Vzhodna Rumelija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Vzhodna Rumelija
Източна Румелия (bolgarsko)
Ανατολική Ρωμυλία (grško)
روم الى شرقى (osmansko turško)

1878–1885
Vzodna Rumelija leta 1890
Glavno mesto Plovdiv
Jeziki bolgarščina,[1] grščina[2] in osmanska turščina[3]
Vlada Avtonomna provinca
Generalni guverner
 -  1879–1884 Aleksander Bogoridi
 -  1884–1885 Gavril Krastevič
 -  1886 Aleksander I. Bolgarski
 -  1887–1908 Ferdinand I. Bolgarski
Zgodovina
 -  ustanovitev 1878
 -  Berlinski sporazum 13. julij 1878
 -  združitev z Bolgarijo 1885
Prebivalstvo
 -  1884 (ocena) 975,030 
Danes del Zastava Bolgarije Bolgarija

Vzhodna Rumelija (bolgarsko Източна Румелия, Iztočna Rumelija, osmansko turško روم الى شرقى‎‎, Rumeli-i Şarkî, grško Ανατολική Ρωμυλία, Anatoliki Romylia) je bila avtonomna provinca (bolgarsko oblast, turško vijalet) Osmanskega cesarstva, ustanovljena leta 1878 z Berlinskim sporazumom in de facto ukinjena leta 1885 z združitvijo s Kneževino Bolgarijo, ki je bila tudi pod osmansko suverenostjo. De iure je ostala osmanska provinca do leta 1908, ko je Bolgarija razglasila neodvisnost od Osmanskega cesarstva. Večinsko prebivalstvo v Vzhodni Rumeliji so bili Bolgari, vendar je imela tudi veliko turško in grško manjšino. Glavno mesto provinve je bil Plovdiv (turško Filibre, grško Philippoupoli). Uradni jeziki Vzhodne Rumelije so bili bolgarski, grški in osmanski turški.[4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Vzhodna Rumelija kot avtonomna provinca (vilajet) Osmanskega cesarstva je bila ustanovljena z Berlinskim sporazumom leta 1878. Njeno ozemlje naj bi po ruskem predlogu obsegalo sedanjo južno Bolgarijo, vendar so Britanci njihov predlog zavrnili.[5] Vzhodna Rumelija je zato obsegala ozemlje med Staro planino (Balkan) in Rodopi in Strandžo, ki so jo vsi njeni prebivalci, Bolgari, Turki in Grki, poznali kot Severno Trakijo. Umetno ime[6] je nova province dobila na vztrajanje delegatov Velike Britanije: v Osmanskem cesarstvu se je ime Rumelija nanašalo na vse evropske regije cesarstva, ki so v antiki spadale pod Rimsko cesarstvo. Približno dvajset vasi v pokrajini Tamraš v Rodopih, naseljenih z muslimani bolgarskega porekla, oblasti Vzhodne Rumelije ni priznalo in ustanovilo Republiko Tamraš.

Zanimivo je, da je Vzhodna Rumelija od 1880. let izdajala svoje znamke.

Združitev z Bolgarijo[uredi | uredi kodo]

Po nekrvavi revoluciji 6. septembra 1885 je bila Vzhodna Rumelija združena s Kneževino Bolgarijo, ki je bila de iure osmanska vazalna država, vendar je dejansko delovala kot neodvisna. Po bolgarski zmagi v poznejši srbsko-bolgarski vojni je Visoka porta s Tophanskim sporazumom, sklenjenim 24. marca 1886, priznala status quo. Skladno s sporazumom je generalnega guvernerja Vzhodne Rumelije imenoval sultan Abdul Hamid II., s čimer je upošteval določila Berlinskega sporazuma[7] in ohranil formalno razliko med Kneževino Bolgarijo in Vzhodno Rumelijo,[8] vendar pri tem ni omenil njegovega imena (tedanjega bolgarskega kneza Aleksandra I.). Velikim silam je bilo seveda jasno, da je zveza med Kneževino Bolgarijo in Vzhodno Rumelijo trajna in da se je ne bo dalo prekiniti.[9] Tamraška republika in pokrajina Kardžali sta bili ponovno priključeni k Osmanskemu cesarstvu. Obe bolgarski kneževini sta bili uradno pod osmansko suverenostjo, dokler ni Bolgarija leta 1908 postala de jure neodvisna država. Dan združitve, 6. september, je v Bolgariji državni praznik.

Vlada[uredi | uredi kodo]

Vzhodna Rumelija je skladno z določili Berlinskega sporazuma ostala pod politično in vojaško suverenostjo Osmanskega cesarstva, vendar je imela znatno upravno avtonomijo (člen 13). Zakonski okvir Vzhodne Rumelije je bil določen z Organskim statutom, sprejetim 14. aprila 1879. Statut je bil v veljavi do združitve s Kneževino Bolgarijo leta 1885.[10] Skladno s Statutom je bil na čelu province krščanski generalni guverner, ki ga je imenovala Visoka porta z odobritvijo velikih sil. Zakonodajni organ je bil Svet province s 56 člani. Deset članov je imenoval generalni guverner, deset članov je bilo stalnih, 36 pa so jih izvolili prebivalci.

Ruski civilni upravitelj od 9. oktobra 1878 do 18. maja 1879 je bil Arkadij Stolipin. Prvi generalni guverner je bil knez Aleksander Bogoridi (1879–1884), bolgarski aristokrat, ki je bil sprejemljiv tako za Bolgare kot za Grke v provinci. Drugi generalni guverner je bil bolgarski zgodovinar Gavril Krastevič (1884–1885).

V obdobju priključevanja k Bolgariji je bil za komisarja za Južno Bolgarijo imenovan Georgi Stranski (9. september 1885 - 5. april 1886). Ko je bila Vzhodna Rumelija priključena k Bolgariji, vendar uradno še vedno pod osmansko suverenostjo, je bil skladno s Tophanskim sporazumom iz leta 1886 za generalnega guvernerja imenovan bolgarski knez.

Generalni guvernerji[uredi | uredi kodo]

Št. Slika Ime
(rojstvo–smrt)
Na položaju
1 Aleksandar Bogoridi.jpg Knez Aleksander Bogoridi
(1822–1910)
18. maj 1879 26. april 1884
2 Gavril Krastevich General Governor 2.jpg Gavril Krastevič
(1813–1898)
26. april 1884 18. september 1885
3 Alexander I of Bulgaria by Dimitar Karastoyanov.jpg Knez Aleksander I. Bolgarski
(1857–1893)
17. april 1886 7. september 1886
4 Zar Ferdinand Bulgarien.jpg Knez Ferdinand I. Bolgarski
(1861–1948)
7. julij 1887 5. oktober 1908

Upravne enote[uredi | uredi kodo]

Upravne enote Vzgodne Rumelije pred združitvijo s Kneževino Bolgarijo

Vzhodna Rumelija je bila razdeljena na departmaje (bolgarsko окръз/okraz, osmansko sandžak) Plovdiv (Пловдив, Filibe), Tatarpazardžik (Татарпазарджик, Tatarpazarcığı), Haskovo (Хасково, Hasköy), Stara Zagora (Стара Загора, Eski Zağra), Sliven (Сливен, İslimye) in Burgas (Бургас, Burgaz), ti pa na skupaj 28 kantonov (bolgarsko окол/okol, osmansko kazas):

  • Departma Plovdiv: kantoni Plovdiv, Konuš (središče Stanimaka), Ovči Halm (središče Goljamo Konare), Strjama (središče Karlovo), Sarnena Gora (središče Brezovo) in Rupčos (središče Čepelare)b
  • Departma Pazardžik: Pazardžik, Peštera, Panagjurište in Ihtiman
  • Departma Haskovo: Haskovo, Hadži Eles, Harmanli in Kardžalik
  • Departma Stara Zagora: Stara Zagora, Kazanlak, Čirpan, Nova Zagora in Trnovo Sejmen
  • Departma Sliven: Sliven, Jambol, Kazalagač, Kavakli in Kotel
  • Departma Burgas: Burgas, Anhialo, Karnobat in Ajtos

Demografija[uredi | uredi kodo]

Etnična slika Balkana, kot jo je naslikal nemško-angleški kartograf E.G. Ravenstein leta 1870
Etnična slika Balkana leta 1877, kot jo je naslika A. Synvet, francoski profesor na Osmanskem liceju v Carigradu; kasnejši zgodovinarji so ga šteli za progrškega avtorja.[11]
Etnična sestava Balkana iu 1. izdaje Andrees Allgemeiner Handatlas, Leipzig, 1881
Etnična sestava Balkana nemškega geografa in kartografa Heinricha Kieperta iz leta 1882

Najzgodnejši podatki o etnični sestavi Vzhodne Rumelije pred prvim uradnim popisom prebivalstva izvirajo iz etnografskih zemljevidov Balkana zahodnoevropskih kartografov. Podatkov o dejanskem številu prebivalstva različnih etničnih skupin pred letom 1878 je zelo malo. Britansko poročilo pred rusko-turško vojno leta 1877-1878 navaja, da je v Vzhodni Rumeliji približno 60% nemuslimanskega prebivalstva, večinoma Bolgarov. Njihov delež je kasneje naraščal zaradi bega in izseljevanja muslimanov med vojno in po njej.[12] Popis iz leta 1878 izkazuje 815.946 prebivalcev, od tega 573.231 Bolgarov (70,29%), 174.759 muslimanov (21,43%), 42.516 Grkov (5,21%), 19.524 Romov, 4.177 Judov in 1.306 Armencev.[13]

Rezultati prvih volitev v Deželni zbor 17. oktobra 1879 kažejo pretežno bolgarsko sestavo: od 36 izvoljenih poslancev je bilo 31 Bolgarov (86,1%), trije Grki (8,3%) in dva Turka (5,6%).[14] Etnična statistika iz popisov leta 1880 in 1884 kaže na bolgarsko večino. V diskreditiranem[15] popisu leta 1880 se je od skupno 815.951 prebivalcev približno 590.000 (72,3%) prebivalcev opredelilo za Bolgare, 158.000 (19,4%) za Turke, 19.500 (2,4%) za Rome in 48.000 (5,9%) za druge narodnosti,[16] zlasti za Grke, Armence in Jude. Ponovljeni popis leta 1884 je prinesel podobne podatke: 70,0% Bolgarov, 20,6% Turkov, 2,8% Romov in 6,7% drugih.[17]

Grški prebivalci Vzhodne Rumelije so bili skoncentrirani na črnomorski obali, kjer so bili kar številčni,[18] in nekaterih mestih v notranjosti, kot je Plovdiv (v grščini znan kot Philippopolis), kjer so tvorili znatno manjšino. Večina grškega prebivalstva v regiji je bila po balkanskih vojnah in prvi svetovni vojni izmenjana z Bolgari iz grških provinc Makedonije in Trakije.

V vzhodni Rumeliji so živeli tudi tuji državljani, predvsem Avstrijci, Čehi, Madžari, Francozi in Italijani.

Popis prebivalstva Vzhodne Rumelije leta 1884 je pokazal naslednje stanje:[17]

Narodnost (popis 1884) Število Delež
Bolgari 681.734 70,0%
Turki 200.489 20,6%
Grki 53.028 5,4%
Romi 27.190 2,8%
Judje 6.982 0.7%
Armenci 1.865 0,2%
Skupaj 975.030 100%

Bolgarske province Paradžik, Plovdiv, Stara Zagora, Haskovo, Sliven, Jambol in Burgas, ki zasedajo približno isto ozemlje kot Vzhodna Rumelija, so imele po popisu prebivalstva leta 2001 naslednjo demografsko sliko:

Narodnost (popis 2001)[19] Število Delež
Bolgari 2.068.787 83,7%
Turki 208.530 8,4%
Romi 154.004 6,2%
Armenci 5.080 0,2%
Rusi 4.840 0,2%
Grki 1.398 0,1%
Judje 251
Drugi 8.293 0,3%
Neopredeljeni 21.540 0,9%
Skupaj 2.472.723 100%

Lastniške pravice[uredi | uredi kodo]

Turški begunci iz Vzhodne Rumelije leta 1885; The Illustrated London News, avtor: Richard Caton Woodville, ml.

Premoženje turških beguncev, ki so zbežali pred napredujoču rusko vojsko v vojni 1877-1878, je zaseglo lokalno krščansko prebivalstvo. Nekdanjim lastnikom, večinoma veleposestnikom, so zagrozili z vojaškim sodiščem, da se ne bi vrnili. Dva turška lastnika zemljišč, ki sta se vrnila, sta bila v resnici obsojena na smrt, kar je prepričalo vse druge, da se niso vrnili. Oškodovanim turškim posestnikom so lastnino odkupili iz skladov, ki so jih ustanovili bolgarski kmetje in se zato zadolžili. Tisti, ki so se vrnili, so morali plačati 10% davek na nepremičnine, zato so jih mnogi raje ali morali prodati.[20][21] Michael Palairet je trdil, da se pravice muslimanskih lastnikov nad zemljišči večinoma niso upoštevale, čeprav so jim to jamčile velike sile. Deosmanizacija Bolgarije in Vzhodne Rumelije je privedla do gospodarskega nazadovanja v regiji.[22] Njegova trditev je v nasprotju s trditvami številnih drugih avtorjev, ki omenjajo hitro rast gospodarstva, hiter industrijski razvoj in rast izvoza Bolgarie po letu 1878.[23][24][25]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Росен Ташев. Обща теория на правото. Основни правни понятия. (2010) изд. Сиби, str. 101. ISBN 978-954-730-678-3.
  2. Hidryma Meletōn Chersonēsou tou Haimou (1956) Volume 11. Solun, Grčija. Institute for Balkan Studies. str. 8.
  3. Art 2 in The Organic Statute of Eastern Rumelia, promulgated in the three equally valid language versions: Bulgarian, Greek and Osmanlica (Ottoman Turkish) (1879)
  4. Art 22
  5. Luigi Albertini (1952). The Origins of the War of 1914, volume I. Oxford University Press. str. 20.
  6. Balkan studies: biannual publication of the Institute for Balkan Studies, Volume 19, 1978. str. 325.
  7. Stanley Leathes, G.W. Prothero, Sir Adolphus William Ward. The Cambridge Modern History, Volume 2, 1908, str. 408.
  8. Emerson M. S. Niou, Peter C. Ordeshook, Gregory F. Rose. The balance of power: stability in international systems, 1989, str. 279.
  9. Charles Jelavich, Barbara Jelavich. The establishment of the Balkan national states, 1804-1920, 2000, str. 167.
  10. Hertslet, Edward (1891), "Organic Statute of Eastern Roumelia". The Map of Europe by Treaty; which have taken place since the general peace of 1814. With numerous maps and notes, IV (1875–1891) (First ed.), London: Her Majesty's Stationery Office, str. 2860–2865. Pridobljeno 28. decembra 2012.
  11. Robert Shannan Peckham, Map mania: nationalism and the politics of place in Greece, 1870–1922, Political Geography, 2000, str.4: "Archived copy" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5 February 2009. Pridobljeno dne 2010-04-02.CS1 vzdrževanje: arhivirana kopija kot naslov (link)
  12. Kemal H. Karpat. Studies on Ottoman social and political history: selected articles and essay. str. 370.
  13. Bŭlgarija 1300-institucii i dŭrzhavna tradicija: dokladi na tretia Kongres na Bŭlgarskoto istorichesko druzhestvo, 3-5 oktomvri 1981. str. 326.
  14. Делев. "Княжество България и Източна Румелия". История и цивилизация за 11. клас.
  15. Council of Europe, Ministers' Deputies, 6.1 European population committee (CDPO), Section 3. https://wcd.coe.int/wcd/ViewDoc.jsp?id=429995&Site=COE.
  16. "Eтнически състав на населението в България. Методологически постановки при установяване на етническия състав" (bolgarsko). MIRIS - Minority Rights Information System. Pridobljeno 2. januarja 2010.
  17. 17,0 17,1 "6.1 European population committee (CDPO)". Council of Europe. p. II. The Demographic Situation of Ethnic/minority Groups 1. Population Size and Growth.
  18. Donald Mackenzie Wallace (1914). A Short History of Russia and the Balkan States. str. 102.
  19. http://www.nsi.bg/Census/Ethnos.htm
  20. Jelavich, str. 164.
  21. Leften Stavros Stavrianos, Traian Stoianovich. The Balkans since 1453. str. 442.
  22. Palairet, Michael R. (1997). The Balkan Economies C.1800-1914: Evolution Without Development. str. 174-202.
  23. Halil İnalcık, Donald Quataert (1997). An Economic and Social History of the Ottoman Empire, Volume 2. str. 381.
  24. Leften Stavros Stavrianos (2000). The Balkans Since 1453. str. 425.
  25. Mikulas Teich, Roy Porter (1996). The Industrial Revolution in National Context: Europe and the USA. str. 300.

Vir[uredi | uredi kodo]

  • Делев, Петър; Валери Кацунов; Пламен Митев; Евгения Калинова; Искра Баева; Боян Добрев (2006). История и цивилизация за 11. клас (bolgarsko). Труд, Сирма.