Evropska unija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zastava Evropska unija
GesloZdruženi v raznolikosti[1]  (v slovenščini)
HimnaOda radosti[1]  (orkestrska izvedba)
Lega Evropska unija
Glavno mesto Bruselj (de facto)[2]
Uradni jeziki
Demonim Evropêjec, Evropêjka
Države članice
Upravljanje Nadnacionalizem sui generis
 -  Komisija: Jean-Claude Juncker (ELS)
 -  Parlament: Martin Schulz (NZS&D)
 -  Svet: Španija
 -  Evropski svet: Donald Tusk
Nastanek
 -  Rimska pogodba: 25. marec 1957 
 -  Maastrichtska pogodba: 7. februar 1992 
 -  Lizbonska pogodba: 1. december 2009 
Površina
 -  skupaj: 4,324,782 km² (7.¹
 -  voda (%): 3,08
Prebivalstvo
 -  ocena 2007: 495.128.529 (3.¹)
 -  gostota: 114/km² (69.¹)
BDP (PKM) ocena 2007 (IMF)
 -  skupaj: 14.953 milijard USD (1.¹)
 -  na prebivalca: 28.213 USD (14.¹)
BDP (nominalno) ocena 2007 (IMF)
 -  skupaj: 16.574 milijard USD (1.¹)
 -  na prebivalca: 33,482 USD (13.¹)
Valuta
Časovni pas (UTCod 0 do +2)
 -  poletni (DST):  (UTCod +1 do +3)
Vrhnja domena (TLD) .eu
1 Če je našteta med entitetami s tradicionalnim statusom nacionalne države.[3]

Evrópska uníja (tudi Evrópska únija; kratica EU) ali Evrópska zvéza (kratica EZ)[4] je politično-ekonomska unija, sestavljena iz 28 držav, ki se v glavnem nahajajo v Evropi. Obsega območje, veliko 4.324.782 km2 in ima po ocenah več kot 510 milijonov prebivalcev. EU ima enotni notranji trg, ki ga zagotavlja pravni sistem, ki velja za vse države članice. Cilji pravil EU so zagotavljanje prostega pretoka ljudi, dobrin, storitev in kapitala v okviru notranjega trga,[5] uveljavljanje zakonov pravosodja in notranjih zadev, skupnega sklepanja trgovskih sporazumov,[6] skupne kmetijske politike, ribolovstva[7] ter regionalnega razvoja.[8] Znotraj Schengenskega območja nadzor potnih listov ne poteka več.[9] Monetarna unija je bila vzpostavljena leta 1999, leta 2002 pa je stopila v polno veljavo. Članic monetarne unije je 19 članic EU, ki za valuto uporabljajo Evro.

Delovanje in odločanje v EU se danes kaže v oblikah intergovernmentalizma in supranacionalizma.[10][11][12]

EU ima sedem glavnih izvršnih teles, znanih kot Institucije Evropske unije. To so Evropski svet, Svet Evropske unije, Evropski parlament, Evropska komisija, Sodišče Evropskih skupnosti, Evropska centralna banka in Računsko sodišče.

Začetki EU segajo v čas po koncu druge svetovne vojne, ko se je začel proces evropske integracije z vzpostavitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) leta 1951 in Evropske gospodarske unije (EGS) leta 1958. EU je bila uradno ustanovljena leta 1992 s Pogodbo o Evropski uniji (Maastrichtsko pogodbo).

Zadnja pogodba, ki je močno spremenila delovanje in strukturo EU, je bila Lizbonska pogodba (podpisana leta 2007), ki je v veljavo vstopila leta 2009.

EU predstavlja 7.3% delež svetovnega prebivalstva.[13] Leta 2016 je imela 16.477 milijard nominalnega BDP-ja, kar predstavlja 22.2% svetovnega BDP-ja in 16.9% delež, upoštevajoč pariteto kupne moči.[14] 26 od 28 držav ima visok Indeks človekovega razvoja, kot ga meri Organizacija združenih narodov. Leta 2012 je EU prejela nobelovo nagrado za mir.[15]

S skupno zunanjo in varnostno politiko, ima EU lastne zunanje odnose in obrambo. Unija vzdržuje stalne diplomatske misije po svetu, ima predstavništvo v Organizaciji združenih narodov, Svetovni trgovinski organizaciji, G8 in G-20. Zaradi njenega globalnega vpliva, je bila Evropska unija opisana tudi kot trenutna ali potencialna velesila.[16]

Zgodovina Evropske unije[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Evropske unije

Začetki povezovanja (1945-1957)[uredi | uredi kodo]

Po drugi svetovni vojni so se v Evropi začeli procesi povezovanja med zahodnoevropskimi državami kot odgovor na skrajni nacionalizem, ki je opustošil kontinent. Leta 1952 je bila ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ), ki je kasneje postala del tristebrne strukture Evropske unije. Med podporniki ustanovitve skupnosti so bili tudi Alcide de Gasperi, Jean Monnet, Robert Schuman in Paul-Henri Spaak.

Rimska pogodba (1957-1992)[uredi | uredi kodo]

Kontinentalna območja držav članic Evropske unije (Evropske skupnosti pred letom 1993).

Leta 1957 so Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija podpisale Rimsko pogodbo, s katero je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM). Pogodba je v veljavo stopila leta 1958.

EGS in EURATOM sta bili ustanovljeni ločeno od ESPJ, vendar so vse tri skupnosti bile podvržene istim nadzornim organom. EGS je vodil Walter Hallstein, EURATOM pa Louis Armand.

V šestdesetih so se začele kazati napetosti s tem, ko je Francija zahtevala omejitve nadzora. Leta 1965 je bil dosežen dogovor in je bila podpisana Združitvena pogodba, ki je v veljavo stopila leta 1967. Vse tri Evropske skupnosti so tako dobile enotne nadzorne institucije.

Leta 1973 so se skupnostim pridružile še Danska, Irska in Velika Britanija. Na Norveškem so tega leta članstvo zavrnili na referendumu. Leta 1979 so bile prve volitve v Evropski parlament.

Grčija se je pridružila leta 1981, sledili sta ji še Španija in Portugalska, ki sta se pridružili leta 1986. Leta 1985 je bil podpisan Schengenski sporazum, ki je postopno odpravil kontrole na mejah znotraj držav članic. Leta 1986 so skupnosti začele uporabljati Evropsko zastavo, istega leta pa je bil podpisan Enotni evropski akt.

Leta 1990 se je po razpadu vzhodnega bloka z združitvijo Nemčije pridružila bivša Vzhodna Nemčija. Z načrti za nadaljnje širitve na bivše komunistične države ter na Ciper in Malto, so bili vzpostavljeni Kopenhagenski kriteriji.

Maastrichtska pogodba (1992-2007)[uredi | uredi kodo]

Evropska unija je bila formalno vzpostavljena z Maastrichtsko pogodba, ki je v veljavo vstopila 1. novembra 1993. Leta 1995 so se EU pridružile še Avstrija, Finska in Švedska.

Leta 2002 je 12 držav članic sprejelo skupno valuto Evro, kasneje se je število povečalo na 19. Leta 2004 je nastopila največja širitev EU v zgodovini, s pridružitvijo Cipra, Češke, Estonije, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovaške in Slovenije.

Lizbonska pogodba (2007-danes)[uredi | uredi kodo]

Leta 2007 sta se EU pridružili še Romunija in Bolgarija, istega leta pa je Slovenija uvedla Evro. Leta 2008 sta sledili še Ciper in Malta, 2009 Slovaška, 2011 Estonija, 2014 Latvija in 2015 Litva.

1. decembra 2009 je v veljavo uradno vstopila Lizbonska pogodba, ki je spremenila predvsem pravno strukturo in je združila tri stebre EU.

Strukturalna evolucija[uredi | uredi kodo]

Časovni trak predstavlja proces evropskega združevanja po koncu druge svetovne vojne in pogodbe, ki so postopoma vodile k nastanku današnje unije.

Podpisan
Veljaven
Dokument
1948
1948
Bruseljska pogodba
1951
1952
Pariška pogodba
1954
1955
Modificirana bruseljska pogodba
1957
1958
Rimska
pogodba
1965
1967
Pogodba o
združitvi
1975
N/A
Sklep Evropskega sveta
1985
1995
Schengenski
sporazum
1986
1987
Enotni
evropski akt
1992
1993
Maastrichtska pogodba
1997
1999
Amsterdamska pogodba
2001
2003
Pogodba
iz Nice
2007
2009
Lizbonska
pogodba
 
                         
Trije stebri Evropske unije :  
Evropske skupnosti:  
Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM)   
Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) Pogodba potekla l. 2002 Evropska unija (EU)
    Evropska gospodarska skupnost (EGS)
        Schengenska pravila   Evropska skupnost (EC)
    TREVI Pravo in notranje zadeve  
  Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (PPSKZ)
          Evropsko politično sodelovanje (EPS) Skupna zunanja in varnostna politika (SZVP)
Nepovezana telesa Zahodnoevropska unija (WEU)    
Pogodba preklicana l. 2011  
                        p · p · u · z

Delovanje Evropske unije[uredi | uredi kodo]

Do leta 2009 je Evropska unija temeljila na t. i. treh stebrih sodelovanja. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 je bila struktura stebrov odpravljena. Nadomestila jo je enotna pravna oseba s tremi vrstami pristojnosti glede na področje politike:

Izključna pristojnost Deljena pristojnost Pristojnost podpore
Unija ima izključno pristojnost za sprejemanje pravno zavezujočih aktov in sklepanje mednarodnih sporazumov. Države članice izvajajo svojo pristojnost, če in kolikor Unija ne izvaja svoje pristojnosti. Unija lahko izvaja ukrepe za podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov držav članic.
  • carinska unija
  • določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga
  • monetarna politika držav članic, katerih valuta je evro
  • ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike
  • skupna trgovinska politika
  • notranji trg
  • socialna politika glede vidikov, opredeljenih v Lizbonski pogodbi
  • ekonomska, socialna in teritorialna kohezija
  • kmetijstvo in ribištvo, razen ohranjanja morskih bioloških virov
  • okolje
  • varstvo potrošnikov
  • promet
  • vseevropska omrežja
  • energija
  • območje svobode, varnosti in pravice
  • skupna skrb za varnost na področju javnega zdravja glede vidikov, opredeljenih v Lizbonski pogodbi
  • varovanje in izboljšanje zdravja ljudi,
  • industrija
  • kultura
  • turizem
  • izobraževanje, poklicno usposabljanje, mladino in šport
  • civilna zaščita
  • Upravno sodelovanje

Evropske institucije in organi[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Institucije Evropske unije

Evropska komisija[uredi | uredi kodo]

Evropsko komisijo (Commission européenne, European Comisson) sestavlja 28 komisarjev, ki pokrivajo posamezna področja. Izvaja iniciativno in izvršilno funkcijo, upravlja s financami in predstavlja ter zastopa administracijo EU. Komisarje (predstavnike komisije s strani držav članic) predlagajo nacionalne vlade za mandat petih let (evropski parlament kandidate izpraša in potrdi), vendar so v svojem delu neodvisni in imenovani s strani Evropskega sveta. Sedež ima v Bruslju (Belgija). Po Lizbonski pogodbi je komisiji dodan še podpredsednik, ki je obenem tudi Visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko. Evropska komisija predlaga akte, o katerih nato glasujeta Svet EU in Evropski parlament, izvršuje politike skupnosti, upravlja in izvaja proračun EU, skrbi za izvajanje zakonodaje EU in deloma zastopa EU po svetu, vendar ne posega v skupno zunanjo in varnostno politiko - SZVP, kjer odločanje poteka na medvladnem nivoju.

Evropski svet[uredi | uredi kodo]

Evropski svet (Conseil européen, European Council) sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic in predsednik Evropske komisije. Je vrhovni politični organ EU, ki oblikuje splošne politične smernice razvoja EU. Odločitve sprejema praviloma na podlagi konsenza. Zaseda vsaj dvakrat letno. Po Lizbonski pogodbi Evropski svet izvoli svojega predsednika - ta ne sme biti njegov član - za mandat dveh let in pol z možnostjo enkratnega podaljšanja. Leta 2009 so ta položaj dodelili Belgijcu Hermanu Van Rompuyu, trenutno pa svoj mandat opravlja Poljak Donald Tusk. Evropski svet imenuje tudi položaj visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Evropski svet mora tudi s soglasjem predlagati člane Evropske komisije. Evropskemu svetu pomaga generalni sekretariat Evropskega sveta. Pomembno je ločevati med inštitucijami Evropski svet, Svet Evrope (ni organ EU) in Svet Evropske unije.

Evropski parlament[uredi | uredi kodo]

Evropski parlament (Parlement européen, European Parliament) sestavljajo neposredno izvoljeni poslanci (od leta 1979), ki prihajajo iz držav članic. Je nadzorni in posvetovalni organ, ki klasično zakonodajno funkcijo izvaja v omejenem obsegu, torej le skupaj s Svetom EU. Poslanci se združujejo glede na strankarsko pripadnost in ne na nacionalni osnovi. Parlament potrdi predsednika Evropske komisije in nato še celotno Komisijo. V soodločanju s Svetom Evropske unije glasuje o Evropskih zakonodajnih aktih, razen pri SZVP, ki deluje na medvladnem nivoju. Sedež Evropskega parlamenta je v Strasbourgu, evropski parlament pa deluje tudi Bruslju in Luksemburgu. Evropskih poslancev je trenutno 751, med njimi 8 Slovencev.

Svet Evropske unije[uredi | uredi kodo]

Svet Evropske unije (Conseil de l'Union européenne, Council of the EU) sestavljajo ministri držav članic. Z Evropskim parlamentom si deli zakonodajno funkcijo in zastopa interese držav članic. Odločitve sprejema s konsenzom ali kvalificirano večino, odvisno od področja dela. Vsaka država članica predseduje Svetu za dobo šestih mesecev. Srečujejo se v Bruslju, razen aprila, julija in oktobra, ko zasedajo v Luksemburgu.

Svet Evropske unije združuje ministre s posameznih področij (kmetijstvo, trgovina, zunanja politika, itd.) in sprejema evropske zakonodajne akte, večinoma v soodločanju z Evropskim parlamentom. Njegovo delovanje usmerja predsedstvo Sveta Unije, ki se zamenja vsakih šest mesecev. Izjema je področje zunanje politike in varnostne politike, kjer to izvajanje politike prevzame visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko.

Sodišče Evropskih skupnosti[uredi | uredi kodo]

Sodišče Evropskih skupnosti (Cour de justice des Communautés européennes, Court of justice of the European Communities) sestavlja 28 sodnikov (po en iz vsake države članice, z mandatom šestih let) in 8 pravobranilcev, ki jih imenujejo nacionalne vlade, vendar s soglasjem vseh članic. Opravlja sodni nadzor nad vsemi akti Komisije in Sveta EU, nadzoruje članice, ali delujejo v skladu s pogodbami in dogovori. Zagotavlja spoštovanje prava s pravilnim tolmačenjem in uporabo pogodb. Sodišče Evropske skupnosti ni pristojno za SZVP.

Pogodba o evropski uniji (Lizbonska pogodba) pozna Sodišče. Sodišče je pristojno za poravnavo pravnih sporov med državami članicami, institucijami EU, podjetji in posamezniki. Nekatere odločitve so lahko v prostojnosti nižjih sodišč.

Poleg sodišča Evropskih skupnosti poznamo tudi nižje Splošno sodišče posebno specializirano Sodišče za uslužbence EU, ki razsoja v sporih med EU in zaposlenimi v njenih institucijah.

Računsko sodišče[uredi | uredi kodo]

Računsko sodišče (Cour des comptes européenne, Court of Auditors) izvaja nadzor nad porabo EU sredstev. Ima 25 sodnikov z mandatom šestih let. Sedež ima v Luksemburgu. Inštitucija skrbi za neodvisno zunanjo revizijo. Tako preverja pravilnost vseh prihodkov ter pravilnost in zakonitost vseh odhodkov in ocenjuje finančno poslovodenje. Revizija prispeva k izboljšanju upravljanja sredstev EU v interesu evropskih državljanov.

S poročili in mnenji, predvsem z letnim poročilom, pomaga proračunskim organov pri nadzoru proračuna EU. Tako pomembno vpliva na odločitev Evropskega parlamenta na podelitev razrešnice Evropski komisiji glede izvrševanja proračuna. Računsko sodišče je sestavljeno iz 28 predstavnikov držav članic, ki imajo 6-letni mandat.

Evropska centralna banka[uredi | uredi kodo]

Evropska centralna banka (Banque centrale européenne, European central bank) vodi denarno politiko EU enotne skupne valute – evra in izvaja centralni nadzor. Sedež ima v Frankfurtu. Cilj centralne banke je ohranjanje monetarne stabilnosti v evroobmočju z zagotavljanjem nizke in stabilne inflacije cen življenjskih potrebščin. ECB je neodvisna institucija, ki je bila ustanovljena z uvedbo evra leta 1998 za vodenje monetarne politike. To izvaja s pomočjo Izvršnega odbora in sveta ECB.

Odbor regij[uredi | uredi kodo]

Odbor regij (Comité des régions, Committee of the Regions) svetuje Svetu EU in Evropski komisiji na področju regionalnih in lokalnih zadev ter omogoča predstavnikom regionalnih oblasti, da sodelujejo pri oblikovanju integracijske politike, tako da bo le-ta kar najbolj ustrezala potrebam regij in lokalnih skupnosti. Ima 344 članov (7 Slovencev). Sedež ima v Bruslju.

Varuh človekovih pravic[uredi | uredi kodo]

Varuh človekovih pravic (Médiateur européen, The European Ombudsman) ima nalogo zaščititi Evropejce pred nedelovanjem ali zlorabami administracije EU ustanov. Uvedel ga je Evropski parlament leta 1995, ta ga tudi izvoli za dobo petih let.

Ekonomsko socialni odbor[uredi | uredi kodo]

Ekonomsko socialni odbor (Comité économique et social européen, Economic and Social Committee) je posvetovalno telo, ki omogoča ustanovam EU, da pri pripravi odločitev ovrednotijo in upoštevajo interese različnih gospodarskih in socialnih skupin. Ima 344 članov (7 Slovencev). Na leto izda več kot 150 različnih mnenj, ki zadevajo delovanje civilnih združenj, sindikatov, gospodarskih in socialnih organizacij v Evropi. Sedež ima v Bruslju.

Evropska investicijska banka[uredi | uredi kodo]

Evropska investicijska banka (Banque européenne d'investissement, The European Investment Bank) je bila ustanovljena leta 1958 za financiranje evropskih investicijskih prizadevanj in je obenem neodvisen organ EU in banka. Postala je največja institucija na področju mednarodnih kreditov na svetu. Sedež ima v Luksemburgu.

Države članice[uredi | uredi kodo]

Evropska unija zavzema 28 držav članic in ozemlje veliko 4.336.790 km² s 501 milijonom prebivalcev (ocena 2010). Če bi naredili primerjavo, bi se pokazalo, da predstavlja Evropska unija največje gospodarstvo po BDP, sedmo največje ozemlje po površini in tretje največje prebivalstvo na svetu. Evropska unija samo sebe označuje kot družina demokratičnih evropskih držav. Meje držav članic so skupne z mejami 21-ih drugih držav.

23. julija 1952 je šest ustanovnih članic osnovalo Evropsko skupnost za premog in jeklo, ki je bila preoblikovana v Evropsko skupnost, kasneje preimenovana v Evropsko unijo. Širitev je potekala, kakor sledi:

Datum Zgodovina članstva držav Članic
25. marec 1957 Belgija, Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, ustanovne članice 6
1. januar 1973 Danska, Irska, Združeno kraljestvo 9
1. januar 1981 Grčija 10
1. januar 1985 Grenlandija izstopi po podelitvi samouprave od Danske 10
1. januar 1986 Portugalska, Španija 12
3. oktober 1990 Nemška demokratična republika pristane kot del združene Nemčije v Evropski skupnosti 12
1. januar 1995 Avstrija, Finska, Švedska 15
1. maj 2004 Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška, Slovenija 25
1. januar 2007 Bolgarija, Romunija 27
1. julij 2013 Hrvaška 28

Opombe:

Širitev Evropske unije[uredi | uredi kodo]

Proces širitve Evropske unije je bil sprožen decembra 1997 v Luksemburgu, ko je Evropski svet sprejel zgodovinsko odločitev o širitvi, s katero je opredelil proces širitve v najširšem obsegu. Vanj so vključene vse države, ki želijo pristopiti k EU. Gre za obsežen nenehno dopolnjujoč in nepretrgan proces. Vsaka država kandidatka v tem procesu napreduje s svojo hitrostjo, ki je odvisna od njene usposobljenosti za vstop. Sestavni deli procesa širitve so:

Evropska konferenca[uredi | uredi kodo]

Predstavlja večstranski okvir, ki povezuje vse države kandidatke. Je forum za razpravo o temah, ki so v skupnem interesu, kot na primer skupna zunanja in varnostna politika ter okvir za pogajanja držav članic z državami kandidatkami. Ustanovni sestanek, ki se ga je udeležilo 15 držav članic in 12 držav kandidatk, je potekal marca 1998 v Londonu. Turčija se je prvič udeležila sestanka Evropske konference novembra 2000 v Sochauxu, ko je ta forum začel delovati v celoti.

Pristopni proces[uredi | uredi kodo]

Začel se je marca 1998. Vanj je bilo vključenih trinajst držav, ki so vložile prošnje za članstvo: Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska , Malta, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Hrvaška in Turčija, sedaj pa so vanj vključene dve: Makedonija in Turčija Za države kandidatke veljajo enaka pristopna merila, ne glede na to, ali so se pogajanja o pristopu že začela ali ne. Pristopni proces je sestavljen iz pogajanj o pristopu, poglobljene predpristopne strategije, pregleda usklajenosti domače zakonodaje z evropskim pravnim redom- (screening) ter iz pregledne procedure.

Pristopna pogajanja[uredi | uredi kodo]

Določajo pogoje vključevanja vsake države kandidatke v EU. Usmerjajo se predvsem na sprejem, izvajanje in utrditev evropskega pravnega reda ter na določanje prehodnih obdobij, ki morajo biti omejena v svojem obsegu in času trajanja. Pogajanja o širitvi potekajo v obliki medvladne pristopne konference med državami članicami EU na eni in državo kandidatko na drugi strani. Na osnovi pregleda usklajenosti zakonodaje z evropskim pravnim redom, evropska komisija predlaga skupno stališče EU za vsako od 31 poglavij evropskega pravnega reda, ki ga morajo soglasno potrditi države članice EU. Rezultat uspešno končanih pogajanj je sporazum v obliki pristopne pogodbe. Slednjo morata potrditi svet EU in evropski parlament. Po podpisu pristopne pogodbe sledi ratifikacija v parlamentih držav članic ter v parlamentu države kandidatke. Pred ratifikacijo v domačem parlamentu lahko država kandidatka izvede referendum. Po končanih ratifikacijah pogodba stopi v veljavo in država postane članica EU. Marca 1998 so se na priporočilo evropske komisije začela pristopna pogajanja s šestimi državami t. i. luksemburške skupine; Ciprom, Češko, Estonijo, Madžarsko, Poljsko in Slovenijo, ki se jim je februarja 2000 pridružilo še šest držav t. i. helsinške skupine - Bolgarija, Latvija, Litva, Malta, Romunija in Slovaška. Čeprav je Turčija kandidatka za članstvo, se pogajanja še niso začela, ker država ne izpolnjuje nekaterih københavnskih meril - predvsem političnih.

Poglobljena predpristopna strategija[uredi | uredi kodo]

Namen poglobljene predpristopne strategije je pomagati državam kandidatkam pri prilagajanju domače zakonodaje evropskemu pravnemu redu. Strategija temelji na evropskih sporazumih, pristopnih partnerstvih in državnih programih za prevzem evropskega pravnega reda, na predpristopni pomoči ter odpiranju programov in agencij EU za države kandidatke. Poglobljena predpristopna strategija tako združuje vse oblike podpore EU v enoten okvir.

Evropski pridružitveni sporazum[uredi | uredi kodo]

Pravni okvir za odnos med evropsko skupnostjo ter Ciprom, Malto in Turčijo so pridružitveni sporazumi iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let, ki večinoma obravnavajo področje trgovine, z namenom vzpostaviti carinsko unijo. S Turčijo je carinska unija začela veljati že leta 1996. V nasprotju z evropskimi sporazumi ne vsebujejo političnega dialoga, ki je bil vzpostavljen kasneje na osnovi drugih dokumentov. Pridružitveni in evropski sporazumi priznavajo namero pridružitvenih držav, da postanejo članice Evropske unije. Njihov namen je bil kasneje potrjen v individualnih prošnjah za članstvo. Slovenija je svojo prošnjo za članstvo oddala 10. junija 1996.

Pristopno partnerstvo[uredi | uredi kodo]

To je odgovor na potrebo po neposredni pomoči za reševanje specifičnih potreb posameznih držav kandidatk. Pristopno partnerstvo vsake države določa jasne kratko- in srednjeročne prednostne naloge ter finančna sredstva za njihovo učinkovito izpolnjevanje. Pristopna partnerstva je evropska komisija predstavila oktobra 1999 in dopolnila februarja 2000. Vanjo je vključila predpristopno pomoč, ki je od leta 2000 na voljo v okviru treh predpristopnih programov: Phare (gradnja institucij in tesno institucionalno sodelovanje, podpora investicijam in programi integriranega regijskega razvoja), ISPA (okoljska infrastruktura in prometna infrastruktura) in SAPARD (razvoj kmetijstva in podeželja) ter v obliki sofinanciranja mednarodnih denarnih ustanov.

Državni program za prevzem evropskega pravnega reda[uredi | uredi kodo]

Evropski pravni red Acquis communautaire zajema celotno zakonodajo evropskih skupnosti, ki se je ustvarjala in novelirala zadnjih 40 let. Vključuje rimsko ustanovitveno pogodbo ter njeno nadgradnjo: enotno listino ter maastrichtsko pogodbo in amsterdamsko pogodbo, vse uredbe in direktive, ki jih sprejema svet EU, kot tudi odločbe sodišča evropskih skupnosti. Slovenija je v okviru pristopnega partnerstva marca 1998 pripravila prvi državni program za prevzem evropskega pravnega reda, v katerem so določeni roki za izpolnitev prednostnih nalog in ciljev, skupaj z navedbo potrebnih kadrovskih virov in finančnih virov. Zaradi kratkoročnega značaja prvega programa je Vlada RS v začetku leta 1999 pripravila nov srednjeročni program, ki opredeljuje naloge za obdobje od leta 1999 do konca 2002, to je bil ciljni datum katerega si je postavila Republika Slovenija, da bo pripravljena na obveze , ki izhajajo iz članstva v EU. Aprila 1999 ga je obravnaval tudi državni zbor in o njem sprejel sklepe ter stališča kot napotilo vladi pri njegovem izvajanju, dopolnjevanju in spreminjanju. Državni program ni končen dokument,saj se je dopolnjeval in spreminjal vse do vstopa Slovenije v EU. Omogočal je celovit pregled vseh nalog na zakonodajnem področju in upravnem področju ter omogočal nadzor nad njihovim izvajanjem. Je tudi eden od temeljev za pripravo rednih letnih poročil evropske komisije o napredku.

Agenda 2000[uredi | uredi kodo]

Agenda 2000 je enoten okvir , v katerem je evropska komisija julija 1997 podala širšo perspektivo razvoja EU in njenih politik, celostni vpliv širitve, mnenja o prošnjah za članstvo srednje in vzhodnoevropskih držav ter finančni okvir za obdobje 2000-2006.

Redna poročila evropske komisije[uredi | uredi kodo]

Redna poročila evropske komisije so ocena o napredku posamezne kandidatke na poti do članstva, ki so podlaga za odločitev sveta EU o začetku in nadaljnjem poteku pogajanj. Prvo poročilo je evropska komisija predstavila novembra 1998, leto dni po izdaji mnenj o prošnjah za članstvo. Sledili sta mu še dve skupini rednih poročil- leta 1999 in 2000. Redna poročila so predmet razprave med državami članicami na zasedanjih evropskega sveta.

Širitvena strategija[uredi | uredi kodo]

Širitvena strategija , ki je bila decembra 2000 potrjena na zasedanju evropskega sveta v Nici, je sinteza poročil o napredku držav kandidatk pri izpolnjevanju meril za članstvo. Vsebuje tudi aktualno predpristopno strategijo in njene prednostne naloge ter poročilo o trenutnem stanju in poteku pogajanj v prihodnje.

Jeziki Evropske unije[uredi | uredi kodo]

Jeziki Evropske unije so jeziki, ki jih govore ljudje v državah članicah Evropske unije. To je 24 uradnih jezikov. Uradni jeziki so: angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, grščina, hrvaščina, francoščina, italijanščina, irščina, litovščina, latvijščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Evropska unija. "Simboli EU". Pridobljeno dne 2008-01-09. 
  2. ^ Cybriwsky, Roman Adrian (2013). Capital Cities around the World: An Encyclopedia of Geography, History, and Culture: An Encyclopedia of Geography, History, and Culture. ABC-CLIO. ISBN 9781610692489. Brussels, the capital of Belgium, is considered to be the de facto capital of the EU 
  3. ^ "Report for Selected Country Groups and Subjects (European Union)". World Economic Outlook Database, April 2007 Edition (angleščina). International Monetary Fund. 2007. Pridobljeno dne 2007-09-15.  Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč); "Report for Selected Countries and Subjects (United States)". World Economic Outlook Database, April 2007 Edition (angleščina). Mednarodni denarni sklad. 2007. Pridobljeno dne 2007-07-15.  Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč)
  4. ^ Slovenski pravopis 2001
  5. ^ European Commission. "The EU Single Market: Fewer barriers, more opportunities". Europa web portal. Pridobljeno dne 27 September 2007. 
    "Activities of the European Union: Internal Market". Europa web portal. Pridobljeno dne 29 June 2007. 
  6. ^ "Common commercial policy". Europa Glossary. Europa web portal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 January 2009. Pridobljeno dne 6 September 2008. 
  7. ^ "Agriculture and Fisheries Council". The Council of the European Union. Pridobljeno dne 3 June 2013. 
  8. ^ "Regional Policy Inforegio". Europa web portal. Pridobljeno dne 3 June 2013. 
  9. ^ "Schengen area". Europa web portal. Pridobljeno dne 8 September 2010. 
  10. ^ Kajnč, Sabina. Lajh, Damjan. Evropska unija od A do Ž (2006) pp 17.
  11. ^ "European Union". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 3 July 2013. international organisation comprising 28 European countries and governing common economic, social, and security policies ... 
  12. ^ "European Union". The World Factbook. Central Intelligence Agency. Pridobljeno dne 12 February 2016. 
  13. ^ "European Union reaches 500 Million through Combination of Accessions, Migration and Natural Growth". Vienna Institute of Demography. Pridobljeno dne 12 February 2016. 
  14. ^ see List of countries by GDP (nominal) and List of countries by GDP (PPP). Both pages are about countries and therefore the EU is not ranked.
  15. ^ "EU collects Nobel Peace Prize in Oslo". British Broadcasting Corporation. 10 December 2012. Pridobljeno dne 3 June 2013. 
  16. ^ John McCormick (14 November 2006). The European Superpower. ISBN 978-1-4039-9846-0. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]