Ludvik XIV. Francoski
| Ludvik XIV. Francoski | |
|---|---|
 |
|
| Rojstvo | 5. september 1638[1][2][3] Château de Saint-Germain-en-Laye[d] |
| Smrt | 1. september 1715[1] (76 let) Versajska palača |
| Državljanstvo |  Francija |
| Poklic | politik |
| Podpis |  |
Ludvik XIV., francoski kralj, * 5. september 1638, Saint-Germain-en-Laye, † 1. september 1715, Versailles.
Ludvik XIV., imenovan tudi Sončni kralj, je vladal kot kralj Francije in kralj Navare od 14. maja 1643 do svoje smrti.
Vsebina
Francija pred Ludvikom XIV.[uredi | uredi kodo]
Po frondi je kardinal Mazarin, ki je vladal namesto mladega Ludvika XIV., prisilil Španijo, da je podpisala pirenejski mir (1659). Francija je s tem mirom pridobila nekaj ozemlja na jugu, trdno mejo v Pirenejih in ženitno pogodbo med Ludvikom XIV. in najstarejšo hčerko španskega kralja Filipa IV
Ludvik XIV. pride na oblast[uredi | uredi kodo]
Po Mazarinovi smrti (1661) je prišel na oblast Ludvik XIV. ter nadaljeval absolutistično politiko svojih predhodnikov. Obnovil je vladarske predpravice, odpravil položaj prvega ministra, visoko plemstvo je zadolžil za razne službe na dvoru ali pa mu je dajal denarne podpore, tako da je postalo popolnoma odvisno od njegove milosti, ter utrjeval svoj položaj kralja po božji pravici, sončnega kralja. Škof Bossuet je v Razpravi o svetovni zgodovini in v spisu Politika, teoretično upravičil in utemeljil veljavnost božanskega poslanstva sončnega kralja.
Popolna vladavina Ludvika XIV.[uredi | uredi kodo]
Po t. i. frondi je bilo v Franciji naslednje stoletje zelo malo uporov. Nobenega med plemiči, le en protestantski in nekaj kmečkih uporov. Namesto tega je kralj spodbujal vero v svoj polbožanski položaj. Večina monarhov celinske Evrope je imela Ludvika za mojstra vladarskih veščin. Vendar tudi Ludvikova vladavina ni bila popolna. Za bliščem in državniškimi uspehi so se skrivali problemi v notranji strukturi države, duhovna nesvoboda, razmajane državne finance in nazadovanje v gospodarstvu. Ob gradnji palače v Versaillesu je postala zelo očitna Ludvikova moč, ki se je kazala tudi v pravilih vedenja in življenja na dvoru. Ludvik je zopet vpeljal intendante ter z njimi okrepil civilno oblast. Zdaj je lahko kralj posegal v vsakdanje življenje navadnih ljudi. Kaj takega je bilo prej nepredstavljivo. Zdaj so imeli natančno predpisane obleke, plače, vedenje in verovanje. Moč Ludvika XIV. je postala tako rekoč absolutna. Države ni več delil z vrhovnim sodiščem, plemiči ali protestanti. To povejo tudi besede, ki mu jih pripisujejo: »L'etat, c'est moi« - »Država, to sem jaz.«
Vojaški absolutizem[uredi | uredi kodo]
Absolutizem je bil najbolj viden v vojaških zadevah. Ludvik XIV. je veliko raziskoval. Vsakič si je Francija močneje utrdila meje in se bolj zavarovala pred tujimi vpadi. Toda za to je bila potrebna vedno večja armada.
Izvor vzdevka[uredi | uredi kodo]
Ludvika XIV. so poimenovali Sončni kralj (fr. Le Roi Soleil). Vzdevek dolguje vlogi Sonca, ki jo je igral pri petnajstih letih v Baletu noči, kjer je na glavi nosil ogromno masko sonca. V času njegovih sodobnikov ni bilo nenavadno, da so se kralji ukvarjali z baletom. Med drugim je v njih rad plesal njegov oče Ludvik XIII.[4]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ^ 1,0 1,1 Record #118816829 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- ^ Encyclopédie Larousse en ligne
- ^ Record #11913463s // katalog BnF
- ^ Morus (1961): Zgodovina seksualnosti, Cankarjeva založba, Ljubljana, str 207-208.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Človek in čas - Absolutizem - Napoleonova doba; Založba Mladinska knjiga
- Ilustrirana zgodovina sveta; Cankarjeva založba
- Zgodovina v slikah; Državna založba Slovenije
