Cornwall

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Cornwall znotraj Anglije
Zemljevid Cornwalla

Cornwall (/ kɔːrnwɔːl / ali / kɔːrnwəl / [1] kornijščina: Kernow [kɛɹnɔʊ]) je grofija v Angliji, ki na severu in zahodu meji na Keltsko morje, na jugu na Rokavski preliv in vzhodu na grofijo Devon, čez reko Tamar. Cornwall ima 551.700 prebivalcev in pokriva površino 3.563 km2. Upravno središče in edino mesto v Cornwallu, je Truro, čeprav ima mesto Falmouth največ prebivalcev. [2][3]

Cornwall predstavlja zahodni del jugozahodnega polotoka Velike Britanije in je tudi velik del Cornubijskega batolita. To območje je bilo prvič naseljeno že v paleolitiku in mezolitiku. Še vedno ga naseljujejo neolitski in bronastodobni narodi in kasneje (v železni dobi) Briti s prepoznavnimi kulturni odnosi s sosednjim Walesom in Bretanjo. Malo je dokazov, da so Rimljani segli zahodno od Exetra, najdenih je bilo le nekaj rimskih ostankov. Cornwall je bil dom dela plemena Dumnonii - katerega center je bil v sodobnem okrožju Devon - znan kot Cornovii, ločen od Britov iz Walesa po bitki pri Deorhamu, ki so pogosto prihajali v konflikt s kraljestvom Wessex pred kraljem Athelstanom leta 936, ko so določili mejo med angleščino in kornijščino na visoki vodi na vzhodnem bregu reke Tamar. [4] Od zgodnjega srednjega veka se je britski jezik in kultura očitno delila med trgovanjem Britov na obeh straneh Rokavskega preliva, kar dokazujeta visoko srednjeveški bretonski kraljestvi Domnonée in Cornouaille in keltska krščanska skupina na obeh območjih.

Pridobivanje kositra je bilo v zgodovini gospodarstva Corwalla pomembno in postalo vse bolj pomembno v visokem srednjem veku. V 19. stoletju se je močno širilo, ko so nastali tudi bogati rudniki bakra. V sredini 19. stoletja pa je nastopilo obdobje upada rudnikov kositra in bakra. Pozneje je postala bolj pomembna kitajska ekstrakcija gline in do 1990-ih se je pridobivanje kovin praktično končalo. Pomembna v gospodarstvu sta ribolov (predvsem sardel) in kmetijstvo (predvsem mlečni izdelki in zelenjava). Železnica je v 20. stoletju povzročila rast turizma. Območje je znano po svojih divjih močvirskih pokrajinah, dolgih in raznolikih obalah, privlačnih vaseh, številnih krajevnih imenih, ki izhajajo iz kornijščine in zelo blago klimo. Obsežni deli obale Cornwalla in Bodmin Moor, so zaščiteni kot območje izjemne naravne lepote.

Cornwall je domovina Kornvalčanov in so priznani kot eden od keltskih narodov, ki ohranja izrazito kulturno identiteto, ki odraža njegovo zgodovino. Nekateri ljudje dvomijo o sedanjem ustavnem statusu Cornwalla, zato nacionalistično gibanje želi večjo avtonomijo znotraj Združenega kraljestva v obliki decentraliziranega zakonodajnega kornvalskega zbora. [5] 24. aprila 2014 je bilo napovedano, da bodo Kornvalčani dobili status manjšine v okviru Evropske konvencije za varstvo narodnih manjšin. [6]

Toponim[uredi | uredi kodo]

"Cornweallas" na karti zgodnjega 19. st. s "Saško Anglijo" (in Walesom), ki bazira na Anglo-Saxon Chronicle.
Klifi na Land's End

Sodobno angleško ime Cornwall izhaja iz združitve dveh starih demonimov iz različnih jezikovnih tradicij:

Corn- zapis domovine Britov, je Cornovii ('polotok ljudi'). Keltska beseda kernou ('rog' ali 'rt') je sorodna angleški besedi horn (ta izhaja iz proto-indo-evropske *ker-) [7][8][9][10]. -wall izhaja iz starega angleškega eksonima w(e)alh, kar pomeni 'tujec' ali 'rimljan' (kot Welshman).

Ravenna Cosmography prvič omenja kraj z imenom Purocoronavis. Mislijo, da je latiniziran prikaz Duro-cornov-ium, ki pomeni 'utrdba Cornovie'. [11] Točna lokacija Durocornovium je sporna, kot možna se omenjata Tintagel in Carn Brea.[12]

V poznejših časih je Cornwall je znan Anglosasom kot "Zahodni Wales", da se razlikuje od "Severnega Walesa" (današnji Wales) [13]. Ime se pojavi v Anglo-Saxon Chronicle leta 891, kot On Corn walum. V Domesday Book je bil imenovan Cornualia in okoli leta 1198 kot Cornwal. [14]

Druga imena za grofijo so latinizirana imena kot Cornubia (najprej se pojavi sredi 9. stoletja in naj bi bila kopija iz leta okoli 705) in kot Cornugallia leta 1086.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Mên-an-Tol.

Prazgodovina, rimsko in post-rimsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Sedanja človeška zgodovina Cornwalla se začne s ponovno naselitvijo Britanije po zadnji ledeni dobi. Območje zdaj znano kot Cornwall je bilo prvič naseljeno že v paleolitiku in mezolitiku. Tu še vedno živijo potomci neolitskih in bronastodobnih ljudstev. Po John T. Koch in drugih, je bil Cornwall v pozni bronasti dobi del pomorsko trgovske mreže kultur imenovane Atlantska bronasta doba, danes Irska, Anglija, Francija, Španija in Portugalska. [20] [21] V britanski železni dobi, so Cornwall, kot vsa Britanija južno od Firth of Fortha, naseljevali Kelti, znani kot Briti s prepoznavnimi kulturnimi odnosi s sosednjim Walesom in Bretanjo v Franciji. Jezik Britov se je ob koncu razvil v več različnih jezikov, tudi kornijščino. [22]

Prvi zapis Cornwalla izhaja iz 1. stoletja pred našim štetjem sicilijansko-grškega zgodovinarja Diodorja Sicilskega, ki je citiral ali parafraziral geografa Piteasa, ki je odplul v Veliki Britaniji v 4. st. pr. n. št.:

Prebivalci tega dela Britanije se imenujejo Belerion (ali Land's End – 'dežela na koncu') iz njihovega odnosa s tujimi trgovci, so civilizirani v njihovem načinu življenja. So pridobivali kositer, in delajo zelo previdno z zemljo, v kateri je bilo proizvedeno ... Tu pa so trgovci kupili pločevino od domačinov in jo prenesli v Galijo, po potovanju po kopnem približno trideset dni, so končno pripeljali tovor na konjih do ustja Rone. [15]
Keltska ljudstva Južne Anglije.

Identiteta teh trgovcev ni znana. Ena teorija pravi, da so bili Feničani, vendar ni nobenih dokazov za to. Profesor Timothy Champion, razpravlja o pripombi Diodorja Sicilskega o področju trgovine kositra in navaja, da »Diodor nikoli ni rekel, da so Feničani odplulu v Cornwall. Pravzaprav pravi ravno nasprotno. Proizvodnja kositra je bila v rokah domačinov Cornwalla in so transport do Sredozemlja organizirali lokalni trgovci, po morju in po kopnem preko Francije, tudi izven feničanske nadzora.« [16]

Malo je dokazov da je oblast Rimljanov segala zahodno od Exetra v Devonu, le nekaj rimskih ostankov je bilo najdenih. Po leti 410 se zdi, da Cornwallu vladajo rimsko-keltski poglavarji plemena Cornovii kot dela Dumnonia, vključno en Marcus Cunomorus z vsaj eno pomembno bazo v Tintagelu. 'Kralj' Mark Cornwallski je pol-zgodovinska osebnost znana iz valižanske literature, Matter of Britain’’, in zlasti kasnejše normansko-bretonske srednjeveške romance Tristan in Izolda, kjer velja za tesnega sorodnika kralja Arturja; sam običajno trdi, da je rojen kot Kornvalčan, kar izhaja iz Geoffreya Monmoutha Historia Regum Britanniae. Arheologija podpira cerkvene, literarne in legendarne dokaze za relativno gospodarsko stabilnost in tesne kulturne vezi med sub-rimsko Westcountry, Južnim Walesom, Bretanjo in Irsko v petem in šestem stoletju. [17]

Spor z Wessexom[uredi | uredi kodo]

Bitka pri Deorhamu leta 577 je imela za posledico ločitev Dumnonie (in zato Cornwalla) od Walesa, po kateri je Dumnonii pogosto prihajala v konflikt s širitvijo angleškega kraljestva Wessex. Annales Cambriae poroča, da so leta 722 Briti v Cornwallu dobili bitko za "Hehil". [18] Zdi se verjetno, da je bil sovražnik Kornvalčanov sila Zahodnih Sasov, kot je razvidno iz poimenovanja kralja Ine Wessexškega in njegovega sorodnika Nonna iz prejšnje bitke za Lining leta 710.

Anglo-Saxon Cronicle navaja leta 815 (prilagojen datum) »in v tem letu kralj Ecgbryht vdre v Cornwall, od vzhoda do zahoda.« in odtlej je očitno ducatus ali vojvodina aneksirana k regnum ali kraljestvu Wessex, vendar ne v celoti vključena vanj. [19] Ista kronika navaja, da je leta 825 (prilagojen datum) potekala bitka med Wealasani (Kornvalčani) in Defnas (moški v Devonu) pri Gafulfordu. V istem letu Ecgbert, kot piše v kasnejšem dokumentu »odstrani njihovo ozemlje, kot se je zdelo primerno, da mu ga je dal deseti del tega Bog.« Z drugimi besedami, Cornwall je bil vključen v cerkveno oblast z Zahodno Saško škofijo Sherborne in obdarjen Eahlstan, njen bojeviti škof, ki je sodeloval v akciji, z obsežno kornvalsko zapuščino, ki so jo sestavljali Callington in Lawhitton, dolina reke Tamar in Pawton blizu Padstowa.

Leta 838 so bili Kornvalčani in njihovi danski zavezniki poraženi od Egberta v bitki za Hingston Down pri Hengestesduneju (verjetno Hingston Down v Cornwallu). Leta 875 je zadnji zabeležen kralj Cornwalla, Dumgarth, ki naj bi utonil. Okoli 880-ih so Anglosasi iz Wessexa ustanavljali skromna posestva v vzhodnem delu Cornwalla; zlasti Alfred Veliki je pridobil nekaj posesti. [20] William Malmesbury piše okoli leta 1120 in pravi, da je kralj Athelstan Angleški (924-939) določil mejo med Anglijo in Kornvalčani na vzhodnem bregu reke Tamar.

Bretonsko–normansko obdobje[uredi | uredi kodo]

Stare upravne enote Hundreds of Cornwall

Ena od možnih razlag Domesday Book je, da v tem času je bil rojen kornvalski zemljiški razred skoraj povsem razlaščen in nadomeščen z angleškimi lastniki zemljišč, zlasti samega Haralda Godwinsona. Vendar pa zapisi Bodmin manumissions kažejo, da sta imeli dve vodilni kornvalski osebi saška imena, ki pa sta obe prezrli z avtohtonimi kornvalskimi imeni. Dokazi, ki jih navaja Edith Ditmas kažejo, da so številni po posestniki po zasedbi v Cornwallu, bretonski zavezniki Normanov in nadaljnje predlaga to obdobje za zgodnjo sestavo Tristana in Izolde, cikla pesnika, kot je Beroul iz že obstoječega skupnega britskega ustnega izročila. [21]

Kmalu po normanski zasedbi je bila večina zemljišč prenesena na novo bretonsko-normanako aristokracijo, z levjim deležem Roberta, grofa Mortaina, polbrata kralja Viljema in največjega zemljiškega posestnika v Angliji za kraljem s svojim sedežm v gradu Trematon v bližini ustja reke Tamar. [22] Cornwall in Devon zahodno od Dartmoorja sta kazala zelo različne vrste poselitve od tiste v Wessexu in kraji so se tudi po letu 1066 imenovali v keltski kornvalski tradiciji z anglosaško arhitekturo.

Poznosrednjeveška uprava in družba[uredi | uredi kodo]

Kasneje je bila odsotnost normanskih najemodajalcev nadomeščena z novo Cornu-normansko elito, vključno z učenjaki, kot je bil Richard Rufus Cornwallski (frančiškanski filozof in teolog). Te družine so sčasoma postale nov vladajoči razred Cornwalla (običajno so govorili normansko francoščino, bretonsko-kornijščino, latinščino in sčasoma angleščino), mnogi so postali vpleteni v delovanje sistema Stannary Parliament (zakonodajne in pravne institucije v Cornwallu in v Devonu v območju Dartmoor v Angliji), grofije in sčasoma vojvodine. [23] Kornijščina se je še naprej govorila in je pridobila številne značilnosti, ki vzpostavljajo svojo identiteto kot samostojen jezik iz bretonščine.

V času elizabetinske dobe so bili na zahodni obali Britanije aktivni kornvalski pirati. .[24]

Krščanstvo v Cornwallu[uredi | uredi kodo]

Veliko krajevnih imen v Cornwallu je povezanih s krščanskimi misijonarji, ki so prihajali iz Irske in Walesa v 5. stoletju našega štetja in običajno imenovani kot svetniki. Zgodovinskost nekaterih od teh misijonarjev je problematična. Zavetnik župnije Wendron, sveti Wendrona, je tak primer.

Sveti Piran, po katerem se imenuje Perranporth, velja za zavetnika Cornwalla. V zgodnjih normanskih obdobjih je bil verjetno zavetnik nadangel sveti Mihael, ki ga še vedno priznava Anglikanska cerkev kot zaščitnik Cornwalla.

Keltsko in anglosaško obdobje[uredi | uredi kodo]

Samostanska cerkev sv. Germanija (normanska)
Dupath Well, eden od cornwallskih svetih vodnjakov, datiiran v leto 1510
Cerkev sv. Petroca v Bodminu (pozno 15. st.)

Cerkev v Cornwallu je do časa Athelstana iz Wessexa uporabljala bolj ali manj ortodoksne prakse, pri čemer je bila popolnoma ločena od anglosaške cerkve. Athelstan Sijajni, angleški kralj, je bil posvečen leta 931. Razmere v Cornwallu so bile morda nekoliko podobne tistim v Walesu, kjer je vsaka pomembna verska hiša ustrezala cantrefu – upravni enoti (enak pomen kot kornvalski keverang), in bila pod nadzorom škofa. [25] Ni znano ali je bilo tako stanje keverangov tudi pred časom kralja Athelstana. Mogoče je sklepati iz območij, vključenih v tem obdobju, da je bila najnižja številka tri: Triggshire; Wivelshire in preostalo območje. Penwith, Kerrier, Pydar in Powder so v osrednji točki (Scorrier), zato nekateri menijo da to kaže na štirikratno delitev uvedeno z Athelstanom.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Celoten Cornwall je bil v tem obdobju v arhidiakonat Cornwalla v škofiji Exeter. Od 1267 so imeli arhidiakonssko hišo v Glasneyu v bližini Penryna. Njihove naloge so bile obiskati in pregledati vsako župnijo letno po naročilu škofa. Arhidiakon Roland je zapisal v Domesday Book leta 1086, kot da ima posestva v Cornwallu, vendar ni bil arhidiakon Cornwalla ampak samo arhidiakon v škofiji Exeter. V episkopatu Williama Warelwasta (1107-37) je bil imenovan prvi arhidiakon Cornwalla (verjetno Hugo de Auco). Večina župnijskih cerkva v normanskih časih ni bila v večjih naseljih, srednjeveška mesta, ki so se razvila pozneje so imela le podružnično cerkev s pravico do pokopa. V Cornwallu obstaja več kot sto sveti vodnjakov, vsak povezan z določenim svetnikom.

Od reformacije do viktorijanske dobe[uredi | uredi kodo]

V 16. stoletju je bilo nekaj nasilnih uporov povezanih z zamenjavo katolicizma s protestantizmom. [53] Leta 1548 je bil kolegij v Glasneyu, center za učenje in študije škofa iz Exetra, zaprt in izropan (številni rokopisi in dokumenti so bili uničeni), kar je vzbudilo nezadovoljstvo med Kornvalčani. Ti so med drugim nasprotovali molitvenikom v angleškemu jeziku, saj angleščina še vedno ni bila znana mnogim v tistem času. Upor je bil kulturna in socialna katastrofa za Cornwall; povračilni ukrepi krone so po ocenah zahtevali 10-11% civilnega prebivalstva Cornwalla. Tako se je začelo počasno upadanje kornijščine.

Od takrat je bilo krščanstvo v Cornwallu v glavnem znotraj anglikanske cerkve, ob upoštevanju nacionalnih dogodkov, ki so se zgodili v naslednjem stoletju in pol. Rimskokatoliška cerkev nikoli ni izumrla, čeprav jo odkrito prakticira zelo malo ljudi; nekaj se jih je pretvorilo v puritance, anabaptiste in kvekerje, čeprav so jih občasno preganjali. V 18. stoletju je bil kornvalski anglikanizem v podobnem stanju kot anglikanizem v večini Anglije. Wesleyev metodističen misijon se je začel v času trajanja Johna Wesleya in je imel velik uspeh v daljšem obdobju, v katerem se je metodizem razdelil na več sekt in sedež dokončno ločil od anglikanske cerkve.

Metodistična cerkev Poughill

Od začetka 19. do sredine 20. stoletja je bil metodizem vodilna oblika krščanstva v Cornwallu, vendar je sedaj v upadanju. [54] [55] Anglikanska cerkev je bila v večini od vladanja kraljice Elizabete do metodistične oživitve 19. stoletja. Županija je ostala v škofiji Exeter do leta 1876, ko je nastala anglikanska škofija Truro [56] [57] (prvi škof je bil imenovan leta 1877). Rimskokatoliška cerkev je v Cornwallu po 17. stoletju skoraj izumrla. Od sredine 19. stoletja je cerkev ponovno vzpostavila škofije v Angliji, ena od njih je v Plymouthu. Od takrat je priseljevanje v Cornwall prineslo več katolikov.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Satelitska slika Cornwalla

Cornwall tvori konico jugozahodnega polotoka otoka Velike Britanije in je zato izpostavljena polni sili prevladujočih vetrov, ki pihajo iz Atlantskega oceana. Obala je sestavljena v glavnem iz odpornih kamnin, ki v mnogih krajih predstavljajo impresivne klife. Cornwall ima mejo s samo eno grofijo, Devon, ki skoraj v celoti poteka ob reki Tamar in (na severu) z dolino Marsland..

Obalno območje[uredi | uredi kodo]

Severna in južna obalo imata različne lastnosti. Severno obalo obliva Keltsko morje, ki je del Atlantskega oceana, in je bolj izpostavljena in ima bolj divjo naravo. Prozaično ime Visoka skala (High Cliff), med Boscastlom in St. Gennysom, je najvišji klif v Cornwallu z 223 metri. Obstajajo pa tudi številni obsežni predeli finega zlatega peska, ki tvori plaže, ki so zelo pomembne za turistično industrijo (Bude, Polzeath, Watergate Bay, Perranporth, Porthtowan, Fistral Beach, Newquay, St. Agnes, St. Ives) in na južni obali plaža Gyllyngvase v Falmouthu in velika plaža Praa Sands na jugozahodu. Na severni obali obstajata dva rečna izliva: reka Hayle in reka Camel, ki zagotavlja Padstowu in Rocku varno pristanišče. Obmorsko mesto Newlyn je priljubljena počitniška destinacija, saj je eno od zadnjih preostalih tradicionalnih kornvalskih ribiških pristanišč, s pogledom na zaliv Mount.

St. Michael's Mount v Marazionu

Južna obala, poimenovana Cornish Riviera, je bolj zaščitena in obstaja več širokih rečnih ustij, ki omogočajo varna sidrišča, kot sta Falmouth in Fowey. Plaže na južni obali običajno sestavlja grob pesek in prod, vrinjen med skalnate odseke, kjer so valovi oblikovali sklane terase. Na južni obali sta slikovita ribiška vasica Polperro, ob ustju reke Pol in ribiško pristanišče Looe na reki Looe, ki sta priljubljena med turisti.

Notranjost[uredi | uredi kodo]

Notranjost grofije je sestavljena iz približno vzhod-zahod potekajočih neplodnih in izpostavljenih višavij, z vrsto granitnih intruzij, kot Bodmin Moor, ki je najvišje območje v Cornwallu. Od vzhoda proti zahodu in s približno padajočo višino, so Bodmin Moor, Hensbarrow severno od St. Austella, Carnmenellis do juga Camborneja in Penwith ali polotok Land's End (konec dežele). Te intruzije so osrednji del granitnih izdankov, ki tvorijo izpostavljene dele Cornubianskega batolita jugozahodne Britanije, ki vključuje tudi Dartmoor na vzhodu v Devonu in Isles of Scilly na zahodu, ki je zdaj delno potopljen.

Cornwall je znan po plažah (plaža Porthcurno) in ostri obali

Vdor granita v okoliške sedimentne kamnine je sprožil obsežen metamorfizem in mineralizacijo, kar je omogočilo Cornwallu, da je bil eno od najpomembnejših rudarskih območij v Evropi vse do začetka 20. stoletja. Kositer so izkopavali že v bronasti dobi, baker, svinec, cink in srebro so vse kopali tukaj. Sprememba granita je prav tako prinesla obsežna nahajališča kaolina, še posebej na območju severno od St. Austella in pridobivanje ostaja pomembna industrija.

Višavje je obkroženo z bolj rodovitnimi, predvsem pašniškimi kmetijskimi zemljišči. V bližini južne obale so globoke gozdnate doline, izjemni pogoji za rastline, ki rabijo senco in vlago ter blago klimo. Ta območja ležijo predvsem na devonskem peščenjaku in skrilavcu. Severovzhod Cornwalla leži na karbonskih kamninah, znanih kot Culm Measures (formacija sestoji predvsem iz skrilavcev in peščenjakov deponirana v obdobju karbona v nekaterih delih Evrope). Mestoma so bile te izpostavljene hudim zvijanjem, kot je mogoče videti na severni obali v bližini Crackington Havena in na nekaterih drugih krajih.

Polotok Lizard[uredi | uredi kodo]

Geologija polotoka Lizard je nenavadna, v tem, da je celinska Britanija le primer ofiolita, odseka oceanske skorje zdaj dvignjenega na kopnem. Velik del polotoka je sestavljena iz temno zelenega in rdečega predkambrijskega serpentinita, ki tvori spektakularne čeri, zlasti na Kynance Cove in izrezljane in polirani serpentinski ornamenti se prodajajo v lokalnih trgovinah kot darilo. Ta ultramafična kamnina (kamnina plašča) predstavlja tudi zelo neplodna tla, ki zajemajo ravne in barjanske resave notranjosti polotoka. Tu rastejo redke rastline, kot je Cornish Heath (Erica vagans) - vrsta rese, ki je emblem grofije. [26]

Skrajna točka polotoka je Lizard Point.

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Cornwall ima različne habitate, vključno kopenske in morske ekosisteme. Ena vrsta je ogrožena na lokalni ravni, to je lišaj Cladonia rangiferina, katerega vrsta je bila zaščitena v okviru akcijskega načrta biotske raznovrstnosti v Združenem kraljestvu. [27][28]

Planinska vrana (Pyrrhocorax pyrrhocorax pyrrhocorax), včasih pogosta v Cornwallu, se njena populacija v 20. st. zmanjšuje

Botaniki so razdeliti Cornwall in Scilly v dve podokrožji: zahod (1) in vzhod (2). Standardna flora je v F. H. Daveya Flora Cornwall (1909). Daveyu je pomagal A. O. Hume, bil njegov spremljevalec na raziskovalec Cornwalla in Devona, ter pomočnik pri sestavljanju rastlinskih vrst, in objavo tudi financiral.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Cornwall ima zmerno oceansko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija: Cfb). Ima najblažjo in najbolj sončno klimo v Združenem kraljestvu, zaradi svoje južne širine in vpliva Zalivskega toka. [29] Povprečna letna temperatura v Cornwallu je od 11,6 ° C na Isles of Scilly do 9,8 ° C v osrednjem višavju. Zime so med najtoplejšimi v državi, mraz in sneg so zelo redek pojav na obali in prav tako redek v osrednjih območjih. Poletja vseeno niso tako topla, kot v drugih delih južne Anglije. Okoliška morja in njegovega jugozahodna lega pomenijo, da je lahko vreme relativno spremenljivo.

Cornwall ima več kot 1541 sončnih ur na leto, z najvišjim povprečjem 7,6 sončnih ur na dan v juliju. Vlažni, blagi zrak, ki prihaja iz jugozahoda prinaša večje količine padavin med 1051 do 1290 mm na leto, vendar ne toliko kot v bolj severnih območjih zahodne obale. [30]

The percentage of respondents who gave "Cornish" as an answer to the National Identity question in the 2011 census.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Falmouth Docks je glavno pristanišče v Cornwallu in eno največjih naravnih pristanišč na svetu
’’Projekt Eden’’ blizu St. Austella je med največjimi turističnimi atrakcijami po številu obiskovalcev

Cornwall je eno najrevnejših delov Združenega kraljestva v smislu BDP na prebivalca in povprečnega prihodka gospodinjstva. BDV na glavo v letu 2004 je bil 65% Britanskega povprečja. BDP na prebivalca za Cornwall in Isles of Scilly pa je bil 79,2% od povprečja v EU-27, Združeno kraljestvo ima povprečje 123,0%. [98] V letu 2011, zadnji razpoložljivi podatki (vključno Isles of Scilly) znaša bogastvo Cornwalla 64% evropskega povprečja na prebivalca. [31]

V zgodovini rudarstva je bil kositer (in kasneje tudi baker) pomemben za cornwalsko gospodarstvo. Julij Cezar je bil zadnji klasični pisatelj, ki je omenil trgovino kositra, ki je nazadovala v času rimske okupacije. Trgovina kositra je oživela v srednjem veku in njen pomen za angleške kralje je povzročil nekaj privilegijev; kornijski upor leta 1497 pripisujejo pritožbi rudarjev. [32] V sredini 19. stoletja je trgovina kositra spet začela nazadovati. Druge primarne industrije, ki so od leta 1960 tudi nazadovale so proizvodnja porcelanske gline, ribolov in kmetijstvo.

Danes je gospodarstvo Cornwalla močno odvisno od turistične industrije, ki sestavlja približno četrtino gospodarstva. Uradni podatki o pomanjkanju in revščini kažejo, da obstajajo velike razlike v revščini in blaginji in nekatera področja Cornwalla so med najrevnejšimi v Angliji in druga v zgornji polovici po blaginji. Cornwall je eno od dveh območjih Združenega kraljestva, določen kot "manj razvita regija", ki je upravičena do nepovratnih sredstev kohezijske politike iz Evropske unije. [33]

Turizem[uredi | uredi kodo]

Turizem po ocenah prispeva do 24% bruto domačega proizvoda Cornwalla.[34] V letu 2011 je turizem prinesel 1,85 milijarde £. Cornwall je edinstvena kultura, spektakularna pokrajina in milo podnebje, zato je priljubljena turistična destinacija, čeprav nekoliko oddaljena od glavnih centrov Združenega kraljestva. Obdana s treh strani s strani Rokavskim prelivom in Keltskim morem, ima veliko plaž in klifov. Druge turistične znamenitosti so močvirja, državni parki, muzeji, zgodovinska in prazgodovinska mesta in gozdnate doline. Pet milijonov turistov obišče Cornwall vsako leto, večinoma iz Združenega kraljestva. Newquay in Porthtowan sta priljubljeni destinaciji za deskarje. V zadnjih letih je Projekt Eden v bližini St. Austella velik finančni uspeh, ki privlači enega v osmih obiskovalcev Cornwalla na leto.

Kornijščina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kornijščina.
Napis ‘’dobrodošli’’ v Penzance, v angleščini in kornijščini

Kornijščina je jezik iz britske veje jezikovne družine Keltov, ki je tesno povezana z drugimi britskimi jeziki Walesa in Bretonije in manj z gelskimi jeziki Irske, škotska gelščina in manx. Jezik je v nekaterih delih Cornwalla vidno deloval kot jezik skupnosti do poznega 18. stoletja in po trditvah iz leta 2011 je zadnji govorec, ki mu je bil to materni jezik, umrl šele leta 1914.[35]

Prišlo je do oživljanja jezika, saj je bil leta 1904 objavljen Priročnik kornijščine Henryja Jennerja. Študija iz leta 2000 kaže, da je bilo okoli 300 ljudi, ki so tekoče govorili kornijščino. [36] Jezik pa ni imel pravnega statusa v Veliki Britaniji do leta 2002. Kljub temu pa jezik poučujejo v približno dvanajstih osnovnih šolah in se občasno uporablja v verskih in civilnih obredih. Leta 2002 je bila kornijščina uradno priznana kot manjšinski jezik v VB [37] in leta 2005 je prejel finančna sredstva vlade. Standard pisne oblike je bil dogovorjen v letu 2008.

Več rudarski besed se uporablja v nemški jezikovni rudarski terminologiji, kot costean, gossan, gunnies, kibbal, kieve in vug. [38]

Kuhinja[uredi | uredi kodo]

Cornwall ima močan kulinarično dediščino. Obdan na treh strani z morjem sredi rodovitnih ribolovnih območij, je seveda na voljo sveža morska hrana; Newlyn je največje ribiško pristanišče v Veliki Britaniji po vrednosti iztovorjenih rib in je znan po svojih številnih restavracijah. Ena znanih lokalnih ribjih jedi je pita Stargazy, ki temelji na pečeni sardeli. Pita je del tradicionalnega praznovanja Tom Bawcock's Eve, ki se praznuje 23. decembra, vendar se na splošno je kadar koli.

Kornvalska pita (rolada)

Cornwall je verjetno najbolj znan po svojih pasties (pita, rolada), okusni jedi narejeni kot pecivo. Današnje pasties so običajno polnjenje z govejim zrezkom, čebulo, krompirjem in švedsko repo, s soljo in belim poprom. V zgodovini je imela vrsto različnih nadevov. "Turmut, Tates in mate" (to je "repa, krompir in meso", turnip je kornijski in škotski izraz za "švedsko repo", britanski izraz pa rutabaga) opisuje nadev, ki je bil zelo pogost. Na primer, licky pasty je vsebovala predvsem por in zelišča kot je vodna kreša, peteršilj in šalotka. Pasties pogosto lokalno imenujejo oggies. Pogoste so tudi s sladkimi nadevi: marmelado, jabolki in robidnicami, slivami in češnjami. Vlažno podnebje in razmeroma slaba tla so neprimerna za gojenje številnih poljščin. Vendar pa so idealna za gojenje trav, potrebnih za prirejo mleka, ki vodi k proizvodnji drugega znanega izvoznega izdelka Cornwalla, strjene smetane. Ta je osnova za številne lokalne specialitete, vključno s kornvalskim fondanom in sladoledom. Strjena smetana ima zaščiteno geografsko poreklo v skladu z zakonodajo EU [165]. Njegov glavni proizvajalec je A. E. Rodda & Sin Scorrier.

Lokalno pecivo in sladice so žafranov kruhek, hevva kolač (moka, mast, maslo, mleko, sladkor in rozine), Cornish fairings (ingverjev piškot), figgy 'obbin, čaj s smetano in pita z borovnicami. [166] [167] [168]

Obstaja tudi več vrst piva, proizvajalcev Sharp Brewery, Skinner Brewery, Keltek Brewery in St. Austell Brewery, ki so najbolj znani - vključno stouts, ale in druge vrste piva. Obstaja nekaj manjših proizvajalcev vina, medice in jabolčnika.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Cornwall: definition of Cornwall in Oxford dictionary (American English)". Oxforddictionaries.com. Pridobljeno dne 2 November 2015. 
  2. ^ Office for National Statistics, Key Figures for 2011 Census: Key Statistics
  3. ^ "Data from the 2011 Census (Office for National Statistics)". Cornwall Council. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 December 2013. Pridobljeno dne 15 November 2013. 
  4. ^ Stenton, F. M. (1947) Anglo-Saxon England. Oxford: Clarendon Press; p. 337
  5. ^ "Blair gets Cornish assembly call". BBC. 11 December 2001. Pridobljeno dne 22 May 2008. 
  6. ^ "Cornish people granted minority status within UK". BBC. 24 April 2014. Pridobljeno dne 24 April 2014. 
  7. ^ "Cornwall". Online Etymology Dictionary. Pridobljeno dne 2013-05-21. 
  8. ^ "Horn". Online Etymology Dictionary. Pridobljeno dne 2013-05-21. 
  9. ^ Payton, Philip (2004). Cornwall: a history (revised izd.). Fowey: Cornwall Editions Ltd. ISBN 1-904880-00-2. 
  10. ^ Charles Thomas. (1986). Celtic Britain. (Ancient Peoples & Places Series.) London: Thames & Hudson
  11. ^ Payton (2004), p. 50.
  12. ^ [ttp://glosbe.com/en/br/west "Kingdoms of British Celts – Cornubia"]. The History Files. Pridobljeno dne 1 December 2007. 
  13. ^ Deacon, Bernard (2007). A Concise History of Cornwall. University of Wales Press. str. 4. ISBN 978-0-7083-2032-7. 
  14. ^ Watts, Victor (2010). The Cambridge Dictionary of English Place-names (1st paperback izd.). Cambridge University Press. str. 158. ISBN 978-0-521-16855-7. 
  15. ^ Halliday (1959), p. 51.
  16. ^ Champion, Timothy. "The appropriation of the Phoenicians in British imperial ideology". Nations and Nationalism 7 (4): 451–465. doi:10.1111/1469-8219.00027. 
  17. ^ "AD 500 – Tintagel". Archaeology.co.uk. 24 May 2007. Pridobljeno dne 24 November 2013. 
  18. ^ "Medieval Sourcebook: The Annales Cambriae 447–954 (The Annals of Wales)". Fordham.edu. Pridobljeno dne 2 November 2015. 
  19. ^ "The Foundation of the Kingdom of England". Third-millennium-library.com. Pridobljeno dne 25 September 2010. 
  20. ^ Keynes, Simon; Lapidge, Michael (tr.) (1983), Alfred the Great: Asser's Life of King Alfred and other contemporary sources, London, Penguin Books, p. 175; cf. ibid, p. 89
  21. ^ "Welsh Journals Online". Welshjournals.llgc.org.uk. Pridobljeno dne 2 November 2015. 
  22. ^ Williams, Ann & Martin, G. H. (2002) (tr.) Domesday Book: a complete translation, London: Penguin, pp. 341–357
  23. ^ Payton (2004), chapter 5.
  24. ^ Matthew, David (July 1924). The Cornish and Welsh Pirates in the Reign of Elizabeth 39. The English Historical Review: Oxford University Press. str. 337–348. 
  25. ^ Charles-Edwards, T. (1970) "The Seven Bishop Houses of Dyfed," In: Bulletin of the Board of Celtic Studies, vol. 24, (1970–1972), pp. 247–252.
  26. ^ "The Cornish Heath – County Flower". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 September 2008. Pridobljeno dne 5 February 2016. 
  27. ^ Price, J. H., Hepton, C. E. L. and Honey, S. I. (1979). The Inshore Benthic Biota of the Lizard Peninsula, south west Cornwall: the marine algae – History; Chlorophyta; Phaeophyta. Cornish Studies; no. 7: pp. 7–37
  28. ^ Bere, Rennie (1982) The Nature of Cornwall. Buckingham: Barracuda Books
  29. ^ "UK climate information". Met Office. 1 May 2014. Pridobljeno dne 2 November 2015. 
  30. ^ "UK climate information". Met Office. 1 May 2014. Pridobljeno dne 2 November 2015. 
  31. ^ "Cornwall economy slips back in fight with Europe's poorest". Western Morning News. 7 May 2014. Pridobljeno dne 2 November 2015. 
  32. ^ Halliday (1959), p. 69. in 182
  33. ^ "Cohesion Policy and the United Kingdom" (PDF). European Union. October 2014. Pridobljeno dne 28 March 2016. For 2014–2020, the UK has been allocated around €11.8 billion (current prices) in total Cohesion Policy funding: €2.6 billion for less developed regions (Cornwall and the Isles of Scilly, West Wales and the Valleys). 
  34. ^ "Home Page – Cornwall Council". Db.cornwall.gov.uk. Pridobljeno dne 2 November 2015. 
  35. ^ "Legend of Dolly Pentreath outlived her native tongue". This is Cornwall. 4 August 2011. Pridobljeno dne 27 June 2012. 
  36. ^ [1] Predloga:Webarchive
  37. ^ "November 2002 – Cornish gains official recognition". BBC News. 6 November 2002. Pridobljeno dne 25 September 2010. 
  38. ^ Dictionary of Mining, Mineral, and Related Terms by American Geological Institute and U S Bureau of Mines; pp. 128, 249 & 613

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Clegg, David (2005). Cornwall & the Isles of Scilly: the complete guide (2nd ed.). Leicester: Matador. ISBN 1-904744-99-0.
  • Halliday, Frank Ernest (1959). A History of Cornwall. London: Gerald Duckworth. ISBN 0-7551-0817-5. A second edition was published in 2001 by the House of Stratus, Thirsk: the original text new illustrations and an afterword by Halliday's son
  • Payton, Philip (2004). Cornwall: A History (2nd ed.). Fowey: Cornwall Editions Ltd. ISBN 1-904880-00-2.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Balchin, W. G. V. (1954) Cornwall: an illustrated essay on the history of the landscape. (The Making of the English Landscape). London: Hodder and Stoughton
  • Boase, George Clement; Courtney, W. P. (1874–1882) Bibliotheca Cornubiensis: a catalogue of the writings, both manuscript and printed, of Cornishmen, and of works relating to the county of *Cornwall, with biographical memoranda and copious literary references. 3 vols. London: Longmans, Green, Reader, and Dyer
  • du Maurier, Daphne (1967). Vanishing Cornwall. London: Doubleday. (illustrated edition Published by Victor Gollancz, London, 1981, ISBN 0-575-02844-0, photographs by Christian Browning)
  • Ellis, Peter Berresford (1974). The Cornish Language and its Literature. London: Routledge & Kegan Paul Books. ISBN 0-7100-7928-1. (Available online on Google Books).
  • Graves, Alfred Perceval (1928). The Celtic Song Book: Being Representative Folk Songs of the Six Celtic Nations. London: Ernest Benn. (Available online on Digital Book Index)
  • Koch, John T. (2006). Celtic culture: a historical encyclopedia. London: ABC-CLIO. ISBN 1-85109-440-7. (Available online on Google Books).
  • Payton, Philip (1996). Cornwall. Fowey: Alexander Associates. ISBN 1-899526-60-9.
  • Stoyle, Mark (2001). "BBC – History – The Cornish: A Neglected Nation?". BBC History website. BBC. Retrieved 25 May 2009.
  • Stoyle, Mark (2002). West Britons: Cornish Identities and the Early Modern British State. Exeter: University of Exeter Press. ISBN 0-85989-688-9.
  • Williams, Michael (ed.) (1973) My Cornwall. St Teath: Bossiney Books (eleven chapters by various hands, including three previously published essays)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu Cornwall so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki
Popotniški vodič v Wikivoyage