Ludvik XIV. Francoski

Ludvik XIV.
Kralj Francije
Predhodnik	Ludvik XIII.
Naslednik	Ludvik XV.
Rojstvo	5. september 1638({{padleft:1638|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[…] Château de Saint-Germain-en-Laye
Smrt	1. september 1715({{padleft:1715|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[…] (76 let) Versajska palača

Ludvik XIV. (rojen kot Louis-Dieudonné), francoski kralj, * 5. september 1638, Saint-Germain-en-Laye, † 1. september 1715, Versailles.

Ludvik XIV. Francoski, znan tudi kot Ludvik Veliki (Louis le Grand) ali Sončni kralj (le Roi Soleil), je bil kralj Francije od leta 1643 do svoje smrti leta 1715. Njegova potrjena vladavina 72 let in 110 dni je najdaljša med vsemi vladarji. Kot emblem dobe absolutizma v Evropi zapuščina Ludvika XIV. vključuje francosko kolonialno širitev, zaključek osemdesetletne vojne, v katero so bili vpleteni tudi Habsburžani, in vpliv na slog likovne umetnosti in arhitekture v Franciji, vključno s preobrazbo palače Versailles v središče kraljeve moči in politike. Razkošen slog Ludvika XIV. je pomagal definirati francoski baročni slog umetnosti in arhitekture ter promoviral njegovo podobo absolutnega vladarja Francije v zgodnjem modernem obdobju.

Ludvik XIV je začel samostojno vladati Franciji leta 1661 po smrti svojega glavnega ministra kardinala Mazarina. Verjel je v božansko pravico kraljev in je nadaljeval delo Ludvika XIII., da bi ustvaril centralizirano državo, ki bi jo upravljala prestolnica. Ludvik XIV. je skušal odpraviti ostanke fevdalizma, ki so še vedno vztrajali v delih Francije, tako da je mnoge pripadnike plemstva prisilil, da so prebivali v njegovi razkošni versajski palači. S tem mu je uspelo pomiriti aristokracijo, od katere jih je veliko sodelovalo v uporih Fronde v času njegove mladoletnosti. V Franciji je utrdil sistem absolutne monarhije, ki je trajal do francoske revolucije.

Ludvik XIV je uveljavil enotnost vere pod vodstvom Katoliške cerkve. Njegov preklic Nanteškega edikta je odpravil pravice hugenotske protestantske manjšine in jih podvrgel valu preganjanj, s čimer so hugenote dejansko prisilili k izselitvi ali spreobrnitvi, s tem pa dejansko uničili francosko protestantsko skupnost.

Med dolgo Ludvikovo vladavino je Francija postala vodilna evropska sila in se je redno bojevala. Konflikt s Španijo je zaznamoval njegovo celotno otroštvo, medtem ko se je Ludvik med svojo osebno vladavino boril v treh velikih celinskih spopadih proti močnim tujim zavezništvom: francosko-nizozemski vojni, devetletni vojni in španski nasledstveni vojni. Poleg tega je Francija sodelovala v krajših vojnah, kot sta vojna devolucije in vojna reunionov. Vojskovanje je definiralo Ludvikovo zunanjo politiko, ki jo je gnala njegova osebna ambicija po slavi in ​​moči: »mešanica trgovine, maščevanja in pikiranja«. Njegove vojne so do skrajnosti obremenile francoske vire, medtem ko se je v miru osredotočil na priprave na naslednjo vojno. Svoje diplomate je učil, da je njihova naloga ustvariti taktične in strateške prednosti za francosko vojsko. Po smrti leta 1715 je Ludvik XIV. svojemu pravnuku in nasledniku Ludviku XV. zapustil močno, a od vojne utrujeno kraljestvo, ki je bilo v velikih dolgovih po vojni za špansko nasledstvo, ki je divjala od leta 1701.

Nekateri njegovi drugi pomembni dosežki vključujejo gradnjo prekopa Canal du Midi, pokroviteljstvo umetnikov in ustanovitev Francoske akademije znanosti.

Zgodnja leta

Ludvik XIV. kot majhen otrok, neznan avtor.

Krstni zapis iz leta 1638.

Ludvik XIV. se je rodil 5. septembra 1638 v Château de Saint-Germain-en-Laye Ludviku XIII. in Ani Avstrijski. Poimenovali so ga Louis Dieudonné (Ludvik, ki ga je dal Bog) in je od rojstva nosil tradicionalni naslov francoskih prestolonaslednikov: dofen (dauphin). V času njegovega rojstva sta bila njegova starša poročena 23 let. Njegova mati je med letoma 1619 in 1631 štirikrat rodila mrtvorojenega otroka. Vodilni sodobniki so ga zato imeli za božji dar, njegovo rojstvo pa za božji čudež.

Ludvikov odnos z materjo je bil za tisti čas nenavadno ljubeč. Sodobniki in očividci so trdili, da je kraljica ves svoj čas preživela z Ludvikom. Oba sta se zelo zanimala za hrano in gledališče, zato je zelo verjetno, da je Ludvik ta zanimanja razvil skozi tesni odnos z materjo. Ta dolgotrajen in ljubeč odnos je mogoče dokazati z odlomki v Ludvikovih dnevniških zapisih, kot so:

»Narava je bila odgovorna za prve vezi, ki so me vezale na mojo mamo. Toda navezanosti, ki so nastale pozneje zaradi skupnih lastnosti duha, je veliko težje prekiniti kot tiste, ki so nastale zgolj s krvjo.«

Njegova mati je bila tista, ki je Ludviku dala vero v absolutno in božansko moč njegove monarhične vladavine.

V otroštvu sta zanj skrbeli guvernanti Françoise de Lansac in Marie-Catherine de Senecey. Leta 1646 je Nicolas Villeroi postal učitelj mladega kralja. Ludvik XIV. se je spoprijateljil z Villeroievimi majhnimi otroki, zlasti s Françoisom Villeroiem, in je čas preživljal med pariško kraljevo palačo in bližnjim Hotelom de Villeroy.

Francija pred nastopom vladavine Ludvika XIV.

Po frondi je kardinal Mazarin, ki je vladal namesto mladega Ludvika XIV., prisilil Španijo, da je podpisala pirenejski mir (1659). Francija je s tem mirom pridobila nekaj ozemlja na jugu, trdno mejo v Pirenejih in ženitno pogodbo med Ludvikom XIV. in najstarejšo hčerko španskega kralja (Filipa IV. Španskega).

Po Mazarinovi smrti (1661) je prišel na oblast Ludvik XIV. ter nadaljeval absolutistično politiko svojih predhodnikov. Obnovil je vladarske predpravice, odpravil položaj prvega ministra, visoko plemstvo je zadolžil za razne službe na dvoru ali pa mu je dajal denarne podpore, tako da je postalo popolnoma odvisno od njegove milosti, ter utrjeval svoj položaj kralja po božji pravici, sončnega kralja. Škof Bossuet je v Razpravi o svetovni zgodovini in v spisu Politika, teoretično upravičil in utemeljil veljavnost božanskega poslanstva sončnega kralja.

Popolna vladavina Ludvika XIV.

Po t. i. frondi je bilo v Franciji naslednje stoletje zelo malo uporov. Nobenega med plemiči, le en protestantski in nekaj kmečkih uporov. Namesto tega je kralj spodbujal vero v svoj polbožanski položaj. Večina monarhov celinske Evrope je imela Ludvika za mojstra vladarskih veščin. Vendar tudi Ludvikova vladavina ni bila popolna. Za bliščem in državniškimi uspehi so se skrivali problemi v notranji strukturi države, duhovna nesvoboda, razmajane državne finance in nazadovanje v gospodarstvu. Ob gradnji palače v Versaillesu je postala zelo očitna Ludvikova moč, ki se je kazala tudi v pravilih vedenja in življenja na dvoru. Ludvik je zopet vpeljal intendante ter z njimi okrepil civilno oblast. Zdaj je lahko kralj posegal v vsakdanje življenje navadnih ljudi. Kaj takega je bilo prej nepredstavljivo. Zdaj so imeli natančno predpisane obleke, plače, vedenje in verovanje. Moč Ludvika XIV. je postala tako rekoč absolutna. Države ni več delil z vrhovnim sodiščem, plemiči ali protestanti. To povejo tudi besede, ki mu jih pripisujejo: »L'etat, c'est moi« - »Država, to sem jaz.«

Vojaški absolutizem

Absolutizem je bil najbolj viden v vojaških zadevah. Ludvik XIV. je veliko raziskoval. Vsakič si je Francija močneje utrdila meje in se bolj zavarovala pred tujimi vpadi. Toda za to je bila potrebna vedno večja armada.

Izvor vzdevka

Ludvika XIV. so poimenovali Sončni kralj (fr. Le Roi Soleil). Vzdevek dolguje vlogi Sonca, ki jo je igral pri petnajstih letih v Baletu noči, kjer je na glavi nosil ogromno masko sonca. V času njegovih sodobnikov ni bilo nenavadno, da so se kralji ukvarjali z baletom. Med drugim je v njih rad plesal njegov oče Ludvik XIII.

Glej tudi

• Seznam najdlje vladajočih monarhov vseh časov

Sklici

Citirana dela

• Barentine, John C. (2016). Uncharted Constellations: Asterisms, Single-Source and Rebrands. Springer Publishing. ISBN 978-3-3192-7619-9.
• Bluche, François (1990). Louis XIV. Translated by Greengrass, Mark. New York: Franklin Watts. stran 11. ISBN 978-0-5311-5112-9.
• Fraser, Antonia (2006). Love and Louis XIV: The Women in the Life of the Sun King. New York: Random House, Inc. ISBN 978-1-4000-3374-4.
• Nathan, James (jesen 1993). "Force, Order, and Diplomacy in the Age of Louis XIV". Virginia Quarterly Review. 69 (4). Charlottesville: University of Virginia.
• Panhuysen, Luc (2016). Oranje tegen de Zonnekoning: De strijd van Willem III en Lodewijk XIV om Europa (in Dutch). Atlas Contact. ISBN 978-9-0450-2329-8.
• Petitfils, Jean-Christian (2002). Louis XIV (v francoščini). Paris: Perrin. OCLC 423881843.
• Spielvogel, Jackson J. (2016). Western Civilization: A Brief History, Volume I: To 1715. Cengage Learning. ISBN 978-1-3058-8842-5.

Viri

• Človek in čas - Absolutizem - Napoleonova doba; Založba Mladinska knjiga
• Ilustrirana zgodovina sveta; Cankarjeva založba
• Zgodovina v slikah; Državna založba Slovenije