Malta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Repubblika ta' Malta
Republic of Malta
Zastava Malte Malteški grb
Nacionalno geslo: -
LocationMalta.png
Uradna jezika malteščina in angleščina
Glavno mesto Valletta
Največje mesto Birkirkara
Predsednik Marie Louise Coleiro Preca
Predsednik vlade Joseph Muscat
Površina
 - Skupno
 - % voda
184. na svetu

316 km²
zanemarljivo

Prebivalstvo
 - Skupno (2002)
 - Gostota
165. na svetu
394.583
1249/km²
Neodvisnost
 - Datum
od Združenega kraljestva
21. september 1964
Valuta EvroEUR
Časovni pas UTC+1
Državna himna L-Innu Malti
Vrhnja internetna domena .MT
Nacionalna klicna koda 356
Satelitski posnetek Malteškega otočja: Gozo, Comino in Malta

Republika Malta (malteško: Repubblika ta' Malta) je majhna in gosto naseljena otoška država v južni Evropi v osrednjem Sredozemskem morju. Malta je otočje dvajsetih otokov in čeri, ki ležijo 93 km južno od Sicilije (Italija) in 288 km severno od Libije v severni Afriki. Stalno naseljena sta samo otoka Malta in Gozo (Għawdex). Otok Comino (Kemmuna) je naseljen samo občasno. Malta ima okrog 400.000 prebivalcev in dva uradna jezika: malteščino in angleščino. Glavno mesto republike ja Valletta na otoku Malta.

Malta je bila zaradi svojega ključnega strateškega položaja sredi Sredozemskega morja v vsej svoji zgodovini križišče zelo različnih kultur. Od neolitika naprej so otočju gospodarili Feničani, Rimljani, Arabci, Normani, Bizantinci, malteški vitezi (ivanovci), ki so dali otočju svojstven pečat, Francozi in Angleži. Na otočju je leta 60 doživel brodolom sveti Pavel, ki je na otoke prinesel krščanstvo. Katoliška vera je sedaj uradna in najpogostejša vera na Malti.

Malta je dobila neodvisnost od Velike Britanije leta 1964. Od leta 2004 je članica Evropske skupnosti, poleg tega pa je članica Skupnosti narodov in Organizacije združenih narodov.

Nastanek imena[uredi | uredi kodo]

Nastanek imena Malta ni povsem pojasnjen. Najpogostejša je razlaga, da izhaja iz grške besede μέλι (meli, »med«). Grki so otok imenovali Μελίτη (Melite), kar tudi pomeni »med« ali »sladek kot med«. Grki so ustanovili svoje kolonije na Malti že v 7. stoletju pr. n. št., od leta 395 do 870 pa so tam gospodovali grško govoreči Bizantinci. Druga možnost za nastanek imena Malta je feničanska beseda maleth, ki pomeni »nebesa«, morda zato, ker ima otočje mnogo zalivov in skritih drag.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Malta je skupina otokov v osrednjem Sredozemskem morju. Stalno naseljena sta samo največja otoka Malta (315 km²) in Gozo (Għawdex, 315 km²). Drugi večji otoki so Comino (Kemmuna, 3 km²), ki ni stalno naseljen, ter Cominotto (Kemmunett), Filfla, Fungus Rock (Il-Ġebla tal-Ġeneral) in Otok svetega Pavla (Selmunett), ki niso naseljeni. Otok Manoel (il-Gżira tal-Isqof) je v Gżiri z mostom povezan s celino in je pravzaprav sestavni del mesta. Obale otokov so zelo razčlenjene s številnimi dobrimi pristanišči.

Otočje leži na severnem robu afriške tektonske plošče, na samem stičišču z evropsko tektonsko ploščo. Za pokrajino so značilni nizki griči s terasastimi polji. Najvišja točka otočja je Ta'Dmejrek v bližini Dinglija z nadmorsko višino 253 m. V deževnem obdobju je na otokih nekaj majhnih rek, stalnih rek in jezer pa na otokih ni. Stalno tekočo vodo ime le nekaj potokov v okolici Baħrije, l-Intaħleba in San Martina. Edina tekoča voda na Gozu je v dolini Lunzjata.

Otočje ima mediretansko klimo. Najnižja temperatura je bila izmerjena leta 1905 - +1,1 °C, najvišja pa avgusta 1999 - +43,8 °C. Sneg je v zadnjih 115 letih padal samo trikrat: februarja 1895, januarja 1905 in marca 1949. Povprečne najvišje dnevne temperature se gibljejo od 15 °C (januar, februar) do 30 °C (julij, avgust). Povprečne najnižje dnevne temperature se gibljejo od 9° (januar, februar) do 22 °C (julij, avgust). Celoletni povprečji dnevnih temperatur sta 21 °C oziroma 15 °C.

Malta je dolgo časa je veljala za najjužnejšo točko Evrope, kar pa ne drži. Najjužnejša točka je grški otok Gavdos.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi naseljenci[uredi | uredi kodo]

Malteške otoke so prvi naselili kamenodobni poljedelci s Sicilije okrog leta 5.200 pr. n. št. Prvi prebivalci so okrog leta 3.500 pr. n. št. zgradili prve prosto stoječe verske objekte na svetu: megalitske templje Ġgantija na otoku Gozu ter Ħaġar Qim in Mnajdra na Malti.

Okrog leta 700 pr. n. št. je na Malti, posebno okrog Vallette, cvetela antična grška kultura. Stoletje kasneje so na otok prišli Feničani in ustanovili trgovsko postajo, od koder so stkali trgovske poti vse do Cornwalla na skrajnem zahodu Anglije. Po padcu Fenicije okrog leta 400 pr. n. št. je Malta prišla pod oblast feničanske afriške kolonije Kartagine. V času Kartažanov so na Malti pridelovali predvsem oljke in rožiče in izdelovali tkanine. V času Punskih vojn (264-146 pr. n. št.) je začel odpor do Kartažanov naraščati in leta 218 pr. n. št. se je prebivalstvo uprlo. Oblast je na otočju prevzela Rimska republika s konzulom Sempronijem na čelu. Med sirakuškim uporom v drugi Punski vojni je Malta ostala zvesta Rimu in bila zato nagrajena s statusom Foederata Civitas, kar ji je dalo v okviru Sicilske province nekaj avtonomije. Otok se je takrat imenoval Melita. Enako se je imenovalo tudi njeno glavno mesto, današnja Mdina.

Leta 60 je severno od otoka Malte v Zalivu sv. Pavla doživel brodolom Kristusov apostol Pavel iz Tarza. Izročilo pravi, da je na otoku ostal tri mesece, naredil nekaj čudežev in med prebivalce vpeljal krščanstvo. Dogodki so opisani v Apostolskih delih v Novi zavezi. V času cesarja Hadrijana, leta 117, so malteški otoki napredovali na položaj municipija. Ko je Rimsko cesarstvo razpadlo na vzhodni in zahodni del, je Malta pripadla grško govorečemu Bizantinskemu cesarstvu. Malta je bila pod bizantinsko oblastjo celih štiristo let, vendar je o tem obdobju zelo malo znanega. V tem obdobju so otočje za nekaj časa zasedli Goti in Vandali, vendar so jih Bizantinci kmalu pregnali in tam pustili vojaško posadko.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

V bizantinsko-arabskih vojnah (780-1180) je bizantinski sicilski admiral Eufemij izdal Bizantinsko cesarstvo, razglasil samostojnost Sicilije in pozval na pomoč Arabce. Malta in Sicilija sta postali del Sicilskega emirata, kateremu so od leta 909 vladali Fatimidi. Arabci so na Malti zgradili namakalne sisteme in zasadili nove vrste sadja (citruse) in bombaž. S seboj so prinesli tudi sicilsko-arabski jezik, iz katerega se je razvila malteščina. Arabci so dopuščali versko svobodo, zato se je na otočju ohranilo krščanstvo, prebivalci pa so morali zato plačevati poseben verski davek.

V 11. stoletju so Normani iz Normandije zasedli najprej Sicilijo, leta 1091 pa še Malto. Maltežani so novega vladarja Rogerija I. Sicilskega toplo sprejeli in mu ponudili vojaško pomoč. Rogerij je nato baje odtrgal in jim podaril del svoje rdeče-bele zastave, ki je postala osnova za sodobno malteško zastavo.

Obdobje Normanov je bilo uspešno. Malta je postala del novoustanovljenega Sicilskega kraljestva, ki je obsegalo Sicilijo in južno polovico italijanskega (Apeninskega) polotoka. Rimskokatoliška vera je postala državna vera, na Malto pa je prišla tudi normanska arhitektura. Zadnji normanski kralj Tankred Sicilski je iz Malte in Goza naredil fevdalno gospostvo z malteškimi grofi na čelu. Prvi grofje so bili izkušeni genovski gusarji. Sicilsko kraljestvo je leta 1194 prešlo na Hohenstaufne, ki so ostali na oblasti do leta 1266. Cesar Friderik II. je do leta 1224 z Malte izgnal vse Arabce in na Malto preselil vse krščanske moške prebivalce Celana v Abruzzih.

Malta je nato za kratek čas prišla pod oblast kapetovsko-anžuvinske dinastije, ki je bila zaradi visokih davkov zelo nepriljubljena. Zaradi vojne Karla Anžujskega z Genovo so leta 1275 opustošili Gozo. Leta 1282 je sledil velik upor na Siciliji, znan kot Sicilske večernice, po katerem se je celinski del kraljestva ločil v Neapeljsko kraljestvo, Sicilija in Malta pa sta prišli pod oblast Aragoncev. Kraljestvu so do leta 1409 vladali sorodniki aragonskih kraljev, potem pa je kraljestvo postalo del Aragonskega kraljestva. Na začetku vladanja Aragoncev so bili malteški grofje kraljevi sinovi, leta 1397 pa je grofovski naslov prešel nazaj na fevdalce. Zaradi stalnih prepirov med dvema družinama za grofovski naslov, ki so Malti prinesli veliko revščino, je kralj grofovski naslov spet odvzel. Prepiri so se ponovili nekaj let kasneje, ko je kralj grofovski naslov podelil grofu Gonsalvu Monroyu. Maltežani so se temu uprli in bili poraženi. Ko so kasneje priznali, da so bili kljub uporu zvesti sicilski kroni, je priznanje na Alfonza IV. naredilo tako močan vtis, da upornikov ni kaznoval, ampak jim je celo obljubil, da jih ne bo nikoli več izročil tretji strani. Glavno mesto Mdina je dobilo naslov Città Notabile (Ugledno mesto).

Malteški vitezi in Napoleon[uredi | uredi kodo]

Leta 1530 je dal cesar Svetega Rimskega cesarstva Karel V. (španski kralj Karel I.) malteško otočje v trajni zakup Viteškemu redu sv. Janeza Krstnika (hospitalci), katerega so osmanski Turki leta 1522 pregnali z Rodosa. Aragonska krona je otočje še nekaj časa obdržala v svoji lasti kot del Sredozemskega imperija. Leta 1565 so malteški vitezi uspešno obranili Malto pred invazijo Turkov, ki so bili takrat na višku moči. Po obleganju so začeli pod vodstvom velikega mojstra reda Jeana Parisota de la Valette pospešeno utrjevati otok, predvsem novo mesto Valletto in globok zaliv južno od mesta, današnji Grand Harbour.

Malteški vitezi so vladali na Malti do leta 1798, ko jih je na poti v Egipt z otoka pregnala Napoleonova vojska. Napoleon jih je zvijačno zaprosil za varno pristanišče, kjer bi lahko dopolnil ladijske zaloge, ko je bil v pristanišču pa je s topovi napadel gostitelje in veliki mojster Ferdinand von Hompesch zu Bolheim je kapituliral. Napoleon je ostal na Malti nekaj dni. V tem času je vitezom sistematično zaplenil vse premično premoženje in vzpostavil novo upravo, ki so jo vodili njegovi privrženci. Ko je Napoleon zapustil Malto, je za seboj pustil čvrsto vojaško posadko.

Francoske okupacijaske sile na Malti zaradi svojega negativnega odnosa do vere ter verskih in finančnih reform niso bile priljubljene. Prebivalci so se zato uprli in prisilili Francoze k umiku v utrdbe. Upornike sta z orožjem podprli Velika Britanija in Kraljestvo dveh Sicilij, Britanci pa so s svojo mornarico blokirali otočje. Izolirane francoske sile pod poveljstvom generala de Vauboisa so se leta 1800 vdale in Malta je postala britanski protektorat.

Britanci in II. svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Malta je s Pariško pogodbo leta 1814 postala del Britanskega imperija. Zaradi svoje strateške lege med Gibraltarjem in Sueškim prekopom je Britancem služila kot vmesna postaja za trgovske ladje, ki so trgovale z Indijo, in oporišče vojne mornarice.

V zgodnjih 1930. letih se je britanska sredozemska flota, ki je bila ključni gospodarski dejavnik na Malti, zaradi ekonomičnosti premaknila v Aleksandrijo. V II. svetovni vojni je imela Malta zaradi bližine nemških oskrbovalnih poti zelo pomembno vlogo. Za pogum in vztrajnost v dolgi borbi proti sovražniku, je britanski kralj Jurij VI. 15. aprila 1942 Malti podelil najvišje civilno odlikovanje Skupnosti narodov - Jurijev križ, ki je zdaj upodobljen tudi na malteški zastavi.

Nekateri zgodovinarji trdijo, da so si Britanci z obrambo Malte nakopali nesorazmeno velike izgube. Eden od razlogov za trdoživ odpor je bil prav gotovo britanski ugled, ki bi s padcem Malte doživel vsaj tak udarec, kot ga je doživel pri padcu Singapurja.

Neodvisnost[uredi | uredi kodo]

Po II. svetovni vojni so malteški laburisti najprej brez uspeha poskušali Malto združiti z Veliko Britanijo, potem pa je Malta 21. septembra 1964 (Dan neodvisnosti) dobila neodvisnost. Po ustavi iz leta 1964 je britanska kraljica Elizabeta II. ostala kraljica Malte, na otoku pa je v njenem imenu vladal generalni guverner. 3. decembra 1974 (Dan republike) je Malta postala republika v okviru Skupnosti narodov. Sporazum o vojaški pomoči, ki so ga podpisali kmalu po razglasitvi neodvisnosti, se je 31. marca 1979 (Dan svobode) iztekel in britanski vojaki so zapustili otočje. Malta je leta 1980 razglasila uradno politiko nevtralnosti in za kratek čas postala članica Gibanja neuvrščenih. Leta 1989 je bilo na Malti pomembno srečanje predsednikov Busha in Gorbačova, ki je nakazalo konec hladne vojne.

Malta je 1. maja 2004 postala članica Evropske skupnosti. 1. januarja 2008 je postala tudi članica Evroobmočja in svojo nacionalno valuto malteško liro zamenjala z evrom

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]