Evropska vesoljska agencija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Evropska vesoljska agencija
Europäische Weltraumorganisation
European Space Agency
l'Agence spatiale européenne
ESA logo.svg
Logo ESE
Pregled
Ustanovitev 1975
Pristojnost 19 evropskih držav
Sedež Paris, Francija
Letni proračun €4.02 billion / £3.41 billion / US$5.38 billion (2012)[1]
Agencijski vodja Jean-Jacques Dordain, administrator
Spletna stran
www.esa.int

Evropska vesoljska agencija (angleško European Space Agency (ESA), francosko l'Agence spatiale européenne, nemško Europäische Weltraumorganisation ) znana tudi pod kratico ESA, je agencija zadolžena za evropski vesoljski program s sedežem v Parizu. Agencija je bila ustanovljena leta 1975 z namenom, da bi združili dva glavna evropska vesoljska programa ELDO in ESRO ter tako povečali sodelovanje z Naso in ostalimi vesoljskimi programi po svetu. Združitvi je prisostvovalo 10 evropskih držav. Danes agencija združuje 20 članic ter 11 opazovalk, ki si željo v agencijo vstopiti, med njimi je tudi Slovenija. Glavni cilji agencije so: poleti z človeško posadko, projekt mednarodne vesoljke postaje, raziskovanje Zemlje, Lune, Marsa ter ostalega vesolja, številne raziskave na področju vesoljske znanosti in komercialne izstrelitve telekomunikacijskih satelitov. Center vesoljskih poletov se nahaja v Francoski Gvajani ostali raziskovalni centri pa so raztreseni po celotni Evropi in drugod po svetu. Celoten evropski vesoljski program temelji na raketi tipa Ariane, ki je bila razvita konec sedemdesetih in v osemdesetih let prejšnjega stoletja, trenutno agencija za vesoljke polete uporablja raketo Ariane 5.

Ustanovitev in zgodovina[uredi | uredi kodo]

Razvoj vesoljske znanosti se je v zahodni Evropi začel sredi petdesetih letih prejšnjega stoletja. Ker je bil razvoj tiste čase večinoma omejen na nacionalne meje posameznih evropskih držav so znanstveniki predlagali združitev evropskih vesoljskih raziskav, s čimer bi dosegli večji napredek na raziskavah. Poleg tega jih je k združevanju spodbudila tudi vedno bolj zagrizena vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo. Pobudo za združitev raziskav sta dala Pierre Victor Auger in Edoardo Amaldi. V šestdesetih letih sta bili tako v Evropi ustanovljeni dve organizaciji ELDO (European Launch Development Organization) in ESRO (European Space Resarch Organization). Prva organizacija se je ukvarjala z razvojem vesoljskega vozila druga pa z celo kopico vesoljskih raziskav med katerimi so imele prednost raziskave na področju telekomunikacijskih satelitov. Organizacija ves čas tesno sodelovala z Naso, ki je za potrebe Esre v vesolje izstreljevala satelite. V začetku sedemdesetih let se je vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo umirila, takrat je v ospredje prišel evropski vesoljski program, ki je imel jasne znanstvene cilje. Da bi evropska vesoljska organizacija postala še bolj učinkovita in se tako pripravila na nove izzive prihodnosti sta se, prej ločeni,organizaciji ELDO in ESRO združili. Iz omenjenih organizacij je tako leta 1975 nastala sodobna ESA.

Članstvo in prihodki organizacije[uredi | uredi kodo]

Članice[uredi | uredi kodo]

     Članice     Kandidatke za članstvo     Države ki sodelujejo z Eso
     Članice     Kanada     Kandidatke za članstvo     Države ki sodelujejo z Eso
Članice Leto pridružitve Domači program Prispevek (mil. EUR) Prispevek %
Avstrija 30. december 1986 FFG 52,2 1,3%
Belgija 3. oktober 1978 BELSPO 169,8 4,2%
Češka 12. november 2008 CCMTSA 11,5 0,3%
Danska 15. september 1977 DTU Space 27,8 0,7%
Finska 1. januar 1995 TEKES 19,4 0,5%
Francija 30 October 1980 CNES 751,4 18,8%
Nemčija 26. julij 1977 DLR 713,8 17,9%
Grčija 9. marec 2005 ISARS 8,6 0,2%
Irska 10. december 1980 EI 15,6 0,4%
Italija 20. februar 1978 ASI 350,5 8,7%
Luksemburg 30. junij 2005 Luxinnovation 15,0 0,4%
Nizozemska 6. februar 1979 NSO 60,3 1,5%
Norveška 30. december 1986 NSC 63,1 1,6%
Poljska 19. november 2012 CBK PAN 36,4 0,9%
Portugalska 14. november 2000 FCT 15,8 0,4%
Romunija 22. december 2011 ROSA 7,6 0,2%
Španija 7. februar 1979 INTA 184,0 4,6%
Švedska 6.april 1976 SNSB 65,3 1,6%
Švica 19. november 1976 SSO 105,6 2,6%
Velika Britanija 28.marec 1978 UKSA 240,0 6,0%
Kanada 1. januar 1979 CSA 18,7 0,5%
Evropska unija 28. maj 2004 ESP 867,7 21,6%
Kandidatke 5,8 0,1%
Ostali prihodki 246,5 6,1%
Skupaj 4.020,1 100,0%

Kandidatke[uredi | uredi kodo]

Država Datum pristopa Domači program
Madžarska april 1991 HSO
Turčija 15. julij 2004 TÜBİTAK
Estonija 26. junij 2007 MoEC
Ukrajina 25. januar 2008 SSAU
Slovenija 28. maj 2008 MoHEST
Latvija 23. julij 2009 MoES
Ciper 27. avgust 2009 MoCW
Slovaška 28. april 2010 MoE
Latvija 7. oktober 2010 MoE
Izrael 30. januar 2011 ISA
Malta 20. februar 2012 MCfST
Bolgarija (opazovalka) 21. november 2011 IKI-BAN

Vesoljski projekti[uredi | uredi kodo]

Človeški vesoljski program[uredi | uredi kodo]

Ulf D. Merbold, prvi astronavt Ese v vesolju.

Ker je ESA od samega začetka dajala prednost znanstvenim in komercialnim raziskavam je bil človeški vesolj program v organizaciji dolgo časa zapostavljen. Poleg tega agencija v letih svojega obstoja ni vložila zadosti truda v razvoj vozila z človeško posadko tako, da je program v veliki meri potekal v sodelovanju z Naso, ki je imela na tem področju ogromno izkušenj. Prvi astronavt Ese v vesolju je bil Nemec Ulf Merbord, tja je poletel leta 1983 na Nasinem vesoljskem plovilu Columbia. Odprava je testirala vesoljski laboratorij, ki je bil delo evropskih znanstvenikov. Ta odprava je bila prelomna saj je oznanila začetek tesnega sodelovanja med Eso in Naso na področju človeških vesoljskih raziskav. Sodelovanja pa ni potekalo samo z Naso v drugi polovici osemdesetih let so evropski astronavti postali obiskovalci tudi sovjetskih vesoljskih odprav.

Ker se je skozi leta program vedno bolj širil je bil leta 1990 v Kölnu v Nemčiji ustanovljen center za astronavte. Ta se ukvarja z selekcijo in usposabljanjem novih astronavtov, center je tudi odgovoren za sodelovanje z drugimi vesoljskimi agencijami kot sta npr. Nasa in Ruska vesoljska agencija. Trenutno t.i. evropski astronavtski korpus sestavlja štirinajst astronavtov iz osmih evropskih držav; Francije, Italije, Nemčije, Belgije, Švedske, Danske, Velike Britanije in Nizozemske. Ker pa ESA nima raket za prevoz astronavtov v ta namen uporablja ameriška in ruska vesoljska plovila. Po ukinitvi programa Space Shuttle, leta 2011, se agencija za prevoz astronavtov na mednarodno vesoljsko postajo zanaša izključno na Rusko vesoljsko agencijo ter njena vesoljska plovila Sojuz. Program je tudi tesno povezan z mednarodno vesoljsko postajo, saj je ESA vložila ogromno znanja ter prispevala astronavte za njeno izgradnjo, razvoj in vzdrževanje. Njen največji prispevek je vesoljski laboratorij Columbus, ki je bil mednarodni vesoljki postaji dodan leta 2008. Istega leta pa je bilo dokončano in preizkušeno avtomatsko vesoljsko plovilo Jules Vern ATV za oskrbovanje vesoljske postaje, v naslednjih mesecih in letih sta se vozilu priključili še Johannes Kepler ATV in Edoardo Amaldi ATV.

Raziskovanje vesolja in Zemlje[uredi | uredi kodo]

Vesoljski teleskop Hubble
Vesoljsko plovilo Cassini-Huygens
Plovilo Mars-express
Plovilo Področje Leto Stanje odprave
Cos-B astrofizika 1975 odprava končana
IUE astrofizika 1978 oprava končana
Exosat astrofizika 1983 odprava končana
Giotto sončni sistem 1985 odprava končana
Hipparcos astrofizika 1989 odprava končana
Ulysses Sonce 1990 odprava končana
Hubble astrofizika 1990 odprava operativna
ISO astrofizika 1995 odprava končana
SOHO Sonce 1995 odprava operativna
Cassini-Huygens sončni sistem 1997 odprava operativna
XMM-Newton astrofizika 1999 odprava operativna
Cluster sončni sistem 2000 odprava operativna
Integral astrofizika 2002 odprava operativna
Mars Express sončni sistem 2003 odprava operativna
Double Star sončni sistem 2003 odprava operativna
SMART-1 sončni sistem 2003 odprava končana
Rosetta sončni sistem 2004 odprava operativna
Venus Express sončni sistem 2005 odprava operativna
Proba-2 Sonce 2009 odprava operativna
Planck astrofizika 2009 odprava operativna
Herschel astrofizika 2009 odprava operativna
Gaia astrofizika 2013 odprava v izvajanju
BepiColombo sončni sistem 2015 odprava v izvajanju
LISA Pathfinder astrofizika 2015 odprava v izvajanju
Solar Orbiter Sonce 2017 odprava v izvajanju
JWST astrofizika 2018 odprava v izvajanju
Euclid astrofizika 2020 odprava v izvajanju
SPICA, EChO, LOFT, MarcoPolo-R,
PLATO, STE-QUEST, JUICE, CHEOPS
2015-2025 v odločanju

Projekt Galileo[uredi | uredi kodo]

Delovanje sistema Galileo

Projekt je bil zasnovan sredi devetdesetih let prejšnjega z namenom, da bi si evropske države zagotovile natančen sistem za določanje položaja na zemlji, sistem pa naj bi deloval neodvisno od ameriškega sistema GPS, ruskega GLONASS in kitajskega Compass. Prvi koncept delovanja sistema je bil predstavljen leta 1999, dokončni razvoj pa se je začel maja 2003 s podpisom sodelovanja med Evropsko unijo in Eso. Za razliko od ameriškega sistema GPS, ki je pod nadzorom vojske je, projekt Galeleo daje prednost civilnim uporabnikom in ga je zato možno izklopiti le v izrednih okoliščinah. Prva zaradi tega je projekt že na samem začetki prišel v spor z ZDA, ki so se bale, da bi sistem lahko uporabili njeni nasprotniki. Poleg ostrega nasprotovanja ZDA so projekt že od samega začetka pestile finančne težave in je bilo videti da bo vsak čas propadel. Z finančnim posredovanjem Evropske unije in tujih vlagateljev je projekt ponovno zaživel in leta 2005 so v zemljino orbito izstrelili prvi testni satelit GIOVE-A, temu pa je leta 2008 sledil še GIOVE-B. Prva dava operativna satelita od skupno tridesetih so v orbiti izstrelili 21. oktobra 2011 druga dva pa 12. oktobra 2012. Namen teh satelitov je testiranje delovanja sistema, celoten sistem pa naj bi bil operativen do leta 2019, do takrat naj bi v zemljino orbito izstrelili še 26 satelitov (27 operativnih, 3 rezervni).

Rakete[uredi | uredi kodo]

Ker je bila Evropska vesoljska agencija ustanovljena z namenom, da bi evropskim državam omogočila samostojen dostop, do vesolja je bil glavni cilj agencije razvoj nosilne rakete. Razvoj se je začel leta 1974 raketa pa je dobila ime Ariane po grški boginji, ki je Tezeju pomagala premagati Minotavra. Prva evropska raketa Ariane je v vesolje poletela 24. decembra 1979 in s tem Evropi odprla vrata v vesolje. Od takrat do danes se je v agenciji zvrstila cela serija raket, trenutno ESA uporablja tri tipe raket: Ariane 5, Sojuz-2 in Vega.

Raketa Ariane 5 je zadnja izmed serije raket Ariane, v uporabo je prišla leta 1997 potem ko so ukinili raketo tipa Ariane 4. Je najmočnejša raketa Ese saj lahko v vesolje ponese med 6 in 21 ton tovora (količina tovora je odvisna od orbite v kateri bo satelit), raketa je dvostopenjska. Obstaja več verzij rakete, najzmogljivejša je Ariane 5 ECA leta 2012 pa je ESA začela razvijati novo verzijo rakete poimenovano Ariane 5ME, ki bo v uporabo predvidoma prišla leta 2017. V prihodnosti namerava agencija Ariane 5 zamenjati verzija Ariane 6, ki bo imela močnejše motorje in bo s tem še bolj zmogljiva od svojih predhodnic.

Sojuz-2 je 2-3 stopenjska rakete za srednje tovore do 7,8 tone in je produkt skupnega evropsko-ruskega sodelovanja katerega glavni namen je bil znižanje stroškov poleta in večja zanesljivost delovanja rakete (raketa Sojuz ima 40 letno zgodovino izredno zanesljivega delovanja). Raketo izdelujejo Rusi ter nato njene dele pošljejo na izstrelišče v Francoski Gvajani kjer jo sestavijo in pripravijo na izstrelitev v vesolje. Raketa je prvič poletela 21. oktobra 2011 takrat je v vesolje ponesla prva dva satelite navigacijskega sistema Galileo, do konca leta 2012 je raketa opravila štiri izstrelitve brez kakršne koli nesreče.

Vega je 4 stopenjska raketa namenjena za izstreljevanje lažjih tovorov do teže 2,5 tone. Raketa je produkt sodelovanja med italijansko vesoljsko agencijo in Eso. Razvoj rakete se je začel leta 1998 prva uspešna izstrelitev pa je bila opravljena 13. februarja 2012 v Francoski Gvajani. Esa namerava raketo uporabljati za izstreljevanje raziskovalnih satelitov v nizko zemljino orbito.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Funding". esa.int. 10 January 2012. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]