Pojdi na vsebino

Ludvik XIV. Francoski

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ludvik XIV.
Kralj Francije
PredhodnikLudvik XIII.
NaslednikLudvik XV.
Rojstvo5. september 1638({{padleft:1638|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…]
Château de Saint-Germain-en-Laye[3]
Smrt1. september 1715({{padleft:1715|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[2][4][…] (76 let)
Versajska palača
Poklicpolitik, zbiralec umetniških del, igralec, vladar, državnik

Ludvik XIV. (rojen kot Louis-Dieudonné), francoski kralj, * 5. september 1638, Saint-Germain-en-Laye, † 1. september 1715, Versailles.

Ludvik XIV. Francoski, znan tudi kot Ludvik Veliki (Louis le Grand) ali Sončni kralj (le Roi Soleil), je bil kralj Francije od leta 1643 do svoje smrti leta 1715. Njegova potrjena vladavina 72 let in 110 dni je najdaljša med vsemi vladarji.[5] Kot emblem dobe absolutizma v Evropi[6] zapuščina Ludvika XIV. vključuje francosko kolonialno širitev, zaključek osemdesetletne vojne, v katero so bili vpleteni tudi Habsburžani, in vpliv na slog likovne umetnosti in arhitekture v Franciji, vključno s preobrazbo palače Versailles v središče kraljeve moči in politike. Razkošen slog Ludvika XIV. je pomagal definirati francoski baročni slog umetnosti in arhitekture ter promoviral njegovo podobo absolutnega vladarja Francije v zgodnjem modernem obdobju.

Ludvik XIV je začel samostojno vladati Franciji leta 1661 po smrti svojega glavnega ministra kardinala Mazarina. Verjel je v božansko pravico kraljev in je nadaljeval delo Ludvika XIII., da bi ustvaril centralizirano državo, ki bi jo upravljala prestolnica. Ludvik XIV. je skušal odpraviti ostanke fevdalizma, ki so še vedno vztrajali v delih Francije, tako da je mnoge pripadnike plemstva prisilil, da so prebivali v njegovi razkošni versajski palači. S tem mu je uspelo pomiriti aristokracijo, od katere jih je veliko sodelovalo v uporih Fronde v času njegove mladoletnosti. V Franciji je utrdil sistem absolutne monarhije, ki je trajal do francoske revolucije.

Ludvik XIV je uveljavil enotnost vere pod vodstvom Katoliške cerkve. Njegov preklic Nanteškega edikta je odpravil pravice hugenotske protestantske manjšine in jih podvrgel valu preganjanj, s čimer so hugenote dejansko prisilili k izselitvi ali spreobrnitvi, s tem pa dejansko uničili francosko protestantsko skupnost.

Med dolgo Ludvikovo vladavino je Francija postala vodilna evropska sila in se je redno bojevala. Konflikt s Španijo je zaznamoval njegovo celotno otroštvo, medtem ko se je Ludvik med svojo osebno vladavino boril v treh velikih celinskih spopadih proti močnim tujim zavezništvom: francosko-nizozemski vojni, devetletni vojni in španski nasledstveni vojni. Poleg tega je Francija sodelovala v krajših vojnah, kot sta vojna devolucije in vojna reunionov. Vojskovanje je definiralo Ludvikovo zunanjo politiko, ki jo je gnala njegova osebna ambicija po slavi in ​​moči: »mešanica trgovine, maščevanja in pikiranja«.[7] Njegove vojne so do skrajnosti obremenile francoske vire, medtem ko se je v miru osredotočil na priprave na naslednjo vojno. Svoje diplomate je učil, da je njihova naloga ustvariti taktične in strateške prednosti za francosko vojsko.[8] Po smrti leta 1715 je Ludvik XIV. svojemu pravnuku in nasledniku Ludviku XV. zapustil močno, a od vojne utrujeno kraljestvo, ki je bilo v velikih dolgovih po vojni za špansko nasledstvo, ki je divjala od leta 1701.

Nekateri njegovi drugi pomembni dosežki vključujejo gradnjo prekopa Canal du Midi, pokroviteljstvo umetnikov in ustanovitev Francoske akademije znanosti.

Zgodnja leta

[uredi | uredi kodo]
Ludvik XIV. kot majhen otrok, neznan avtor.
Vpis krsta Ludvika XIV. v krstno matično knjigo.

Ludvik XIV. se je rodil 5. septembra 1638 v Château de Saint-Germain-en-Laye Ludviku XIII. in Ani Avstrijski. Poimenovali so ga Louis Dieudonné (Ludvik, ki ga je dal Bog)[9] in je od rojstva nosil tradicionalni naslov francoskih prestolonaslednikov: dofen (dauphin).[10] V času njegovega rojstva sta bila njegova starša poročena 23 let. Njegova mati je med letoma 1619 in 1631 štirikrat rodila mrtvorojenega otroka. Vodilni sodobniki so ga zato imeli za božji dar, njegovo rojstvo pa za božji čudež.[11]

Ludvikov odnos z materjo je bil za tisti čas nenavadno ljubeč. Sodobniki in očividci so trdili, da je kraljica ves svoj čas preživela z Ludvikom.[12] Oba sta se zelo zanimala za hrano in gledališče, zato je zelo verjetno, da je Ludvik ta zanimanja razvil skozi tesni odnos z materjo. Ta dolgotrajen in ljubeč odnos je mogoče dokazati z odlomki v Ludvikovih dnevniških zapisih, kot so:

»Narava je bila odgovorna za prve vezi, ki so me vezale na mojo mamo. Toda navezanosti, ki so nastale pozneje zaradi skupnih lastnosti duha, je veliko težje prekiniti kot tiste, ki so nastale zgolj s krvjo.«[13]

Njegova mati je bila tista, ki je Ludviku dala vero v absolutno in božansko moč njegove monarhične vladavine.[14]

V otroštvu sta zanj skrbeli guvernanti Françoise de Lansac in Marie-Catherine de Senecey. Leta 1646 je Nicolas Villeroi postal učitelj mladega kralja. Ludvik XIV. se je spoprijateljil z Villeroievimi majhnimi otroki, zlasti s Françoisom Villeroiem, in je čas preživljal med pariško kraljevo palačo in bližnjim Hotelom de Villeroy.

Manjšina in fronda

[uredi | uredi kodo]

Nasledstvo prestola

[uredi | uredi kodo]

Spomladi 1643 je kralj Ludvik XIII. slutil bližajočo se smrt in se je odločil, da bo uredil svoje zadeve za svojega štiriletnega sina Ludvika XIV. Ker ni zaupal presoji svoje španske žene, kraljice Ane, za katero se je pričakovalo, da bo postala edina regentka Francije, je kralj odredil, da bo v imenu njegovega sina odločal regentski svet z Ano na čelu.[15]

Ludvik XIII. je umrl 14. maja 1643. Kraljica Ana je 18. maja[16] s pomočjo pariškega parlamenta, sodnega organa plemičev in visoke duhovščine,[17] razveljavila oporoko svojega moža in postala edina regentka. Izgnala je moževa ministra Chavignyja in Bouthilierja ter za svojega ministra za zunanje zadeve imenovala grofa Brienna.[18] Ana je imela trdno v rokah smer verske politike, dokler njen sin ni leta 1661 postal polnoleten.

Za glavnega ministra je imenovala kardinala Mazarina in mu zaupala vsakodnevno vodenje politike. Nadaljevala je politiko svojega pokojnega moža in kardinala Richelieuja, čeprav sta jo slednja hotela odstraniti od političnih zadev, da bi si priborila absolutno oblast v Franciji in zmago v tujini za svojega sina. Ana je Mazarina zaščitila tako, da je izgnala svoja privrženca, vojvodo Beauforta in Marijo de Rohan, ki sta leta 1643 skovala zaroto proti njemu.[19]

Najboljši primer dokaza Anine zvestobe Franciji je bilo njeno ravnanje z enim od Richelieujevih mož, kanclerjem Pierrom Séguierjem. Séguier je Anno leta 1637 ostro zaslišal (kot "navadnega kriminalca", kot se je spominjala), potem ko je odkril, da je svojemu očetu v Španiji izdajala vojaške skrivnosti. Zato je bila Ana leta praktično v hišnem priporu. S tem, ko je učinkovitega Séguierja obdržala na njegovem položaju, je Ana žrtvovala lastna čustva za interese Francije in svojega sina Ludvika.

Kraljica si je prizadevala za trajen mir med katoliškimi narodi, vendar šele po francoski zmagi nad njeno rodno Španijo. Delno katoliško je usmerila tudi francosko zunanjo politiko. To je čutila Nizozemska, francoska protestantska zaveznica, ki je leta 1648 s Španijo sklenila ločeni mir.[20]

Leta 1648 sta se Ana in Mazarin uspešno pogajala o Vestfalskem miru, ki je končal tridesetletno vojno.[21] Njegovi pogoji so zagotovili nizozemsko neodvisnost od Španije, podelili nekaj avtonomije različnim nemškim knezom Svetega rimskega cesarstva in Švedski podelili sedeže v cesarskem parlamentu ter ozemlja, ki so nadzorovala ustja rek Odre, Labe in Vezere.[22] Francija je od poravnave imela največ koristi. Avstrija, ki ji je vladal habsburški cesar Ferdinand III., je Franciji odstopila vsa habsburška ozemlja in zahteve v Alzaciji ter priznala njeno dejansko suverenost nad tremi škofijami Metz, Verdun in Toul.[23] Poleg tega so številne majhne nemške državice iskale francosko zaščito, saj so se želele osvoboditi habsburške nadvlade. To je prineslo ustanovitev Renske lige leta 1658, ki je še dodatno zmanjšala cesarsko moč.

Zgodnja dejanja

[uredi | uredi kodo]

Ko se je tridesetletna vojna končala, je v Franciji izbruhnila državljanska vojna, znana kot fronda. Ta je dejansko preprečila Franciji, da bi izkoristila Vestfalski mir. Ana in Mazarin sta v veliki meri sledila politiki kardinala Richelieuja in krepila moč krone na račun plemstva in parlamentov. Ana se je bolj ukvarjala z notranjo politiko kot z zunanjimi zadevami. Bila je zelo ponosna kraljica, ki je vztrajala pri božanskih pravicah francoskega kralja.[24]

Evropa po Vestfalskem miru leta 1648.

Vse to jo je pripeljalo do tega, da je zagovarjala odločno politiko v vseh zadevah, povezanih s kraljevo avtoriteto, na način, ki je bil veliko bolj radikalen od tistega, ki ga je predlagal Mazarin. Kardinal je bil popolnoma odvisen od Anine podpore in je moral uporabiti ves svoj vpliv na kraljico, da bi ublažil nekatera njena radikalna dejanja. Ana je zaprla vsakega aristokrata ali člana parlamenta, ki je izpodbijal njeno voljo. Njen glavni cilj je bil prenesti na sina absolutno oblast v zadevah financ in pravosodja. Eden od voditeljev pariškega parlamenta, ki ga je zaprla, je umrl v zaporu.[25]

Frondeurji, politični dediči nezadovoljne fevdalne aristokracije, so si prizadevali zaščititi svoje tradicionalne fevdalne privilegije pred vse bolj centralizirano kraljevo vlado. Poleg tega so verjeli, da jim tradicionalni vpliv in oblast uzurpirajo nedavno oplemeniteni birokrati (Noblesse de Robe ali "plemstvo halje"), ki so upravljali kraljestvo in na katere se je monarhija vse bolj zanašala. To prepričanje je okrepilo nezadovoljstvo plemičev.

Leta 1648 sta Ana in Mazarin poskušala obdavčiti člane pariškega parlamenta. Člani so zavrnili pokorščino in ukazali sežgati vse prejšnje kraljeve finančne odloke. Mazarin je na vztrajanje kraljice Ane po navdušenju nad zmago Ludvika II. Condéjskega v bitki pri Lensu kot demonstracijo moči aretiral nekdanje člane parlamenta.[26] Z Aninega vidika najpomembnejša aretacija je bila aretacija Pierra Broussela, enega najpomembnejših voditeljev pariškega parlamenta.

Portret Ludvika, zmagovalca fronde, iz leta 1655. Upodobljen je kot bog Jupiter.

Ljudje v Franciji so se pritoževali nad širjenjem kraljeve oblasti, visoko stopnjo obdavčitve in zmanjšanjem avtoritete pariškega parlamenta ter drugih regionalnih predstavniških subjektov. Zaradi tega so v Parizu izbruhnili nemiri. Ana je bila pod močnim pritiskom prisiljena izpustiti Broussela. Poleg tega je v noči z 9. na 10. februar 1651, ko je bil Ludvik star dvanajst let, množica jeznih Parižanov vdrla v kraljevo palačo in zahtevala, da vidijo svojega kralja. Odpeljali so jih v kraljevo spalnico, kjer so opazovali Ludvika, ki se je pretvarjal, da spi, se pomirili in nato tiho odšli.[27] Grožnja kraljevi družini je Ano spodbudila, da je s kraljem in njegovimi dvorjani pobegnila iz Pariza.

Kmalu zatem je sklenitev Vestfalskega miru Condéjevi vojski omogočila, da se je vrnila, da bi pomagala Ludviku in njegovemu dvoru. Condéjeva družina je bila takrat blizu Ani, zato se je veliki grof strinjal, da ji bo pomagal pri poskusu obnovitve kraljeve oblasti.[28] Kraljičina vojska pod vodstvom Condéja je napadla upornike v Parizu. Upornike je vodila Anina stara prijateljica Marie de Rohan. Beaufort, ki je pobegnil iz zapora, kamor ga je Ana zaprla pet let prej, je bil vojaški vodja v Parizu pod Contijevim nadzorom. Po nekaj bitkah je bil dosežen politični kompromis. Podpisali so Rueilski mir in dvor se je vrnil v Pariz.

Na Annino žalost je bila njena delna zmaga odvisna od Condéja, ki je želel nadzorovati kraljico in uničiti Mazarinov vpliv. Condéja je sestra spodbudila, da se je obrnil proti kraljici. Potem ko je sklenila dogovor s svojo staro prijateljico Marie de Rohan, ki ji je uspelo vsiliti imenovanje Charlesa de l'Aubespinea za ministra za pravosodje, je Ana aretirala Condéja, njegovega brata Armanda de Bourbona, princa Contijskega in moža njune sestre Anne Genevieve de Bourbon, vojvodinje Longuevillske. Te razmere niso trajale dolgo in Mazarinova nepriljubljenost je privedla do ustanovitve koalicije, ki sta jo vodili Marie de Rohan in vojvodinja Longuevillska. Ta aristokratska koalicija je bila dovolj močna, da je osvobodila prince, izgnala Mazarina in kraljici Ani naložila praktično hišni pripor.

Portret Justusa van Egmonta med letoma 1649 in 1652.

Ludvik je bil priča vsem tem dogodkom, kar v veliki meri pojasni njegovo poznejše nezaupanje do Pariza in višje aristokracije.[29] »V nekem smislu se je Ludvikovo otroštvo končalo z izbruhom fronde. Ne le, da je življenje postalo negotovo in neprijetno – usoda, ki je doletela številne otroke vseh starosti – ampak je moral Ludvik zaupati svoji materi in Mazarinu politične in vojaške zadeve, ki jih ni mogel globlje razumeti.«[30] »Družinski dom je včasih postal skoraj zapor, ko je bilo treba Pariz zapustiti, ne v brezskrbnih izletih v druge gradove, temveč v ponižujočih begih.«[30] Kraljeva družina je bila na ta način dvakrat izgnana iz Pariza, enkrat pa sta bila Ludvik XIV. in Ana aretirana v kraljevi palači v Parizu. Leta fronde so v Ludvika zasadila sovraštvo do Pariza in posledično odločenost, da se čim prej izselijo iz starodavne prestolnice in se nikoli več ne vrnejo.[31]

Takoj, ko se je končala prva fronda (Fronde parlementaire, 1648–1649), se je začela druga (Fronde des princes, 1650–1653). Za razliko od prve so to drugo fazo upora višjega razreda zaznamovale zgodbe o umazanih spletkah in polovičarskem vojskovanju. Za aristokracijo je ta upor predstavljal protest za spremembo njihovega političnega statusa iz vazalov v dvorjane. Vodili so ga najvišji francoski plemiči, med njimi Ludvikov stric Gaston, vojvoda Orléanski, in sestrična Ana Marija Ludovika Orléanska, vojvodinja Montpensierska, znana kot la Grande Mademoiselle. Uprli so se tudi krvni knezi, kot so Condé, njegov brat Armand Bourbonski, princ Contijski, in njuna sestra vojvodinja Longuevillska, vojvode legitimnega kraljevega porekla, kot sta Henrik, vojvoda Longuevillski, in François, vojvoda Beaufortski. V tej skupini so bili tudi tako imenovani "tuji princi", kot so Frédéric Maurice, vojvoda Bouillonski, njegov brat maršal Turenne in Marie de Rohan, vojvodinja Chevreuseja, ter potomci najstarejših francoskih družin, kot je François de La Rochefoucauld.

Kraljica Ana je igrala najpomembnejšo vlogo pri porazu fronde, saj je želela prenesti absolutno oblast na svojega sina. Poleg tega večina knezov ni hotela imeti opravka z Mazarinom, ki je za več let odšel v izgnanstvo. Frondeurji so trdili, da delujejo v Ludvikovem imenu in v njegovem dejanskem interesu, s tem pa proti njegovi materi in Mazarinu.

Kraljica Ana je imela zelo tesen odnos s kardinalom in mnogi opazovalci so verjeli, da je Mazarin postal Ludvikov očim s tajno poroko s kraljico Ano.[32] Vendar pa sta Ludvikova polnoletnost in kasnejše kronanje Frondeurjem odvzela izgovor za upor. Fronda je tako postopoma izgubljala zagon in se končala leta 1653, ko se je Mazarin zmagoslavno vrnil iz izgnanstva. Od takrat do svoje smrti je bil Mazarin odgovoren za zunanjo in finančno politiko brez konstantnega Aninega nadzora, saj ni bila več regentka.[33]

V tem obdobju se je Ludvik zaljubil v Mazarinovo nečakinjo Marie Mancini, toda Ana in Mazarin sta kraljevo zaljubljenost končala tako, da sta Mancinijevo poslala stran od dvora, da bi se poročila v Italiji. Čeprav je bil Mazarin morda za kratek čas v skušnjavi, da bi svojo nečakinjo poročil s francoskim kraljem, je kraljica Ana temu absolutno nasprotovala. Svojega sina je želela poročiti s hčerko svojega brata, Filipa IV. Španskega, tako iz dinastičnih kot političnih razlogov. Mazarin je kmalu podprl kraljičino stališče, ker je vedel, da je njena podpora njegovi moči in njegovi zunanji politiki odvisna od sklenitve miru s Španijo z močnega položaja in od španske poroke. Poleg tega Mazarinovi odnosi z Marie Mancini niso bili dobri in ji ni zaupal, da bi podprla njegova stališča. Vse Ludvikove solze in njegove prošnje matere niso prepričale, da bi si premislila. Španska poroka je bila zelo pomembna zaradi svoje vloge ob koncu vojne med Francijo in Španijo, saj bi številne zahteve in cilji Ludvikove zunanje politike za naslednjih 50 let temeljili na tej poroki. Obenem pa bi prav s to poroko španski prestol končno pripadal vladarski hiši Bourbonov.[34]

Osebna vladavina in reforme

[uredi | uredi kodo]

Odraslost in zgodnje reforme

[uredi | uredi kodo]
Kraljevi monogram.

Ludvik XIV je bil 7. septembra 1651 razglašen za polnoletnega. Po Mazarinovi smrti marca 1661 je Ludvik osebno prevzel vajeti vlade in presenetil svoj dvor z izjavo, da bo vladal brez glavnega ministra:

»Do tega trenutka sem z veseljem zaupal vodenje svojih zadev pokojnemu kardinalu. Zdaj je čas, da jih vodim sam. Vi [tajniki in ministri] mi boste pomagali s svojimi nasveti, ko jih bom prosil. Prosim in vam ukazujem, da ne zapečatite nobenih ukazov, razen na moj ukaz ... Ukazujem vam, da ne podpisujete ničesar, niti potnega lista ... brez mojega ukaza; da mi vsak dan osebno odgovarjate in da ne dajete prednosti nikomur.«[35]

Izkoristil je široko javno hrepenenje po miru in redu po desetletjih zunanjih in državljanskih sporov in kot mladi kralj utrdil osrednjo politično oblast na račun fevdalne aristokracije. Zgodovinar Chateaubriand je hvalil njegovo sposobnost izbiranja in spodbujanja nadarjenih ljudi in zapisal: »Iz Ludvikove grobnice se sliši glas genijev vseh vrst.«[36]

Ludvik je svojo vladavino začel z upravnimi in fiskalnimi reformami. Leta 1661 je bila zakladnica na robu bankrota. Da bi popravil situacijo, je Ludvik leta 1665 za generalnega nadzornika financ izbral Jean-Baptista Colberta. Vendar je moral Ludvik najprej nevtralizirati Nicolasa Fouqueta, mogočnega nadzornika financ. Čeprav se Fouquetove finančne indiskrecije niso bistveno razlikovale od Mazarinovih pred njim ali Colbertovih po njem, je njegova ambicija Ludvika skrbela. Kralja je bogato gostil v razkošnem gradu Vaux-le-Vicomte in se bahal z bogastvom, ki bi ga težko nabral brez poneverbe vladnih sredstev.

Zdele se je, da si Fouquet želi naslediti Mazarina in Richelieuja na oblasti, zato je indiskretno kupil in zasebno utrdil oddaljeni otok Belle Île. Ta dejanja so zapečatila njegovo usodo. Fouqueta so obtožili poneverbe. Parlament ga je spoznal za krivega in obsodil na izgnanstvo, Ludvik pa je končno kazen spremenil v dosmrtno ječo.

Člani Francoske akademije znanosti z Ludvikom leta 1667. V ozadju nov pariški observatorij.

Fouquetov padec je Colbertu dal proste roke pri zmanjševanju državnega dolga z učinkovitejšim obdavčenjem. Glavni davki so vključevali aides in douanes (v obeh primerih gre za carino), gabelle (davek na sol) in taille (zemljiški davek). Taille se je sprva znižal, nekatere pogodbe o pobiranju davkov pa so bile prodane na dražbi, namesto da bi bile zasebno prodane peščici privilegirancev. Finančni uradniki so morali voditi redne račune, revidirati popise in odpravljati nepooblaščene izjeme: do leta 1661 je kralju pripadlo le 10 odstotkov dohodka iz kraljeve domene. Reforma nadvladala interesne skupine: taille so pobirali kronski uradniki, ki so si svoj položaj kupili po visoki ceni, kaznovanje zlorab pa je nujno znižalo vrednost nakupa. Kljub temu je Colbert dosegel odlične rezultate, saj se je primanjkljaj iz leta 1661 do leta 1666 spremenil v presežek, obresti na dolg pa so se zmanjšale z 52 milijonov na 24 milijonov livrov. Davek se je leta 1661 zmanjšal na 42 milijonov, leta 1665 pa na 35 milijonov, prihodki od posrednih davkov pa so se povečali z 26 milijonov na 55 milijonov. Prihodki kraljeve domene so se z 80.000 livrov leta 1661 povečali na 5,5 milijona leta 1671. Leta 1661 so prihodki znašali 26 milijonov britanskih funtov, od tega je 10 milijonov šlo v državno blagajno. Odhodki so znašali približno 18 milijonov funtov, kar je pustilo primanjkljaj v višini 8 milijonov. Leta 1667 so se neto prihodki povečali na 20 milijonov funtov, medtem ko so se odhodki zmanjšali na 11 milijonov, kar je predstavljalo presežek v višini 9 milijonov funtov.

Gravura Ludvika XIV.

Denar je bil bistven za reorganizacijo in povečanje vojske, prenovo Versaillesa in rastočo civilno upravo. Finance so bile vedno slabost francoske monarhije: pobiranje davkov je bilo drago in neučinkovito, neposredni davki so se zmanjševali, ko so prehajali skozi roke številnih vmesnih uradnikov, posredne davke pa so pobirali zasebni izvajalci, imenovani davčni kmetje, ki so ustvarjali lep dobiček.

Glavna gospodarska slabost je izhajala iz starega dogovora med francosko krono in plemstvom: kralj je lahko brez soglasja zvišal davke narodu, če je le oprostil plemstvo. Neposredne davke so plačevali le "neprivilegirani" razredi, kar je pomenilo le kmete, saj si je večina meščanov na tak ali drugačen način prisvojila oprostitve. Sistem je celotno breme državnih stroškov prevalil na revne in nemočne. Po letu 1700 je bil kralj s podporo pobožne druge žene Madame de Maintenon odločen, da spremeni svojo fiskalno politiko. Čeprav je bil Ludvik pripravljen obdavčiti plemiče, se je bal političnih koncesij, ki bi jih zahtevali v zameno. Šele proti koncu svoje vladavine je v skrajni vojni stiski prvič v francoski zgodovini uvedel neposredne davke za aristokracijo. To je bil korak k enakosti pred zakonom in k zdravim javnim financam, čeprav so ga predvidljivo zmanjšale koncesije in oprostitve, ki so si jih z vztrajnimi prizadevanji priborili plemiči in meščani.[37]

Ludvik in Colbert sta imela tudi obsežne načrte za rast francoske trgovine in obrtništva. Colbertova merkantilistična administracija je ustanovila nove industrije in spodbujala proizvajalce in izumitelje, kot so lyonski proizvajalci svile in manufaktura tapiserij Gobelins. V Francijo je povabil proizvajalce in obrtnike z vse Evrope, kot so muranski steklarji, švedski železarji in nizozemski ladjedelničarji. Njegov cilj je bil zmanjšati uvoz, hkrati pa povečati francoski izvoz, s čimer bi zmanjšal neto odliv plemenitih kovin iz Francije.

Ludvik je prek Michela le Tellierja in njegovega sina Françoisa-Michela le Tellierja, naslednjega markiza de Louvois, uvedel reforme vojaške uprave. Pomagale so zajeziti neodvisnega duha plemstva in jim vsiliti red na dvoru in v vojski. Tako so minili časi, ko so generali zavlačevali vojno na mejah, se prepirali o prednostih in ignorirali ukaze prestolnice ter širšo strateško sliko, pri čemer je stara vojaška aristokracija (noblesse d'épée, plemstvo meča) monopolizirala višje vojaške položaje in višje čine. Louvois je moderniziral vojsko in jo reorganiziral v profesionalno, disciplinirano in dobro izurjeno silo. Bil je predan materialni blaginji in morali vojakov ter je celo poskušal voditi vojne kampanje.

Odnosi z glavnimi kolonijami

[uredi | uredi kodo]

Ludvikove pravne reforme so bile uzakonjene z njegovimi številnimi Velikimi odloki. Pred tem je bila Francija mozaik pravnih sistemov s toliko tradicionalnimi pravnimi režimi, kot je bilo provinc, in dvema sočasno obstoječama pravnima sistemoma – običajnim pravom na severu in rimskim civilnim pravom na jugu.[38] Veliki odlok o civilnem postopku iz leta 1667, Ludvikov zakonik (Code Louis), je bil obsežen pravni zakonik, ki je uvedel enotno ureditev civilnega postopka po vsem kraljestvu. Med drugim je predpisoval krstne, poročne in mrliške zapise v državnih registrih, ne pa v cerkvenih, in strogo urejal pravico parlamentov do ugovorov.[39] Ludvikov zakonik je kasneje postal osnova za Napoleonov zakonik, ki je nato navdihnil številne sodobne pravne zakonike.

Poznejše vladanje

[uredi | uredi kodo]

Kralj je posegal v vsakdanje življenje navadnih ljudi, kar je bilo prej nepredstavljivo. Zdaj so imeli natančno predpisane obleke, plače, vedenje in verovanje. Moč Ludvika XIV. je postala tako rekoč absolutna. Države ni več delil z vrhovnim sodiščem, plemiči ali protestanti. To povejo tudi besede, ki mu jih pripisujejo: »L'etat, c'est moi« - »Država, to sem jaz.«

Ludvika XIV. so poimenovali Sončni kralj (fr. Le Roi Soleil). Vzdevek dolguje vlogi Sonca, ki jo je igral pri petnajstih letih v Baletu noči, kjer je na glavi nosil ogromno masko sonca. V času njegovih sodobnikov ni bilo nenavadno, da so se kralji ukvarjali z baletom. Med drugim je v njih rad plesal njegov oče Ludvik XIII.[40]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Encyclopédie Larousse en ligne
  2. 1 2 Erlanger P. Encyclopædia Britannica
  3. ↑ https://www.chateauversailles.fr/decouvrir/histoire/grands-personnages/louis-xiv
  4. ↑ RKDartists
  5. ↑ »Louis XIV«. MSN Encarta. 28. oktober 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. januarja 2008. Pridobljeno 15. marca 2025.
  6. ↑ Spielvogel 2016, stran 419.
  7. ↑ Nathan 1993, strani 633–649.
  8. ↑ Nathan 1993, stran 633.
  9. ↑ Bremond, Henri (1908). La Provence mystique au XVIIe siècle: Antoine Yvan et Madeleine Martin. Pariz: Plon-Nourrit. str. 381-382.
  10. ↑ Bluche 1990, stran 11.
  11. ↑ Barentine 2016, stran 129.
  12. ↑ Panhuysen 2016, stran 26.
  13. ↑ Fraser 2006, strani 14–16.
  14. ↑ Petitfils 2002, strani 30–40.
  15. ↑ Reinhardt 2016, stran 20.
  16. ↑ Kleinman 1985, stran 145.
  17. ↑ Bély 2001, stran 57.
  18. ↑ Sonnino 1998, strani 217–218.
  19. ↑ Petitfils 2002, strani 34–37.
  20. ↑ Petitfils 2002, strani 29–36.
  21. ↑ Beem 2018, stran 83.
  22. ↑ Barentine 2016, stran 131.
  23. ↑ Dvornik 1962, stran 456.
  24. ↑ Kleinman 1985.
  25. ↑ Petitfils 2002, strani 70–75.
  26. ↑ Petitfils 2002, strani 80–85.
  27. ↑ Blanning 2008, stran 306.
  28. ↑ Petitfils 2002, strani 84–87.
  29. ↑ Petitfils 2002, strani 88–90, 91–98.
  30. 1 2 Hatton 1972, stran 22.
  31. ↑ Hatton 1972, stran 31.
  32. ↑ Hatton 1972, stran 18.
  33. ↑ Petitfils 2002, strani 148–150.
  34. ↑ Bluche 1990, strani 128–129.
  35. ↑ »Absolutism«. Louis XIV - the Sun King. Pridobljeno 25. novembra 2025.
  36. ↑ Dunlop 2000, stran xii.
  37. ↑ Petitfils 2002, strani 250–253, 254–260.
  38. ↑ Merryman 2007.
  39. ↑ Antoine 1989, stran 33.
  40. ↑ Morus (1961): Zgodovina seksualnosti, Cankarjeva založba, Ljubljana, str 207-208.

Citirana dela

[uredi | uredi kodo]
  • Barentine, John C. (2016). Uncharted Constellations: Asterisms, Single-Source and Rebrands. Springer Publishing. ISBN 978-3-3192-7619-9.
  • Bluche, François (1990). Louis XIV. Translated by Greengrass, Mark. New York: Franklin Watts. stran 11. ISBN 978-0-5311-5112-9.
  • Fraser, Antonia (2006). Love and Louis XIV: The Women in the Life of the Sun King. New York: Random House, Inc. ISBN 978-1-4000-3374-4.
  • Nathan, James (jesen 1993). "Force, Order, and Diplomacy in the Age of Louis XIV". Virginia Quarterly Review. 69 (4). Charlottesville: University of Virginia.
  • Panhuysen, Luc (2016). Oranje tegen de Zonnekoning: De strijd van Willem III en Lodewijk XIV om Europa (in Dutch). Atlas Contact. ISBN 978-9-0450-2329-8.
  • Petitfils, Jean-Christian (2002). Louis XIV (v francoščini). Paris: Perrin. OCLC 423881843.
  • Spielvogel, Jackson J. (2016). Western Civilization: A Brief History, Volume I: To 1715. Cengage Learning. ISBN 978-1-3058-8842-5.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ludvik_XIV._Francoski&oldid=6554395«