Aleksander Lukašenko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Aleksander Lukašenko
Аляксандр Лукашэнка
Alaksandr Łukašenka
Александр Лукашенко
Portret
1. predsednik Belorusije
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
20. julij 1994
Predhodnik položaj ustvarjen
Mečislav Grib (kot predsednik vrhovnega sovjeta)
Osebni podatki
Rojstvo 30. avgust 1954({{padleft:1954|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[2][3][4] (64 let)
Kopis, Beloruska SSR, Sovjetska zveza  *
Narodnost beloruska
Politična stranka Komunistična partija SZ (1979–1991)
Komunisti za demokracijo (1991–1992)
neodvisen (1992–)
Belaja Rus (2007–)
Zakonci Galina Želnerovič (1975–)
Otroci Viktor Lukašenko
Dmitrij Lukašenko
Nikolaj Lukašenko
Poklic politik, učitelj, ekonomist, zgodovinar
Verska opredelitev
"pravoslavni ateist"[1]
Podpis SigAlexanderLukashenko.svg
Spletna stran president.gov.by
president.gov.by/en

Aleksánder Grigórjevič Lukašénko (belorusko Алякса́ндр Рыго́равіч Лукашэ́нка, Alaksandr Ryhoravič Łukašenka, rusko Алекса́ндр Григо́рьевич Лукаше́нко), beloruski politik, prvi predsednik Belorusije, * 30. avgust 1954, Kopis, Sovjetska zveza.

Lukašenko je nasprotoval t. i. "šokterapiji", ki so jo s podporo Zahoda doživele nekdanje sovjetske republike v času tranzicije. Kljub nasprotovanju zahodnih vlad je uveljavil državno lastništvo ključnih industrijskih panog v Belorusiji; prav tako je Lukašenkova vlada ohranila dobršen del simbolizma iz sovjetskega obdobja, posebej tistega, povezanega z zmago v drugi svetovni vojni. Zahodni Lukašenkovi nasprotniki opisujejo Belorusijo kot "poslednjo evropsko diktaturo".[5][6][7][8] Od leta 2006 so Lukašenko in drugi beloruski državniki tudi tarča občasnih sankcij s strani Evropske unije in ZDA zaradi kršenja človekovih pravic.[9][10] Lukašenko na kritike odgovarja, da je njegova politika edina alternativa nestabilnosti in da je Belorusijo obvarovala pred revščino in oligarhijo, razširjenima v ostalih nekdanjih sovjetskih republikah.

Od razpada Sovjetske zveze je Belorusija pod Lukašenkovim vodstvom ohranila vladni nadzor nad glavnino industrije in se izognila obsežnim privatizacijam, ki so se zgodile v drugih nekdanjih sovjetskih republikah.

Zgodnje življenje in začetek kariere[uredi | uredi kodo]

Lukašenko se je rodil 30. avgusta 1954[11] v naselju Kopis na severovzhodu Beloruske sovjetske socialistične republike. Njegova mama, Ekaterina Trofimovna Lukašenko (1924–2015), je delala kot kravarica, medtem ko o njegovem očetu ni znanih zanesljivih podatkov.[12][13] Odraščal je brez očeta in vrstniki so ga zasmehovali zaradi neporočene matere.[14]

Obiskoval je aleksandrijsko srednjo šolo. Leta 1975 je diplomiral iz zgodovine in sociologije na Pedagoški fakulteti v Mahilovu, leta 1985 pa je končal Belorusko kmetijsko akademijo v Horkih in pridobil naziv ekonomist - organizator kmetijske proizvodnje.[13] V letih od 1975 do 1977 in spet od 1980 do 1982 je bil pripadnik obmejnih enot sovjetske varnostno-obveščevalne službe KGB, prvič kot politični inštruktor v Brestu na meji s Poljsko in drugič kot namestnik poveljnika motorizirane strelske divizije.[13] V letih 1977 in 1978 je bil voditelj Komsomola (Komunistične zveze mladine) v Mahilovu, leta 1979 pa se je pridružil Komunistični partiji Sovjetske zveze. Potem ko je zapustil vojsko, je večkrat zamenjal službo. Med drugim je bil namestnik direktorja in direktor kolhoza, namestnik direktorja tovarne gradbenih materialov, sekretar političnega komiteja kolhoza.[15]

Leta 1990 je bil Lukašenko izvoljen za poslanca vrhovnega sovjeta Beloruske SSR. Decembra 1991 je bil edini poslanec beloruskega parlamenta, ki je glasoval proti sprejetju beloveškega sporazuma, s katerim je decembra 1991 Sovjetska zveza uradno razpadla in bila nadomeščena s Skupnostjo neodvisnih držav.[16][17]

Zaradi svoje retorike si je pridobil sloves gorečega borca za pravičnost in aprila 1993[13] je bil imenovan za predsednika začasne parlamentarne komisije za boj proti korupciji.[16] V času vodenja komisije je korupcije, poneverb in zlorabe položaja obtožil vrsto članov tedanje beloruske vlade, vključno s predsednikom beloruskega vrhovnega sovjeta Stanislavom Šuškevičem in njegovim premierjem Vjačeslavom Kebičem. Čeprav obtožbe proti njemu niso bile nikoli povsem dokazane, je Šuškevič zaradi osramotitve odstopil.[18] Komisijo je Lukašenko vodil do julija 1994.[13]

Predsednik Belorusije[uredi | uredi kodo]

Prvi predsedniški mandat (1994–2001)[uredi | uredi kodo]

Podpora Lukašenku v prvem krogu volitev leta 1994

V začetku leta 1994 je bila sprejeta nova Ustava republike Belorusije. V skladu z njo so julija istega leta potekale prve demokratične predsedniške volitve. Prijavilo se je šest kandidatov, med katerimi je bil tudi Lukašenko, ki je sodeloval kot neodvisen kandidat s populističnim programom. Med kandidati sta bila tudi Stanislav Šuškevič in Vjačeslav Kebič, ki je veljal za glavnega favorita.[19] V prvem krogu volitev, ki je potekal 23. junija 1994, je Lukašenko dobil 45,1 % glasov, Kebič 17,4 %, nacionalistični kandidat Zjanon Paznjak 12,9 % ter preostali trije kandidati po manj kot 10 %.[19] Drugi krog volitev je bil izveden 10. julija, v njem je Lukašenko zbral 80,1 % glasov.[19][20] Zmaga Lukašenka je bila za mnoge Beloruse in tuje opazovalce presenečenje, saj je bil razmeroma mlad in neizkušen.[20]

Kmalu po izvolitvi je Lukašenko na državni svet Ruske federacije naslovil predlog o novi uniji slovanskih držav, ki je dosegel vrhunec z ustanovitvijo Rusko-beloruske unije konec stoletja.[17]

Maja 1995 je v Belorusiji potekal referendum o spremembi beloruskih državnih simbolov, vzpostavitvi tesnejših gospodarskih vezi z Rusijo, ruščini kot drugem državnem jeziku in dopolnitvi ustave, ki bi po odloku predsednika države omogočala razpustitev parlamenta v primeru sistematičnih kršitev ustave.[21] Vsi štirje predlogi so bili sprejeti, po uradnih izidih vsi z vsaj tričetrtinsko podporo. Poleti 1996 so predstavniki 199-članskega beloruskega parlamenta s peticijo obtožili Lukašenka kršenja ustave.[22] Kmalu zatem, 24. novembra 1996, je bil organiziran referendum, na katerem se je odločalo o štirih Lukašenkovih in treh predlogih članov parlamenta. Vprašanja so obsegala od družbenih vprašanj (premik dneva samostojnosti na 3. julij, odprava smrtne kazni) do novih dopolnitev ustave. Lukašenkove dopolnitve ustave so bile sprejete in parlamentarne dopolnitve zavrnjene. Nova ustava je izrazito povečala Lukašenkovo moč in njegovo predsednikovanje spremenila v de facto zakonito diktaturo. Njegovi odloki so pridobili moč zakona, pridobil pa je tudi skoraj popoln nadzor nad razpolaganjem države z denarjem. Referendum, na katerem do bile dopolnitve po uradnih rezultatih sprejete s 70,5-odstotno večino in 84-odstotno udeležbo, sta ZDA in EU zavrnili kot nelegitimen.[23][24]

Po referendumu je Lukašenko sestavil nov državni zbor iz članov, ki so ga podpirali.[25] Potem ko je deset do dvanajst predstavnikov umaknilo podpis iz obtožne peticije, je ostalo le še okoli 40 članov starega parlamenta in Lukašenko je razpustil vrhovni sovjet.[26] Vseeno mednarodne organizacije in številne zahodne države ne priznavajo trenutnega parlamenta zaradi načina, na katerega je bil vzpostavljen.[27][28] V začetku leta 1998 je Centralna banka Rusije ustavila trgovanje z beloruskim rubljem, kar je pripeljalo do zloma valute. Lukašenko se je odzval tako, da je prevzel nadzor nad belorusko državno banko, odpustil celotno njeno vodstvo in za prosti pad valute okrivil Zahod.[29]

Lukašenko je tuje vlade obtoževal zarote proti njemu; aprila 1998 je pregnal veleposlanike iz četrti Drazdi pri Minsku in jih preselil v drugo zgradbo. Dogodek je sprožil buren odziv javnosti, katerega posledica je bila, da so Lukašenku prepovedali potovanje v EU in v ZDA.[30] Čeprav so se veleposlaniki po umiritvi spora vrnili, je Lukašenko stopnjeval svoje retorične napade na Zahod. Trdil je, da zahodne vlade poskušajo uničiti Belorusijo na vseh področjih, celo v športu, tekom zimskih olimpijskih iger leta 1998 na Japonskem.[31]

Po izbruhu vojne na Kosovu leta 1999 je Lukašenko predlagal predsedniku ZR Jugoslavije Slobodanu Miloševiću, naj se Jugoslavija pridruži Rusko-beloruski uniji.[32]

Drugi predsedniški mandat (2001–2006)[uredi | uredi kodo]

Druge predsedniške volitve v Belorusiji so potekale 9. septembra 2001. Po izvirni ustavi bi volitve morale potekati leta 1999, vendar je referendum leta 1996 podaljšal Lukašenkov mandat za dve leti. Na volitvah sta Lukašenka izzvala Vladimir Gončarik in Sergej Gajdukevič.[33] V predvolilni kampanji je Lukašenko obljubil zvišanje standardov kmetijstva, izboljšanje življenjskega standarda in zvišanje industrijske proizvodnje.[34] Lukašenko je zmagal v prvem krogu z 75,65 % glasov. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je dejala, da proces "ni dosegal mednarodnih standardov".[34] Britanska revija Jane's Intelligence Digest je ugibala, da je v zameno za rusko podporo Lukašenku Minsk predal nadzor svojega odseka plinovoda Jamal–Evropa.[35] Potem ko so bili objavljeni izidi in Lukašenko razglašen za zmagovalca, je Rusija javno pozdravila Lukašenkovo ponovno izvolitev; ruski predsednik Vladimir Putin je telefoniral Lukašenku ter mu izrazil čestitke in podporo.[34]

Po invaziji na Irak leta 2003 so ameriške obveščevalne službe poročale, da so sodelavci Sadama Huseina uspeli pridobiti beloruske potne liste v Siriji, da pa je malo verjetno, da bi Belorusija Sadamu in njegovima sinovoma nudila zatočišče.[36] Zaradi tega in kupčij z orožjem z Irakom in Iranom so zahodne vlade zaostrile odnose z Lukašenkom. Prodaja orožja je posebej jezila ZDA, ameriški politični voditelji pa so Belorusijo čedalje pogosteje začeli imenovati "poslednjo evropsko diktaturo".[37] Evropsko unijo je skrbela varnost dobave plina iz Rusije, ki je speljana skozi Belorusijo, zato se je dejavno vključila v beloruske zadeve. S pridružitvijo Poljske, Latvije in Litve se je meja EU z Belorusijo podaljšala na preko 1000 kilometrov.[38]

Na televizijskem nagovoru naroda 7. septembra 2004 je Lukašenko oznanil načrte za referendum, na katerem bi odpravili omejitev števila predsedniških mandatov. Referendum je bil izveden 17. oktobra 2004, na isti dan kot državnozborske volitve, in po uradnih izidih je bila odprava sprejeta z 79,42-odstotno večino. Predtem je bil Lukašenko omejen na dva mandata in bi moral po ustavi odstopiti po predsedniških volitvah leta 2006.[14][23] Opozicija, OVSE, Evropska unija in ameriško zunanje ministrstvo so zatrdili, da glasovanje ni izpolnjevalo mednarodnih standardov. Primer nepravilnosti, ki ga je navajala OVSE, je bilo vnaprejšnje označevanje volilnih listkov.[23] Belorusija je pod Lukašenkom gospodarsko napredovala, vendar je bila za to v veliki meri zaslužna surova nafta, ki ji jo je Rusija uvažala po znižanih cenah, sama pa jo je rafinirala in z dobičkom prodajala naprej drugim evropskim državam.[14]

Tretji predsedniški mandat (2006–2011)[uredi | uredi kodo]

Potem ko je Lukašenko leta 2005 potrdil, da se bo potegoval za ponovno izvolitev, so opozicijska združenja začela iskati skupnega kandidata. 16. oktobra 2005, na "dan solidarnosti z Belorusijo", sta politični organizaciji Zubr in Third Way Belarus pozvali vse opozicijske stranke, naj družno podpro enega kandidata, ki se bo na volitvah leta 2006 zoperstavil Lukašenku. Kandidat, ki so ga izbrali, je bil Aleksander Milinkevič.[39] Lukašenko se je odzval z izjavo, da bodo vsakomur, ki se bo udeležil opozicijskih protestov, "zavili vrat kot raci".[14] Na dan glasovanja, 19. marca 2006, so vzporedne volitve nakazovale gladko zmago Lukašenka, medtem ko je opozicija poročala o goljufanju pri volitvah in strahu pred nasiljem. Organizacija EcooM je Lukašenku prisodila 84,2 % glasov in Milinkeviču le 2 %, medtem ko je Beloruska republikanska mladinska zveza prisodila Lukašenku 84,2 % in Milinkeviču 3,1 %. Organizacija Gallup je opozorila, da tako EcooM kot Belorusko republikansko mladinsko zvezo nadzira vlada in da sta obe izdali izide vzporednih volitev že pred poldnevom, čeprav so se volišča zaprla šele ob 20. uri.[40]

Beloruske oblasti so se zaklele, da bodo preprečile vsakršne množične demonstracije, ki bi sledile volitvam (kot so se zgodile v Ukrajini ob Oranžni revoluciji). Kljub njihovim naporom je bilo število protestnikov, ki so se zbrali, največje v zadnjih letih; nočni protesti v Minsku so se nadaljevali še dneve po volitvah. Največji protest se je odvil na noč po volitvah; poročevalci agencije Associated Press so ocenili, da je sodelovalo vsaj 10 000 ljudi.[41] Mnenja opazovalcev iz Skupnosti neodvisnih držav (SND) in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) o volitvah so se razlikovala.[42]

OVSE je 20. marca 2006 razglasila, da "predsedniške volitve niso izpolnjevale zahtev za demokratične volitve". Lukašenko "je dovolil uporabo državne oblasti na način, ki državljanom ni omogočal prosto in pošteno izraziti volje pri volilni skrinjici /.../ vzorec zastraševanja in zatiranja neodvisnih glasov /.../ je bil tekom kampanje očiten."[43] Voditelji vseh 25 držav EU so označili volitve kot "temeljno pomanjkljive".[44] Za razliko od zahodnih držav je ruski minister za zunanje zadeve izjavil: "Že dolgo pred volitvami je OVSE-jev urad za demokratične institucije in človekove pravice razglasil, da bodo [volitve] nelegitimne /.../ in opravljal hujskaško vlogo."[44] Lukašenko je kasneje zatrdil, da je res priredil izide volitev, vendar proti sebi, da bi pridobil večino, značilnejšo za evropske države. Dejal je, da je, čeprav je dobil 93,5 % glasov, naročil vladi, naj razglasi izid 86 %.[45][46]

Nekateri ruski nacionalisti, na primer Dmitrij Rogozin in ekstremistična organizacija "Gibanje proti nezakonitemu priseljevanju", so izjavili, da bi si želeli, da bi Lukašenko leta 2008 postal predsednik Rusije. Lukašenko se je odzval, da za položaj predsednika Rusije ne bo kandidiral, da pa se bo, če mu bo zdravje dopuščalo, potegoval za ponovno izvolitev v letu 2011.[47]

Septembra 2008 so potekale parlamentarne volitve. Lukašenko je nekaterim opozicijskim kandidatom omogočil sodelovati, vendar po uradnih rezultatih člani opozicije od 110 sedežev parlamenta niso osvojili niti enega. Opazovalci OVSE so volitve opisali kot "pomanjkljive", vključno z "več primeri ponarejanja izidov".[48] Člani in podporniki opozicije so organizirali proteste.[48] Po poročanju SND-jevega opazovanja volitev, katerega ugotovitve na Zahodu pogosto zavračajo,[49] so volitve v Belorusiji bile v skladu z mednarodnimi standardi.[50] Lukašenko je kasneje izjavil, da opozicijo v Belorusiji financirajo tuje države in da ni potrebna.[51]

Aprila 2009 se je Lukašenko sestal s papežem Benediktom XVI. v Vatikanu, kar je bil njegov prvi obisk zahodne Evrope po prepovedi potovanja, ki jo je prejel desetletje predtem.[52]

Četrti predsedniški mandat (2010–2015)[uredi | uredi kodo]

Aleksander Lukašenko med 7. vrhom držav BRICS v Ufi.

Lukašenko je bil eden od desetih kandidatov, ki so se pomerili na beloruskih predsedniških volitvah 19. decembra 2010. Čeprav so bile volitve prvotno načrtovane za leto 2011, je bil izbran zgodnejši datum, "da bi zagotovili največje sodelovanje državljanov v predvolilni kampanji in volivcem ponudili najprikladnejši datum".[53] Priprave na kampanjo je zaznamovala vrsta napadov ruskih medijev na Lukašenka.[54] Osrednja volilna komisija je dejala, da bo vseh devet predstavnikov opozicije verjetno skupaj prejelo manj kot pol glasov, ki jih bo dobil Lukašenko.[55] Čeprav so predstavniki opozicije poročali o zastraševanju[56] in o "umazanih zvijačah", so bile volitve kot posledica želje po izboljšanju odnosov z Evropo in ZDA videne kot sorazmerno odprte.[55]

Na dan volitev je dva od predsedniških kandidatov pretepla policija[57] na ločenih opozicijskih shodih.[58][59] Na noč volitev so opozicijski protestniki s slogani "Ven!" in "Naj živi Belorusija!" napadli sedež beloruske vlade, pri čemer so razbili okna in vrata, preden jih je policija uspela potisniti nazaj.[58] Število protestnikov, o katerem so poročali večji mediji, je bilo okoli 10 000 ljudi.[60][58][61][62]

Vsaj sedem od devetih opozicijskih predsedniških kandidatov je bilo aretiranih.[57] Mnogi kandidati, kot tudi njihovi podporniki in pripadniki medijev, so bili zaprti, obtoženi organiziranja množičnih nemirov. Med njimi so bili Andrej Sanikov,[63] Aleksander Otroščenkov,[64] Ales Mihalevič,[65] Mikola Statkevič[66] in Uladzimir Nekljajev.[67] Žena Sanikova, novinarka Irina Halip, je bila obsojena na hišni pripor.[68] Vodja stranke Jaroslava Romančuka, Anatolij Lebedko, je bil prav tako aretiran.[69]

Komisija je oznanila, da je Lukašenko dobil 79,65 % glasov (prejel je 5 130 557 glasov) z 90,65-odstotno volilno udeležbo.[70] OVSE je volitve označila za "pomanjkljive", medtem ko so jih opazovalci SND pohvalili kot "proste in transparentne".[71] Tudi OVSE je sicer v predvolilnem času opazila izboljšave, med drugim je bila kandidatom omogočena uporaba televizijskih soočenj in necenzurirano izražanje sporočil.[72] Nekaj evropskih zunanjih ministrov je podalo skupno izjavo, v kateri so volitve in njihove posledice oklicali za "nesrečen korak nazaj v razvoju demokratičnega vladanja in spoštovanja človekovih pravic v Belorusiji".[73]

Lukašenkovo inavguracijo 22. januarja 2011 so veleposlaniki EU bojkotirali in udeležilo se je je le 32 tujih diplomatov.[74][75]Med slovesnostjo je Lukašenko branil legitimnost svoje ponovne izvolitve in prisegel, da Belorusija nikoli ne bo dobila lastne različice ukrajinske Oranžne revolucije ali gruzijske Revolucije vrtnic iz leta 2003.[74]

Z 31. januarjem 2011 je EU obnovila prepoved potovanja, ki Lukašenku in 156 njegovim sodelavcem prepoveduje potovanje v države članice, zaradi ukrepov proti podpornikom opozicije.[76][77][78]

Peti predsedniški mandat (2015–)[uredi | uredi kodo]

Lukašenko na dvostranskem srečanju z indijskim premierjem Narendro Modijem junija 2016.

11. oktobra 2015 je bil Lukašenko izvoljen za peti predsedniški mandat.

Septembra 2017 sta Belorusija in Rusija skupaj izvedli veliko vojaško vajo.[79][80]

Politika[uredi | uredi kodo]

Domača politika[uredi | uredi kodo]

Lukašenko se predstavlja za "človeka ljudi." Zaradi načina vladanja je pogosto imenovan "бацька" (backa, "očka").[37] Leta 1997 je bil izvoljen za predsednika beloruskega olimpijskega komiteja.[81] Lukašenko je ob prevzemu položaja želel ponovno izgraditi Belorusijo;[82] gospodarstvo je tedaj doživljalo prosti pad, čemur sta botrovala zamiranje industrije in pomanjkanje povpraševanja po beloruskem blagu.[83] Lukašenko je številne industrije ohranil pod nadzorom vlade.[84] Leta 2001 je kot svoja cilja navedel izboljšanje socialnega skrbstva za državljane ter pretvorbo Belorusije v "močno in cvetočo" državo.[85]

Stanje gospodarstva Belorusije se spreminja vse od Lukašenkove izvolitve leta 1994. Njegova gospodarska politika je bila posvečena preprečitvi težav, do kakršnih so privedle razmere v preostalih nekdanjih sovjetskih republikah, kot sta vzpostavitev oligarhičnih struktur in množična brezposelnost.[86] Delež brezposelnosti v državi je ob koncu leta 2011 znašal 0,6 % prebivalstva (od 6,86 milijona delovno sposobnih državljanov), medtem ko je bila leta 1995 brezposelnost 2,9-odstotna od 5,24 milijona delovno sposobnega prebivalstva.[87] Bruto nacionalni dohodek na prebivalca je od leta 1993 s 1423 ameriških dolarjev do konca leta 2011 narasel na 5830 dolarjev.[88] Ena od velikih gospodarskih težav, s katerimi se je tekom predsednikovanja Lukašenko moral spopasti, je bila vrednost beloruskega rublja. Nekaj časa je bila za vzdrževanje stabilnosti vrednost vezana na velike tuje valute, na primer na evro, ameriški dolar in ruski rubelj;[89] vseeno je beloruski rubelj doživel prosti pad vrednosti in tudi vrsto devalvacij. Do velike devalvacije je prišlo leta 2011, potem ko je vlada oznanila, da bo povprečna plača narasla na 500 dolarjev.[90] Devalvacija leta 2011 je bila po podatkih svetovne banke največja zabeležena v zadnjih 20 letih.[91] Belorusija je tudi morala zaprositi za finančno pomoč iz mednarodnih virov in čeprav je prejela posojila s Kitajske, je prejem posojila od Mednarodnega denarnega sklada in drugih agencij odvisen od reform, ki jih bo Belorusija izvedla v svojem gospodarstvu glede na standarde posojilodajalcev.[92][93]

Nekateri Lukašenkovi kritiki, vključno z opozicijsko skupino Zubr, z izrazom lukašizem označujejo politični in gospodarski sistem, ki ga je Lukašenko uvedel v Belorusiji.[94] Izraz nekateri uporabljajo tudi v širšem pomenu za označevanje avtoritarne ideologije, ki temelji na kultu njegove osebnosti in nostalgiji za časi Sovjetske zveze.[95][96] Ameriški kongres je podprl opozicijska združenja s sprejetjem Zakona o demokraciji v Belorusiji leta 2004, ki je uvedel sankcije proti Lukašenkovi vladi in finančno podprl belorusko opozicijo.[97] Lukašenkovi podporniki na kritike odgovarjajo, da je njegova politika Belorusijo obvarovala pred nemiri, ki so se razplamteli v mnogih drugih nekdanjih sovjetskih državah.[98][99] Lukašenko se je na svoje kritike odzval z izjavo: "Te obtožbe poslušam že več kot 10 let in sem se nanje že navadil. Nanje ne bomo odgovarjali. Želim izhajati iz premise, da so volitve v Belorusiji namenjene nam. Prepričan sem, da je gospodar v naši državi beloruski narod."[7]

Od referenduma novembra 1996 ima Lukašenko v svojih rokah celotno oblast nad državo. Če državni zbor dvakrat zavrne njegovo izbiro za predsednika vlade, ga ima pravico razpustiti, njegovi odloki pa imajo večjo težo od običajne zakonodaje. Prav tako ima skoraj popoln nadzor nad razpolaganjem vlade z denarjem; državni zbor lahko z njegovim dovoljenjem le poveča ali zmanjša proračun. Vseeno z zakonodajo v vsakem primeru upravljajo njegovi podporniki in resnična opozicija ne obstaja. Prav tako predsednik imenuje osem članov zgornjega doma parlamenta, svet republike in skoraj vse sodnike.

Zunanja politika[uredi | uredi kodo]

Aleksander Lukašenko z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom med tiskovno konferenco leta 2002.

Lukašenkovi odnosi z EU so napeti, delno po lastni izbiri in delno zaradi njegovih ukrepov proti domačim političnim nasprotnikom. Lukašenko je zaradi zatiranja nasprotnikov pogosto imenovan "zadnji evropski diktator", EU pa je proti njemu in še nekaterim beloruskim uradnikom sprejela vizumske sankcije. Nekajkrat je EU sankcije ukinila, da bi spodbudila dialog med državama ali dosegla Lukašenkovo popuščanje.[100][101]

Lukašenkovi odnosi z Rusijo, nekoč njegovo močno zaveznico in glasno podpornico, so se znatno ohladili. Priprave na volitve leta 2010 je zaznamovala vrsta napadov ruskih medijev na Lukašenka.[54] V juliju je ruski državni televizijski kanal NTV predvajal večdelni dokumentarni film z naslovom "Boter", ki je opozarjal na sumljivo izginotje opozicijskih voditeljev Jurija Zaharenka in Viktorja Gončara, poslovneža Anatola Krasouskega in novinarja Dimitrija Zavadskega v poznih 1990. letih.[102] Lukašenko je medijski napad označil za "umazano propagando".[103]

Lukašenkovo politiko so hvalili nekateri drugi svetovni voditelji in je postala vzor za vsaj eno državo. Venezuelski predsednik Hugo Chávez je na vprašanje o beloruski domači politiki odgovoril: "V njej vidimo vzor socialne države, kot je ta, ki jo mi začenjamo ustvarjati."[104] Predsednik kitajskega ljudskega kongresa Wu Bangguo je izpostavil, da je Belorusija pod Lukašenkom doživela hiter razvoj.[105] Belorusko gospodarstvo in njegov prispevek k lastnemu so pohvalili tudi litovski poslanci; Stanislovas Gedraitis je dejal, da občuduje beloruski napredek, ki je predvsem posledica truda državnega voditelja.[106]

Leta 2015 se je Lukašenko lotil izboljševanja trgovinskih odnosov med Belorusijo in Latinsko Ameriko.[107]

Lukašenko je izrazil prepričanje, da bo Sirija premagala trenutno krizo in pod vodstvom predsednika al-Asada nadaljevala "boj proti terorizmu in tujemu vmešavanju v svoje notranje zadeve".[108]

Belorusija je obsodila vojaško intervencijo v Libiji leta 2011; ministrstvo za zunanje zadeve je izjavilo, da "obstreljevanja in bombardiranja ozemlja Libije presegajo Resolucijo 1973 Varnostnega sveta Združenih narodov ter kršijo svoj temeljni cilj, zagotavljanje varnosti civilnega prebivalstva. Republika Belorusija naproša države, udeležene v vojaški operaciji, naj takoj prenehajo z operacijami, katerih posledica so smrtne žrtve. Umiritev spora je stvar Libije in jo morajo opraviti Libijci sami, brez zunanjega vojaškega posredovanja".[109] Država ni priznala narodnega prehodnega sveta.

Potem ko je izvedel za smrt Moamerja Gadafija, je Aleksander Lukašenko dejal: "Storjeno je bilo nasilje in ubito je bilo celotno vodstvo države, ne le Moamer Gadafi. In kako je bil ubit? Eno bi bilo, če bi ga ustrelili v boju, oni pa so ga poniževali in mučili, streljali nanj, se znašali nad njim, ko je bil ranjen, ga posilili in mučili do smrti. Bili so hujši kot nekoč nacisti." Prav tako je obsodil trenutno stanje v Libiji in bil kritičen glede prihodnosti države.[110]

Kontroverzne izjave[uredi | uredi kodo]

Leta 1995 so Lukašenka obtožili opazke, ki bi se lahko tolmačila kot poveličevanje Adolfa Hitlerja: "Zgodovina Nemčije je kopija zgodovine Belorusije. Nemčija je vstala iz pepela po zaslugi trdne oblasti in vse, povezano s to znano podobo Hitlerja, ni bilo slabo. Nemški red se je razvijal skozi stoletja in dosegel svoj vrh pod Hitlerjem."[111]

Oktobra 2007 je bil Lukašenko obtožen antisemitskih izjav; med pogovorom v živo na državni radijski postaji je glede "bednega stanja mesta Babrujska" dejal: "To je judovsko mesto in Judje se ne menijo za kraj, kjer živijo. Babrujsk so spremenili v svinjak. Poglejte Izrael – bil sem tam in ga videl na lastne oči ... Jude, ki imajo denar, pozivam, naj se vrnejo v Babrujsk."[112][113] Člani ameriškega kongresa so na beloruskega veleposlanika v ZDA Mihaila Hvostova naslovili pismo, v katerem so Lukašenka pozvali k umiku izjav,[114] poleg tega je komentar sprožil tudi negativen odziv iz Izraela.[115] Posledično je bil Pavel Jakubovič, urednik beloruskih novic, poslan v Izrael, kjer je na srečanju z izraelskim zunanjim ministrstvom dejal, da je bil Lukašenkov komentar "napaka, izrečena v šali, in ne predstavlja njegovega odnosa do Judov", da je "vse prej kot antisemitski" in "prizadet že zaradi same obtožbe."[116] Beloruski veleposlanik v Izraelu, Igor Leščenja, je zatrdil, da ima predsednik "prijazen odnos do Judov", Sergej Ričenko, tiskovni predstavnik beloruskega veleposlaništva v Tel Avivu, pa je dejal, da so bili deli Lukašenkovih izjav napačno prevedeni.[117]

4. marca 2012, dva dni zatem, ko so voditelji EU (vključno z nemškim zunanjim ministrom in odkritim gejem Guidom Westerwellom) na vrhu v Bruslju pozvali k novim ukrepom za pritisk na Lukašenka zaradi domnevnih kršitev človekovih pravic v Belorusiji, je Lukašenko požel vrsto graj, potem ko se je na Westerwellove opazke, ki se je nanj skliceval kot na "zadnjega diktatorja v Evropi", odzval s komentarjem, da je "bolje biti diktator kot gej".[6][118][119]

Osebno življenje[uredi | uredi kodo]

Aleksander Lukašenko in njegov sin Nikolaj na državni proslavi leta 2012

Lukašenko verjame, da bi se predsedniki morali izogibati uporabi sodobnih elektronskih naprav, kot sta iPad ali iPhone.[120] V mladih letih je igral bajan in nogomet, s čimer je prenehal po nastopu predsedniškega položaja,[121] še vedno pa je navdušen smučar in hokejist napadalec, ki je občasno nastopal na prijateljskih tekmah skupaj z mednarodnimi hokejskimi zvezdniki.[122] Hokej igrata tudi njegova starejša sinova, včasih skupaj z očetom.[123]

Družina[uredi | uredi kodo]

Lukašenko je od leta 1975 poročen z Galino Želnerovič, svojo ljubeznijo iz šolskih let.[124] Kasneje istega leta se je rodil njun najstarejši sin Viktor.[124] Njun drugi sin, Dmitrij, se je rodil leta 1980.[124] Galina živi v družinski hiši v vasi pri Šklovu.[124] Čeprav sta uradno še vedno poročena, se je Galina Lukašenko odtujila od moža kmalu zatem, ko je postal predsednik.[125]

Lukašenko je poleg tega oče nezakonskega sina Nikolaja, ki je bil rojen leta 2004.[124] Čeprav to nikoli ni bilo uradno potrjeno, je razširjeno prepričanje, da je otrokova mama Irina Abelskaja, Lukašenkova osebna zdravnica, s katero naj bi imel afero.[124][126] Nekateri zahodni opazovalci in mediji verjamejo, da Nikolaja oče vzgaja za svojega naslednika.[127][128] Ta ugibanja je Lukašenko v državnih medijih zanikal, kot je zanikal tudi, da bo ostal na položaju vse do tedaj, ko bo leta 2004 rojeni Nikolaj izpolnjeval starostno mejo 35 let za predsedniško kandidaturo.[129]

Častni nazivi in odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Aleksander Lukašenko v uniformi vrhovnega poveljnika beloruskih oboroženih sil (2001)

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Belarus president visits Vatican". BBC News (angleščina). 27. 4. 2009. Pridobljeno dne 18. 8. 2018. 
  2. ^ http://www.britannica.com/EBchecked/topic/351062/Alyaksandr-Hrygorevich-Lukashenka
  3. ^ http://www.nndb.com/lists/504/000063315/
  4. ^ Encyclopædia Britannica
  5. ^ Rausing, Sigrid (7. 10. 2012). "Belarus: inside Europe's last dictatorship". The Guardian (angleščina). Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  6. ^ 6,0 6,1 "Belarus's Lukashenko: "Better a dictator than gay"". Reuters (angleščina). 4. 3. 2012. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  7. ^ 7,0 7,1 "Profile: Alexander Lukashenko" (angleščina). 9. 1. 2007. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  8. ^ "Belarus" (angleščina). Amnesty International. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. 12. 2007. 
  9. ^ "Council Decision 2012/642/CFSP of 15 October 2012 concerning restrictive measures against Belarus". LexUriServ.do (angleščina). 15. 10. 2012. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  10. ^ "Belarus Sanctions". www.treasury.gov (angleščina). U.S. Department of the Treasury. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  11. ^ "Скандал! Лукашенко изменил биографию". UDF.BY | Новости Беларуси. 31. 8. 2010. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  12. ^ "Директор одной страны" (ruščina). 1. 7. 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. 7. 2014. 
  13. ^ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 "Александр Лукашенко". Свободная Пресса (ruščina). Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  14. ^ 14,0 14,1 14,2 14,3 "Alexander Lukashenko: Dictator with a difference" (angleščina). 25. 9. 2008. ISSN 0307-1235. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  15. ^ "Александр Лукашенко, биография, новости, фото". Узнай Всё (ruščina). Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  16. ^ 16,0 16,1 Specter, Michael (1994). "Belarus Voters Back Populist in Protest at the Quality of Life". The New York Times (angleščina). Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  17. ^ 17,0 17,1 "Alyaksandr Hrygorevich Lukashenka". Encyclopaedia Britannica (angleščina). Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  18. ^ Savchenko, Andrew (2009). Belarus - A Perpetual Borderland. str. 179. ISBN 978-9004174481. 
  19. ^ 19,0 19,1 19,2 White, Stephen; Korosteleva, Elena; Löwenhardt, John. Postcommunist Belarus. str. 6–7. 
  20. ^ 20,0 20,1 "Belarus - Prelude to Independence". countrystudies.us (angleščina). Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  21. ^ "Republiški referendum 14. maja 2015". rec.gov.by. Centralna komisija Republike Belorusije. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. 7. 2011. 
  22. ^ "Lukashenko Defies Impeachment Move". AP News (angleščina). 19. 11. 1996. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  23. ^ 23,0 23,1 23,2 "Observers deplore Belarus vote". BBC News (angleščina). 18. 10. 2004. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  24. ^ "Центральной комиссии Республики Беларусь по выборам и проведению республиканских референдумов" (PDF). rec.gov.by (ruščina). 1996. 
  25. ^ Bekus, Nelly (2010). Struggle over Identity: The Official and the Alternative "Belarusianness". str. 103–104. ISBN 978-9639776685. 
  26. ^ Belarus: The Last European Dictatorship. 
  27. ^ "U.S. Relations With Belarus". U.S. Department of State (angleščina). Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  28. ^ Poland's Role in the Development of an 'Eastern Dimension' of the European Union. 
  29. ^ "Belarus appoints new central bank chief" (angleščina). 21. 3. 1998. 
  30. ^ Maksymiuk, Jan. "EU Punishes Belarusian Leadership". www.hri.org. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  31. ^ "Poor Showing Reportedly Riles Ruler of Belarus". www.washingtonpost.com. 20. 2. 1998. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  32. ^ "The Statement of the Belarus President Alexander Lukashenko" (angleščina). 15. 4. 1999. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. 9. 2007. 
  33. ^ "Contemporary Belarus: Between Democracy and Dictatorship" (London: RoutledgeCurzon, 2003), with R. Marsh and C. Lawson
  34. ^ 34,0 34,1 34,2 "Lukashenko claims victory in Belarus election". usatoday.com (angleščina). 9. 9. 2001. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  35. ^ Standish, M J A (11. 1. 2006). "Editor's notes." Jane's Intelligence Digest.
  36. ^ "Saddam aides may flee to Belarus: report". ABC News (angleščina). 24. 6. 2003. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  37. ^ 37,0 37,1 "Profile: Europe's last dictator?". news.bbc.co.uk (angleščina). 10. 9. 2001. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  38. ^ "Belarus Foreign Minister Sergei Martynov interview for The Frankfurter Allgemeine Zeitung - Ministry of Foreign Affairs of the Republic of Belarus". mfa.gov.by (angleščina). Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  39. ^ "Belarus opposition closes ranks". BBC News (angleščina). 3. 10. 2005. Pridobljeno dne 22. 7. 2018. 
  40. ^ "Gallup/Baltic Surveys announces impossibility of independent and reliable exit polls under present conditions in Belarus". charter97.org. 20. 3. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. 9. 2007. 
  41. ^ "Incumbent declared winner of Belarus vote". 20. 3. 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. 3. 2016. 
  42. ^ "People's Daily Online -- CIS, OSCE observers differ on Belarus vote". en.people.cn (angleščina). 21. 3. 2006. Pridobljeno dne 22. 7. 2018. 
  43. ^ "Ballots on the Frontiers of Freedom: Elections in Belarus and Ukraine". 2001-2009.state.gov (angleščina). 21. 3. 2006. Pridobljeno dne 22. 7. 2018. 
  44. ^ 44,0 44,1 "West slams Belarus crackdown". 24. 3. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. 4. 2007. 
  45. ^ "Лукашенко: Последние выборы мы сфальсифицировали". TUT.BY (ruščina). 23. 11. 2006. Pridobljeno dne 22. 7. 2018. 
  46. ^ "Poland, Belarus & Ukraine Report: November 28, 2006". Radio Free Europe/Radio Liberty (angleščina). 28. 11. 2006. Pridobljeno dne 22. 7. 2018. 
  47. ^ "Rightist Group Promote Belarus Dictator Lukashenko as Russian Presidential Candidate". www.data.minsk.by (angleščina). 28. 2. 2007. Pridobljeno dne 22. 7. 2018. 
  48. ^ 48,0 48,1 "Belarus clean sweep poll 'flawed'". BBC News (angleščina). 29. 9. 2008. Pridobljeno dne 22. 7. 2018. 
  49. ^ "CIS: Monitoring The Election Monitors". Radio Free Europe/Radio Liberty (angleščina). 2. 4. 2005. Pridobljeno dne 22. 7. 2018. 
  50. ^ "CIS observers: Belarus’ elections meet international standards" (angleščina). 29. 9. 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. 6. 2009. 
  51. ^ "Parlamentswahl: Opposition gewinnt keinen einzigen Sitz - Proteste in Weißrussland". Der Spiegel (nemščina). 29. 9. 2008. Pridobljeno dne 22. 7. 2018. 
  52. ^ "Pope Benedict XVI speaks with Belarus President Alexander Lukashenko (R) during their meeting at the Vatican April 27, 2009". www.catholicpressphoto.com (angleščina). Pridobljeno dne 22. 7. 2018. 
  53. ^ "Belarus sets date of presidential election for 19 December 2010" (angleščina). 14. 9. 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. 3. 2012. 
  54. ^ 54,0 54,1 "Has Moscow Had Enough Of Belarus's Lukashenka?". Radio Free Europe/Radio Liberty (angleščina). 19. 7. 2010. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  55. ^ 55,0 55,1 "'Dirty tricks' taint Belarus vote". www.aljazeera.com (angleščina). 18. 12. 2010. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  56. ^ "Activist fears over Belarus vote". Al Jazeera. 19 December 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 December 2010. Pridobljeno dne 23 December 2010. 
  57. ^ 57,0 57,1 "'Hundreds of protesters arrested' in Belarus". BBC News (angleščina). 20. 12. 2010. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  58. ^ 58,0 58,1 58,2 "Protesters try to storm government HQ in Belarus". BBC News (angleščina). 20. 12. 2010. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  59. ^ "Спецназ избил двух кандидатов в президенты Белоруссии; Некляев без сознания". gazeta.ru. 19. 12. 2010. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  60. ^ "Belarus president re-elected". www.aljazeera.com (angleščina). 20. 12. 2010. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  61. ^ Reuters (20. 12. 2010). "Belarus' Lukashenko re-elected, police crackdown". North Bay Nugget (angleščina). Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  62. ^ "Hundreds arrested in Belarus protests" (angleščina). 20. 12. 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. 1. 2011. 
  63. ^ "Belarus dissident gets UK asylum". BBC News (angleščina). 26. 10. 2012. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  64. ^ "Center for Public Scholarship :: Alexander Otroschenkov". www.newschool.edu (angleščina). Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  65. ^ "Media Advisory - Exiled Belarusian presidential candidate Ales Michalevic to visit Toronto". www.newswire.ca (angleščina). 23. 11. 2011. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  66. ^ "Jailed Belarusian opposition leader not allowed to see wife, father". Refworld (angleščina) (Radio Free Europe/Radio Liberty). 1. 6. 2011. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  67. ^ "Swedish PEN awards prize to Uladzimir Nyaklyayew" (angleščina). 15. 11. 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. 3. 2014. 
  68. ^ Taylor, Jerome (15. 2. 2013). "Captive Belarusian journalist Irina Khalip allowed to visit husband in Britain". The Independent (angleščina). Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  69. ^ "Belarusian dissident Jaroslav Romanchuk". www.theatlasphere.com (angleščina). 21. 2. 2011. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  70. ^ "Центральной комиссии Республики Беларусь по выборам и проведению республиканских референдумов об итогах выборов Президента Республики Беларусь" (PDF) (ruščina). 24. 12. 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. 1. 2011. 
  71. ^ "Belarus vote count 'flawed' says OSCE". Sputnik International (angleščina). 20. 12. 2010. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  72. ^ "Belarus still has considerable way to go in meeting OSCE commitments, despite certain improvements, election observers say" (angleščina). OSCE Press release. 20. 12. 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. 12. 2010. 
  73. ^ Bildt, Carl; Schwarzenberg, Karel; Sikorski, Radek; Westerwelle, Guido (23. 12. 2010). "Lukashenko the Loser" (angleščina). Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  74. ^ 74,0 74,1 "Lukashenko Growls at Inauguration". The Moscow Times (angleščina). 24. 1. 2011. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  75. ^ "32 foreign diplomats to attend Lukashenko inauguration". sputniknews.com (angleščina). 20. 1. 2011. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  76. ^ Dempsey, Judy (2. 2. 2011). "U.S. and E.U. Join to Show Support for Belarus Opposition". The New York Times (angleščina). Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  77. ^ "Not welcome in the EU". Macleans.ca (angleščina). 17. 2. 2011. Pridobljeno dne 23. 7. 2018. 
  78. ^ "Council Decision 2011/69/CFSP of 31 January 2011 amending Council Decision 2010/639/CFSP concerning restrictive measures against certain officials of Belarus". 
  79. ^ "Obsežne vojaške vaje Rusije in Belorusije vznemirjajo Nato". Delo. 14. 9. 2017. Pridobljeno dne 24. 7. 2018. 
  80. ^ "NATO Nervous As Russia, Belarus Team Up For Cold-War-Style War Games". NPR.org (angleščina). 14. 9. 2018. Pridobljeno dne 24. 7. 2018. 
  81. ^ "NOC RB". noc.by (angleščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. 10. 2007. 
  82. ^ "Lukashenko's first term as president". brusselsreview.com (angleščina). 16. 3. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. 10. 2007. 
  83. ^ "Belarus - Industry". countrystudies.us (angleščina). Pridobljeno dne 15. 8. 2018. 
  84. ^ Adrian., Karatnycky,; J., Motyl, Alexander; Amanda., Schnetzer,; (U.S.), Freedom House (2001). Nations in transit, 2001 : civil society, democracy, and markets in East Central Europe and the newly independent states. New Brunswick, N.J.: Transaction Publishers. ISBN 0765808978. OCLC 47056398. 
  85. ^ "Lukashenko Sworn in as Belarussian President". en.people.cn (angleščina). 21. 9. 2001. Pridobljeno dne 15. 8. 2018. 
  86. ^ "State Policy". president.gov.by (angleščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. 5. 2012. 
  87. ^ "Labour: Number of economically active population". belstat.gov.by (angleščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. 10. 2007. 
  88. ^ "Belarus | Data". data.worldbank.org (angleščina). 30. 11. 2012. Pridobljeno dne 15. 8. 2018. 
  89. ^ "National Bank to peg Belarusian ruble to foreign currency system in 2009". news.belta.by (angleščina). 17. 6. 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. 2. 2013. 
  90. ^ "Belarus Plans New Ruble Devaluation". sputniknews.com (angleščina). 30. 7. 2012. Pridobljeno dne 15. 8. 2018. 
  91. ^ "Ruble devaluation spreads panic among Belarusians". en.people.cn (angleščina). 26. 5. 2011. Pridobljeno dne 15. 8. 2018. 
  92. ^ "Belarus eyes new IMF loans". news.xinhuanet.com (angleščina). 30. 10. 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. 11. 2016. 
  93. ^ "RBS agrees to cease Belarus work". BBC News (angleščina). 29. 8. 2011. Pridobljeno dne 15. 8. 2018. 
  94. ^ ""Lukashism" has the potential to spread beyond Belarus". Prism 3 (6). 2. 5. 1997. Pridobljeno dne 15. 8. 2018. 
  95. ^ "A museum to commemorate victims of communism" (angleščina). 17. 11. 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. 9. 2007. Belarusian MPs propose to dedicate a section in the future museum to Lukashism 
  96. ^ "Beware of Lukashism!". zubr-belarus.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. 9. 2007. 
  97. ^ "Statement on the Belarus Democracy Act of 2004". georgewbush-whitehouse.archives.gov (angleščina). Pridobljeno dne 15. 8. 2018. 
  98. ^ "Belarus News and Analysis | Belarus protesters go on trial as new rallies loom". www.data.minsk.by. 27. 3. 2006. Pridobljeno dne 15. 8. 2018. 
  99. ^ "The Belarus Democracy Act of 2004" (PDF). chrissmith.house.gov (angleščina). 20. 10. 2004. Pridobljeno dne 15. 8. 2018. 
  100. ^ Rafał, Czachor. Polityka zagraniczna Republiki Białoruś w latach 1991-2011 : studium politologiczne (Wyd. 1 izd.). Polkowice. ISBN 9788361234722. OCLC 822506140. 
  101. ^ Makhovsky, Andrei (8. 5. 2012). "Belarus leader calls for dialogue with European Union". Reuters (angleščina). Pridobljeno dne 17. 8. 2018. 
  102. ^ "Is Lukashenka In The Kremlin's Crosshairs?". RadioFreeEurope/RadioLiberty (angleščina). 8. 7. 2010. Pridobljeno dne 17. 8. 2018. 
  103. ^ "Lukashenka Calls Russian Media Attacks 'Dirty Propoganda'". RadioFreeEurope/RadioLiberty (angleščina). 19. 7. 2010. Pridobljeno dne 17. 8. 2018. 
  104. ^ "Chavez forges ties with Belarus". BBC News (angleščina). 25. 7. 2006. Pridobljeno dne 17. 8. 2018. 
  105. ^ "China Praises Lukashenko for His Successful Opposition To The West". The China Times (angleščina). 22. 9. 2011. Pridobljeno dne 17. 8. 2018. 
  106. ^ "Lithuanian MPs praise Lukashenko". charter97.org (angleščina). 11. 6. 2012. Pridobljeno dne 17. 8. 2018. 
  107. ^ "Lukashenko highlights Belarus' cooperation with Latin America". BelTA.by (angleščina). 25. 6. 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. 7. 2015. 
  108. ^ "President Assad receives Congratulations from the President of Belarus: Confidence in Syria Elimination of Current Crisis". syriatimes.sy (angleščina). Pridobljeno dne 17. 8. 2018. 
  109. ^ "Statement released by the Foreign Ministry in connection with the missile strikes and bombings on Libya". Ministry of Foreign Affairs of the Republic of Belarus (angleščina). Pridobljeno dne 17. 8. 2018. 
  110. ^ "Lukashenko outraged by Gaddafi's treatment". KyivPost (angleščina). 4. 11. 2011. Pridobljeno dne 17. 8. 2018. 
  111. ^ "Bigotry in Belarus". The Jerusalem Post (angleščina). 20. 10. 2007. Pridobljeno dne 27. 8. 2018. 
  112. ^ Leta 1926 je v Babrujsku živelo 21 558 Judov oziroma 42 % prebivalcev mesta; leta 1989 je njihovo število komaj preseglo 4 % in po 1999 le še 0,6 %. Gl. Jewish Heritage Research Group in Belarus
  113. ^ "Belarus president attacks Jews". Ynetnews (angleščina). 18. 10. 2007. Pridobljeno dne 27. 8. 2018. 
  114. ^ "Kirk-Hastings Letter Calls on Belarusian President to Apologize for Blatantly Anti-Semitic Remarks". www.house.gov (angleščina). 29. 10. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. 11. 2007. 
  115. ^ "FM Livni condemns anti-Semitic remarks made by Belarusian President". mfa.gov.il (angleščina). 18. 10. 2007. Pridobljeno dne 27. 8. 2018. 
  116. ^ "News in Brief". haaretz.com (angleščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. 2. 2007. 
  117. ^ "Belarus to send envoy to Israel". The Jerusalem Post (angleščina). 25. 10. 2007. Pridobljeno dne 27. 8. 2018. 
  118. ^ "Germany rebukes Lukashenko over anti-gay comment". EuroNews (angleščina). 5. 3. 2012. Pridobljeno dne 27. 8. 2018. 
  119. ^ "'Better a dictator than gay,' Belarus President Alexander Lukashenko says". msnbc.com (angleščina). 5. 3. 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. 3. 2012. 
  120. ^ "Д.Медведев объяснил, почему заменил iPad блокнотом". РБК (ruščina). 15. 5. 2013. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  121. ^ "Александр Лукашенко разучился играть на баяне". km.ru (ruščina). 15. 1. 2013. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  122. ^ "Ветераны «Сборной звезд мира» проведут товарищескую игру". Sports.ru (ruščina). 12. 12. 2008. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  123. ^ "Президент-хоккей Александра Лукашенко". ng.ru (ruščina). 1. 10. 2003. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  124. ^ 124,0 124,1 124,2 124,3 124,4 124,5 "The comb-over Soviet-style tyrant who could soon be one of the West's favourite allies". Daily Mail Online (angleščina). 19. 7. 2008. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  125. ^ "Галина Лукашенко: Саша — необыкновенный человек". naviny.by (ruščina). 29. 9. 2005. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  126. ^ Parfitt, Tom (5. 4. 2009). "Belarus squirms as son accompanies dictator to meetings". The Guardian (angleščina). Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  127. ^ "Who's that boy in the grey suit? It's Kolya Lukashenko - the next dictator of Belarus...". The Independent (angleščina). 29. 6. 2012. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  128. ^ Haddadi, Anissa (29. 6. 2012). "The Belarus Boy Wonder: Nikolai Lukashenko, 7, Anointed to become President". International Business Times UK (angleščina). Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
  129. ^ "Lukashenko denies reports he is grooming Nikolai as his successor". eng.belta.by (angleščina). 22. 10. 2012. 
  130. ^ "РОФ Фонд Святого Всехвального апостола Андрея Первозванного :: Комитет по международной премии" (ruščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. 9. 2007. 
  131. ^ "А.Г. Лукашенко награжден орденом Хосе Марти". Вечерний Минск (ruščina). 5. 9. 2000. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. 9. 2007. 
  132. ^ "Белоруссия" (ruščina). 15. 11. 2000. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. 9. 2007. 
  133. ^ "Олимпийский приз для Беларуси" (ruščina). 12. 6. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. 9. 2007. 
  134. ^ "Состоялось заседание Высшего Государственного Совета Союзного государства России и Белоруссии" (ruščina). 2. 4. 2001. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. 7. 2014. 
  135. ^ "Պատվավոր Քաղաքացիներ". www.yerevan.am (armenščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. 1. 2008. 
  136. ^ "Патриарх наградил Александра Лукашенко". religare.ru (ruščina). 11. 5. 2005. Pridobljeno dne 28. 8. 2018. 
  137. ^ "Президент Беларуси Александр Лукашенко удостоен медали “За развитие мирового фестивального движения". Посольство Республики Беларусь в Российской Федерации (ruščina). 18. 7. 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. 9. 2007. 
  138. ^ "Александр Лукашенко награжден орденом Белорусской Православной Церкви". maranatha.org.ua (ruščina). 26. 9. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. 9. 2007. 
  139. ^ "В Минске прошло заседание Межгосударственного Совета ЕврАзЭС". president.gov.by (ruščina). 23. 6. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. 11. 2007. 
  140. ^ "Александр Лукашенко награжден орденом Святого Владимира I степени". Patriarhija.ru (ruščina). 5. 6. 2007. Pridobljeno dne 28. 8. 2018. 
  141. ^ "Presidente Chávez se reúne con su par bielorruso Lukashenko" (španščina). 15. 3. 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. 12. 2012. 
  142. ^ "Alcalde Jorge Rodríguez entrega llaves de la Ciudad de Caracas al Presidente Lukashenko | Jorge Rodríguez". jorgerodriguez.psuv.org.ve (španščina). 15. 3. 2010. Pridobljeno dne 28. 8. 2018. 
  143. ^ "Ukazi o odlikovanjima". predsednik.rs (srbščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. 6. 2013. 
  144. ^ "Putin signed the decree about Lukashenko's rewarding with the Order of Alexander Nevsky". TASS (ruščina). 30. 8. 2014. Pridobljeno dne 28. 8. 2018. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]