Arhitektura

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovenski arhitekt Jože Plečnik (1872–1957)

Arhitektura je znanstvena, tehnična in umetniška disciplina, ki se posveča ustvarjanju okolja, ki je primerno za človeško prebivanje in delovanje ter razmišljanju o vprašanjih, ki so s tem povezana. V svoji teoriji in praksi je zmožna povezati tri temeljna načela, ki jih je pred več kot 2000 leti zapisal že Vitruvij, na način, da lahko kot rezultat tega povezovanja nastane kakovostna prostorska rešitev in kakovostno bivalno okolje. To so načela trdnosti, uporabnosti in lepote. Opredelimo jih lahko tudi kot nosilne elemente arhitekture. Vsi trije elementi so v arhitekturi med seboj neločljivo povezani. Lepota oziroma estetski moment ni okrasni dodatek uporabnega in trdno zgrajenega objekta. Je tisti integralni del zahtev po trdnosti in uporabnosti, ki ju povezuje v neločljivo stavbno in okoljsko enoto, ki jo lahko opredelimo kot kakovostno prostorsko rešitev in kakovostno bivalno okolje. Takšna rešitev oziroma okolje ima tudi izjemen kulturni pomen za družbo in državo.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Beseda arhitektura izvira iz besede arhitekt, oziroma iz latinske besede architectus, ki izhaja iz stare grščine, ἀρχιτέκτων (arhitekton): ἀρχι- (árhi-) in τέκτων (tékton). Prva izhaja iz glagola ἄρχειν (àrhein), ki pomeni "biti prvi, biti na začetku, voditi, začeti", druga pa "tesar, mizar" ali pa bolj generično "mojster, obrtnik, graditelj". Sestavljena beseda "arhi-tekton" torej pomeni "prvi obrtnik"[1], "glavni graditelj".

Beseda τέκτων izvira iz sanskrta, taksan, in se je prvotno nanašala na tesarstvo oziroma na uporabo sekire. V Iliadi (IL. 5.59) in v Odiseji (OD. 21.43) Homer še govori o tektonu kot tesarju, a kasneje se je pomen besede razširil. Tekton ni pomenilo več samo mizarja ali tesarja ampak bolj splošno, graditelja. V fragmentu št.111 pesnica Sapfo (630-590 pr. n. št.) uporablja besedo tekton na zanimiv način, in sicer tekton postane pesnik. Fragment spada pod skupino verzov z imenom "Epitalamia", ki je ime za pesmi, ki so jih Grki peli na porokah. Tekton je del zbora, pesnik, ποιητής (poietes).

Besedi poietes in poiesis sta kasneje dobili dva različna pomena: na eni strani, s Platonom, je poiesis prehod med nebiti in biti in beseda je povezana z jezikom. Je, torej, določena oblika udejanjanja jezika[2]. Z Aristotelom poiesis pomeni produkcija kot izdelava in zadeva torej tehnično področje, je produkt, ki izhaja iz tehne-ja[3]. Na ta dva pomena besede poiesis se navezuje tudi Kenneth Frampton ko pravi, da pri arhitekturi »ne govorimo o mehaničnem razkrivanju konstrukcije, temveč predvsem o potencialno poetični manifestaciji strukture v izvornem grškem smislu poiesis kot dejanja izdelovanja in razkrivanja«[4].

Sestavljeno besedo arhi-tekton oziroma arhitekt je prvič uporabljal Herodot v svojih Zgodbah (HDT. 3.60.4)[5]. Tu beseda arhitekt še ni povezana s stavbarstvom ampak prej z grajenjem. Blizu je današnjemu pomenu besede graditelj. Podobno interpretacijo besede uporablja tudi Vitruvij, ko pravi da je arhitektura dejavnost, ki je sestavljena iz graditeljskih izkušenj, ki pa ji kot nujni sestavni del dodaja teoretske premisleke (nascitur ex fabrica et ratiocinatione, De Arch. I, 1, 1. Prevod F.Košir).

Praksa arhitekture[uredi | uredi kodo]

Arhitekturno projektiranje[uredi | uredi kodo]

Arhitekturna teorija[uredi | uredi kodo]

Pomen arhitekturne teorije in njenega odnosa do prakse projektiranja se je skozi zgodovino spreminjal. Pri opredelitvi pojma arhitekturne teorije si lahko pomagamo z etimologijo besede teorija: Beseda teorija izvira iz latinske besede theoria, ki izvira iz grške besede theoros (θεωρός) - opazovalec; osnova besedi theoros je beseda theasthai (θεασθαι) - pogled na, premišljevati, preudarjati, kontemplirati[6].

Uhojeno razumevanje odnosa med teorijo in prakso je, da je na eni strani teorija kot sistem abstraktnih teoretičnih načel, na drugi strani pa je praksa kot uresničevanje teh načel. To razumevanje se je v arhitekturi uveljavilo v sedemnajstem stoletju. Teorijo se je začelo razlagati kot "tisto področje umetnosti ali tehnično disciplino, ki obstaja v obliki vednosti, skupka načel ali metod, in se razlikuje od arhitekturne prakse"[6]. Danes se uveljavlja razumevanje, da je arhitekturna teorija sestavni del same prakse arhitekture. Ena od opornih točk tega razumevanja je delo Michela Foucaulta, v skladu s katerim teorija ne služi aplikaciji v praksi, ampak je praksa.[6]. Sodobna arhitekturna teorija se v svojih razvijanjih opira na (sodobno) filozofijo. Pri tem pogosto povzema miselne sisteme izbranih filozofskih disciplin ter jih prevaja v sebi lasten jezik[7]. Fredric Jameson to imenuje transkodiranje, kar lahko na kratko opišemo kot izumljanje nove skupine izrazov (novega jezika), ki nam omogoča, da povežemo dve med seboj različni stvari ali dve različni ravni strukturne resničnosti – kot sta filozofija in arhitektura –  na način, ki omogoča, da izražata in razlagata ena drugo[7]. Sodobno teorijo arhitekture opredeli Michael Hays kot prakso posredovanja (mediacije), ki je v svoji najširši obliki ustvarjanje odnosov med formalnimi analizami arhitekturnega dela in njegove socialne podlage ali konteksta; na način, ki pokaže, da ima arhitekturno delo avtonomno moč, s katero zanika, spreminja, ustvarja, nadomešča ali poustvarja ta kontekst[7].

Arhitekturna zgodovina[uredi | uredi kodo]

Šolanje arhitektov[uredi | uredi kodo]

Organizacija dela arhitektov in projektantov[uredi | uredi kodo]

Delo v arhitekturnem biroju, Sadar+Vuga arhitekti
Primer t.i. alternativne organizacije arhitekturnega dela, skupina Štajn

Po opravljenem študiju na Fakulteti za arhitekturo pridobi študentka ali študent naziv magister inženir arhitekture ali magistrica inženirka arhitekture. Po treh letih delovnih izkušenj v praksi kot sodelavec ali sodelavka pri projektih za pridobitev gradbenih dovoljenj lahko pristopi k strokovnemu izpitu za arhitekturno projektiranje za manj zahtevne objekte[8]. Za projektiranje zahtevnejših gradenj je po veljavni slovenski zakonodaji potrebnih pet let delovnih izkušenj. Na podlagi opravljenega strokovnega izpita arhitekt pridobi naziv projektant. Slovenski zakon o graditvi objektov kot projektanta opredeljuje osebo, ki zasnuje oz. izdela načrt za določen objekt. Projektanti so tako arhitekti, elektroinženirji za načrte elektroinštalacij ter strojni inženirji za projekte strojnih inštalacij.

V Sloveniji arhitekti projektanti največkrat delujejo samostojno ali v obliki arhitekturnih birojev oziroma podjetij. Arhitekturno podjetje zaposluje strokovno in tehnično osebje. Organizacija birojev se razlikuje glede na število zaposlenih in obseg dela. Vertikalna organizacija z jasno izraženo hierarhijo zaposlenih je običajna pri velikih birojih z velikim številom zaposlenih. Horizontalna organizacija je pogosta pri manjših birojih in je v številnih ozirih primernejša za delo, saj so zaposleni vključeni v vse faze projektiranja kar lahko prispeva k večji kakovosti izdelanih projektov. V zadnjem času pa se pojavlja tudi organizacija dela na način t.i. alternativnih praks.  Gre za prakse, kjer se skupine arhitektov samoorganizirajo in delujejo na lokalni ravni, se neposredno ukvarjajo z lokalnimi problemi v lokalni situaciji, največkrat na način participacije z namenom čim bolj učinkovito izboljšati življenjske in socialne pogoje lokalnega prebivalstva. Alternativne prakse v zadnjih letih dobivajo večji pomen in se razvijajo v različnih novih razsežnostih. Skozi primere takih praks imamo priložnost razumeti arhitekturo izven ustaljenih okvirjev in kot prakso, katere sestavni del predstavljajo bivanjsko-družbeno-umetnostna vprašanja[9].

Arhitekturna izhodišča[uredi | uredi kodo]

Arhitektura - heterotopija[uredi | uredi kodo]

Pojem Heterotopije po Foucault[uredi | uredi kodo]

Heterotopija (starogrško, hetero - drugačen, topos - kraj) je filozofski pojem, ki ga je v delu O drugih prostorih, leta 1967, utemeljil francoski filozof Michel Foucault[10].

Po Foucaultu pojem heterotopije označuje fizične prostore oz. položaje, ki so v neskončni množici možnih prostorov prepoznani in izpostavljeni kot tisti, ki imajo to nenavadno lastnost, da so v odnosu z vsemi drugimi položaji, vendar na tak način, da suspendirajo, nevtralizirajo ali sprevračajo celoto odnosov, ki so prek njih načrtovani, zrcaljeni ali reflektirani. Ti prostori, ki so nekako v povezavi z vsemi drugimi, pa so vendarle v protislovju z vsemi drugimi položaji, so dveh velikih tipov.

Najprej so to utopije, ki so v svojem bistvu irealne. To so prostorski položaji brez realnih krajev; so zgolj zamišljeni prostori. Obstajajo pa v vsaki kulturi realni kraji, ki so neke vrste dejansko realizirane utopije. Zanje je značilno, da so v njih vsi drugi realni položaji, ki jih je mogoče najti znotraj kulture, hkrati reprezentirani, spodbijani in sprevrnjeni. To so neke vrste kraji, ki so zunaj vseh krajev, čeprav so kljub temu dejansko lokalizabilni. Te kraje Foucault imenuje heterotopije.

Foucault je s šestimi načeli opredelil značilnosti heterotopičnih prostorov:

  1. Deviantne oz. krizne heterotopije (kot npr. vojašnice, zapori, domovi za ostarele, bolnišnice).
  2. Heterotopije ki skozi zgodovino spreminjajo svoj status? znotraj družbe (kot npr. pokopališče).
  3. Heterotopije, ki vzpostavljajo na enem kraju več prostorov (kot npr. kino, gledališče, vrt).
  4. Heterotopije, ki sopostavljajo različne čase? (kot npr. muzeji, knjižnice, počitniška naselja, zabaviščni parki).
  5. Heterotopije s sistemom odpiranja in zapiranja (kot npr. arabski hamami, skandinavske savne).
  6. Heterotopije iluzije oz. kompenzacije (kot npr. javne hiše, južno in severno ameriške kolonije).
Jože Plečnik, Ljubljanska tržnica, primer arhitekture, ki ima heterotopični značaj.
Heterotopija ali arhitektura[uredi | uredi kodo]

Heterotopija kot »prekinitev« znotraj generične prostorske mreže pa ne opredeljuje le realnih »nenavadnih prostorskih položajev« znotraj družbenega prostora. Opredeljuje tudi realne »nenavadne prostorske položaje« znotraj grajenega prostora (določene družbe).

Pojem heterotopije, kot ga razvije Foucault, je neverjetno blizu pojmu arhitekture kot produkta kreativnega delovanja. Tako blizu, da bi dejansko lahko rekli, da arhitektura pravzaprav je heterotopija. Vsekakor pa lahko rečemo, da je o arhitekturi mogoče podrobneje razmišljati in jo definirati reflektivno, preko filozofskega koncepta heterotopije.

Arhitektura je generirana na osnovi neke ideje. ideja pa je nekaj, kar ni že dano v svetu, je torej nekaj, kar je izven sveta in vendar v njem. V tem smislu bi lahko rekli, da ima utopični značaj, v smislu a-topičnosti, nekega drugega kraja znotraj vseh danih krajev. Drugače rečeno, ideja v svojem bistvu ni v skladu z dano realnostjo, z ustaljenim načinom razmišljanja v določeni družbi, z danimi vednostmi. (Utopična) ideja, ki definira arhitekturo, ni zasnovana na sprejemanju realnosti, temveč realnost reinterpretira in jo novo definira na svoj lasten, inovativen način. Arhitektura posledično, v kontrolirani, generični prostorski mreži določene družbe, ustvarja neke vrste »motnjo«. Je stvaritev kraja, ki je zunaj vseh krajev, a je dejansko lokalizabilen. Arhitektura sicer je del splošnega, realnega prostora, vendar pa zaradi dejstva, da je bila ustvarjena na podlagi ideje, ki je se upira realnosti oz. splošno sprejetim pravilom, ki kontrolirano strukturirajo generično prostorsko mrežo, iz te prostorske mreže hkrati izstopa oz. jo prebija. V mreži oz. sistemu prostorskih struktur je arhitektura tista, preko katere se sprevrača celota odnosov do vseh ostalih prostorskih struktur znotraj grajene prostorske mreže. Arhitektura oz. heterotopija ima posledično to lastnost, da neodvisno od časa v katerem deluje, družbo drami, ji nastavlja ogledalo, da vidi kakšna je, buri domišljijo, sproža nove načine razmišljanja, s tem pa ima moč prebijanja in spreminjanja realnost.

Arhitekturni kontekst[uredi | uredi kodo]

Hiša XXS v Ljubljani, delo arhitekturnega biroja Dekleva Gregorič arhitekti, je uspešen primer umeščanja sodobne arhitekture v historično tkivo z ustreznim upoštevanjem konteksta.

lat. contextus: združen, spojen skupaj, strukturiran; contextere: stkati, splesti, združiti.

V arhitekturnem besednjaku se je beseda kontekst uveljavila v sredini šestdesetih let dvajsetega stoletja, sočasno s pričetkom polemične debate v stroki, ki je kritično obravnavala modernizem. Gre za enega temeljnih pojmov arhitekturne teorije in prakse in nadomešča nekatere prej uporabljane termine, na primer okolje, okolica, ozadje, ...[11]

Temeljna ugotovitev, nujna za razumevanje in načrtovanje arhitekture in obstoječa tudi v ostalih umetniških panogah je, da arhitekturno delo vedno nastaja znotraj konkretnega okolja oz. konteksta. Opredelimo ga lahko kot kompleksen sestav različnih prostorsko-časovnih, socialno-ekonomskih dejavnikov in drugih vplivov. Konkretneje, le-ti rangirajo od družbenega, političnega, kulturnega, zgodovinskega, ekonomskega ozadja, v katerem je neko delo realizirano, kot tudi do bolj eksplicitnih elementov okolja: klima, topografija, stavbno tkivo, osi prostora, ... Kljub občasnim tendencam v stroki, da bi kontekst na različne načine delili (denimo na fizični kontekst in družbeni kontekst), gre za vseobsežno situacijo, ki obsega vse plasti trenutne resničnosti. Pri tem je nujno zavedanje, da je lokalni kontekst vedno le fragment globalnega in sam zase ne obstaja: konteksti so detajli globalnega konteksta, razumljivi so samo z ozirom na to[12].

Vsako arhitekturno delo je torej neločljivo povezano s prostorom in časom, v katerih nastaja, kontekst pa je skupek pogojev, ki vplivajo na proces projektiranja arhitekture. Razumevanje le-teh je za načrtovanje arhitekture bistveno, kar je moč doseči s poglobljeno analizo lokalnega in globalnega konteksta. Prav zaradi tega medsebojnega odnosa so za snovanje arhitekture nujno potrebne predhodne analize določenega sistema v določenem stanju. Preden v prostor posegamo, moramo razbrati, kaj je tam že prisotno, kaj tam že obstaja[6], da lahko v njem razvijemo arhitekturno rešitev. Kontekst je najpomembnejši izhodiščni material za koncept arhitekturnega dela: na podlagi konteksta arhitekt razvije arhitekturni koncept ali idejo.

Kontekst torej nujno vpliva na arhitekturno delo, velja pa tudi obratno, arhitektura vpliva na kontekst, ga dopolnjuje in spreminja. Ker sta tako arhitektura in prostor, v katerem se ta pojavi, neločljiva in ključno povezana, je tako arhitektura ne samo znanje razbiranja konteksta ampak tudi njegova fizična transformacija[12]. Vsaka arhitekturna rešitev je tako specifična za določen prostor in posledično neponovljiva kjerkoli drugje[13]. Naloga arhitekture je kontekst poskusiti kritično razumeti in nanj odgovoriti, vanj poseči[14]. Redefinicija konteksta s strani arhitekture je najbolje vidna na fizični ravni, kot poseg v urbano, kulturno ali naravno krajino, vendar arhitektura lahko spreminja tudi socialno-ekonomski kontekst, kot je bilo denimo očitno v primeru Guggenheimovega muzeja v španskem Bilbau.

Kritični regionalizem[uredi | uredi kodo]

Za razliko od korenin drevesa, nas naše korenine ne napravijo negibljivih; kažejo nam smer in čas ‐ sever, jug, vzhod, zahod, včeraj, jutri, danes, nebo in votlino[15].

Izraz kritični regionalizem se je začel pojavljati kot arhitekturni koncept začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prva sta takrat izraz opredelila Alexander Tzonis in Liane Lefaivre in le malo za njima je o njem začel pisati Kenneth Frampton. Teorija sloni na primerih uspešne sodobne arhitekturne prakse. Arhitektura kritičnega regionalizma v svoji zasnovi upošteva lokalne, naravne, kulturne in zgodovinske aspekte, ki so bili v preteklosti pogosto spregledani oziroma napačno razumljeni. Povzeto na kratko ‐ arhitektura kritičnega regionalizma izhaja iz lokalnega prostora, klime in časa v katerem je nastala. Velik pomen pripisuje svetlobi, taktilnosti in uporabi lokalnih materialov. Bistvena je ambientalna kvaliteta grajenega, arhitektura ne služi zgolj uporabni funk­ciji ‐ zavetje, varnost, uporabnost arhitekturne ureditve, objekta ali posameznih prostorov - temveč poleg tega ponuja človeku dom, prostor osebne svobode, prostor kjer človek lahko prebiva[16]. Spoštuje avtentičnost okolja in kulture, a razlikuje med poglo­bljenim razumevanjem tradicije in naivnimi poskusi oživitve izgubljenega podeželskega stila[16]. Je kritična do nepremišljenih prilagoditev zahtevam sodobnega časa, a modernizacijo priznava v smislu napredka in no­vosti, ki jih ta lahko ponudi. Zavrača torej vsesplošno poenotenje, ki ga prinaša neselektivno sprejemanje tehnologije in vodi do izginotja tradiciona­lnih vrednot in kulture. Ne vključuje se v začarani krog globalnega kapitalizma, ki iz prostora in (kolektivne in individualne) misli počasi briše avtohtone značilnosti različnih delov sveta in tako zanika jedro kulturne ustvarjalnosti človeštva. To nikakor ne pomeni, da bi se morali danes vračati k preživetim vzorcem bivanja in grajenja ali pa zanikati napredek, tehnologijo in nova odkritja. Gre za sprejemanje novosti, ki nam ponujajo inovativne rešitve in hkrati razumeti oziroma ne‐zanikati znanja in načina delovanja, ki se je v nekem prostoru skozi čas izoblikovalo z razlogom.

Arhitekturni koncept[uredi | uredi kodo]

Teater kjer se je odvijala izobraževalna dejavnost v vrtnem mestu Hellerau
Kupola Bruna Taut, ki je bila sestavljena iz različno barvanih stekel

Nevroznanost v arhitekturi[uredi | uredi kodo]

Nevroznanost se ukvarja z znanstvenim raziskovanjem živčnega sistema. Nevroznanost v arhitekturi se ukvarja s preučevanjem vpliva grajenega in bivalnega okolja na človeka ter njegovihnevrofiziološkihreakcij na okolje. Za nevroznanost v arhitekturi so zanimive tudi raziskave kreativnih procesov v možganih, saj je arhitektura kreativna praksa, njeno konstruiranje pa kreativni proces.

Izsledke raziskav nevroznanostilahko uporabimo pri snovanjustavb in drugih grajenih struktur, da bi oblikovali primernejše okolje za bivanje in delo. Primer takšnih raziskav so preučevanje vpliva dnevne svetlobe na učenje in študij; okolja na produktivnost; razporeditve predmetov in zasnove prostorov na zdravljenje ipd.

Nastavki za to, kar kasneje proučuje nevroznanost, se na področju bivalnega prostora in arhitekture pojavljajo že v filozofiji 19. stoletja, posebej v teorijah estetike, ter nadalje v različnih družboslovnih in vedenjskih študijah. Znanstveni dokazi za potrditev teorij, ki so se razvijale v prejšnjih stoletjih, se razvijajo šele zadnje četrtstoletje.

Nekaj pomembnih prelomnic različnih razmišljanj o prostoru, ki zanimajo nevroznanost.

  • 1873    Robert Vischer preko pojma Einfuhlung, ki ga lahko prevedemo kot »vživetje«, teoretizira, da se lahko vživimo v umetniške objekte. Ko doživljamo umetnost, se nam ne poveča le ostrina čutov, ampak doživimo tudi posplošeno povečanje naših vitalnih občutenj. »Vsako umetniško delo se nam odkrije kot oseba,ki se vživlja v znani objekt, ali kot človeštvo, ki se opredmeti v harmonično formo.« 
  • 1886    Henrich Wolfflin se je posvečal vprašanju, kako je možno, da so arhitekturne forme sposobne sprožiti emocije ali določeno počutje.
  • 1906    Nastanek vrtnega mesta Hellerau, ki je želel z izobraževalnim programom združiti znanost in umetnost kot enotno celoto dojemanja estetike, katere vodilo je bilo, da zavest, razmišljanje in komunikacija odgovarjajo na značilnosti fizičnega, družbenega in kulturnega okolja. Njegov izobraževalni program je imel velik vpliv tudi na ustanovitev šole umetnosti Bauhaus.
  • 1914    Bruno Taut, zagovornik teze, da barve vplivajo na človekova čustva, je na sejmu steklarske industrije v Kolnu s kupolo prikazal uporabo barvanega stekla ter njegov vpliv na dojemanje prostora.
  • 1945    Delo Maurica Merleau-Pontyja, predvsem njegova knjiga Fenomenologija zaznave, obravnava vprašanja, ki jih podrobno proučuje nevroznanost na področju arhitekture. Eno izmed teh vprašanj je problem odnosa med objektom in subjektom oz. širše pomen »doživljanja«. Fenomenološka misel je zelo blizu nevrološkemu raziskovanju zaznave,  kar potrjujejo tudi določene teze nevroloških študij.    
  • 1954     Richard Neutrav knjigi Survival through Design poziva k vnašanju trenutnih znanstvenih dognanj s področja biologije in možganske fiziologije v arhitekturo. S svojimi arhitekturnimi deli je želel uporabniku ponuditi dom, kjer bi se ta počutil povezanega z okolico, kot se je človek v pradavnini (hiša Oyler, VDL studio itd.).
  • 1992     The high-risk infant environment (Graven et. al.) je pomembna raziskava vpliva okolja na razvoj možganov nedonošenčkov, prva večja znanstvena preučitev vplivov bivalnega okolja in posredno arhitekture na nevrološke procese.
  • 1996      Juhani Pallasmaa v knjigi Oči kože (in številnih drugih delih) opozarja na okularicentričnost današnjearhitekture, ki zanemarja ostale čute človeškega telesa.
  • 1999     V delu The Parahippocampal Place Area: Recognition, NavigationorEncoding? (Epstein et. al.) je predstavljeno odkritje področja v možganih, t. i. parahipokampalno prostorsko področje (Parahippocampal place area oz. PPA), ki prepoznava arhitekturo.
  • 2003    Ustanovitev akademije za nevroznanost v arhitekturi (krajše ANFA) med drugim organizira konferenceo nevroznanosti v arhitekturi.
  • 2003    Fred H. Gage preko izsledkov različnih študij v delu Neuroscience and architecutre zaključuje, da okolje, v katerem človek deluje, vpliva na njegove možgane in jih spreminja.

Z napredovanjem področja nevroznanosti so bile v zadnjih desetletjih razvite raziskave, katerih izsledke lahko neposredno uporabimo na področju snovanja arhitekture.

Odkritje parahipokampalnega prostorskega področja (Parahippocamapal place area, v nadaljevanju PPA) direktno povezuje nevroznanost z arhitekturo, saj se z njegovim odkritjem določi predel možganov, ki je odgovoren za prepoznavanje prostora in s tem tudi arhitekture. PPA je podregija parahipokampalnega korteksa in igra pomembno vlogo pri kodiranju in prepoznavanju okoliških scen. FMRI študije kažejo, da postane omenjena regija možganov močno aktivna, ko človek opazuje topografske scene, kot so, npr., pokrajina, mesto, soba. Poškodba PPA pogosto vodi do tega, da pacienti ne zmorejo vizualno prepoznati prostora, v katerem se nahajajo, čeprav lahko prepoznajo posamezne objekte v njem. Področje je bilo prvič predstavljeno v raziskavi Russla Eppsteina in Nancy Kanwisher, ki je pokazala, da je bil PPA izrazito aktivnejši pri prikazu kompleksnejših scen, kot so prikaz sobe s pohištvom, pokrajine ali mesta, veliko manj pa ob izpostavljanju drugim vizualnim dražljajem. Visoka verjetnost je, da se v PPA nahaja spominska kognitivna mapa že videnih objektov. Z raziskovanjem možganov so bila dosežena pomembna odkritja posameznih področij v možganih za lažjo sistematizacijo možganskih predelovglede na njihovo funkcijo (npr. Brocovo ali Wernickovo področje). Z odkritjem parahipokampalnega prostorskega področja se prepoznavanje določenega prostora/arhitekture sedaj uvršča med funkcijo, ki jo opravlja točno določen del možganov in se tako klasificira med osnovne funkcije, ki jih opravljajo možgani. Odkritje PPA omogoča lažje nadaljnjo raziskovanje človekovega dojemanja prostora.

Prva izmed večjih raziskav, ki je dokazala vpliv grajenega okolja na fiziološki razvoj ter počutje ljudi, se je osredotočala na povezavo med zasnovo bolnišničnega okolja in nevrološkim razvojem nedonošenčkov (Graven et al., 1992).  Dokazana je bila škodljivost neprestanega hrupa ter močne osvetlitve zdravstvenih objektov, saj omenjena faktorja omejujeta razvoj avdiovizualnih sposobnosti otroka. Oddelki za intenzivno nego bi morali po izsledkih raziskave tako zmanjšati moteče dejavnike s škodljivim vplivom ter jih upoštevati že v fazi načrtovanja prostorov. Raziskavo lahko interpretiramo kot opozorilo na pomembnost premišljenega oblikovanja prostorov, saj ima lahko njegova zasnova, znanstveno dokazano, velik vpliv na razvoj in potek življenja ljudi.

Salmonovo preučevanje starostnikov z demenco je pripeljalo do zaključka, da je zanje oteženo prepoznavanje objektov, zlasti, če so ti postavljeni neobičajno. Oteženo je tudi prepoznavanje relacije med objekti ter njihov prostorski odnos; težje je najti iskani objekt ob prisotnosti »hrupa« iz ozadja; težje je dojemanje objekta in njegovega gibanja v prostoru.  Raziskava prav tako nakazuje neprimerno oblikovanje prostorov za obolele z demenco.

Digitalna tehnologija v projektiranju[uredi | uredi kodo]

Predhodnik orodij digitalne tehnologije za projektiranje je zgodnji digitalni računalnik Whirlwind I, ki se je uporabljal za prikazovanje vektorjev. Na podlagi delovanja tega računalnika so se inženirjem porodile ideje o digitalnih orodjih za risanje elektronskih vezij. To pa je bila osnova za digitalna orodja za projektiranje. Leta 1953 je Douglas T. Ross skoval izraz CAD – Computer aided design (računalniško podprto načrtovanje). V 60. letih prejšnjega stoletja se z razvojem računalnikov ter v navezavi na letalsko in avtomobilsko industrijo razvijejo prva komercialno uporabna orodja za projektiranje.

Leta 1963 na MIT izdelajo prvi risarski program SKETCHPAD, ki je ki je načel temeljne principe načrtovanja računalnikov, kot sta fizična interakcija med človekom in računalnikom (HCI – human-computer interaction) z vhodnimi in izhodnimi napravami, ter grafični uporabniški vmesnik (GUI – Graphical user interface), interakcija z izrisovanjem podob.

Ob koncu 60. let francoski inženir Pierre Bezier (Arts et Métiers ParisTech, Renault) definira izraz 3D CAD/CAM computer aided design & manufacturing. Do začetka 80. let se večinoma uporablja v avtomobilski in vesoljski industriji, potem se pa začne uporabljati tudi v arhitekturnem načrtovanju. To je tudi čas, ko se razvijejo modelirniki površin in objektov, kot so CATIA in l. 1982 z ustanovijo podjetje Autodesk, kjer napišejo program AutoCAD, program, ki omogoča vektorsko risanje načrtov vseh vrst in se uporablja še danes.

Konec 80. let se začne razvijati tehnologija BIM – Building information model. Tehnična aplikacija programskega orodja RUCAPS se uporabi pri gradnji Londonskega letališča Heathrow. BIM tehnike združujejo različne sposobnosti računalnikov za shranjevanje in procesiranje velikih količin podatkov, ki se jih združuje v manjše datoteke o posameznih gradbenih, tehnoloških in pohištvenih proizvodih. Podatki o teh komercialnih proizvodih so po datotekah razdeljeni v več dimenzijah: 3D – podatki o volumnu in načinih predstavitve (v različnih tehnikah in merilih), 4D – časovni parametri (čas proizvodnje, gradnje, vgradnje, porušitve…), 5D – stroški (izdelave in vzdrževanja) in 6D – uporabniški priročnik. Te datoteke arhitekti pri procesu načrtovanja v virtualnem svetu zlagajo skupaj, kot set LEGO kock, računalnik pa sočasno računa urnik gradnje, stroške, energijsko učinkovitost, mehanske zahteve, delovanje inštalacij itd izbrane stavbe oz. projekta. To omogoča bolj celovito in racionalno načrtovanje, ter večji nadzor in izmenjavo informacij med vsemi vpletenimi v načrtovanju, gradnji in vzdrževanju.

Poleg pasivnega procesiranja vhodnih podatkov, pa digitalna tehnologija omogoča tudi aktivno načrtovanje z simulacijami naravnega in grajenega okolja, ter uporabnikov v njem s pomočjo matematičnih modelov kot so ANT (Actor–Network Theory), Swarm intelligence in ABM (Agent Based Modelling). Te programe se lahko tudi nadgradi, da upravljajo z mehanizmi vgrajenimi v samo arhitekturo in tako ustvarjajo inteligentna okolja (IE - intelligent environments), ki so se zmožna spreminjati v realnem času glede na spreminjajoče okoliške pogoje in uporabnike.

Del digitalne tehnologije v arhitekturi so tudi mehatronska orodja. Ta vključujejo laserske (LIDAR) in zvočne (Sonar) merilnike prostora, ki lahko na podlagi zbranih prostorskih parametrov virtualno poustvarijo prostor; orodja za prikazovanje virtualne in obogatene?? resničnosti s pomočjo 2D zaslonov ali simulacij 3D okolja, prikazanega na posebnih prikazovalnikih, kot so 3D zasloni, hologrami ali očala za virtualno in obogateno resničnost; in avtonomne letalnike, ki lahko zbirajo podatke o lokaciji pred gradnjo, dokumentirajo potek gradnje, končano stavbo pa lahko metrično preverijo za odstopanja in premike, kasneje nadzorujejo, ter vzdržujejo.

Vključevanje uporabnikov v projektiranje[uredi | uredi kodo]

Participacija[uredi | uredi kodo]

Pojem participacije v okviru arhitekturne stroke pomeni vključevanje in sodelovanje obče družbe v procesih prostorskega načrtovanja. Njen cilj in hkrati operativno orodje je vzpostavitev komunikacije med arhitekturno stroko, politiko in javnostjo.

Potreba po vključevanju javnosti v načrtovalske procese se je postavila v ospredje v 1950-ih in 1960-ih letih prejšnjega stoletja kot odgovor na krizo poznega modernizma. Ta je bila odraz tendence v arhitekturi, da se v imenu tehnološkega napredka in hitrega družbenega razvoja postavi potrebe človeka na drugo mesto, da se ga obravnava kot stroj, se ga objektivira.

Prostorsko načrtovanje sledi željam in potrebam tistih, na katere prostorski posegi posredno in/ali neposredno vplivajo. Vključevanje uporabnikov v proces načrtovanja in upoštevanje njihovih predlogov ima različne pozitivne učinke kot je zavedanje In spoštovanje kulturnih vrednot kot tudi zadovoljevanje posameznikovih potreb po samoizražanju.

Govorimo lahko o dveh kategorijah participacije javnosti: o formalnih in o neformalnih oblikah. Pri formalnih gre predvsem za tiste oblike participacije, ki so večinoma zakonodajno opredeljene kot obvezujoče ali priporočene. Pri neformalnih oblikah pa se večkrat srečujemo s fleksibilnimi in inovativnimi načini participacije. Gre za specifične oblike programov, ki se razlikujejo od primera do primera (shodi, protesti, okrogle mize...) Neformalne in formalne oblike sodelovanja se lahko med seboj dopolnjujejo in so v medsebojni povezavi učinkovito sredstvo za dolgoročno reševanje prostorskih vprašanj.

Za participatorno načrtovanje v arhitekturi je ključno vključevanje uporabnikov od začetka do konca procesa (od projektiranja do izvedbe), pri čemer je bistven prehod iz enosmernega procesa v kontinuiran dialog, ki se nadaljuje tudi po sami izgradnji objekta (transformacije, adaptacije). Poleg dobre komunikacije je za uspešnost sodelovanja nujno tudi to, da se odvija v realnem času. To pomeni, da se v vmesnem času (med projektiranjem in izgradnjo) ne spreminja zakonodaje oz. projekt ne zastari.

Tehnični vidiki[uredi | uredi kodo]

Načini gradnje[uredi | uredi kodo]

Osnovna načina gradnje sta masivna in skeletna gradnja. Razvila sta se v pradavnini, poleg čistih oblik pa najdemo pogosto pri enem samem arhitekturnem objektu tudi povezovanje obeh. Kot poseben način gradnje, ki se je razvil v zadnjih desetletjih in ga je omogočila sodobna tehnologija, omenimo še sestavljalni način. Pri masivni gradnji gre za zidavo s čvrstimi, povečini malo razčlenjenimi arhitekturnimi elementi in zid, ki zamejujejo prostor, je hkrati tudi nosilna struktura. Odprtin je malo, videti so, kot bi bile izrezane iz zidu, stavbe so pogosto videti trdnjavsko zaprte; iz zunanje podobe ne izvemo ničesar o volumnu in obliki notranjega prostora. Pri skeletni gradnji je dosežena trdnost strukture z uravnoteženjem vertikalnih in horizontalnih prvin (npr. kozolec), ki prevzamejo obremenitev in so konstruktivni elementi. Notranji prostor je lahko svobodno oblikovan (predelne stene ne prevzamejo obremenitev) in tudi zunanje stene so lahko iz materialov, ki nimajo nosilne vloge (stekla, aluminija ipd.).

Razvoj gradbenih materialov, konstrukcija in arhitektura[uredi | uredi kodo]

Razvoj gradbenih materialov in spremembe v arhitekturi so v veliki meri povezane. Novi materiali arhitekturi odpirajo nove možnosti in arhitektura v svojem iskanju novih oblik odkriva nove možnosti uporabe materialov. Materiali torej vplivajo na arhitekturo, dobra arhitektura pa lahko materialom nadene dodatno vrednost, jih oplemeniti. To se zgodi preko konstruiranja, sestavljanja, zlaganja skupaj. Če je to konstruiranje uspešno, potem dobimo arhitekturo. To lahko ponazorimo s primerom opeke. Ena sama opeka je zgolj material. Ko pa opeke premišljeno zložimo skupaj, skozi ritmično ponavljanje istega elementa v izbranem zaporedju, pa iz gradbenega materiala nastane arhitektura.

Novi materiali omogočajo razvoj novih tipov konstrukcij, kar pa je velikokrat pomenilo tudi novo poglavje v arhitekturni zgodovini.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Montanari, Franco (2004). Vocabolario della lingua greca. Torino: Loescher. str. 2096. 
  2. ^ Baas, Bernard. Teorija, praksa, praxis in poiesis. Ljubljana: Problemi. 
  3. ^ "Massimo Cacciari | POIESIS: LE FORME DEL FARE". Vimeo. Pridobljeno dne 2016-06-04. 
  4. ^ Čeferin, Petra (2014). Tektonika v arhitekturi. Ljubljana: Založba ZRC. 
  5. ^ Halikarnasa, Herodot (2006). Zgodbe. Ljubljana: Slovenska Matica. 
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 Johnson, Paul-Alan (1994). The Theory of Architecture: Concepts, Themes & Practices. New York: John Wiley & Sons. ISBN 978-0471285335. 
  7. ^ 7,0 7,1 7,2 Hays, K. M. (2000). Architectural Theory Since 1968. Cambridge (Mass.): The MIT Press. ISBN 0-262-08261-6. 
  8. ^ Zupančič, Domen (februar 2012). "Uvodnik". AR. 
  9. ^ Ložar, Katja, (Re)organizacija dela : možnosti za delovanje arhitekta danes, magistrsko delo, Fakulteta za arhitekturo UL, 2015)
  10. ^ Foucault, Michel (2007). »O drugih prostorih« v Življenje in praksa svobode: izbrani spisi. Ljubljana: ZRC. 
  11. ^ Forty, Adrian (2004). Words and Buildings: A Vocabulary of Modern Architecture. London: Thames & Hudson. ISBN 978-0500284704. 
  12. ^ 12,0 12,1 Baukuh (2012). "Notes on Contextual Architecture". Rocco: Fuck Concepts! Context!. 
  13. ^ Beaver, Robyn (2007). Architecture of Adrian Smith, SOM: Toward a Sustainable Future. Images Publishing Group. ISBN 978-1864701692. 
  14. ^ Russi, Nicola (2012). "Building Context: When Architecture Becomes the Background". San Rocco: Fuck Concepts! Context!. 
  15. ^ Zanco, Federica (2001). Luis Barragan: The Quiet Revolution. Italija: Skira Editore. ISBN 88-8118-743-4. 
  16. ^ 16,0 16,1 Frampton, Kenneth (2007). Modern Architecture: A Critical History. United Kingdom: Thames & Hudson. str. 314–327. ISBN 978-0-500-20395-8. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]