Pojdi na vsebino

Barje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izkoriščanje šote v »Ewiges Meer«, obsežno barje v vzhodni Friziji, Nemčija

Barje je poseben tip mokrišča, za katerega je značilno stalno ali občasno zastajanje vode. Za ta ekosistem so značilne vodoljubne in vlagoljubne rastline, iz katerih nastaja šota. Šota nastaja iz odmrlih rastlinskih delov, predvsem šotnih mahov. Zaradi pomanjkanja zraka ti ostanki ne razpadejo v humus, ampak se v procesu pooglenitve spremenijo v šoto.

Definicije barja

[uredi | uredi kodo]

Čeprav se v ljudskem jeziku za barje pogosto uporablja izraz »močvirje«, gre za poseben tip življenjskega okolja, zato teh dveh pojmov ne smemo enačiti.

Barje je mokrotno zemljišče, kjer šota nastaja zaradi počasnega razkroja vlagoljubnih rastlin.[1] Nekateri strokovnjaki, ki upoštevajo pedološke kriterije, pa barje opredeljujejo kot območje s šotnimi tlemi, ki so debela vsaj 30 cm in vsebujejo več kot 30% organske snovi.[2]

Nastanek barja

[uredi | uredi kodo]

Barja nastanejo v hladnih, vlažnih področjih, kjer se jezera postopoma polnijo z usedlinami. Te prerašča rastlinje, predvsem vodno, ki vse bolj prodira proti sredini jezera. Začno se zaraščati šotni mahovi, ki je pomemben vir za nastanek šote. Zaradi vode so poleg šotnih mahov značilne različne vodoljubne rastline, med njimi številne vrste šašev, ostričevk, vresovk in ločje.[3]

Ob robovih območja se naselijo drevesne vrste, kot sta vrba ali jelša, v višje ležečih območjih rušje in smreka. Odmrle rastline se zaradi pomanjkanja kisika ne razgradijo. Plasti rastlinskih ostankov se z leti povečujejo, šota se debeli, šotni mah pa raste naprej.[3]

Tipi barij

[uredi | uredi kodo]

Barja lahko klasificiramo na podlagi njihove topografije, bližine vode, načina napajanja in kopičenja hranilnih snovi.[4]

Razdelitev na podlagi hidrologije

[uredi | uredi kodo]

Na osnovi vira vode in načina napajanja ločimo štiri osnovne tipe barij:[2]

  • Ombrogena barja se napajajo samo s padavinami. Šotna tla tega tipa nastanejo kot posledica intenzivne rasti in odmiranja šotnih mahov vrste Sphagnum v hladnem in vlažnem podnebju. Vsebujejo tudi ostanke lesnatih rastlin, v veliki meri iglavcev. Taka visoka barja najdemo v Sloveniji na Pokljuki, Jelovici in na Pohorju. Ta barja so izrazito kisla.
  • Topogena barja se preskrbujejo s pobočno vodo z majhnim pretokom in akumulacijo drenažne vode. Njihov nastanek je vezan na konkavne reliefne oblike in na prisotnost visoke podtalnice. Prevladujejo ostanki barskih trav ter lesnatih listnatih rastlin, delež mahov je manjši. Tipičen predstavnik nizkega barja je Ljubljansko barje. Kisli so le tisti predeli, kjer je šota zelo debela.
  • Soligena barja se napajajo s talno ali površinsko tekočo vodo.
  • Fluvigena barja se napajajo s sezonskim poplavljanjem površine.

Razdelitev glede na hranilno vrednost

[uredi | uredi kodo]

Ta delitev upošteva hidrologija, geološko podlago in količino razpoložljivih hranil:[5]

  • Ombrotrofna barja so izjemno slabo preskrbljena s hranili.
  • Minerotrofna barja delimo na osnovi stopnje preskrbljenosti s hranili na tri podtipe:[5]
    • Oligotrofna barja imajo malo hranil, saj se prehranjujejo z deževnico, le izjemoma tudi z gosto filtrirano podtalnico, kar je tudi značilnost visokega barja. Tu uspevajo šotni mahovi z vresnicami in drugimi kisloljubnimi rastlinami.
    • Mezotrofna barja imajo zadostno količino hranil. Prehranjujejo s kislo ali z bazično podtalnico in je po pravilu obdano s prehransko revnim zaledjem.
    • Eutrofna barja so bogata s hranili. Razprostirala so se predvsem ob ustjih rek in v obrežnih lokah. Tu prevladujejo trstičevja, šašja in jelša.

Razdelitev na podlagi ekološkega razvoja in oblike (Roeschmann)

[uredi | uredi kodo]

Roeschmann in sodelavci ugotavljajo, da v določenih primerih za potrebe tipologije in kartiranja zadošča delitev na tri tipe barij[5]

  • Visoko barje ima značilno obliko narobe obrnjene sklede (izbočeno nad okolico). Ker nima stika s podtalnico, je odvisno od padavin in je zato mineralno revno (oligotrofno). Rastline so, kar se preskrbe z vodo tiče, odvisne izključno od s hranili revno padavinsko vodo.
  • Prehodno barje predstavlja vmesno stopnjo, kjer se mešata mineralno revna deževnica in bogatejša podtalnica.
  • Nizko barje je šotno barje, za katero je značilna minerotrofnost, ki je v stalnem stiku s hranili bogato podtalnico. Zaraščajo ga šaši in ostričevke (Cyperaceae). Kjer pH znaša od 5 do 6,5, se lahko z nadaljnjim zakopnjevanjem razvije jelšev gozd ali travišče. Pri obilici vode pa se razvije visoko barje. Nizko barje ima podlogo rodovitnejšo, ker preko nizkega barja tečejo reke in pritoki obogateni z mineralnimi snovmi.

Arheologija

[uredi | uredi kodo]
Obraz moškega trupla Grauballemann najdenega v šoti, ki so ga verjetno obredno žrtvovali (iz muzeja Mosegaard-Museum, Danska)

Zaradi pomanjkanja kisika in prisotnosti taninskih kislin se v barjih organski materiali izjemno dobro ohranijo. Najdbe takšnega materiala so odkrili v Sloveniji, na Danskem, v Nemčiji, na Irskem, v Rusiji in v Združenem kraljestvu. V teh okoljih so našli starodavna hrastova debla, ki so ključna za raziskave v dendrokronologiji.

V njih so našli izjemno dobro ohranjena barjanska trupla z nedotaknjenimi lasmi, organi in kožo, ki so bila tam pokopana pred tisočletji, verjetno kot del germanskih in keltskih ritualnih žrtvovanj. Znameniti primeri takšnih najdb so ženska iz Haraldskæra in mož iz Tollunda na Danskem,[6] ter mož iz Lindowa, najdenega v Lindow Common v Angliji. Tollundski mož je bil ob odkritju leta 1950 tako dobro ohranjen, da so najditelji sprva mislili, da gre za žrtev nedavnega umora.[7] Znanstveniki so s kasnejšimi analizami celo določili njegov zadnji obrok: kašo in ribe.[8] Ta proces se zgodi zaradi nizke ravni kisika v barjih v kombinaciji z visoko kislostjo. Te anaerobne razmere vodijo do nastanka nekaterih najbolje ohranjenih mumij, kar arheologom omogoča vpogled v družbeno življenje pred 8.000 leti.[7] V Céide Fields v grofiji Mayo na Irskem so odkrili 5.000 let staro neolitsko kmetijsko krajino z ohranjenimi zidovi in ostanki koč. Starodaven artefakt, ki so ga našli v različnih barjih, je tudi barjansko maslo, velike količine maščobe, shranjene običajno v lesenih posodah. Domnevajo, da so bile to zaloge hrane, ki so vsebovale maslo in loj.[9]

Viri

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Barje«. ZRC SAZU. Geografski terminološki slovar. Pridobljeno 28. aprila 2026.
  2. 1 2 Kutnar 2000, str. 9.
  3. 1 2 Toman, Mihael J. (1. september 2023). »Barja, manj znani biseri narave-Delo«. Delo.si. Pridobljeno 29. aprila 2026.
  4. ↑ Damman, A.W.H. (1986). »Hydrology, development, and biogeochemistry of ombrogenous bogs with special reference to nutrient relocation in a western Newfoundland bog«. Canadian Journal of Botany. 64: 384–94. doi:10.1139/b86-055.
  5. 1 2 3 Kutnar 2000, str. 10.
  6. ↑ Glob, P.V. (2011). The Bog People: Iron Age Man Preserved. Faber and Faber. ISBN 978-0-571-27090-3.
  7. 1 2 »Welcome to the story of the Tollundman«. Silkeborg Museum.
  8. ↑ Nielsen, N.; Henriksen, P.; Enevold, R.; Mortensen, M; Scavenius, C.; Enghild, J. (2021). »The last meal of Tollund Man: New analyses of his gut content«. Antiquity. 95 (383): 1195–1212. doi:10.15184/aqy.2021.98. S2CID 238030730.
  9. ↑ Earwood, Caroline (1997). »Bog Butter: A Two Thousand Year History«. The Journal of Irish Archaeology. 8: 25–42. ISSN 0268-537X. JSTOR 30001649.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Kutnar, Lado (2000). Vpliv okoljskih dejavnikov na biotsko raznovrstnost pokljuških barjanskih smrekovij (doktorska disertacija). Ljubljana. COBISS 663375.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Barje&oldid=6668176«