belgijski odvetnik in politik, * 21. december 1975, Namur, Belgija.

Michel je leta 2007 postal minister za razvojno sodelovanje in položaju ostal, dokler ni bil februarja 2011 izvoljen za vodjo stranke liberalnega reformnega gibanja (MR). Stranko je vodil na zvezne volitve leta 2014, kjer so postali tretja največja stranka predstavniškem domu. Po koalicijskih pogajanjih je bil Michel potrjen za predsednika vlade. Prisegel je 11. oktobra 2014 in postal najmlajši belgijski premier po letu 1845.

Decembra 2018 je vlada propadla, saj se je zaradi notranjih nesoglasij glede ravnanja z Globalnim dogovorom o migracijah, iz koalicije umaknila stranka Novo flamsko zavezništvo. Michel je nato odstopil in ostal na položaju vršilca ​​dolžnosti. Na sledečih zveznih volitvah 2019 je Michelova stranka izgubila velik del podpore, kljub temu pa je sam po pogajanjih začasno ostal na mestu predsednika vlade. Po evropskih volitvah v maju 2019, je Evropski svet izglasoval Michela za novega predsednika. Na tem mestu je nasledil Donalda Tuska. Položaj je prevzel na slovesnosti 29. novembra 2019, uradno pa je svoj mandat začel 1. decembra 2019.[5][6][7]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Rodil se je 21. decembra 1975 v Valonskem mestu Namur. Njegov oče Louis Michel je bil prav tako politik, bil je župan, evropski poslanec ter evropski komisar za razvoj in humanitarno pomoč. Charles se je že kot šestnajstleten pridružil mladinski zvezi Liberalnih reformatorjev iz Jodoigna, ki je del Reformističnega gibanja. Z osemnajstim letom je bil izvoljen za svetnika v deželni svet Brabanta. Na Svobodni univerzi v Bruslju in Univerzi v Amsterdamu je diplomiral iz prava ter nato nekaj let deloval kot odvetnik v Bruslju.

Politika[uredi | uredi kodo]

Leta 2000, star 25 let, je bil imenovan za notranjega ministra zvezne dežele Valonije, s čimer je postal najmlajši belgijski minister v zgodovini. Istega leta je postal tudi mestni svetnik mesta Wavre, ki mu je od leta 2006 tudi županoval. Preboj na zvezno raven je dosegel leta 2007, ko je v vladi Guya Verhofstadta postal Zvezni minister za razvojno sodelovanje. Po slabem rezultatu na lokalnih volitvah 2009, je po odstopu Didierja Reyndersa Charles Michele napovedal kandidaturo za vodjo Reformističnega gibanja. Izvoljen je bil januarja 2011, zaradi česar je odstopil kot minister.

Predsednik vlade[uredi | uredi kodo]

Po zveznih volitvah leta 2014 se je Michel vključil v pogajanja o novi koaliciji. Sprva je bilo pričakovati, da bo predsednik vlade postal vodja CD&V Kris Peeters, vendar je stranka CD&V vztrajala tudi pri imenovanju Marianne Thyssen za evropsko komisarko. Michelovova stranka MR se s tem ni strinjala, saj niso želeli, da bi bili dve najpomembnejši politični funkciji v rokah ene same stranke.

Na koncu sta se strani dogovorili, da bosta Thyssenovo imenovali za evropsko komisarko, mandat predsednika vlade pripadel bodisi MR bodisi OVLD. Ker je bil Michel že eden od pogajalcev, je hitro pridobil notranjo podporo drugih strank za vodenje naslednje vlade. 7. oktobra 2014 je bil med štirimi strankami dosežen splošni dogovor o oblikovanju nove vlade, Michel pa je bil predlagan za predsednika vlade, Peeters pa za enega od štirih podpredsednikov vlade. Michel je postal najmlajši belgijski premier in je bil šele drugi frankofonski liberalec na tej funkciji.[8][9]

Decembra 2018 je Michelova vlada zapadla v politično krizo zaradi podpisa Marakeškega sporazuma. Michelov koalicijski partner N-VA, ki je prvotno podprl Compact, je obrnil smer in mu nasprotoval, medtem ko so ga ostale tri stranke še naprej podpirale. Michel je nato napovedal oblikovanje manjšinske vlade, pri čemer so stranke CD&V, MR in OVLD podprle dogovor.[10][11][12] 18. decembra je belgijskemu kralju podal odstop svoje vlade.[13] Kralj ga je po posvetovanju z voditelji strank sprejel 21. decembra.[14] Med zveznimi volitvami leta 2019 in koalicijskimi pogajanji, ki so sledila, je ostal na položaju začasnega predsednika vlade. 27. oktobra 2019, ga je nasledila Sophie Wilmes, finančna ministrica v Michelovi vladi.[15]

Predsednik Evropskega sveta[uredi | uredi kodo]

Evropski svet ga je 2. julija 2019, po tridnevnih pogajanjih o razdelitvi vodilnih položajev, izvolil za naslednjega predsednika Evropskega sveta. Kot tretji predsednik najmlajše institucije EU je 1. decembra 2019 nasledil nekdanjega poljskega predsednika vlade Donalda Tuska. Je drugi Belgijec na položaju, kot prvi je to funkcijo opravljal Herman Van Rompuy.[16][17] Med svoje prednostne naloge mandata je Michel uvrstil zeleno gospodarstvo.[18]

Michel je 20. julija 2020 objavil zgodovinski dogovor o paketu za okrevanje EU naslednje generacije in proračunu EU za obdobje 2021–2027 za podporo državam članicam, ki jih je prizadela pandemija COVID-19. Avgusta 2020 je Michel izrazil "polno solidarnost" z Grčijo in Ciprom v njunem konfliktu s Turčijo, ki zaseda severni del Cipra od julija 1974.[19] Egejski spor med Turčijo in Grčijo se je stopnjeval, ko je Ankara nadaljevala raziskovanje plina na spornih območjih Cipra.[20]

Francosko-ameriški in francosko-avstralski odnosi so septembra 2021 utrpeli obdobje napetosti zaradi posledic obrambnega pakta AUKUS med ZDA, Združenim kraljestvom in Avstralijo. Varnostni pakt je usmerjen v boj proti kitajski moči v indo-pacifiški regiji.[21] V okviru sporazuma so se ZDA strinjale, da bodo Avstraliji zagotovile podmornice na jedrski pogon. Po vstopu v AUKUS je avstralska vlada preklicala sporazum, ki ga je sklenila s Francijo o dobavi francoskih podmornic na konvencionalni pogon.[21] Ursula von der Leyen je ravnanje s Francijo označila za "nesprejemljivo" in zahtevala pojasnilo. Evropska unija je obravnavanje Francije označila za "nesprejemljivo" in zahtevala pojasnilo.[22][23] Michel je obsodil "pomanjkanje preglednosti in zvestobe" ZDA.[24]

V času njegovega mandata je prišlo do notranjih izražanj nezadovoljstva do Michelove administracije, tudi od premierjev in diplomatov iz različnih držav EU. Vrhovi EU, za katere je odgovoren kot predsednik, so bili kritizirani kot slabo organizirani. V času svojega mandata je ignoriral odločitve Evropske komisije, namesto da bi ostal usmerjen v rešitve, kot so bili njegovi predhodniki na tem položaju. Diplomatska fauxpas, znana kot "Sofagate", je bila opisana kot simbol napetih delovnih odnosov med predsednico Komisije Ursulo von der Leyen in Michelom.[25]

Zasebno[uredi | uredi kodo]

Je poročen in oče treh otrok. Njegov materni jezik je francoščina, govori pa tudi nizozemsko in angleško.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Brockhaus Enzyklopädie
  2. Dictionnaire des WallonsFédération Wallonie-Bruxelles, Institut Jules-Destrée.
  3. GeneaStar
  4. http://chancellerie.belgium.be/en/content/charles-michel
  5. "Charles Michel takes over from Donald Tusk as President of the European Council". General Secretariat of the Council (angleščina). Press release. 29 November 2019. Pridobljeno dne 2019-11-30.CS1 vzdrževanje: others (link)
  6. "Charles Michel, izvoljeni predsednik Evropskega sveta". www.consilium.europa.eu. Pridobljeno dne 2019-11-30.
  7. @eucopresident (29 November 2019). "It's time: I am handing over the #EUCO bell & this Twitter account to my friend @CharlesMichel. Best wishes, Mr President! Thank you all for accompanying me over the last 5 years! europa.eu/!Yd78Cd Don't worry, I will continue tweeting on @donaldtusk and @donaldtuskEPP" (Tweet) – via Twitter.
  8. "Dit waren de jongste en de oudste eerste ministers van ons land". Het Belang van Limburg. 8 October 2014
  9. "BIOGRAFIE. Charles Michel wordt jongste premier uit Belgische geschiedenis". De Standaard. 7 October 2014
  10. "Charles Michel confirme qu'il ira à Marrakech: "Je prends acte que la N-VA quitte la majorité suédoise"". Le Soir (francoščina). 8 December 2018. Pridobljeno dne 2018-12-08.
  11. "Michel zet minderheidsregering zonder N-VA in de steigers". De Tijd (nizozemščina). 2018-12-08. Pridobljeno dne 2018-12-08.
  12. News, Flanders (2018-12-08). "Road to minority government being paved". vrtnws.be (angleščina). Pridobljeno dne 2018-12-08.
  13. "Belgijski premier Charles Michel je ponudil svoj odstop". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2019-07-05.
  14. "Koning zet consultaties ook morgen nog verder: geen gesprek met Vlaams Belang". Het Laatste Nieuws (nizozemščina). 20 December 2018. Pridobljeno dne 23 December 2018.
  15. "Sophie Wilmes postala prva premierka Belgije". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2020-01-03.
  16. "STA: Charles Michel: Od belgijskega premierja do predsednika Evropskega sveta". www.sta.si. Pridobljeno dne 2019-07-05.
  17. "Ursula von der Leyen na poti do prve predsednice Evropske komisije". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2019-07-05.
  18. "Juncker ob slovesu: "Na Evropo je treba paziti"". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2020-01-03.
  19. "Greek PM: "It is not possible for the EU to adopt a different stance on Belarus and another on Turkey"". Greek City Times. 20 August 2020.
  20. "As Greece-Turkey relations worsen, EU calls for de-escalation". The Week. 17 August 2020.
  21. 21,0 21,1 "Explainer: Why is a submarine deal sparking a diplomatic crisis?". www.aljazeera.com.
  22. "Aukus row: EU officials demand apology from Australia over France's treatment before trade talks". The Guardian. 21 September 2021.
  23. "Sous-marins australiens : Ursula von der Leyen juge 'inacceptable' la façon dont la France a été traitée" [Australian submarines: Ursula von der Leyen considers the way France has been treated "unacceptable"]. Le Monde (francoščina). 19 September 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 September 2021.
  24. "EU chief Michel denounces 'lack of loyalty' by US". France24. September 20, 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 September 2021.
  25. Neukirch, Ralf (12 January 2022). "This man torpedoed Ursula von der Leyen - why?". Der Spiegel (german). Spiegel Online.CS1 vzdrževanje: Neprepoznan jezik (link)