Skopje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Skopje

Скопје
Град Скопјe (Grad Skopje)
Skopje
Skopje
Zastava Skopje
Zastava
Grb Skopje
Grb
Skopje se nahaja v Severna Makedonija
Skopje
Skopje
Geografski položaj v Severni Makedoniji
Koordinati: 42°0′N 21°26′E / 42.000°N 21.433°E / 42.000; 21.433Koordinati: 42°0′N 21°26′E / 42.000°N 21.433°E / 42.000; 21.433
DržavaSeverna Makedonija
RegijaSkopje
ObčinaVeliko Skopje
Upravljanje
 • ŽupanDanela Arsovska[1]
Površina
 • Mesto571,46 km2
 • Urbano
225,00 km2
 • Metropolitansko obm.
1.854,00 km2
Nadm. višina
240 m
Prebivalstvo
 (2021)[2]
 • Mesto526.502
 • Gostota920 preb./km2
 • Urbano
488.103
 • Urbana gostota2.200 preb,/km2
 • Metropolitansko obm.
607.007
 • Metropolitanska gostota330 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
Poštna številka
1000
Omrežna skupina+389 02
Spletna stran[www.skopje.gov.mk www.skopje.gov.mk]

Skopje (makedonsko Скопје, albansko Shkup, romsko Skopiye; turško Üsküp; srbohrvaško Skoplje/Скопље) je glavno mesto republike Severne Makedonije. Je politično, ekonomsko in kulturno središče Severne Makedonije z okoli 500.000 prebivalci (mesto z okolico šteje 600-700.000 ljudi) in glavno središče kovinsko-predelovalne, kemijske, lesne, tekstilne in kožne industrije.

Ime[uredi | uredi kodo]

Srbske enote, ki nadzorujejo preimenovanje mesta iz "Üsküb" v "Skoplje" po srbski aneksiji Vardarske Makedonije leta 1912

Ime mesta izhaja iz Scupi, kar je bilo ime zgodnje peonske [3] naselbine (kasneje prestolnice Dardanije in pozneje rimske kolonije) v bližini. Pomen tega imena ni znan,[4][5] vendar obstaja hipoteza, da izhaja iz grškega ἐπίσκοπος, (lit. "opazovalec"), ki se nanaša na položaj na visokem mestu, iz katerega je celo mesto bilo mogoče opazovati.[6]

Po antiki so Scupi naselili različni ljudje, zato je bilo njegovo ime večkrat prevedeno v več jezikov. V slovansko obliko je bilo sprejeto po protoalbanskih fonetičnih pravilih.[7] Tako je Scupi za Turke postal Skopje,[8] kasneje pa Üsküb (osmansko turško: اسكوب). To ime je bilo prilagojeno v zahodnih jezikih v Uskub ali Uskup in ti dve oznaki sta bili v zahodnem svetu uporabljeni do leta 1912. Nekateri zahodni viri navajajo tudi Scopia in Skopia.[9] Scopia je pravzaprav ime mesta v aromunščini.[10] Danes lokalno albansko prebivalstvo imenuje mesto Shkup in Shkupi, pri čemer je slednja dokončna oblika.[11]

Ko je bila Vardarska Makedonija leta 1912 priključena Kraljevini Srbiji, je mesto uradno postalo "Skoplje" (srbska cirilica Скопље) in to ime so prevzeli številni jeziki. Zaradi lokalne izgovorjave se je ime mesta po drugi svetovni vojni, ko je standardna makedonščina postala uradni jezik nove Socialistične republike Makedonije, sčasoma črkovalo kot "Skopje" (makedonsko Скопје).

Geografija[uredi | uredi kodo]

Skopje je na severu države, v središču Balkanskega polotoka in na pol poti med Beogradom in Atenami. Mesto je bilo zgrajeno v Skopski dolini, usmerjeno na os zahod–vzhod, ob toku reke Vardar, ki se v Grčiji izliva v Egejsko morje. Dolina je široka približno 20 kilometrov in je omejena z več gorskimi verigami na severu in jugu. Ta območja omejujejo urbano širitev Skopja, ki se razteza vzdolž Vardarja in Serave, majhne reke, ki prihaja s severa. V svojih administrativnih mejah se mesto Skopje razteza na več kot 33 kilometrov, vendar je široko le 10 kilometrov.

Pokrajina Skopske doline, pri Bardovcih.

Skopje leži na nadmorski višini približno 245 m in obsega 571,46 km². Urbanizirano območje obsega le 337 km². Skopje v svojih administrativnih mejah obsega številne vasi in druga naselja, vključno: Dračevo, Gornimi Nerezi in Bardovci. Po oceni iz leta 2022 je samo mesto Skopje imelo 488.103 prebivalcev in 526.502 v administrativnih mejah.

Mesto Skopje doseže kosovsko mejo na severovzhodu. V smeri urinega kazalca meji tudi na občine Čučer-Sandevo, Lipkovo, Aračinovo, Ilinden, Studeničani, Sopište, Želino in Jegunovce.

Mesto Skopje; njene upravne meje so rdeče

Hidrografija[uredi | uredi kodo]

Vardar in Kamniti most, simbol mesta

Reka Vardar, ki teče skozi Skopje, je dolga približno 60 kilometrov od izvira blizu Gostivarja. V Skopju je njen povprečni pretok 51 m³/s, s široko amplitudo glede na letni čas, med 99,6 m³/s v maju in 18,7 m³/s v juliju. Temperatura vode se giblje med 4,6 °C januarja in 18,1 °C julija.[12]

V mejah mesta se z Vardarjem sreča več rek. Največja je Treska, ki je dolga 130 kilometrov. Prečka kanjon Matka, preden doseže Vardar na zahodnem koncu mesta Skopje. Lepenac, ki prihaja s Kosova, se izliva v Vardar na severozahodnem koncu mestnega območja. Serava, ki prav tako prihaja s severa, je tekla skozi stari bazar do 1960-ih, ko so jo preusmerili proti zahodu, ker so bile njene vode zelo onesnažene. Prvotno se je srečala z Vardarjem blizu sedeža Makedonske akademije znanosti in umetnosti. Danes se izliva v Vardar pri ruševinah Scupija.[13] Končno se Markova reka, katere izvir je na gori Vodno, sreča z Vardarjem na vzhodnem koncu mesta. Te tri reke so dolge manj kot 70 kilometrov.

Kanjon Matka in Treska, na zahodnem robu mesta Skopje

Mesto Skopje združuje dve umetni jezeri na Treski. Jezero Matka je nastalo z gradnjo jezu v kanjonu Matka v 1930-ih, jezero Treska pa so leta 1978 izkopali za rekreacijo. V bližini Smiljkovcev, na severovzhodnem robu urbanega območja, so tri manjša naravna jezera.

Reka Vardar je v preteklosti povzročila številne poplave, na primer leta 1962, ko je njen odtok dosegel 1110 m³/s −1. Od bizantinskih časov je bilo opravljenih več del za omejitev tveganja, od izgradnje jezu Kozjak na Treski leta 1994 pa je poplavna ogroženost blizu nič.[14]

Podzemlje vsebuje veliko podtalnico, ki jo napaja reka Vardar in deluje kot podzemna reka. Pod nivojem leži vodonosnik v laporju. Podzemna voda je od 4 do 12 m pod zemljo in od 4 do 144 m globoko. Več vodnjakov zajema njeno vodo, vendar večina pitne vode, ki se uporablja v Skopju, prihaja iz kraškega izvira v Raščah, zahodno od mesta.

Geologija[uredi | uredi kodo]

Pogled na hrib Vodno s kamnitega mostu
Jama v kanjonu Matka

Skopsko dolino na zahodu meji na Šar planino, na jugu na pogorje Jakupice, na vzhodu na hribovje, ki pripada Osogovskemu pogorju, na severu pa na Skopsko Črno goro. Hrib Vodno, najvišja točka znotraj meja mesta, je visoka 1066 m in je del pogorja Jakupica.

Čeprav je Skopje zgrajeno ob vznožju hriba Vodno, je mestno območje večinoma ravninsko. Obsega več manjših vzpetin, večinoma poraslih z gozdovi in parki, kot so Gazi Baba (325 m), Zajčev Rid (327 m), vznožje hrba Vodno (najmanjši so visoki med 350 in 400 m) in rt na ki je zgrajena Skopska trdnjava.[15]

Skopska dolina je blizu potresne prelomnice med afriško in evrazijsko tektonsko ploščo in doživlja redno seizmično aktivnost.[16] To aktivnost krepi porozna struktura podtalja.[17] Veliki potresi so se zgodili v Skopju leta 518, 1505 in 1963.

Skopska dolina spada v vardarsko geotektonsko regijo, katere podzemlje tvorijo neogene in kvartarne usedline. Substrat je sestavljen iz pliocenskih usedlin, vključno s peščenjakom, laporjem in različnimi konglomerati. Prekriva ga prva plast kvartarnih peskov in mulja, ki je globoka med 70 in 90 m. Plast prekriva veliko manjša plast gline, peska, mulja in proda, ki jih nosi reka Vardar. Globoko je med 1,5 in 5,2 m.[18]

Ponekod je podtalje zakraselo. Pripeljalo je do nastanka kanjonov, kot je kanjon Matka, ki ga obdaja deset jam. Globoki so med 20 in 176 m.[19]

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Skopje ima mejno vlažno subtropsko podnebje (Cfa po Köppnovi podnebni klasifikaciji) in hladno polsušno podnebje (BSk), s povprečno letno temperaturo 13,5 °C.[20] Padavin je zaradi izrazite padavinske sence Prokletij na severozahodu razmeroma malo, in jih je precej manj kot na obali Jadranskega morja na isti zemljepisni širini. Poletja so dolga, vroča in relativno suha z nizko vlažnostjo. Povprečna julijska temperatura v Skopju je bila 31 °C. Povprečno je bilo v Skopju vsako leto 88 dni nad 30 °C in 10,2 dni nad 35,0 °C vsako leto. Zime so kratke, razmeroma hladne in mokre. V zimskem obdobju so snežne padavine pogoste, vendar je močno sneženje redko in se snežna odeja obdrži le nekaj ur ali nekaj dni, če je velika. Spomladi in jeseni se temperature gibljejo od 15 do 24 °C. Pozimi se dnevne temperature gibljejo približno med 5–10 °C, ponoči pa pogosto padejo pod 0 °C in včasih pod –10 °C. Pojav padavin je enakomerno razporejen skozi vse leto, največ jih je od oktobra do decembra ter od aprila do junija.

Okolje[uredi | uredi kodo]

Mesto Skopje obsega različna naravna okolja, njegovo živalstvo in rastlinstvo pa sta bogata. Vendar pa ga ogrožata intenzifikacija kmetijstva in širjenje mesta. Največje zavarovano območje v mejah mesta je hrib Vodno, ki je priljubljena destinacija za prosti čas. Vrh povezuje s središčem mesta žičnica, skozi gozdove pa so speljane številne pešpoti. Druga velika naravna enota je kanjon Matka.

Samo mesto ima več parkov in vrtov, ki obsegajo 4361 hektarjev. Med njimi so Mestni park (Gradski park), ki so ga zgradili Osmanski Turki v začetku 20. stoletja; Park Žena borka pred parlamentom; univerzitetni arboretum in gozd Gazi Baba. Številne ulice in bulvarji so zasajeni z drevesi.

Skopje se sooča s številnimi okoljskimi težavami, ki jih pogosto zasenči gospodarska revščina države. Vendar pa je uskladitev zakonodaje Severne Makedonije z evropsko zakonodajo prinesla napredek na nekaterih področjih, kot so obdelava vode in odpadkov ter industrijske emisije.[21] Skopje ostaja eno najbolj onesnaženih mest na svetu, decembra 2017 je bilo na vrhu.[22]

Predelava jekla, ki je ključna dejavnost za lokalno gospodarstvo, je odgovorna za onesnaženje tal s težkimi kovinami, kot so svinec, cink in kadmij, ter za onesnaženje zraka z dušikovim oksidom in ogljikovim monoksidom. Za onesnaženost zraka so odgovorni tudi promet vozil in toplarne. Najvišje ravni onesnaženja so običajno jeseni in pozimi.

Gradijo se čistilne naprave, vendar se veliko onesnažene vode še vedno izpušča neprečiščene v Vardar. Odpadki se odlagajo na odprtem komunalnem odlagališču, 15 kilometrov severno od mesta. Dnevno sprejme 1500 m³ gospodinjskih odpadkov in 400 m³ industrijskih odpadkov. Ravni zdravja so v Skopju boljše kot v preostalem delu Severne Makedonije in ni bila najdena povezava med nizko kakovostjo okolja in zdravjem prebivalcev.

Urbanizem[uredi | uredi kodo]

Urbana morfologija[uredi | uredi kodo]

Urbanistični načrt Skopja 2002–2020:
  Center mesta
   Kolektivna stanovanja
  Individualna stanovanja
  Industrijska območja

Urbano morfologijo Skopja sta močno prizadela potres 26. julija 1963, ki je uničil 80 % mesta, in obnova, ki je sledila. Soseske so bile obnovljene tako, da je demografska gostota ostala nizka, da bi omejili vpliv morebitnih prihodnjih potresov.

Obnovo po potresu leta 1963 je v glavnem vodil poljski arhitekt Adolf Ciborowski, ki je načrtoval obnovo Varšave že po drugi svetovni vojni. Ciborowski je mesto razdelil na enote, namenjene določenim dejavnostim. Bregovi reke Vardar so postali naravna območja in parki, območja med glavnimi bulvarji so bila zgrajena z visokimi stanovanjskimi in nakupovalnimi središči, predmestja pa so bila prepuščena individualnim stanovanjem in industriji.[23] Obnova je morala biti hitra, da bi preselili družine in znova zagnali lokalno gospodarstvo. Da bi spodbudili gospodarski razvoj, so povečali število prometnic in predvideli prihodnjo širitev mest.

Skopje, kot ga vidi satelit SPOT. V spodnjem levem delu slike je viden hrib Vodno.

Južni breg reke Vardar na splošno obsega visoke stolpnice, vključno z veliko sosesko Karpoš, ki je bila zgrajena v 1970-ih zahodno od centra. Proti vzhodu je bila v 1980-ih načrtovana nova občina Aerodrom, ki bi na mestu starega letališča naselila 80.000 prebivalcev. Med Karpošem in Aerodromom se razprostira mestno jedro, prezidano po načrtih japonskega arhitekta Kenza Tanga. Središče je obdano z vrsto dolgih stavb, ki nakazujejo obzidje (Gradski zid).

Na severnem bregu, kjer ležijo najstarejši deli mesta, so obnovili Staro čaršijo in njeno okolico prezidali z nizkimi stavbami, da ne bi kazili pogleda na Skopsko trdnjavo. Več institucij, vključno z univerzo in makedonsko akademijo, je bilo preseljenih na severni breg, da bi zmanjšali meje med etničnimi skupnostmi. Severni breg je namreč večinoma naseljen z muslimanskimi Albanci, Turki in Romi, medtem ko na južnem bregu pretežno prebivajo krščanski etnični Makedonci.

Potres je v mestu pustil nekaj zgodovinskih spomenikov, razen osmanske Stare čaršije, in obnova, ki je potekala med letoma 1960 in 1980, je Skopje spremenila v modernistično, a sivo mesto. Ob koncu 2000-ih je mestno jedro doživelo korenite spremembe. Občinske oblasti so sprejele zelo kontroverzen [24] urbanistični projekt "Skopje 2014", da bi mestu dale bolj monumentalen in zgodovinski vidik ter ga tako spremenile v pravo nacionalno prestolnico. Več neoklasicističnih stavb, uničenih v potresu leta 1963, je bilo obnovljenih, vključno z narodnim gledališčem, obnovljene so bile tudi ulice in trgi. Zgrajenih je bilo tudi veliko drugih elementov, vključno s fontanami, kipi, hoteli, vladnimi stavbami in mostovi. Projekt je bil kritiziran zaradi stroškov in historicistične estetike.[25] Velika albanska manjšina je menila, da ni zastopana v novih spomenikih [26] in je sprožila stranske projekte, vključno z novim trgom nad bulvarjem, ki ločuje središče mesta od starega bazarja.[27]

Nekateri predeli Skopja trpijo za določeno anarhijo, ker so bile številne hiše in stavbe zgrajene brez soglasja lokalnih oblasti.

Urbana sociologija[uredi | uredi kodo]

Soseska Kapištec, nastala v 1970-ih. V ospredju je videti nekaj popotresnih montažnih hiš.

Skopje je etnično pestro mesto, njegova urbana sociologija pa je odvisna predvsem od etnične in verske pripadnosti. Makedonci predstavljajo 66 % mestnega prebivalstva, medtem ko Albanci in Romi predstavljajo 20 % oziroma 6 %. Vsaka etnična skupina se na splošno omejuje na določena območja mesta. Makedonci živijo južno od Vardarja, na območjih, ki so bila množično obnovljena po letu 1963, muslimani živijo na severni strani, v najstarejših soseskah mesta. Te soseske veljajo za bolj tradicionalne, medtem ko južna stran Makedoncem prikliče sodobnost in odtrganost od podeželskega življenja.[28]

Severna območja so najrevnejša. To še posebej velja za Topaano v občini Čair in za občino Šuto Orizari, ki sta dve glavni romski soseski. Sestavljajo jih številne črne gradnje, ki niso priključene na elektriko in vodo, ki se prenašajo iz roda v rod. Topaana, blizu Stare čaršije, je zelo staro območje: prvič je bilo omenjeno kot romska soseska v začetku 14. stoletja. Ima med 3000 in 5000 prebivalcev. Šuto Orizari, na severnem robu mesta, je samostojna občina z romskim jezikom kot lokalnim uradnim jezikom. Razvili so ga po potresu leta 1963 za namestitev Romov, ki so izgubili svojo hišo.

Gostota prebivalstva se od območja do območja zelo razlikuje. Enako velja za velikost bivalnega prostora na osebo. Mestno povprečje je bilo leta 2002 19,41 kvadratnih metrov na osebo, vendar 24 kvadratnih metrov v Centru na južnem bregu in le 14 kvadratnih metrov v Čairu na severnem bregu. V Šuto Orizari je bilo povprečje 13 kvadratnih metrov.

Kraji in vasi[uredi | uredi kodo]

Gorno Nerezi, vas na severni strani gore Vodno.

Zunaj mestnega območja mesto Skopje obsega številna manjša naselja. Nekatera med njimi postajajo skrajna predmestja, kot na primer Čento ob cesti proti Beogradu, ki ima več kot 23.000 prebivalcev in Dračevo, ki ima skoraj 20.000 prebivalcev.[29] Druga velika naselja so severno od mesta, kot so Radišani z 9000 prebivalci, medtem ko manjše vasi najdemo na hribu Vodno ali v občini Saraj, ki je najbolj podeželska od desetih občin, ki tvorijo mesto Skopje.

Zunanja predmestja postajajo tudi nekateri kraji izven meja mesta, zlasti v občini Ilinden in Petrovec. Imajo koristi od prisotnosti glavnih cest, železnic in letališča v Petrovcu.

Onesnaženje[uredi | uredi kodo]

Povzročitelji onesnaženja na območju Skopja

Onesnaženost zraka je v Skopju resen problem, zlasti pozimi. Koncentracije določenih vrst trdnih delcev (PM2 in PM10) so redno dvanajstkrat višje od najvišjih vrednosti, ki jih priporoča SZO. Pozimi dim redno zastira vid in lahko povzroča težave voznikom. Severna Makedonija je skupaj z Indijo ter Bosno in Hercegovino eno najbolj onesnaženih območij na svetu.[30]

Visoko stopnjo onesnaženosti v Skopju povzroča kombinacija dima iz hiš, izpustov iz industrije, od avtobusov in drugih oblik javnega prevoza ter avtomobilov in pomanjkanja zanimanja za skrb za okolje. Centralno ogrevanje pogosto ni cenovno ugodno, zato v gospodinjstvih pogosto kurijo drva, pa tudi izrabljene avtomobilske gume, razne plastične odpadke, nafto in druge možne vnetljive odpadke, ki sproščajo strupene kemikalije, škodljive za prebivalstvo, še posebej za otroke in starejše.[31]

Smog v mestu je zmanjšal kakovost zraka in vplival na zdravje številnih prebivalcev, od katerih so mnogi umrli zaradi bolezni, povezanih z onesnaženjem.

Lokalni eko aktivist Gorjan Jovanovski je predstavil aplikacijo AirCare (MojVozduh), ki občanom pomaga spremljati stopnjo onesnaženosti. Uporablja sistem semaforjev, pri čemer je vijolična za močno onesnažen zrak, rdeča za zaznane visoke ravni, oranžna za zaznane zmerne ravni in zelena za čas, ko je zrak varen za vdihavanje.[32] Aplikacija se zanaša na vladne senzorje in senzorje prostovoljcev za sledenje urni onesnaženosti zraka. Na žalost vladni senzorji pogosto ne delujejo in ne delujejo dobro, kar povzroča potrebo po poceni, a manj natančnih prostovoljnih senzorjih, ki jih morajo postaviti državljani. Napake na vladnih senzorjih so še posebej pogoste, ko je izmerjena onesnaženost izjemno visoka, glede na AQILHC (Air Quality Index Levels of Health Concern).[33]

29. novembra 2019 je pohod, ki ga je organizirala skopska skupnost aktivistov za alarm za smog,[34] privabil na tisoče ljudi, ki so nasprotovali neukrepanju vlade pri spopadanju z onesnaženostjo mesta, ki se je od leta 2017 poslabšala in prispevala k približno 1300 smrti letno.[35]

Panoramski pogled na meglo smoga v osrednjem delu Skopja

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovinska dejstva

Peonija 350–230 BC
Dardanska kraljevina 230–28 pr. n. št.
Rimsko cesarstvo 28–518 AD
Bizantinsko cesarstvo 518–830
Prvo bolgarsko cesarstvo 830–1004
Bizantinsko cesarstvo 1004–1093
Raška 1093–1097
Bizantinsko cesarstvo 1098–1203
Drugo bolgarsko cesarstvo 1203–1246
Nikejsko cesarstvo 1246–1255
Drugo bolgarsko cesarstvo 1255–1256
Nikejsko cesarstvo 1256–1261
Bizantinsko cesarstvo 1261–1282
Kraljevina Srbija 1282–1346
Srbsko cesarstvo 1346–1392
Osmansko cesarstvo 1392–1912
Kraljevina Srbija 1912–1915
Okupirano s strani Bolgarije 1915–1918
Kraljevina Jugoslavija[36] 1918–1941
Pripojila ga je Bolgarija 1941–1944
SFR Jugoslavija[37] 1944–1992
Severna Makedonija 1992–

Izvor[uredi | uredi kodo]

Skalnat ostrog, na katerem stoji trdnjava, je bil prvi kraj, ki je bil naseljen na območju današnjega Skopja. Najzgodnejši ostanki človekovega delovanja, najdeni na tem mestu, izvirajo iz bakrene dobe (4. tisočletje pr. n. št.).[38]

Čeprav je bakrenodobna naselbina morala imeti določen pomen, je med bronasto dobo propadla. Arheološke raziskave kažejo, da je naselbina vedno pripadala isti kulturi, ki se je postopoma razvijala zaradi stikov z balkansko in donavsko kulturo ter kasneje z egejsko. Lokalizacija je sčasoma izginila v železni dobi [39], ko se je pojavil Scupi. Bilo je na Zajčevem Ridu, kakih 5 kilometrov zahodno od trdnjavskega ostroga, v središču Balkanskega polotoka in na cesti med Donavo in Egejskim morjem [40] je bilo uspešno mesto, čeprav njegova zgodovina ni dobro znana.

Najzgodnejši ljudje v Skopski dolini so bili verjetno Tribali. Kasneje so območje naselili Peonijci. Scupi je bil prvotno peonijska naselbina, kasneje pa je postal dardansko mesto.[41] Dardanci, ki so živeli na današnjem Kosovu, so vdrli v okolico Skopja v 3. stoletju pr. n. št. Scupi, starodavno ime za Skopje, je v 2. stoletju pred našim štetjem postal glavno mesto Dardanije, ki se je raztezala od Naissusa (sodobni Niš) do Bylazora oziroma Vilazora.[42] Dardanci so po rimski osvojitvi Makedonije ostali neodvisni in zdi se najverjetneje, da je Dardanija izgubila neodvisnost leta 28 pr. n. š.[43]

Rimski Scupi[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Scupi.
"Venera Pudica" odkrita v Scupiju, datira v 2. stoletje

Rimska ekspanzija na vzhod je pripeljala Scupi pod rimsko oblast kot kolonijo legionarjev, predvsem veteranov VII. legije Claudia v času Domicijana (81–96 n. št.). Vendar pa je bilo več legij iz rimske province Makedonije Krasove vojske tam morda že nameščenih okoli 29–28 pr. n. št., preden je bilo uvedeno uradno cesarsko poveljstvo.[44][45] Mesto je v tem obdobju prvič omenil Tit Livij, ki je umrl leta 17 našega štetja. Scupi je najprej služil kot vojaška baza za ohranjanje miru v regiji in je bil uradno imenovan Colonia Flavia Scupinorum, Flavia pa je ime cesarjeve dinastije.[46] Kmalu zatem je med Avgustovo vladavino postal del province Mezije.[47] Po razdelitvi province s strani Domicijana leta 86 n. št. je bil Scupi povzdignjen v kolonialni status in postal sedež vlade znotraj nove province Mezije Superior. Okrožje, imenovano Dardanija (znotraj Mezije Superior), je Dioklecijan oblikoval v posebno provinco s prestolnico v Naissu. V rimskih časih je vzhodni del Dardanije, od Scupija do Naissusa, ostal poseljen večinoma z lokalnim prebivalstvom, predvsem tračanskega porekla.[48]

Mestno prebivalstvo je bilo zelo pestro. Gravure na nagrobnikih kažejo, da je le manjšina prebivalstva prišla iz Italije, medtem ko je bilo veliko veteranov iz Dalmacije, Južne Galije in Sirije. Zaradi etnične raznolikosti prebivalstva se je latinščina obdržala kot glavni jezik v mestu na račun grščine, ki so jo govorili v večini mezijskih in makedonskih mest.[49] V naslednjih stoletjih je Scupi doživel razcvet. Posebno cvetoče je bilo obdobje od konca 3. stoletja do konca 4. stoletja. Prva cerkev je bila ustanovljena pod vladavino Konstantina Velikega in Scupi je postal sedež škofije. Leta 395, po razdelitvi Rimskega cesarstva na dvoje, je Scupi postal del Vzhodnega rimskega cesarstva.

V Scupiju so našli starodavni nagrobni napis ilirskega plemena Albanoi.[50]

V času svojega razcveta je Scupi pokrival 40 hektarjev in je bil obdan s 3,5 metra širokim zidom.[51] Imel je veliko spomenikov, vključno s štirimi nekropolami, gledališčem, termami in veliko krščansko baziliko.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Prvomajsko praznovanje v osmanskem obdobju v Skopju, 1909

Leta 518 je Scupi uničil silovit potres, verjetno najbolj uničujoč, kar jih je mesto doživelo. Takrat so pokrajino ogrožali barbarski vpadi in prebivalci mesta so že pred nesrečo bežali v gozdove in gore. Mesto je sčasoma obnovil Justinijan I. Med njegovo vladavino so mnoga bizantinska mesta preselili na hribe in druga mesta, ki jih je bilo mogoče braniti, da bi se soočila z vpadi. Tako so ga prenesli na drugo mesto: na ostrog, na katerem stoji trdnjava. Vendar so Scupi ob koncu 6. stoletja oplenili Slovani in zdi se, da je mesto leta 595 padlo pod slovansko oblast.[52] Slovansko pleme, ki je oplenilo Scupi, so bili verjetno Berziti, ki so vdrli v celotno dolino Vardarja.[53] Vendar se Slovani niso za stalno naselili v že izropano in izpraznjeno regijo, ampak so se nadaljevali proti jugu do sredozemske obale. Po slovanskem vdoru je bilo nekaj časa opustelo in se v naslednjih stoletjih ne omenja. Morda so se v poznem 7. ali zgodnjem 8. stoletju Bizantinci ponovno naselili na to strateško lokacijo. Skupaj s preostalim delom Zgornje vardarske doline je v 830-ih letih postal del širitve Prvega bolgarskega cesarstva.[54]

Kronanje cesarja Dušana v Skopju, Alfons Mucha, 1926.

Od konca 10. stoletja je Skopje doživljalo obdobje vojn in političnih težav. Od leta 972 do 992 je bil bolgarska prestolnica, Samuel pa mu je vladal od leta 976 [55] do leta 1004, ko ga je guverner Roman leta 1004 predal bizantinskemu cesarju Baziliju II. v zameno za naslova patricij in strateg.[56] Postalo je središče nove bizantinske province, imenovane Bolgarija. Kasneje so Skopje dvakrat za kratek čas zavzeli slovanski uporniki, ki so želeli obnoviti bolgarsko državo. Sprva leta 1040 pod poveljstvom Petra Delyana in leta 1072 pod poveljstvom Georgija Voyteha. Leta 1081 so Skopje zavzele normanske čete, ki jih je vodil Robert Guiscard in mesto je ostalo v njihovih rokah do leta 1088. Skopje je nato leta 1093 osvojil srbski veliki knez Vukan, štiri leta kasneje pa ponovno Normani. Vendar so se Normani zaradi epidemij in pomanjkanja hrane hitro predali Bizantincem.[57]

V 12. in 13. stoletju so Bolgari in Srbi izkoristili bizantinski zaton in ustvarili velika kraljestva, ki so se raztezala od Donave do Egejskega morja. Kalojan je leta 1203 [58] vrnil Skopje v ponovno ustanovljeno Bolgarijo, dokler njegov nečak Strez ni razglasil avtonomije ob zgornjem Vardarju s srbsko pomočjo le pet let pozneje. Leta 1209 je Strez zamenjal zvestobo in priznal Borila Bolgarskega, s katerim je vodil uspešno skupno akcijo proti prvemu srbskemu mednarodno priznanemu kralju Štefanu Nemanjiću. Od leta 1214 do 1230 je bilo Skopje del bizantinske države naslednice Epir, preden ga je ponovno zavzel Ivan Asen II. in ga je držala Bolgarija do leta 1246, ko je bila dolina zgornjega Vardarja ponovno vključena v bizantinsko državo – Nikejsko cesarstvo.[59] Bizantinsko osvajanje so leta 1255 za kratek čas zaustavili regenti mladega Mihaela Asena II. Bolgarskega. Medtem je v vzporedni državljanski vojni za krono v Tarnovem skopski bojar in vnuk Štefana Nemanje Konstantin Tih dobil premoč in vladal do edinega uspešnega kmečkega upora v Evropi, Ivajlove vstaje, ki ga je odstavil.

Leta 1282 je Skopje zavzel srbski kralj Štefan Milutin.[60] Pod politično stabilnostjo vladavine Nemanjićev se je naselje razširilo izven obzidja trdnjave, proti griču Gazi Baba. Gradili so cerkve, samostane in trge, trgovci iz Benetk in Dubrovnika pa so odpirali trgovine. Mesto je imelo veliko koristi zaradi svoje lege v bližini evropskega, bližnjevzhodnega in afriškega trga. V 14. stoletju je Skopje postalo tako pomembno mesto, da ga je kralj Štefan Dušan postavil za prestolnico Srbskega cesarstva. Leta 1346 je bil v Skopju okronan za »carja Srbov in Grkov«. Po njegovi smrti je srbsko cesarstvo razpadlo na več kneževin, ki se niso mogle braniti pred Turki. Skopje je najprej podedovalo gospostvo Prilep, nazadnje pa ga je zavzel Vuk Branković po bitki na Marici (1371) [61], preden je leta 1392 postalo del Osmanskega cesarstva.

Leta 1330 je srbski kralj Štefan Dečanski omenil, da so Albanci v okrožju Skopje in redno hodijo na sejem svetega Jurija, ki je bil v bližini mesta.

Osmansko obdobje[uredi | uredi kodo]

Gospodarskemu življenju Skopja je zelo koristil njegov položaj sredi Rumelije, evropske province Osmanov. Kamniti most, »eden najmogočnejših kamnitih mostov v Jugoslaviji«, je bil med letoma 1451 in 1469 obnovljen pod pokroviteljstvom sultana Mehmeda II. Osvajalca.[62] Mošeja Mustafa paše, zgrajena leta 1492, slovi kot »nedvomno ena najsijajnejših sakralnih islamskih stavb na Balkanu«.[63] Vendar vse ni bilo rožnato, kajti »leta 1535 so bile vse cerkve porušene z dekretom (osmanskega) ) guvernerja«.[64] Do 17. stoletja je Skopje doživljalo dolgo zlato dobo. Okoli leta 1650 je bilo v Skopju med 30.000 in 60.000 prebivalcev, mesto pa je imelo več kot 10.000 hiš. Takrat je bilo skupaj z Beogradom in Sarajevom eno edinih velikih mest na ozemlju bodoče Jugoslavije. Takrat Dubrovnik, ki je bil živahno pristanišče, ni imel niti 7000 prebivalcev. Po turškem osvajanju se je mestno prebivalstvo spremenilo. Kristjane so prisilno spreobrnili v islam ali pa so jih nadomestili Turki in Judje. Takrat so bili skopski kristjani večinoma nespreobrnjeni Slovani in Albanci, pa tudi dubrovniški in armenski trgovci. Osmani so drastično spremenili videz mesta. Organizirali so bazar s svojimi karavanseraji, mošejami in kopališči.[65] V katastrskem registru iz let 1451-52 se omenja skopska soseska Gjin-ko - (Gjinaj), ki je dobila ime po srednjeveški albanski družini Gjini. Gjinko in Todori veljata za ustanovitelja soseske, kjer je bila prisotna mešana krščanska slovansko-albanska antroponomija s primeri slovanizacije (npr. Paliq'; Pal + slovanska pripona iq).

Mesto je močno prizadela velika turška vojna ob koncu 17. stoletja in je posledično doživljalo recesijo vse do 19. stoletja. Leta 1689 so Skopje zavzeli Habsburžani, ko je bilo že oslabljeno zaradi epidemije kolere.[66] Istega dne je general Giovanni Piccolomini zažgal mesto, da bi končal epidemijo. Možno pa je, da se je želel maščevati za škodo, ki so jo leta 1683 na Dunaju povzročili Osmani. Skopje je gorelo dva dni, vendar je sam general umrl zaradi kuge, njegova vojska brez vodje pa je bila poražena. Avstrijska prisotnost v Makedoniji je spodbudila slovanske upore. Kljub temu so Avstrijci v letu dni zapustili državo in hajduki, voditelji uporov, so jim morali slediti pri umiku na sever Balkana. Nekatere so Osmani aretirali, na primer Petra Karpoša, ki je bil nabit na skopski kamniti most.[67]

Po vojni je bilo Skopje v ruševinah. Večina uradnih stavb je bila obnovljena ali na novo zgrajena, vendar je mesto doživelo nove epidemije kuge in kolere in številni prebivalci so se izselili. Osmansko cesarstvo je kot celota zašlo v recesijo in politični zaton. V 18. stoletju je v Makedoniji prišlo do številnih uporov in ropov, ki so jih vodili turški razbojniki, janičarji ali hajduki.[68] Ocena francoskih častnikov okoli leta 1836 je pokazala, da je imelo Skopje takrat le okoli 10.000 prebivalcev. Presegli sta ga drugi dve mesti današnje Severne Makedonije: Bitola (40.000) in Štip (15–20.000).

Skopje je začelo okrevati po desetletjih propadanja po letu 1850. Takrat je mesto doživljalo počasno, a vztrajno demografsko rast, predvsem zaradi ruralnega eksodusa slovanskih Makedoncev. K temu je prispevalo tudi izseljevanje muslimanov iz Srbije in Bolgarije, ki sta v tem času pridobivali avtonomijo in neodvisnost od cesarstva. Med reformami Tanzimata se je v cesarstvu pojavil nacionalizem in leta 1870 je bila ustanovljena nova bolgarska cerkev in njena ločena škofija, ki je temeljila na etnični identiteti in ne na verskih načelih.[69] Slovansko prebivalstvo skopske škofije je leta 1874 z veliko večino, z 91 % glasovalo za pridružitev eksarhatu in postalo del bolgarskega mileta.[70] Gospodarsko rast je omogočila izgradnja železnice Skopje-Solun leta 1873. Železniška postaja je bila zgrajena južno od Vardarja in je prispevala k selitvi gospodarskih dejavnosti na to stran reke, ki prej ni bila nikoli urbanizirana. Zaradi eksodusa s podeželja se je povečal delež kristjanov v mestnem prebivalstvu. Nekateri prišleki so postali del lokalne elite in pomagali pri širjenju nacionalističnih idej. Skopje je bilo eno od petih glavnih središč Notranje makedonske revolucionarne organizacije, ko je leta 1903 organiziralo Ilindensko vstajo. Njena revolucionarna mreža v regiji Skopje ni bila dobro razvita, pomanjkanje orožja pa je predstavljalo resen problem. Ob izbruhu upora so uporniške sile iztirile vojaški vlak.[71] 3. oziroma 5. avgusta so napadli osmansko enoto, ki je varovala most na reki Vardar in se spopadli pri samostanu "Sv. Jovan". V naslednjih dneh so skupino zasledovali številni bašibozuki in se preselili v Bolgarijo.

Leta 1877 je bilo Skopje izbrano za glavno mesto novega Kosovskega vilajeta, ki je obsegal današnje Kosovo, severozahodno Makedonijo in sandžak Novi Pazar. Leta 1905 je imelo mesto 32.000 prebivalcev, s čimer je bilo največje v vilajetu, čeprav mu je tik za petami sledil Prizren s svojimi 30.000 prebivalci. Nemški jezikoslovec Gustav Weigand je opisal, da so bili skopski muslimanski prebivalci Turki ali Osmani (Osmanli) v poznem osmanskem obdobju večinoma Albanci, ki so v javnosti govorili turško, doma pa albansko.[72] V začetku 20. stoletja je bilo lokalno gospodarstvo usmerjeno v barvanje, tkalstvo, strojenje, železarstvo ter predelavo vina in moke.

Po mladoturški revoluciji leta 1908 je Osmansko cesarstvo doživelo demokracijo in ustanovljenih je bilo več političnih strank. Vendar so nekatere politike, ki so jih izvajali Mladoturki, na primer zvišanje davkov in prepoved političnih strank na etnični osnovi, povzročile nezadovoljstvo manjšin. Albanci so nasprotovali nacionalističnemu značaju gibanja in leta 1910 in 1912 vodili lokalne vstaje. Med slednjimi jim je uspelo zavzeti večino Kosova in 11. avgusta zavzeti Skopje. 18. avgusta so uporniki podpisali Üskübski sporazum, ki je zagotavljal za ustanovitev avtonomne albanske pokrajine in so bili dan kasneje amnestirani.[73]

Balkanske vojne do danes[uredi | uredi kodo]

Leta 1912 med balkanskima vojnama je Skopje zavzela srbska vojska, po koncu prve svetovne vojne je postalo del novo osnovane Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina Jugoslavija, 1929). Postalo je glavno mesto vardarske banovine, ene od devetih regij. Razvoj se je nadaljeval pod evropskim vplivom, začela se je industrializacija. Med drugo svetovno vojno so ga zavzeli Bolgari, leta 1944 so ga osvobodili partizani.

Postalo je glavno mesto Demokratične Makedonije oz. Ljudske republike Makedonije (NRM; od 1963 Socialistična Republika Makedonija) v sestavi Demokratične Federativne Jugoslavije (FLRJ oz. od 1963 Socialistična Federativna Republika Jugoslavija). Mesto se je hitro razvijalo po drugi svetovni vojni. Leta 1949 je bila v Skopju ustanovljena prva makedonska univerza, sprva le s tremi fakultetami, leta 1967 pa tudi Makedonska akademija znanosti in umetnosti (MANU).

Leta 1963 ga je prizadel potres katastrofalnih razsežnosti, ki je zahteval 1.070 žrtev ter razrušil 80% stavb. Obnova, ki je trajala več deset let je oblikovala mesto po urbanističnih konceptih iz poznih šestdesetih let (Kenzo Tange, Adolf Ciborowsky). Odprtih je bilo več industrijskih obratov (železarna, predelava aluminija), kar je skupaj z gradbeništvom povzročilo veliko rast prebivalstva (npr. samo v 10 letih za 58,3 % od 1961 do 1971).

Leta 1991, z osamosvojitvijo Makedonije, je Skopje postalo glavno mesto države. Vlada republike Makedonije je leta 2008 sprožila projekt »Skopje 2014«, katerega cilj je urbanistična in estetska prenova centra mesta, s katero bi mesto dobilo značilnosti prestolnice.

Uprava[uredi | uredi kodo]

Kot glavno in največje mesto Severne Makedonije uživa Skopje poseben status, ki ga zagotavlja zakon. Zadnja revizija statusa je bila opravljena leta 2004. Od takrat je mesto Skopje razdeljeno na 10 občin, ki imajo vse svet in župana, tako kot vse občine v državi. Občine se ukvarjajo samo z zadevami, ki so specifične za njihovo ozemlje, mesto Skopje pa z zadevami, ki zadevajo vse njih, oziroma ki jih ni mogoče razdeliti med dve ali več občin.[74]

Mesto Skopje je del statistične regije Skopje, ki nima politične ali upravne pristojnosti.

Občine[uredi | uredi kodo]

Skopje je bilo prvič razdeljeno na upravne enote leta 1945, prve občine pa so nastale leta 1976. Bilo jih je pet: Centar, Čair, Karpoš, Gazi Baba in Kisela Voda. Po osamosvojitvi Republike Makedonije je prišlo do centralizacije oblasti in občine so izgubile velik del svojih pristojnosti. Zakon iz leta 1996 jih je obnovil in ustvaril dve novi občini: Ǵorče Petrov in Šuto Orizari. Po uporu med albanskimi uporniki in makedonskimi silami leta 2001 je bil leta 2004 sprejet nov zakon o vključitvi občine Saraj v mesto Skopje. Saraj je večinoma poseljena z Albanci in od takrat Albanci predstavljajo več kot 20 % mestnega prebivalstva. Tako je albanščina postala drugi uradni jezik mestne uprave, kar je bila ena od trditev albanskih upornikov. Istega leta se je občina Aerodrom ločila od Kisele vode, občina Butel pa od Čaira.

Občine vodi svet 23 članov, izvoljenih vsaka štiri leta. Imajo tudi župana in več resorjev (izobraževanje, kultura, finance ...). S temi resorji se ukvarja predvsem župan.

Name Size
(km2)[75]
Population 2002[76] Population 2021[77]
Aerodrom 20 72.009 77.735
Butel 54,79 36.144 37.968
Centar 7,52 45.412 43.893
Čair 3,52 64.773 62.586
Gazi Baba 110,86 72.617 69.626
Ǵorče Petrov 66,93 41.634 44.844
Karpoš 35,21 59.666 63.760
Kisela Voda 34,24 57.236 61.965
Saraj 229,06 35.408 38.399
Šuto Orizari 7,48 22.017 25.726
Mesto Skopje 571,46 506.926 52.,502
Skopje administrative division numbered1.png
  1. Coat of arms of Centar Municipality, Macedonia.svg Centar (Центар)
  2. Coat of arms of Gazi Baba Municipality.svg Gazi Baba (Гази Баба)
  3. Coat of arms of Aerodrom Municipality, 2012-present.svg Aerodrom (Аеродром)
  4. Coat of arms of Čair Municipality.svg Čair (Чаир)
  5. Coat of arms of Kisela Voda Municipality (2015).svg Kisela Voda (Кисела Вода)
  6. Coat of arms of Butel Municipality.svg Butel (Бутел)
  7. Coat of arms of Šuto Orizari Municipality.svg Šuto Orizari (Шуто Оризари)
  8. Coat of arms of Karpoš Municipality.svg Karpoš (Карпош)
  9. Coat of arms of Ǵorče Petrov Municipality.svg Ǵorče Petrov (Ѓорче Петров)
  10. Coat of arms of Saraj Municipality.svg Saraj (Сарај)
Etnična sestava prebivalcev
v % (2002)[76]
Group Skopje Severna Makedonija
Makedonci 66,7 64,1
Albanci 20,4 25,1
Romuni 4,6 2,6
Srbi 2,8 1,7
Turki 1,7 3,8
Bošnjaki 1,5 0,8
Aromuni (Vlahi) 0,5 0,4
Drugi 1,6 1

Religija[uredi | uredi kodo]

Verska pripadnost je raznolika: Makedonci, Srbi in Aromuni so večinoma pravoslavci, večina pa je pripadnikov Makedonske pravoslavne cerkve; Turki so skoraj v celoti muslimani; tisti albanske narodnosti so večinoma muslimani, čeprav ima Skopje tudi precejšnjo rimokatoliško albansko manjšino, v kateri se je rodila mati Tereza; Romi predstavljajo mešanico (v skoraj enakem številu) muslimanske in pravoslavne verske dediščine.[78]

Po popisu iz leta 2002 je 68,5 % prebivalcev Skopja pripadalo vzhodni pravoslavni cerkvi, medtem ko jih je islamski veri 28,6 %. Mesto je imelo tudi katoliško (0,5 %) in protestantsko (0,04 %) manjšino.[79] Katoličani imajo v Skopju sedež latinske (rimskokatoliške) škofija, ki ji pripada tudi bizantinski (grškokatoliški) apostolski eksarhat Makedonije.

Do druge svetovne vojne je imelo Skopje pomembno judovsko manjšino, ki je v glavnem izvirala iz španskih Sefardov, ki so ušli inkviziciji. Skupnost je leta 1939 štela 2424 članov (kar je predstavljalo približno 3 % prebivalstva mesta), vendar so jih nacisti večino izgnali in pobili. Po vojni se je večina preživelih naselila v Izraelu.[80] Danes ima mesto okoli 200 judovskih prebivalcev (približno 0,04 % prebivalstva).

Zaradi 520-letne osmanske preteklosti in dejstva, da je danes veliko njegovih prebivalcev muslimanov, ima Skopje več mošej kot cerkva. Verske skupnosti se pogosto pritožujejo nad pomanjkanjem infrastrukture in pogosto se gradijo novi bogoslužni prostori. Skopje je sedež številnih makedonskih verskih organizacij, kot sta Makedonska pravoslavna cerkev in Islamska verska unija Makedonije. Ima pravoslavno katedralo in semenišče, več medres, rimskokatoliško stolnico in sinagogo.[81]

Kultura[uredi | uredi kodo]

Kulturne ustanove[uredi | uredi kodo]

Makedonska opera in balet.

Skopje je dom največjih kulturnih ustanov v državi, kot so Narodna in univerzitetna knjižnica Sv. Kliment Ohridski, Makedonska akademija znanosti in umetnosti (MANU), Narodno gledališče, Nacionalni filharmonični orkester ter Makedonska opera in balet. Med lokalnimi institucijami so Knjižnica bratov Miladinov, ki ima več kot milijon dokumentov, Kulturno-informacijski center, ki upravlja festivale, razstave in koncerte, in Hiša kulture Kočo Racin, ki je posvečena sodobni umetnosti in mladim talentom.

Skopje ima tudi več tujih kulturnih centrov, kot so Goethe-Institut, British Council, Alliance française, American Corner.

Mesto ima več gledališč in koncertnih dvoran. Univerzalna sala s 1570 sedeži je bila zgrajena leta 1966 in se uporablja za koncerte, modne revije in kongrese. Metropolis Arena, namenjena velikim koncertom, ima 3546 sedežev. Druge velike dvorane so Makedonska opera in balet (800 sedežev), Narodno gledališče (724) in Dramsko gledališče (333). Obstajajo tudi druga manjša prizorišča, kot sta Albansko gledališče in Mladinsko gledališče. Gradita se turško gledališče in filharmonična dvorana.

Muzeji[uredi | uredi kodo]

Muzej makedonske borbe.

Največji muzej v Skopju je Muzej Republike Severne Makedonije, ki podrobno opisuje zgodovino države. Posebej bogate so njegove zbirke ikon in lapidarij.

Makedonski arheološki muzej, odprt leta 2014, hrani nekaj najboljših arheoloških najdb v Severni Makedoniji, ki segajo od prazgodovine do otomanskega obdobja.

Narodna galerija Makedonije razstavlja slike iz obdobja od 14. do 20. stoletja v dveh nekdanjih turških kopelih Stare čaršije. Muzej sodobne umetnosti je bil z mednarodno pomočjo zgrajen po potresu leta 1963. Njegove zbirke vključujejo makedonsko in tujo umetnost z deli Fernanda Légerja, Andréja Massona, Pabla Picassa, Hansa Hartunga, Victorja Vasarelyja, Alexandra Calderja, Pierra Soulagesa, Alberta Burrija in Christa.

Mestni muzej Skopje je znotraj ostankov stare železniške postaje, ki jo je leta 1963 uničil potres. Posvečena je krajevni zgodovini in ima štiri oddelke: arheološki, etnološki, zgodovinski in umetnostnozgodovinski. Spominska hiša Matere Tereze je bila zgrajena leta 2009 na mestu prvotne cerkve, v kateri je bila svetnica krščena. Muzej makedonskega boja je posvečen sodobni nacionalni zgodovini in boju Makedoncev za svojo neodvisnost. V bližini je spominski center holokavsta za makedonske Jude. Makedonski prirodoslovni muzej razstavlja okoli 4000 predmetov, medtem ko je 12 ha velik živalski vrt v Skopju dom 300 živalim.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Ruševine rimskega Scupija.

Čeprav je bilo Skopje skozi svojo zgodovino večkrat uničeno, ima še vedno veliko zgodovinskih znamenitosti, ki odražajo zaporedne okupacije mesta. Skopje ima enega največjih osmanskih urbanih kompleksov v Evropi, s številnimi osmanskimi spomeniki, ki še vedno služijo svojemu prvotnemu namenu. Po potresu leta 1963 je bil tudi teren za modernistične eksperimente v 20. stoletju. V začetku 21. stoletja je ponovno predmet množičnih gradbenih akcij, zahvaljujoč projektu »Skopje 2014«. Skopje je torej okolje, kjer sobivajo stare, nove, napredne, reakcionarne, vzhodne in zahodne perspektive.

Skopje ima nekaj ostankov prazgodovinske arhitekture, ki jih je mogoče videti na neolitskem najdišču Tumba Madžari. Na drugi strani mesta ležijo ostanki antičnega Scupija z ruševinami gledališča, term in bazilike. Skopski akvadukt med Scupijem in mestnim središčem je precej skrivnosten, saj datum njegove izgradnje ni znan. Zdi se, da so ga zgradili Bizantinci ali Turki, vendar je bil že v 16. stoletju neuporaben. Sestavljen je iz 50 lokov, obdelanih v kamnu in opeki.

Skopska trdnjava je bila večkrat obnovljena, preden jo je uničil potres leta 1963. Od takrat so ji povrnili srednjeveško podobo. Je edini srednjeveški spomenik v Skopju, vendar več cerkva po mestu ponazarja vardarsko arhitekturno šolo, ki je cvetela okoli leta 1300. Med temi cerkvami so tiste okoli kanjona Matka (cerkve sv. Nikolaja, sv. Andreja in Matka). Cerkev sv. Pantelejmona v Gornih Nerezih je iz 12. stoletja. Njene ekspresivne freske napovedujejo zgodnje italijansko renesančno slikarstvo.

Aladža mošeja in njena türbe.

Primeri osmanske turške arhitekture so na Stari čaršiji. Mošeje v Skopju so običajno preproste zasnove, s kvadratnim tlorisom ter eno kupolo in minaretom. Tam je vhod običajno poudarjen s portikom, kot na mošeji Mustafe Paše iz 15. stoletja. Nekatere mošeje kažejo nekaj izvirnosti v svojem videzu: mošeji Sultana Murada in Yahya paša sta izgubili kupolo in imata piramidasto streho, medtem ko ima mošeja Isa Beya pravokotno osnovo, dve kupoli in dve stranski krili. Aladža mošeja je bila prvotno prekrita z modro fajanso, ki pa je izginila v velikem požaru leta 1689. Nekaj ploščic je še vidnih na sosednji türbi. Drugi turški javni spomeniki so stolp z uro iz 16. stoletja, bezistan, trije karavanseraji, dve turški kopeli in Kamniti most, ki je prvič omenjen leta 1469.

Najstarejši cerkvi v mestnem jedru, cerkev Vnebohoda in sv. Dimitrija, sta bili zgrajeni v 18. stoletju, po velikem požaru leta 1689. Obe sta bili prenovljena v 19. stoletju. Posebej majhna je cerkev Gospodovega vnebohoda, ki je napol vkopana, da se ne spregleda sosednjih mošej. V 19. stoletju je bilo zgrajenih več novih cerkva, vključno s cerkvijo Marijinega rojstva, ki je velika triladijska stavba, ki jo je zasnoval Andrej Damjanov.

Glavna pošta in Komunikacijski center.

Po letu 1912, ko je bilo Skopje priključeno Srbiji, je mesto postalo drastično zahodnjaško. Premožni Srbi so zgradili dvorce in mestne hiše, kot je palača Ristiḱ iz leta 1926. Arhitektura tistega časa je zelo podobna srednjeevropski, le da so nekatere stavbe bolj kreativne, na primer neomavrska Arabska hiša in neobizantinska Železniška postaja, obe zgrajeni leta 1938. Modernizem se je pojavil že leta 1933 z nekdanjim Etnografskim muzejem (danes Mestna galerija), ki ga je zasnoval Milan Zloković. Vendar se je modernistična arhitektura v Skopju popolnoma razvila šele po potresu leta 1963. Rekonstrukcijo mestnega jedra je delno načrtoval Japonec Kenzo Tange, ki je zasnoval novo železniško postajo. Pri obnovi so sodelovali tudi makedonski arhitekti: Georgi Konstantinovski je projektiral stavbo Mestnega arhiva leta 1968 in Dom Goce Delčev leta 1975, Janko Konstantinov pa Telekomunikacijski center in glavno pošto (1974–1989). Slavko Brezovski je načrtoval cerkev sv. Klementa Ohridskega. Ti dve stavbi sta znani po svoji izvirnosti, čeprav ju neposredno navdihuje brutalizem.

Nacionalni arheološki muzej.

Obnova je Skopje spremenila v pravo modernistično mesto z velikimi stanovanjskimi bloki, strogimi betonskimi stavbami in razpršenimi zelenimi površinami. Mestno središče je veljalo za sivo in neprivlačno mesto, ko so lokalne oblasti leta 2010 razkrile projekt »Skopje 2014«. Načrtovala je postavitev velikega števila kipov, fontan, mostov in muzejev v vrednosti približno 500 milijonov evrov.

Projekt je sprožil polemike: kritiki so nove znamenite stavbe opisali kot znake reakcionarne historicistične estetike.[82] Vlado so kritizirali tudi zaradi stroškov in zaradi prvotnega pomanjkanja zastopanosti narodnih manjšin pri pokritju niza kipov in spomenikov. Vendar pa so bili predstavniki manjšin od takrat vključeni med spomenike. Shema je obtožena, da je Skopje spremenila v zabaviščni park, kar velja za nacionalistični kič [83], Skopje pa je naredilo za primer, kako se konstruirajo nacionalne identitete in kako se ta konstrukcija zrcali v urbanem prostoru. [84]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Skopje je pobrateno z:[85]

  • Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Bradford, Združeno kraljestvo (od 1961)
  • Francija Dijon, Francija (od 1961)
  • Nemčija Dresden, Nemčija (od 1967)
  • Združene države Amerike Tempe, Arizona, ZDA (od 1971)
  • Francija Roubaix, Francija (od 1973)
  • Belgija Waremme, Belgija (od 1974)
  • Nemčija Nürnberg, Nemčija (od 1982)
  • Alžirija Šlef, Alžirija (od 1983)
  • Ljudska republika Kitajska Nančang, Kitajska (od 1985)
  • Turčija Manisa, Turčija (od 1985)
  • Egipt Suez, Egipt (od 1985)
  • Združene države Amerike Pittsburgh, ZDA (od 2002)
  • Turčija Carigrad, Turčija (od 2003)
  • Slovenija Ljubljana, Slovenija (od 2007)
  • Črna gora Podgorica, Črna gora (od 2007)
  • Španija Zaragoza, Španija (od 2008)
  • Hrvaška Zagreb, Hrvaška (od 2011)
  • Albanija Tirana, Albanija (od 2016)
  • Bosna in Hercegovina Sarajevo, Bosna in Hercegovina (od 2017)

Partnerstvo[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Local Elections 2021 – Mayor of Skopje. State Election Commission.
  2. "Census of Population, Households and Dwellings 2002, Book XIII:Total population, households and dwellings, According to the territorial organization of The Republic of Macedonia, 2004, 2002" (PDF).[1] State Statistical Office of the Republic of Macedonia. Retrieved 14 October 2012.
  3. King, Carol J., ur. (2017). Ancient Macedonia. Routledge. str. 20.
  4. Adrian Room (2003). Placenames of the World: Origins and Meanings of the Names for Over 5000 Natural Features, Countries, Capitals, Territories, Cities, and Historic Sites. McFarland. str. 335. ISBN 9780786418145.
  5. John Everett-Heath, The Concise Dictionary of World Place Names, Edition 3, Oxford University Press, 2017, ISBN 0192556460, Skopje.
  6. Wilson, Nigel, ur. (2005). Encyclopedia of Ancient Greece. Routledge. str. 663. ISBN 978-0415973342.
  7. Matzinger, Joachim (2006). Der altabanische Text [E] Mbsuame e Kreshtere (Dottrina cristiana) des Leke Matrenga von 1592. Eine Einfuhrung in die albanische Sprachwissenschaft. Dettelbach: Roll. p. 23.
  8. "History". City of Skopje. 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 May 2009. Pridobljeno dne 26 February 2011.
  9. Wikisource-logo.svg Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Usküb" . Encyclopædia Britannica. 27 (11 izd.). Cambridge University Press. str. 811. USKÜB, Uscup, or Skopia (anc. Scupi, Turk. Üshküb, Slav. Skoplye), the capital of the vilayet of Kossovo
  10. "The War of Numbers and its First Victim: The Aromanians in Macedonia (End of 19th – Beginning of 20th century)" (PDF).
  11. Herold, Langer & Lechler 2010, str. 29.
  12. "Combined Cycle Co-Generation Power Plant Project, Skopje, Environmental Assessment Report". TE-TO AD SKOPJE. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 August 2009. Pridobljeno dne 6 October 2012.
  13. Risto Ḱorstošev (2001). "Одмаздата на Серава". Vest. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 October 2013. Pridobljeno dne 6 October 2012.
  14. Jasen (2010). "Lake Kozjak". Government of the Republic of Macedonia. Pridobljeno dne 27 February 2011.
  15. "GUP Transport". Build.mk. Pridobljeno dne 6 October 2012.
  16. Jakim T. Petrovski. "Damaging Effects of July 26, 1963 Skopje Earthquake" (PDF). Meseisforum. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 1 April 2010. Pridobljeno dne 27 February 2011.
  17. "Annual and sesonnal variations of indoor radon concentration in Skopje (Republic of Macedonia), Zdenka Stojanovska, Faculty of Electronic Engeeniring, Nis, Serbia, 2012".
  18. "Macedonian Ministry of Environment and Physical Planning, OHIS Site Remediation Project Conceptual Design, 2010" (PDF). ozoneunit.gov.mk. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28 April 2014.
  19. "Matka Canyon". macedonia.co.uk.
  20. Klement Bergant: "Climate Change Scenario for Macedonia: Summary Arhivirano 17 December 2013 na Wayback Machine.". University of Nova Gorca, Centre for Atmospheric Research. September 2006.
  21. Sinisa Jakov Marusic (13 December 2011). "Pollution Alert in Smog-Bound Skopje". Balkan Insight. Pridobljeno dne 19 October 2012.
  22. Arsovski, Slobodan; Kwiatkowski, Michał; Lewandowska, Aleksandra; Peshevska, Dimitrinka Jordanova; Sofeska, Emilija; Dymitrow, Mirek (1 June 2018). "Can urban environmental problems be overcome? The case of Skopje–world's most polluted city". Bulletin of Geography. Socio-economic Series. 40 (40): 17–39. doi:10.2478/bog-2018-0012.
  23. Robert Homes. "Rebuilding Skopje" (PDF). Anglia Ruskin University, Cambridge and Chelmsford. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17 December 2012. Pridobljeno dne 26 February 2011.
  24. Launey, Guy De (30 August 2014). "The makeover that's divided a nation". BBC News. Pridobljeno dne 6 February 2017.
  25. "Philip of Macedon Statute 'Planned' for Skopje Downtown". BalkanInsight. 2010. Pridobljeno dne 15 March 2011.
  26. "Skopje: Controversy Over Albanian Monuments Continues". BalkanInsight. 2010. Pridobljeno dne 15 March 2011.
  27. "Поставен камен-темелник на плоштадот Скендер-бег во Скопје". Dnevnik. 17 January 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 January 2012.
  28. Ilká Thiessen (2007). Waiting for Macedonia: Identity in a Changing World. University of Toronto Press. str. 57. ISBN 9781551117195.
  29. "Census of Population, Households and Dwellings in the Republic of Macedonia" (PDF). State Statistical Office of the Republic of Macedonia. 2002. Pridobljeno dne 16 October 2012.
  30. Smith, Oliver (5 November 2019). "Delhi the most polluted city in the world". The Telegraph. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 January 2022.
  31. Lee and Mickute, Joi and Viktorija (19 March 2019). "Inside Skopje, Europe's most polluted capital city". Al Jazeera.
  32. ITU (5 June 2019). "How Skopje is using innovative tech to clean up air pollution". ITU News (angleščina). Pridobljeno dne 2 December 2019.
  33. "Centar, Skopje, Macedonia Air Pollution: Real time Air Quality Index (AQI)". AQICN. 2 December 2019.
  34. "Skopje Smog Alarm asks for 1% of the GDP of 2018 for the protection of the environment". META Mk. 7 November 2017.
  35. J., D. (7 February 2017). "Beijing is nothing compared to Skopje – Air pollution is too high, four men die each day". Telegraf.
  36. Uradno znana kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev do leta 1929
  37. Do leta 1945 znana kot Demokratična federativna Jugoslavija
  38. "Prehistoric Kale". Archaeological exavations Skopsko Kale. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4 March 2012. Pridobljeno dne 6 October 2012.
  39. "Kale in the antiquity". Archaeological exavations Skopsko Kale. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 February 2012. Pridobljeno dne 6 October 2012.
  40. Ronald Syme (2000). Provincial at Rome: and Rome and the Balkans 80BC-AD14. Anthony Birley, University of Exeter Press. str. 130. ISBN 9780859896320.
  41. World and Its Peoples: Europe. 12. Marshall Cavendish Corporation. September 2009. str. 1682. ISBN 9780761478836.
  42. Macedonia yesterday and today, Giorgio Nurigiani, Publisher: Teleurope, 1967 p. 77.
  43. "Vladimir P. Petrović, Pre-Roman and Roman Dardania Historical and Geographical Considerations, Balcanica XXXVII, p 10" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 6 October 2011.
  44. Bury, John Bagnell; Cook, Stanley Arthur; Adcock, Frank Ezra (1 January 1996). "The Cambridge Ancient History: The Augustan Empire, 43 B.C.-A.D. 69, 2nd ed., 1996". University Press – via Google Books.
  45. Wilkes, John (9 January 1996). The Illyrians. Wiley. ISBN 9780631198079 – via Google Books.
  46. Matthew Brunwasser (2012). "Burial Customs, Death on the Roman Empire's eastern frontier". Archaeological Institute of America. Pridobljeno dne 6 October 2012.
  47. Macedonia – Bradt Travel Guide, Thammy Evans, Bradt Travel Guides, 2010, ISBN 1-84162-297-4, p. 117.
  48. Papazoglu 1978, str. 242.
  49. András Mócsy (1974). Pannonia and Upper Moesia. 4. Routledge. str. 117. ISBN 9780710077141.
  50. Dragojević-Josifovska 1982, p. 32
  51. Mimoza Petrevska Georgieva. "Жителите на Скупи уживале во спа-центри". Nova Makedonija. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 May 2012. Pridobljeno dne 6 October 2012.
  52. Arthur Evans (2007). Ancient Illyria: An Archaeological Exploration. I.B.Tauris. str. 241. ISBN 9781845111670.
  53. Andrew Rossos (2008). Macedonia and the Macedonians: A History. Hoover Press. str. 25. ISBN 978-0-8179-4882-5.
  54. Steven Runciman (1930). History of the First Bulgarian Empire. London: LG. Bell & Sons. str. 87. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 July 2013. Pridobljeno dne 17 December 2014.
  55. "Medieval Kale". Archaeological exavations Skopsko Kale. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 February 2012. Pridobljeno dne 6 October 2012.
  56. (John Skylitzes-Cedr. II, 455, 13)
  57. Serge Jodra (2006). "Bohémond (Marc)". Imago Mundi. Pridobljeno dne 24 March 2011.
  58. Judith Herrin; Guillaume Saint-Guillain, ur. (2011). Identities and Allegiances in the Eastern Mediterranean After 1204. Ashgate Publishing. str. 102. ISBN 9781409410980.
  59. John Van Antwerp Fine (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. University of Michigan Press. str. 156. ISBN 978-0-472-08260-5.
  60. Valentina Georgieva; Sasha Konechni (1998). Historical Dictionary of the Republic of Macedonia. Scarecrow Press. str. 9. ISBN 978-0810833364.
  61. Sima M. Ćirković; Vuk Tošić (2004). The Serbs. Wiley-Blackwell. str. 79. ISBN 978-0631204718.
  62. Popovski, Jovan (1969). Macedonia. Turistička štampa. str. 66.
  63. "Mustafa Pasha Mosque". HAEMUS : Center for scientific research and promotion of culture. Pridobljeno dne 3 April 2021.
  64. "Skopje [Lat. Skupi; formerly Turk. Uskup]". Grove Art Online. 2003. doi:10.1093/gao/9781884446054.article.T079129.
  65. Zoran Pavlov M.A.; Radmila Petkova (2008). "Macedonian Cultural Heritage – Ottoman Monuments" (PDF). Unesco Venice. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4 November 2020. Pridobljeno dne 7 October 2012.
  66. "Kale in the Turkish period". Archaeological exavations Skopsko Kale. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 February 2012. Pridobljeno dne 6 October 2012.
  67. Andrew Rossos (2008). Macedonia and the Macedonians: A History. Hoover Press. str. 54. ISBN 978-0-8179-4882-5.
  68. Andrew Rossos (2008). Macedonia and the Macedonians: A History. Hoover Press. str. 55. ISBN 978-0-8179-4882-5.
  69. Hildo Bos; Jim Forest, ur. (1999). For the Peace from Above: an Orthodox Resource Book on War, Peace and Nationalism. Syndesmos. str. 52–53.
  70. Църква и църковен живот в Македония, Петър Петров, Христо Темелски, Македонски Научен Институт, София, 2003 г., стр. 105.
  71. Karloukovski, Vassil. "Илинденско-Преображенското въстание 1903–1968 – 6". promacedonia.org.
  72. Hart, Laurie Kain (February 1999), "Culture, Civilization, and Demarcation at the Northwest Borders of Greece", American Ethnologist, 26 (1): 214, doi:10.1525/ae.1999.26.1.196, JSTOR 647505 "Aarbakke notes that Weigand says of Skopje that the "Turks" are mostly Albanians who speak Turkish in public and Albanian at home, "but should be regarded as Osmanli" (Aarbakke 1992:10)."
  73. Hugh Poulton (2000). Who are the Macedonians?. C. Hurst & Co. Publishers Ltd. str. 109. ISBN 978-1850655343.
  74. Aleksandra Maksimovska Veljanovski (2008). "The City of Skopje, Case Study in the Project Financing Metropolitan Cities in Transitional Countries". Open Society Institute, Local Government and Public Service Reform Initiative, Budapest. Pridobljeno dne 13 October 2012. od dne July 2017[slepa povezava]
  75. "Drisla Landfill Feasibility Study, Volume 1 of 2 – Main Findings – Final Report" (PDF). Mott MacDonald Ltd. 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26 December 2013. Pridobljeno dne 24 October 2012.
  76. 76,0 76,1 "Census of Population, Households and Dwellings 2002, Book XIII:Total population, households and dwellings, According to the territorial organization of The Republic of Macedonia, 2004, 2002" (PDF). State Statistical Office of the Republic of Macedonia. Pridobljeno dne 14 October 2012.
  77. "Попис на населението, домаќинствата и становите во Република Северна Македонија, 2021 - прв сет на податоци, 2021". www.stat.gov.mk (makedonščina). Republic of North Macedonia State Statistical Office. 2022-03-30. Pridobljeno dne 2022-03-31.
  78. Hugh Poulton (2000). Who are the Macedonians?. C. Hurst & Co. Publishers Ltd. str. 130. ISBN 978-1850655343.
  79. "Census" (PDF). State Statistical Office of the Republic of Macedonia. 2002. Pridobljeno dne 26 October 2012.
  80. "Jewish Community in Macedonia". European Jewish Fund. Pridobljeno dne 28 February 2011.
  81. "Address Book of the Religious Communities" (PDF). Macedonian Centre for International Cooperation. Pridobljeno dne 26 October 2012.
  82. Balkan Insight (24 June 2010). "Critics Lash 'Dated' Aesthetics of Skopje 2014". balkaninsight.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 July 2011. Pridobljeno dne 29 January 2010.
  83. Macedonia statue: Alexander the Great or a warrior on a horse? The Guardian, Sunday 14 August 2011
  84. Herold, Langer & Lechler 2010, str. 43.
  85. "Збратимени градови". starportal.skopje.gov.mk (makedonščina). Skopje. Pridobljeno dne 23 December 2019.
  86. "Sister Cities of Ankara". ankara.bel.tr. Ankara. Pridobljeno dne 23 December 2019.
  87. "Belgrade has five twin cities in the world". ekapija.com. Belgrade. 18 June 2018. Pridobljeno dne 6 January 2020.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ramet, Sabrina P. (2006). The Three Yugoslavias: State-Building and Legitimation, 1918–2005. Indiana University Press. ISBN 9780253346568.
  • Papazoglu, Fanula (1978). The Central Balkan Tribes in pre-Roman Times: Triballi, Autariatae, Dardanians, Scordisci and Moesians. Amsterdam: Hakkert. ISBN 9789025607937.
  • Herold, Stephanie; Langer, Benjamin & Lechler, Julia (2010). Reading the city: Urban Space and Memory in Skopje. Universitätsverlag der Technischen Universität Berlin. ISBN 9783798321298.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]