Charles Michel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Charles Michel
Charles Michel (politician).jpg  *
Predsednik Evropskega sveta
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
1. december 2019
PredhodnikDonald Tusk
51. predsednik vlade Belgije
Na položaju
11. oktober 2014 – 27. oktober 2019
MonarhFilip Belgijski
PredhodnikElio Di Rupo
NaslednikSophie Wilmès
Vodja Reformističnega gibanja
Na položaju
14. februar 2011 – 10. oktober 2014
PredhodnikDidier Reynders
NaslednikOlivier Chastel
Minister za razvojno sodelovanje
Na položaju
21. december 2007 – 14. februar 2011
Ministrski predsednikGuy Verhofstadt
Yves Leterme
Herman Van Rompuy
PredhodnikArmand De Decker
NaslednikOlivier Chastel
Osebni podatki
RojstvoCharles Yves Jean Ghislaine Michel
21. december 1975({{padleft:1975|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1] (43 let)
Namur[d], Belgija[2]
Politična strankaReformistična stranka
Druga politična
pripadnost
Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo
PartnerjiAmélie Derbaudrenghien
Otroci3
IzobrazbaSvobodna univerza v Bruslju
Univerza v Amsterdamu
Poklicpolitik, odvetnik
Spletna strancharlesmichel.be

Charles Yves Jean Ghislaine Michel, belgijski odvetnik in politik, * 21. december 1975, Namur, Belgija.

Je aktualni predsednik Evropskega sveta.[3]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rodil se je 21. decembra 1975 v Valonskem mestu Namur. Njegov oče Louis Michel je bil prav tako politik, bil je župan, evropski poslanec ter evropski komisar za razvoj in humanitarno pomoč. Charles se je že kot šestnajstleten pridružil mladinski zvezi Liberalnih reformatorjev iz Jodoigna, ki je del Reformističnega gibanja. Z osemnajstim letom je bil izvoljen za svetnika v deželni svet Brabanta. Na Svobodni univerzi v Bruslju in Univerzi v Amsterdamu je diplomiral iz prava ter nato nekaj let deloval kot odvetnik v Bruslju.

Leta 2000, star 25 let, je bil imenovan za notranjega ministra zvezne dežele Valonije, s čimer je postal najmlajši belgijski minister v zgodovini. Istega leta je postal tudi mestni svetnik mesta Wavre, ki mu je od leta 2006 tudi županoval. Preboj na zvezno raven je dosegel leta 2007, ko je v vladi Guya Verhofstadta postal Zvezni minister za razvojno sodelovanje. Po slabem rezultatu na lokalnih volitvah 2009, je po odstopu Didierja Reyndersa Charles Michele napovedal kandidaturo za vodjo Reformističnega gibanja. Izvoljen je bil januarja 2011, zaradi česar je odstopil kot minister.

Predsednik vlade[uredi | uredi kodo]

Po volitvah 2014 je Reformistično gibanje osvojilo tretji najboljši rezultat. Po političnem kupčkanju je bil 7. oktobra 2014 uradno predlagan za predsednika nove vlade.[4] Na mestu se je obdržal tudi po naslednjih volitvah. 18. decembra 2018 je po politični krizi, ki ji je botroval odhod flamske nacionalistične stranke N-VA zaradi podpisa Marakeškega sporazuma, napovedal odstop.[5]

Predsednik Evropskega sveta[uredi | uredi kodo]

Evropski svet ga je 2. julija 2019, po tridnevnih pogajanjih o razdelitvi vodilnih položajev, izvolil za naslednjega predsednika Evropskega sveta. Kot tretji predsednik najmlajše institucije EU je 1. decembra 2019 nasledil nekdanjega poljskega predsednika vlade Donalda Tuska, bo drugi Belgijec na položaju, kot prvi je to funkcijo opravljal Herman Van Rompuy.[6][7]

Zasebno[uredi | uredi kodo]

Je poročen in oče treh otrok. Njegov materni jezik je francoščina, govori pa tudi nizozemsko in angleško.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi:[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Brockhaus Enzyklopädie
  2. http://chancellerie.belgium.be/en/content/charles-michel
  3. "Charles Michel, izvoljeni predsednik Evropskega sveta". www.consilium.europa.eu. Pridobljeno dne 2019-11-30. 
  4. "Biography". Charles Michel (angleščina). 2014-11-04. Pridobljeno dne 2019-07-05. 
  5. "Belgijski premier Charles Michel je ponudil svoj odstop". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2019-07-05. 
  6. "STA: Charles Michel: Od belgijskega premierja do predsednika Evropskega sveta". www.sta.si. Pridobljeno dne 2019-07-05. 
  7. "Ursula von der Leyen na poti do prve predsednice Evropske komisije". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2019-07-05.