Porto

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Porto je drugo največje mesto Portugalske. Leži na severu države, ob izlivu reke Douro v Atlantski ocean.

Porto
Reka Duoro v Portu

V preteklosti so po tej reki z lesenimi čolni prevažali sode vina Portovca, po katerem je Porto tudi znan. Na drugem bregu reke Douro, kjer je mestece Vila Nova de Gaia, je kakšnih 50 vinskih kleti , kjer je možno poskušati različne vrste vina Portovca.

Mesto Porto pa ima poleg vina še druge znamenitosti. Ima pestro zgodovino saj je za časa Rimljanov na tem območju obstajala naselbina, ki se je imenovala Portus Cale. Takrat je na tem ozemlju vladal Henri Burgundski (Henry of Burgundy), njegov sin Afonso Henriqes pa je bil zaslužen za to, da je Portugalski priboril naziv neodvisnega kraljestva. Leta 1387 pa se je takratni vladar Janez 1. (João I de Portugal) poročil z angležinjo Philippo iz Lancastra. Imela sta več sinov, najbolj poznan je Henri Pomorščak (Infante D. Henrique), ki je bil rojen v tem mestu.

Skozi stoletja je Porto pridobil sloves uporniškega mesta. Leta 1822 so dobili prvo liberalno ustavo. Portugalski prvi republiški namestnik je bil izvoljen iz Porta leta 1878.

Dandanes živi v tem mestu okoli 264,000 prebivalcev. Mesto ima zelo razvit sistem podzemne železnice; proge so označene z različnimi barvami (oranžna, modra, zelena, rumena) in v zelo kratkem času se da priti iz enega konca mesta na drugi. Center Porta predstavlja avenija Avenida dos Aliados, kjer se na severu avenije nahajajo mestna hiša, glavna pošta in razne banke. Na jugu, oz. južno kjer se zaključi avenija je Trg svobode (Praça de Liberdade), ki je glavni trg mesta.

Ena od znamenitosti, ki se nahaja zahodno od centra, je stolp Torre dos Clérigos. V 18. stoletju je ta stolp, z 225 ovalnimi stopnicami, snoval italijanski arhitekt Nicolau Nasoni. Na vrhu je prelep razgled na celotno mesto. Prav tako na zahodni strani leži park z zgradbo Palácio de Cristal. V devetnajstem stoletju se je v centru vrta nahajala kristalna palača, danes pa je v središču parka športni paviljon. Park je vsebuje razne vrtove in ribnike, pave in druge živali, ter poleg paviljona še samopostrežno restavracijo.

Jugovzhodno do jugozahodno od centra se nahajajo še razne točke vredne ogleda: Igreja de São Fancisco, Igreja de Santa Clara, Igreja da Misericórdia, Palácio da Bolsa, Ribeira, Centro Portugês de Fotogafia, Museu do Vinho do Porto, São Bento train station, Sé,… São Bento train station, je glavna želežniška postaja, ki leži tik ob centru mesta. Na notranjih stenah vhodne hale so na ploščicah naslikani prizori iz vsakdanjega življenja in bitk. Nasploh je za mesto značilno, da imajo stene prekrite s poslikanimi ploščicami.

Prve zgoraj naštete (igreja) so razne cerkve, vredne ogleda. Igreja de São Francisco, je tipična baročna cerkev. Cerkev več ne obratuje za obrede, ampak je odprta turističnim ogledom.

Vzhodni del cerkve Igreja de Santa Clara je bil včasih del frančiškanskega samostana. Cerkvi bi lahko pripisali gotsko in renesančno umetnost, prav tako pa je polna pozlačenega lesa.

Cerkev Igreja da Misericórdia pa je dandanes muzej, v njej pa lahko najdemo anonimno renesančno sliko poimenovano Fons Vitae (vodnjak življenja). Slika prikazuje Dom Manuela 1. in njegovo družino okoli vodnjaka napolnjenega s Kristusovo krvjo. Palácio da Bolsa je neoklasičen spomenik, zgrajen v letih 1842 do 1910. Postavljen je bil za trgovce, ki so trgovali z denarjem. Zgradba vsebuje dve dvorani: Dvorana narodov (Pátio das Nações) ter Arabska Dvorana (Salão Árabe).

Vredna ogleda je tudi riviera Ribeira na jugu mesta: pisane hišice, spolzke ozke ulice, barcos rabelos (barčice za prevažanje Portovca).

Našteta sta bila dva muzeja: Centro Portugês de Fotografija je muzej fotografij. Včasih je bil znotraj te zgradbe zapor. Muzej vina Portovca, Museu do Vinho do Porto je odprl svoja vrata šele pred kratkim, leta 2004. Poleg teh dveh muzejev ima Porto še veliko drugih zanimivih in pestrih muzejev.

Najbolj opazna znamenitost mesta pa je katedrala Sé. Ustanovljena je bila v 12. stoletju, ter prenovljena v 18. To zgradbo je prav tako zaznamoval Nicolau Nasoni.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]