Bruselj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bruselj
Bruxelles (v francoščini)
Brussel (v nizozemščini)
Regija
Regija Bruselj - glavno mesto[1][2]
Région de Bruxelles-Capitale (v francoščini)
Brussels Hoofdstedelijk Gewest (v nizozemščini)
Glavni mestni trg z mestno hišo

Zastava

Emblem
Vzdevek: Prestolnica Evrope, komično mesto[3]
Lega Bruslja (rdeče) v Belgiji (temnorjavo) in Evropski uniji (svetlo rjavo)
Koordinati: 50°50′48″N 4°21′9″E / 50.84667°N 4.35250°E / 50.84667; 4.35250
Država Zastava Belgije Belgija
Naseljeno okoli 580
Ustanovljen 979
Regija 18. junij 1989
Upravljanje
 • ministrski predsednik Charles Picqué (2004-)
 • guverner Hugo Nys (vršilec dolžnosti; 2009-)
 • predsednik parlamenta Eric Tomas
Površina
 • regija 161,4 km2
Nadmorska višina 13 m
Prebivalstvo (1. november 2008)[4][5]
 • regija 1.080.790
 • Gostota 6.697 preb./km2
 • Metropolitansko obm. 1.830.000
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
ISO 3166 BE-BRU
Spletna stran www.brussels.irisnet.be

Bruselj (francosko Bruxelles, nizozemsko Brussel), uradno Regija Bruselj - glavno mesto (francosko Région de Bruxelles-Capitale, nizozemsko Brussels Hoofdstedelijk Gewest), je prestolnica Belgije in Evropske Unije. Z okoli milijon prebivalci (ocena 2008) je največje belgijsko mesto. V širšem velemestnem območju živi preko 1,8 milijona prebivalcev. Administrativno je Bruselj ena od treh belgijskih avtonomnih regij, ki se nadalje deli v 19 občin. Občina Bruselj v ožjem pomenu besede je ena od teh občin.

V mestu imata sedež dve od treh glavnih inštitucij EU, Evropska komisija in Svet Evropske unije. Tretja inštitucija, Evropski parlament, ima sicer sedež v Strasbourgu, kjer potekajo tudi plenarna zasedanja, medtem ko zasedanja odborov potekajo prav tako v Bruslju. Zato včasih uporabljamo ime Bruselj kar kot sopomenko za inštitucije Evropske Unije. Mesto je tudi politični sedež zveze NATO in Zahodnoevropske unije (WEU).

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Najpogostejša teorija o poreklu imena Bruselj je, da izhaja iz stare nizozemščine Bruocsella, Broekzela ali Broeksela, kar pomeni 'močvirje' (bruoc / broek) in dom (sella / zele / sel) ali 'dom v močvirju'. [6] Sv. Vindicianus, škof Cambraija, je prvič zapisal ime kraja Brosella leta 695 [7], ko je bil še zaselek. Imena vseh občin v regiji Bruselj so tudi nizozemskega porekla, razen Evere, ki je keltskega porekla.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Karel, vojvoda Lorrine, ustanovitelj naselja, kasnejšega Bruslja, okoli 979

Zgodnje obdobje[uredi | uredi kodo]

Bruseljska zgodovina je tesno povezana z zahodno Evropo. Sledovi človeške poselitve segajo v kameno dobo, s sledovi in mestnimi imeni, povezanimi z civilizacijo megalitov, dolmenov in menhirjev (Plattesteen, Tomberg). V antiki so regijo okupirali Rimljani, kar dokazujejo arheološki ostanki, ki so bili odkriti v bližini centra. [8][9] Po padcu zahodnega rimskega cesarstva je bila regija vključena v Frankovsko cesarstvo.

Izvor naselja, ki naj bi postal Bruselj, je v gradnji kapele sv. Gaugericusa na otoku v reki Senne okoli leta 580. [10] Uradna ustanovitev Bruslja se običajno omenja okoli leta 979, ko je vojvoda Karel iz Spodnje Lorene prinesel relikvije sv. Gudula iz Moorsela v kapelo sv. Gaugericusa. Karel naj bi prvo trajno utrdbo v mestu zgradil na tem istem otoku.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Lambert I. iz Leuvena, grof Leuvena, je bruseljsko okrožje pridobil okoli leta 1000, ko se je poročil s Karlovo hčerko. Bruselj je zaradi svoje lokacije na obalah Senne na pomembni trgovski poti med Bruggom in Gentom ter Kölnom postal trgovski center, specializiran za trgovino s tekstilom. Mesto je raslo precej hitro in se razširilo v zgornje mesto (območja Treurenberg, Coudenberg in Sablon), kjer je bila manjša možnost poplav. Ker je narasel na približno 30.000 prebivalcev, so bila okoliška močvirja izsušena, da bi omogočili nadaljnjo širitev. V tem času se je začela gradnja stolnice sv. Mihaela in sv. Gudula (1225), ki je nadomestila starejšo romansko cerkev. Leta 1183 so grofje iz Leuvna postali vojvode Brabanta. Vojvodina Brabant, za razliko od grofije Flandrije, ni bil fevd francoskega kralja, temveč je bil vključen v Sveto rimsko cesarstvo. V začetku 13. stoletja je mesto dobilo prvo obzidje [11]. Po izgradnji le-teh se je Bruselj znatno povečal. Da bi se mesto razširilo, je bilo med letoma 1356 in 1383 postavljeno še drugo obzidje. Danes je še mogoče videti sledove, predvsem zato, ker majhen obroč, niz cest v središču Bruslja, povezuje zgodovinsko mestno jedro, sledi nekdanji smeri obzidja.

Zgodnja moderna soba[uredi | uredi kodo]

Bruselj okoli 1610
Veliki trg po bombardiranju francoske vojske leta 1695

V 15. stoletju je z dediščino poroke Margarete III. Flandrijske s Filipom Drznim, burgundskim vojvodo, prišel novi brabantski vojvoda iz rodbine Valois (in sicer Antoine, njun sin). Leta 1477 je burgundski vojvoda Karel Drzni umrl v bitki pri Nancyju. S poroko hčerke Marije Burgundske (rojene v Bruslju) s cesarjem Maksimilijanom I. so dežele padle pod Habsburško suverenost. Brabant je izgubil svojo neodvisnost, vendar je Bruselj postal knežja prestolnica uspešne Burgundske Nizozemske, znane tudi kot Sedemnajst provinc in rasel. Po smrti Marije leta 1482 je njen sin Filip Lepi uspel kot vojvoda Brabanta. Leta 1506 je postal kralj Kastilje, zato se je začelo obdobje Španske Nizozemske.

Leta 1516 je bil Karel V., ki je bil dedič Nizozemske od leta 1506, razglašen za španskega kralja v stolnici sv. Mihaela in sv. Gudula v Bruslju. Po smrti svojega dedka cesarja Maksimiljana I. leta 1519, je Karel postal novi vladar habsburškega cesarstva in bil kasneje kronan za svetega rimskega cesarja. V kompleksu palače pri Coudenbergu je bil Karel V. odstavljen leta 1555. Ta impresivna palača, znana po vsej Evropi, se je močno razširila, saj je prvič postala sedež grofov iz Brabanta, vendar jo je požar leta 1731 uničil.

V 17. stoletju je bilo mesto središče čipkarske industrije. Leta 1695 je kralj Ludvik XIV. Francoski v devetletni vojni poslal vojake, da so bombardirali Bruselj s topovi. Skupaj z nastalim ognjem je bil to najbolj uničujoč dogodek v celotni zgodovini Bruslja. Veliki trg je bil uničen, skupaj s 4000 stavbami - tretjina vseh stavb v mestu. Obnova mestnega središča, izvedena v naslednjih letih, je globoko spremenila videz mesta in pustila številne sledi, ki so vidne še danes.

Po Utrechtski pogodbi leta 1713 je bila španska suverenost nad južno Nizozemsko prenesena na avstrijsko podružnico Habsburžanov. Ta dogodek je začetek obdobja Avstrijske Nizozemske. Mesto je Francija zavzela leta 1746 med vojno za avstrijsko nasledstvo, vendar je bil tri leta kasneje vrnjen Avstriji. Bruselj je ostal z Avstrijo do leta 1795, ko je južno Nizozemsko zajela in priključila Francija. Bruselj je postal glavno mesto departmaja Dyle. Francosko vladanje se je končalo leta 1815 s porazom Napoleona v bitki pri Waterlooju, ki leži južno od današnje regije Bruselj. Z dunajskim kongresom se je Južna Nizozemska pridružila kraljevini združene Nizozemske, pod okriljem Viljema I. iz rodbine Orange. Nekdanji departma Dyle je postal provinca Južni Brabant, Bruselj pa njegovo glavno mesto.

Pozna moderna doba[uredi | uredi kodo]

Dogodek iz belgijske revolucije 1830, Egide Charles Gustave Wappers (1834)
Kraljevi trg, pozno 19. stoletje

Leta 1830 je v Bruslju potekala belgijska revolucija po izvedbi Auberjeve opere La Muette de Portici v gledališču La Monnaie. Bruselj je postal glavno mesto in sedež nove države. Južni Brabant se je preimenoval preprosto v Brabant, Bruselj pa njegovo glavno mesto. 21. julija 1831 se je Leopold I., prvi belgijski kralj, povzpel na prestol, uničil mestno obzidje in zgradil številne stavbe.

Po osamosvojitvi je mesto doživelo še več sprememb. Bruselj je postal finančni center, zahvaljujoč številnim podjetjem, ki jih je Société Générale de Belgique postavil v orbito. Industrijska revolucija in gradnja kanala Bruselj-Charleroi sta s trgovino in proizvodnjo mestu prinesla blaginjo. Svobodna univerza v Bruslju je bila ustanovljena leta 1834. Leta 1835 je bila zgrajena prva železnica zunaj Anglije, ki je povezala Bruselj (Molenbeek) z Mechelenom.

V 19. stoletju se je bruseljsko prebivalstvo znatno povečalo; od približno 80.000 do več kot 625.000 ljudi v mestu in njegovi okolici. Reka Senne je postala resna nevarnost za zdravje. Od leta 1867 do leta 1871 je bila pod mandatom župana Julesa Anspacha na celotnem poteku skozi urbano območje popolnoma prekrita. To je omogočilo obnovo mesta in gradnjo sodobnih zgradb v hausmannovem slogu vzdolž osrednjih bulvarjev, ki so značilni danes za središče Bruslja. Iz tega obdobja izhajajo stavbe, kot so Bruseljska borza (1873), Sodna palača (1883) in Kraljeva cerkev sv. Marije (1885). Ta razvoj se je nadaljeval v celotni vladavini kralja Leopolda II. Mednarodna razstava leta 1897 je prispevala k promociji infrastrukture. Kolonialna palača (današnji Kraljevi muzej za Centralno Afriko) v predmestju Tervurna, je bila med drugim povezana z glavnim mestom z izgradnjo 11-kilometrske velike aleje.

20. Stoletje[uredi | uredi kodo]

1927 - Solvayeva konferenca v Bruslju je bila 5. Svetovna konferenca fizike

V 20. stoletju je mesto gostilo razne sejme in konference, med njimi Solvayovo konferenco o fiziki in kemiji ter dva svetovna sejma: Bruseljska mednarodna razstava leta 1935 in Expo '58. Med prvo svetovno vojno je bil Bruselj zasedeno mesto, vendar nemški vojaki niso povzročili veliko škode. Med drugo svetovno vojno je bilo mesto ponovno zasedeno in ga nemška vojska ni poškodovala, ko ga je 3. septembra 1944 osvobodila oklepna britanska divizija. Bruseljsko letališče v predmestju Zaventema je iz tega obdobja.

Po vojni se je Bruselj lotil obsežne modernizacije. Gradnja povezave sever-jug, ki povezuje glavne železniške postaje v mestu, je bila končana leta 1952, prvi bruseljski premetro (tramvaj) je bil končan leta 1969, prva linija bruseljske podzemne železnice pa odprta leta 1976. Od začetka šestdesetih let je Bruselj postal de facto prestolnica tega, kar bo postalo Evropska unija, zato so zgradili številne sodobne stavbe. Razvoj je dovolil napredek z malo pozornosti estetiki novejših stavb, številne arhitekturne znamenitosti pa so bile porušene, da bi dale prostor novim zgradbam, ki so se pogosto srečevale z okolico, kar je pomenilo proces bruselizacije (vsesplošno in brezskrbno uvajanje sodobnih visokih stavb v džentrificirane soseske in je postal znan kot »nenaklonjen urbani razvoj in prenova«).

Sodobnost[uredi | uredi kodo]

Regija Bruselj-prestolnica je bila ustanovljena 18. junija 1989, po ustavni reformi leta 1988. Ima dvojezični status in je ena od treh zveznih regij Belgije skupaj s Flandrijo in Valonijo. Rumeni iris (Iris pseudacorus) je grb regije (ki se nanaša na prisotnost teh cvetov na prvotnem položaju mesta) in stilizirano različico, prikazano na uradni zastavi regije Bruselj. [12]

V zadnjih letih je Bruselj postal pomembno prizorišče mednarodnih dogodkov. Leta 2000 je Bruselj z osmimi drugimi evropskimi mesti postal Evropska prestolnica kulture. Bruselj je leta 2014 gostil 40. vrh G7. [13]

22. marca 2016 so v Bruslju eksplodirale tri bombe - dve na letališču Bruselj v Zaventemu in ena na postaji podzemne železnice Maalbeek / Maelbeek, kar je povzročilo 32 žrtev, tri smrti samomorilcev in 330 ranjenih. To je bilo najbolj smrtonosno teroristično dejanje v Belgiji.

Geogradija[uredi | uredi kodo]

Satelitska slika območja Velikega Bruslja

Lokacija in topografija[uredi | uredi kodo]

Bruselj leži v severno-osrednjem delu Belgije, približno 110 km od belgijske obale in približno 180 km od južne konice Belgije. Nahaja se v središču Brabantske planote, približno 45 km južno od Antwerpna (Flandrija) in 50 km severno od Charleroija (Valonija). Njegova povprečna nadmorska višina je 57 metrov in se spreminja od najnižje točke v dolini skoraj povsem pokrite z reko Senno (ali Zenna), ki jo reže od vzhoda proti zahodu, do najvišje točke v Sonijskem gozdu na jugovzhodni strani. Poleg reke Senne so še pritoki, kot sta Maalbeek in Woluwe, na vzhodu regije pa so pomembne višinske razlike. Bruseljski osrednji bulvarji so na nadmorski višini 15 metrov. [14] Najvišja točka leži na koti okoli 108 metrov, blizu Place de l'Altitude Cent / Hoogte Honderdplein, v Forestu.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

V Köppnovi podnebno klasifikacijo ima Bruselj oceansko podnebje (Cfb). Bližina obalnih območij vpliva na podnebje tega območja s pošiljanjem morskih zračnih mas iz Atlantskega oceana. V bližini mokrišč zagotavlja tudi morsko zmerno podnebje. V povprečju (na podlagi meritev v zadnjih 100 letih) je v regiji Bruselj-prestolnica približno 200 dni dežja na leto, kar je druga največja vrednost vseh evropskih prestolnic za Dublinom (Irska). [15] Sneženje je redko, povprečno 24 dni na leto. V Bruslju so pogosto nasilne nevihte.

Bruselj kot glavno mesto[uredi | uredi kodo]

Kraljeva palača

Brussels-Capital Region blank stylised.svg

19 občin regije prestolnice Bruselj
  1. Anderlecht
  2. Auderghem/Oudergem
  3. Sint-Agatha-Berchem/Sint-Agatha-Berchem
  4. Bruselj (občina)|Bruselj
  5. Etterbeek
  6. Evere
  7. Forest/Vorst
  8. Ganshoren
  9. Ixelles/Elsene
  10. Jette
  11. Koekelberg
  12. Sint-Jans-Molenbeek/Sint-Jans-Molenbeek
  13. Saint-Gilles/Sint-Gillis
  14. Saint-Josse-ten-Noode/Sint-Joost-ten-Node
  15. Schaerbeek/Schaarbeek
  16. Uccle/Ukkel
  17. Watermael-Boitsfort/Watermaal-Bosvoorde
  18. Woluwe-Saint-Lambert/Sint-Lambrechts-Woluwe
  19. Woluwe-Saint-Pierre/Sint-Pieters-Woluwe


Kljub imenu, regija Bruselj-prestolnica ni samo glavno mesto Belgije. Člen 194 belgijske ustave določa, da je glavno mesto Belgije Bruselj občina znotraj regije glavnega mesta, ki je nekoč bila glavno mesto.

Mesto Bruselj je lokacija številnih nacionalnih institucij. Kraljeva palača, kjer kralj Belgije izvaja svoje posebne pravice kot vodja države, se nahaja poleg Bruseljskega parka (ne sme se zamenjati s kraljevim gradom Laeken, uradnim domom belgijske kraljeve družine). Palača naroda se nahaja na nasprotni strani tega parka in je sedež belgijskega zveznega parlamenta. Pisarna belgijskega ministra za pravosodje na Wetstraat 16 ( francosko 16, rue de la Loi) se nahaja ob tej stavbi. To je tudi kraj, kjer se sestaja Svet ministrov. Kasacijsko sodišče, glavno sodišče v Belgiji, ima sedež v Sodni palači. Druge pomembne institucije v Bruslju so Ustavno sodišče, Državni svet, Računsko sodišče, Kraljeva belgijska kovnica in Nacionalna banka Belgije.

Mesto Bruselj je tudi glavno mesto tako francoske skupnosti Belgije kot flamske skupnosti. Flamski parlament in flamska vlada imata svoje sedeže v Bruslju, tako kot Parlament francoske skupnosti in vlada francoske skupnosti.

Administrativna delitev[uredi | uredi kodo]

Bruselj sestavlja 19 občin, ki imajo lastne župane, občinske svete in izvršni odbor, odgovorne za lokalne zadeve, npr. vzdrževanje šol in cest ter izvrševanje zakonov.[16][17] Administrativni center je občina Bruselj, ki obsega staro mestno jedro in je po belgijski ustavi prestolnica Belgije[18], čeprav se v praksi kot prestolnica obravnava celotna regija.

Mestna hiša mesta Bruselj

19 občin regije Bruselj-prestolnica so politične enote s posameznimi odgovornostmi za obravnavanje nalog na lokalni ravni, kot so policija in vzdrževanje šol in cest znotraj njenih meja. Občinsko upravo opravljajo župan, svet in izvršna oblast.

Leta 1831 je bila Belgija razdeljena na 2739 občin, vključno s 19 v regiji Bruselj-glavno mesto. Za razliko od večine občin v Belgiji, tiste v regiji Bruselj-prestolnica niso bile združene z drugimi, ki so se zgodile v letih 1964, 1970 in 1975. Vendar pa je bilo več občin zunaj regije Bruselj-prestolnica v vsej zgodovini združeno z mestom Bruselj, med njimi Laeken, Haren in Neder-Over-Heembeek, ki so se leta 1921 združili v mesto Bruselj.

Največja in najobsežnejša občina je mesto Bruselj, ki obsega 32,6 km2 in ima 145.917 prebivalcev. Najmanj prebivalcev je v Koekelbergu 18.541, najmanjša je Saint-Josse-ten-Noode, ki ima le 1,1 kvadratni kilometer. Kljub temu, da je najmanjša občina, ima največjo gostoto prebivalstva z 20.822 prebivalcev na kvadratni kilometer. Spornost obstaja glede razdelitve 19 občin za visoko urbanizirano regijo, ki jo večina ljudi šteje za (polovico) enega mesta. Nekateri politiki se norčujejo "baronijam" in želijo združiti občine pod en mestni svet in enega župana. To bi zmanjšalo število politikov, ki so potrebni za vodenje Bruslja in centraliziralo moč nad mestom, da bi olajšali odločitve, s čimer bi zmanjšali celotne tekoče stroške. Trenutne občine bi se lahko spremenile v okrožja z omejenimi pristojnostmi, podobno sedanji strukturi Antwerpna ali strukturami drugih prestolnic, kot so občine v Londonu ali okrožja v Parizu, da bi politiko ohranili dovolj blizu državljanom.

Občina Molenbeek je dobila sloves varnega zatočišča za džihadiste v zvezi s podporo, ki so jo nekateri prebivalci pokazali proti napadalcem, ki so izvedli napad v Parizu in Bruslju.

Regija Bruselj-prestolnica[uredi | uredi kodo]

Regije Belgije:
  Bruselj-prstolnica

Politični status[uredi | uredi kodo]

Regija Bruselj-prestolnica je ena od treh zveznih regij Belgije, skupaj z Valonijo in Flandrijo. Geografsko in jezikovno je dvojezična enklava v enojezični Flandriji. Regije so sestavni del belgijskih institucij, pri čemer so tiste skupnosti druge komponente: prebivalci Bruslja se ukvarjajo s francosko skupnostjo ali flamsko skupnostjo za zadeve, kot so kultura in izobraževanje, pa tudi skupna skupnost za pristojnosti, ki ne spadajo izključno bodisi v regijo, kot je zdravstveno varstvo in pomoč posameznikom.

Od odcepitve province Brabant leta 1995, Bruselj ne sodi v nobeno od belgijskih provinc niti ni razdeljen na province. V regiji 99% področij jurisdikcije province prevzamejo bruseljske regionalne institucije in komisije Skupnosti. Preostanek je le guverner Bruselj-prestolnica in nekateri pomočniki, podobno provincam. Njegov status je približno podoben položaju zveznega okrožja.

Institucije[uredi | uredi kodo]

Zgradba bruseljskega parlamenta

Regiji Bruselj-prestolnica vlada parlament s 89 člani (72 francosko govorečih, 17 nizozemsko govorečih - strani so organizirane na jezikovni podlagi) in osemčlanski regionalni kabinet, ki ga sestavljajo minister-predsednik, štirje ministri in trije državni sekretarji. Po zakonu mora vlada sestavljati dva francosko govoreča ministra in dva ministra, ki govorita nizozemsko, en državni sekretar, ki govori nizozemsko in dva francosko govoreča državna sekretarja. Minister-predsednik ne šteje v jezikovno kvoto, v praksi pa je bil vsak minister-predsednik dvojezični frankofon. Regionalni parlament lahko sprejme uredbe (francosko: ordonnances, nizozemsko: ordonnanties), ki imajo enak status kot nacionalni zakonodajni akt.

19 od 72 francosko govorečih članov parlamenta v Bruslju so tudi člani parlamenta francoske skupnosti v Belgiji, do leta 2004 pa je to veljalo tudi za šest članov, ki so govorili v nizozemskem jeziku, ki so bili hkrati člani parlamenta Flandrije. Zdaj ljudje, ki glasujejo za flamsko stranko, morajo glasovati ločeno za 6 neposredno izvoljenih članov parlamenta Flandrije.

Bruseljska aglomeracija[uredi | uredi kodo]

Pred ustanovitvijo regije Bruselj-prestolnica je regionalne pristojnosti v 19 občinah opravljala Bruseljsko aglomeracijo. Bruseljsko aglomeracija je bila upravna enota, ustanovljena leta 1971. To decentralizirano upravno javno telo je prav tako prevzelo pristojnost na področjih, ki so jih drugod v Belgiji izvajale občine ali pokrajine.

Bruseljska aglomeracija je imela ločen zakonodajni svet, vendar podzakonski akti, ki jih je sprejel, niso imeli statusa zakonodajnega akta. Edina izvolitev sveta je potekala 21. novembra 1971. Delovanje sveta je bilo izpostavljeno številnim težavam, ki so jih povzročale jezikovne in socialno-ekonomske napetosti med obema skupnostma.

Po ustanovitvi regije Bruselj-prestolnica se Bruseljska aglomeracija ni nikoli uradno ukinila, čeprav nima več nobenega pomena.

Mednarodne institucije[uredi | uredi kodo]

Od druge svetovne vojne dalje je Bruselj upravno središče številnih mednarodnih organizacij. Evropska unija (EU) in NATO (Organizacija Severnoatlantske pogodbe) imata svoje glavne institucije v mestu, skupaj z mnogimi drugimi mednarodnimi organizacijami, kot sta Svetovna carinska organizacija in EUROCONTROL ter razne mednarodne družbe. Bruselj je tretji po številu mednarodnih konferenc [19] in postaja tudi eden največjih kongresnih središč na svetu. Prisotnost EU in drugih mednarodnih organov je na primer privedla do več ambasadorjev in novinarjev v Bruslju kot v Washingtonu D.C.. Ustanovljene so bile tudi mednarodne šole, ki služijo tej prisotnosti. Mednarodna skupnost v Bruslju ima vsaj 70.000 ljudi.

Evropska skupnost[uredi | uredi kodo]

Območje bruseljeske evropske četrti
Place du Luxembourg z Evropskim parlamentom v ozadju.

Bruselj služi kot de facto prestolnica Evropske unije, ki gosti glavne politične institucije Unije. EU ni uradno prijavila prestolnice, čeprav Amsterdamska pogodba uradno daje Bruslju sedež Evropske komisije (izvršilna veja oblasti) in Svet Evropske unije (zakonodajna institucija, ki jo sestavljajo vodstveni delavci držav članic). Lokacija uradnega sedeža Evropskega parlamenta je v francoskem mestu Strasbourg, kjer poteka glasovanje Sveta o predlogih Komisije. Vendar se sestanki političnih skupin in skupin odborov uradno dogajajo Bruslju, skupaj z določenim številom plenarnih zasedanj. Tri četrtine sej Parlamenta zdaj poteka Bruslju. Med letoma 2002 in 2004 je Evropski svet postavil svoj sedež v mestu. Leta 2014 je Unija gostila srečanje G7.

Bruselj je skupaj z Luksemburgom in Strasbourgom začel gostiti evropske institucije leta 1957. Te so kmalu postale središče dejavnosti, saj sta Komisija in Svet svoje dejavnosti začela v Evropski četrti na vzhodu mesta. Prva stavba v Bruslju je bila začasna in nenadzorovana, z malo načrtovanja. Sedanje glavne stavbe so: Berlaymontova zgradba Komisije, ki je simbol četrti kot celote, Zgradba Justusa Lipsiusa Sveta in zgradba Espace Léopold Parlamenta. Danes se je prisotnost znatno povečala, pri čemer je samo Evropska komisija zasedla 865.000 m2 znotraj evropske četrti (četrtina vseh pisarniških prostorov v Bruslju). Koncentracija in gostota povzročata zaskrbljenost, da je prisotnost institucij v tem delu mesta ustvarila učinek geta. Vendar je evropska prisotnost pomembno prispevala k pomembnosti Bruslja kot mednarodnega centra.

Bruselj in Evropska unija
Berlaymontova zgradba (Evropska komisija)
Zgradba Justus Lipsius (Evropski svet)
Zgradba Espace Léopold (Evropski parlament)

Eurocontrol[uredi | uredi kodo]

Poveljstvo Eurocontrola v Harenu, Bruselj

Evropska organizacija za varnost zračne plovbe, splošno znana kot Eurocontrol, je mednarodna organizacija, katere naloga je spremljanje letov evropskega letalstva. Eurocontrol usklajuje in načrtuje kontrolo zračnega prometa v evropskem zračnem prostoru. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1960 in ima trenutno 41 držav članic. Njen sedež se nahaja v mestu Haren na severovzhodnem obrobju mesta Bruselj.

Organizacija severnoatlantskega sporazuma[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: NATO.
Zastave članic NATO na vhodu v poveljstvo NATA v Harenu, Bruselj

Bruseljska pogodba, ki je bila 17. marca 1948 podpisana med Belgijo, Francijo, Luksemburgom, Nizozemsko in Združenim kraljestvom, je bila uvod v ustanovitev Medvladnega vojaškega zavezništva (Severnoatlantska pogodba) (NATO).

Danes združenje sestavlja 29 neodvisnih držav članic v Severni Ameriki in Evropi. Več držav ima tudi diplomatske misije pri Natu preko veleposlaništev v Belgiji. Od leta 1949 so v mestu potekale številna zasedanja Nata. Najnovejši vrh je potekal v Bruslju maja 2017.

Politični in upravni sedež organizacije se nahaja na Boulevard Léopold III / Leopold III-laan v Harenu v Bruslju. Nova stavba se je začela graditi leta 2010 in je bila končana leta 2017.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Arhitektura v Bruslju je raznolika in se razteza od kombinacije slogov gotike, baroka na Grand Place do postmodernih stavb institucij EU.

Zelo malo je v Bruslju ohranjene srednjeveške arhitekture. Zgradbe iz tega obdobja so večinoma v zgodovinskem središču (imenovanem Îlot Sacré), Saint Géry / Sint-Goriks in soseski Sainte-Catherine / Sint Katelijne. Brabantska gotska Stolnica sv. Mihaela in sv. Gudula je še vedno vidna značilna veduta v središču Bruslja. Izolirani deli prvega mestnega obzidja so bili rešeni pred uničenjem in jih je mogoče videti še danes. Eden od ostankov drugega obzidja so Hallejska vrata. Grand Place ( Veliki trg) je glavna atrakcija v mestnem središču in je od leta 1998 na seznamu Unesco-ve svetovne dediščine [20]. Trg obvladuje mestna hiša iz 15. stoletja (francosko Hôtel de Ville, nizozemsko Stadhuis), neogotska Pekovska hiša (francosko Maison du Roi, nizozemsko Broodhuis) danes bruseljski mestni muzej in druge baročne cehovske hiše. Manneken Pis, vodnjak z majhnim bronastim kipom dečka ki urinira, je turistična atrakcija in simbol mesta.

Veliki trg (Grand Place), Unesco-va dediščina

Neoklasični slog 18. in 19. stoletja je zastopan v kraljevi četrti / mestu Coudenberg, okrog Bruseljskega parka in Kraljevega trg. Tu so: Kraljeva palača, cerkev sv. Jacques-sur-Coudenberg, Palača naroda (stavba parlamenta), Palača akademije, Palača Karla Lorenskega, Egmontova palača, itd. Druge enotne neoklasične stavbe so okrog Trga mučenikov (francosko Place des Martyrs; nizozemsko Martelarenplein) in Trga barikad. Nekatere druge znamenitosti v središču mesta so Galeries Royales Saint-Hubert (1847), ena najstarejših pokritih nakupovalnih arkad v Evropi; Kongresni steber (1859); stavba Bruseljske borze (1873) (francosko Bourse, nizozemsko Beurs) in Sodna palača (1883), ki jo je zasnoval Joseph Poelaert v eklektičnem slogu in naj bi bila največja stavba zgrajena v 19. stoletju.

Zelo zanimive so tudi stavbe v slogu Art Nouveau, najbolj znane so belgijskih arhitektov Victorja Horte, Paula Hankarja in Van de Veldeja. Nekatera bruseljska okrožja so bila razviti med vrhuncem omenjenega umetniškega sloga. Dobri primeri so v Schaerbeeku, Etterbeeku, Ixellesu in Saint-Gillesu. Od leta 2000 so na seznamu Unescove svetovne dediščine glavne mestne hiše arhitekta Victorja Horte - Hôtel Tassel (1893), Hôtel Solvay (1894), Hôtel van Eetvelde (1895) in Hortov muzej (1901). [21] Drug primer bruseljskega Art Nouveau sloga je Stocletova palača (1911), dunajskega arhitekta Josefa Hoffmanna in je na seznamu svetovne dediščine od junija 2009. [22]

Med stavbe v slogu Art déco v Bruslju sodijo Résidence Palace (1927) (danes del stavbe Europa), Center za likovne umetnosti (1928), Villa Empain (1934), Mestna hiša v Forestu (1938) in nekdanja radijska stavba na Flageyjevem trgu (1935-1938) v Ixellesu. Nekateri verski objekti iz medvojne dobe so bili prav tako zgrajeni v tem slogu, kot so cerkev sv. Janeza Krstnika (1932) v Molenbeku in cerkev sv. Avguština (1935) v Forestu. Dokončana šele leta 1969 in združuje Art deco z neobizantinskimi elementi, bazilika sv. Srca v Koekelbergu je ena največjih rimokatoliških bazilik po površini na svetu, njena kupola pa ponuja panoramski pogled na Bruselj in njegovo obrobje. Drug primer so razstavne dvorane Bruseljskega Exspa, zgrajene za svetovno razstavo 1935 na planoti Heysel na severu Bruslja. [23]

Flageyjeva stavba v Ixellesu, Bruselj

Od druge polovice 20. stoletja so v Bruslju zgradili sodobne pisarniške stolpe (Madou Tower, Rogier Tower, Proximus Towers, Finance Tower, Svetovni trgovinski center, med drugimi). Obstaja okoli trideset stolpnic, večinoma v glavnem poslovnem okrožju mesta: Severna četrt (imenovana tudi Mali Manhattan), blizu železniške postaje Bruselj-Sever. Južni stolp, ki stoji ob železniški postaji Bruselj-Jug, je najvišja stavba v Belgiji s 148 m. Ob povezavi sever-jug je državno upravno mesto (francosko Cité administrative de l'État, nizozemsko Rijksadministratief Centrum), upravni kompleks v mednarodnem slogu. Postmoderne zgradbe Espace Léopold dopolnijo sliko.

V bolj zelenem okolju izven centra se nahajajo park Cinquantenaire s svojim triumfalnim lokom in bližnjimi muzeji in v Laeknu, Kraljevi grad Laeken in kraljevi dom s svojimi velikimi rastlinjaki, pa tudi muzeji Daljnega vzhoda

Atomium, znamenitost Bruslja

Atomium je simbolična zgradba visoka 103 metre, ki stoji na planoti Heysel, in je bila zgrajena za svetovno razstavo leta 1958 (Expo '58). Sestavljen je iz devetih jeklenih krogel, povezanih s cevmi in tvori model kristala železa (natančneje ene celice), povečanega 165 milijard krat. Arhitekt André Waterkeyn je zgradbo posvetil znanosti. Zraven Atomiuma je park Mini-Europa z maketami znanih zgradb iz vse Evrope v merilu 1:25.

Mestna moderna arhitektura je imela ambivalenten pristop k zgodovinskemu ohranjanju, kar je pripeljalo do uničenja pomembnih arhitekturnih značilnosti, najbolj znana je Maison du Peuple Victorja Horte, proces, znan kot bruselizacija (vsesplošno in brezskrbno uvajanje sodobnih visokih stavb v džentrificirane soseske in je postal znan kot »nenaklonjen urbani razvoj in prenova«).

Umetnost[uredi | uredi kodo]

Muzej in triumfalni lok Cinquantenaire

V Bruslju je več kot 80 muzejev. Kraljevi muzeji likovnih umetnosti imajo bogato zbirko različnih slikarjev, kot so flamski stari mojstri (Pieter Bruegel starejši, Rogier van der Weyden, Robert Campin, Anthony van Dyck, Jacob Jordaens in Peter Paul Rubens). V muzeju Magritte je največja zbirka del nadrealista René Magritta. Muzeji, posvečeni belgijski nacionalni zgodovini so Muzej BELvue, Kraljevi muzeji umetnosti in zgodovine ter Kraljevi muzej oboroženih sil in vojaške zgodovine. Muzej glasbenih instrumentov (MIM), ki se nahaja v čudoviti zgradbi Old England, je del kraljevih muzejev umetnosti in zgodovine in je mednarodno priznan po zbirki več kot 8.000 instrumentov.

La Monnaie/De Munt, operna hiša

Mesto ima že več let ugledno umetniško sceno. Slavna belgijska nadrealista René Magritte in Paul Delvaux sta na primer študirala in živela v Bruslju, prav tako pa avantgardni dramatik Michel de Ghelderode. Mesto je bilo tudi dom impresionistične slikarke Anne Boch iz umetniške skupine Les XX, ki vključuje še druge znane belgijske slikarje, kot sta Léon Spilliaert in Guy Huygens. Mesto je tudi glavno mesto stripa; nekateri znameniti belgijski liki so Tintin, Lucky Luke, Smrkci, Spirou, Gaston, Marsupilami, Blake in Mortimer, Boule et Bill in Cubitus. V celotnem mestu so zidovi pobarvani z velikimi motivi stripovskih likov; ti murali so skupaj znani kot Bruseljska pot stripa. Tudi notranjost nekaterih postaj Metroja so oblikovali umetniki. Belgijski center komičnih stripov združuje dva umetniška motiva Bruslja, kot muzej, namenjen belgijskim stripom, ki se nahaja v nekdanji prodajalni Waukquez, ki jo je oblikoval Victor Horta v slogu Art Nouveau.

Bruselj je znan po svoji scenski umetnosti: Kunstenfestivaldesarts (festival mednarodne sodobne umetnosti, ki poteka maja), Kaaitheater in La Monnaie med najbolj opaznimi institucijami. Mednarodni festival fantastičnih filmov v Bruslju (BIFFF) je organiziran med velikonočnimi prazniki in nagrada Magritte v februarju. Stadion kralja Baudouina je koncertni in tekmovalni objekt s kapaciteto 50.000 sedežev, največji v Belgiji. Poleg tega je Center za likovne umetnosti (pogosto imenovan Bozar), večnamenski center za gledališče, kinematografijo, glasbo, literaturo in umetniške razstave, dom Narodnega orkestra v Belgiji in letno tekmovanje kraljice Elizabete za klasične pevce in instrumentaliste, eden od najbolj zahtevnih in prestižnih tekmovanj te vrste. Studio 4 v kulturnem centru Flagey gosti Bruseljsko filharmonijo. Druga koncertna prizorišča so Forest National / Vorst Nationaal, Ancienne Belgique, Cirque Royal, Botanique in Palais 12.

Kuhinja[uredi | uredi kodo]

Bruselj je znan po vaflih

Bruselj je znan po lokalnem vaflu, čokoladi, pomfritu in številnih vrstah piva. Brstični ohrovt (Brassica oleracea), ki je že dolgo priljubljen v Bruslju in verjetno od tu izvira, se imenuje po mestu Brussels sprout. [24]

Gastronomska ponudba vključuje približno 1.800 restavracij in nekaj visokokakovostnih barov. Belgijska kuhinja je med poznavalci znana kot ena najboljših v Evropi. Poleg tradicionalnih restavracij je tudi veliko kavarn, bistrojev in običajnih mednarodnih verig za hitro prehrano. Kavarne so podobne barom in ponujajo pivo in lahke jedi; kavarne se imenujejo salons de thé. Prav tako so razširjene pivnice (brasseries), ki po navadi ponujajo veliko število piv in tipičnih narodnih jedi. Za belgijsko kuhinjo je značilna kombinacija francoske kuhinje z bolj domačo flamsko kuhinjo. Pomembne posebnosti so bruseljski vaflji (gaufres) in školjke (po navadi kot moulese-frites s pomfritom). Mesto je trdnjava proizvajalcev čokolade in pralinejev s priznanimi podjetji, kot so Neuhaus, Leonidas in Godiva. Praline je prvič uvedel leta 1912 Jean Neuhaus II., belgijski čokoladar švicarskega porekla, v Galeries Royales Saint-Hubert v središču Bruslja. [25] Po celotnem mestu so razširjene številne vrste friterij, v turističnih območjih pa se na ulici prodajajo tudi vroči vaflji.

Poleg rednega izbora belgijskega piva se v Bruslju, je okolici najpogostejše pivo znameniti lambic, kvasovke pa izvirajo v dolini Senne. Kriek, češnjev lambic, je izjemno priljubljen tudi v preostali Belgiji. Kriek je na voljo v skoraj vseh barih ali restavracijah.

Bruselj je znan kot rojstno mesto belgijske endive (nizozemsko witloof ali witlof (navadni potrošnik), francosko chicon). Tehnika za pridelavo blede endivije je bila naključno odkrita v petdesetih letih v Botaničnem vrtu v Saint-Josse-ten-Noode v Bruslju. [26]


Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Bruselj ima uradne povezave z naslednjimi mesti:

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "The Belgian Constitution (English version)" (PDF). Belgijski predstavniški dom. januar 2009. Pridobljeno dne 5.6.2009. Člen 3: Belgijo sestavljajo tri regije: Flamska, Walloon in Bruselj. 
  2. ^ "Brussels-Capital Region: Creation". Centre d'Informatique pour la Région Bruxelloise (Center za informiranje regije Bruselj). 2009. Pridobljeno dne 5.6.2009. Od prvih regionalnih volitev 18. junija 1989 je regija prestolnice Bruselj avtonomna regija, primerljiva z regijama Flamska in Walloon. 
  3. ^ "Brussels". City-Data.com. Pridobljeno dne 10.1.2008. 
  4. ^ Population de droit par commune au 1 janvier 2008 (XLS). Statistics Belgium. Prebivalstvo vseh belgijskih občin na dan 1.1.2008. Pridobljeno 18.10.2008
  5. ^ De Belgische Stadsgewesten 2001. Pridobljeno 18.10.2008.
  6. ^ Geert van Istendael Arm Brussel, uitgeverij Atlas, ISBN 90-450-0853-X
  7. ^ Jean Baptiste D'Hane; François Huet; P.A. Lenz; H.G. Moke (1837). Nouvelles archives historiques, philosophiques, et littéraires (francoščina) 1. Gent: C. Annoot- Braeckman. str. 405. 
  8. ^ "Bruxelles: des vestiges romains retrouvés sur le site de Tour et Taxis". RTBF Info (francoščina). 6 August 2015. Pridobljeno dne 28 April 2017. 
  9. ^ "Les Romains de Tour & Taxis — Patrimoine – Erfgoed". patrimoine.brussels (francoščina). Pridobljeno dne 28 April 2017. 
  10. ^ "Brussels History". City-data.com. Pridobljeno dne 5 July 2009. 
  11. ^ (v nizozemščini) Zo ontstond Brussel Arhivirano 20 November 2007 na Wayback Machine. Vlaamse Gemeenschapscommissie – Commission of the Flemish Community in Brussels
  12. ^ "LOI – WET". www.ejustice.just.fgov.be. Pridobljeno dne 22 April 2017. 
  13. ^ "Brussels G7 summit, Brussels, 04-05/06/2014 – Consilium". www.consilium.europa.eu (angleščina). Pridobljeno dne 6 February 2017. 
  14. ^ "Brussels in figures 1". visit.brussels (angleščina). Pridobljeno dne 3 September 2017. 
  15. ^ "Site de l'institut météorologique belge". Meteo.be. Pridobljeno dne 29 June 2010. 
  16. ^ "Communes". Centre d'Informatique pour la Région Bruxelloise. 2004. Pridobljeno dne 4.8.2008. 
  17. ^ "Managing across levels of government" (PDF). OECD. 1997. str. 107, 110. Pridobljeno dne 5.8.2008. 
  18. ^ Title VII: General dispositions. The Constitution (uradni angleški prevod). Belgijski parlament. Pridobljeno 18.9.2009.
  19. ^ Brussels, an international city and European capital Arhivirano 3 August 2010 na Wayback Machine. Université Libre de Bruxelles
  20. ^ Centre, UNESCO World Heritage. "La Grand-Place, Brussels". whc.unesco.org (angleščina). Pridobljeno dne 6 February 2017. 
  21. ^ Centre, UNESCO World Heritage. "Major Town Houses of the Architect Victor Horta (Brussels)". whc.unesco.org (angleščina). Pridobljeno dne 14 February 2017. 
  22. ^ Centre, UNESCO World Heritage. "Stoclet House". whc.unesco.org (angleščina). Pridobljeno dne 8 January 2017. 
  23. ^ "Top 10 of Art Deco buildings in Brussels". Brussleslife (angleščina). Pridobljeno dne 18 October 2017. 
  24. ^ Oliver, Lynne (11 April 2011). "Food Timeline: Brussels sprouts". Pridobljeno dne 9 April 2012. 
  25. ^ Thomas, Amy M. (22 December 2011). "Brussels: The Chocolate Trail". The New York Times. ISSN 0362-4331. Pridobljeno dne 4 February 2017. 
  26. ^ "Food Museum, Belgium Endive". 29 July 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 July 2005. Pridobljeno dne 4 February 2017. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]