Svetlana Tihanovska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Svetlana Tihanovska
Святла́на Ціхано́ўская
Светла́на Тихано́вская
Sviatlana Cichanowskaja Vitebsk 02.jpg  *
Tihanovska v Vitebsku julija 2020
Osebni podatki
RojstvoSvjatlana Georgievna Pilipčuk  *
11. september 1982({{padleft:1982|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (38 let)
Mikaševiči[d]
Narodnostbeloruska
Politična strankaneodvisna političarka (2020–)
(belorusko demokratsko gibanje)
ZakonciSergej Tihanovski ( 2004)
Otroci2
Alma materMazyrska državna pedagoška univerza
Pokliczagovornica državljanskih pravic, prevajalka, učiteljica tujih jezikov, tolmačica, političarka, filologinja

Svetlana Tihanovska (rojena Pilipčuk, belorusko Святла́на Гео́ргіеўна Ціхано́ўская (Піліпчук), rusko Светла́на Гео́ргиевна Тихано́вская (Пилипчу́к)), beloruska aktivistka in političarka, * 11. september 1982, Mikaševiči, Beloruska sovjetska socialistična republika (danes Belorusija)

Svetlana Tihanovska je bila protikandidatka Aleksandru Lukašenku na predsedniških volitvah 2020. Postala je simbol beloruskega upora. Za kandidaturo se je odločila po aretaciji svojega moža Sergeja Tihanovskega, ki je veljal za najresnejšega tekmeca Lukašenku.[1][2] Svetlana Tihanovska je nekdanja učiteljica in prevajalka, gospodinja in mati dveh otrok, ki do kandidature na predsedniških volitvah leta 2020 ni imela političnih izkušenj. Zavezala se je, da bi v primeru zmage v roku pol leta razpisala nove, svobodne predsedniške volitve, na katerih bi lahko kandidirali diskvalificirani opozicijski kandidati, sama pa bi se umaknila.[3] Po volitvah, na katerih je po uradnih rezultatih že šestič zapored zmagal Lukašenko, so v Belorusiji izbruhnili protesti, Tihanovska pa je z otrokoma pobegnila v Litvo.[1][4] Uradni rezultati volitev, po katerih je Lukašenko prejel več kot 80 % glasov volivcev, Tihanovska pa okoli 10 %, naj bi bili lažni.[5] Po ocenah nekaterih anket naj bi imela Tihanovsko podporo okoli 70 % volivcev.[1] Tihanovska je v naslednjih dneh in tednih protivladnih protestov državljane spodbujala k nenasilnim protestom in splošni stavki.[6][7]

Glej tudi:[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 https://www.delo.si/novice/svet/lukasenkova-protikandidatka-zapustila-nemirno-belorusijo-339383.html, vpogled: 24. 8. 2020.
  2. https://www.delo.si/sobotna-priloga/gospodinja-v-boju-proti-zadnjemu-evropskemu-diktatorju-335684.html, pogled: 24. 8. 2020.
  3. https://www.rtvslo.si/svet/evropa/kdo-je-svetlana-tihanovska-politicna-analfabetka-ki-izziva-lukasenka/532872, vpogled: 24. 8. 2020.
  4. https://www.delo.si/novice/svet/v-minsku-znova-nasilje-protesti-napovedani-tudi-za-danes-339464.html, vpogled: 24. 8. 2020.
  5. "Lukashenka vs. democracy: Where is Belarus heading?". AtlanticCouncil. 10. 8. 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. 8. 2020. Pridobljeno dne 14. 8. 2020. However, the vote was marred by allegations of widespread fraud. These suspicions appeared to be confirmed by data from a limited number of polling stations that broke ranks with the government and identified opposition candidate Svyatlana Tsikhanouskaya as the clear winner.
  6. https://www.rtvslo.si/svet/evropa/tihanovska-beloruse-poziva-k-splosni-stavki/533919, vpogled: 24. 8. 2020.
  7. https://www.24ur.com/novice/tujina/v-belorusiji-napovedani-novi-protesti-tihanovska-pozvala-zupane-ne-stojte-ob-strani.html, vpogled: 24. 8. 2020.