Džamasp

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Džamasp
Kralj kraljev Irana in Anirana
Džamaspov kovanec iz kovnice v Susi
Džamaspov kovanec iz kovnice v Susi
Šahinšah Sasanidskega cesarstva
Vladanje496–498/499
PredhodnikKavad I.
NaslednikKavad I (ponovno)
Rojstvo5. stoletje
Smrt530/540
OtrociNarsi
Vladarska hišaSasanidi
OčePeroz I.
Veroizpovedzoroastrstvo

Džamasp ali Zamasp (srednjeperzijsko 𐭩𐭠𐭬𐭠𐭮𐭯‎, perzijsko جاماسپ‎ Džāmāsp) je bil sasanidski kralj kraljev Irana, ki je vladal od leta 496 do 498/499. Bil je sin kralja Peroza I. in mlajši brat Kavada I. Na prestol je prišel potem, ko sta plemstvo in duhovščina odstavila Kavada I.

Ime[uredi | uredi kodo]

Zaradi vedno večjega zanimanja Sasanidov za Kejanide, so Džamaspa imenovali po Džamaspu, mitološkem ministru kejanskega vladarja Vištaspa.[1][2] V grščini se ime glasi Zamásfēs, v arabščini Džāmāsb, Zāmāsb in Zāmāsf in v novi perzijščini Džāmāsp in Zāmāsp.[2]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Peroza I. (vladal 459–484) so leta 484 pri Balhu porazili in ubili Heftaliti,[3][4] skupina plemen, od katerih so bili najvidnejši Iranski Huni. [5] V drugi polovici 5. stoletja so obvladovali Baktrijo in, zgleda, del južne Transoksanije.[6] Perozova vojska je bila popolnoma uničena, njegovega trupla pa niso nikoli našli.[7] Ubiti so bili tudi štirje njegovi sinovi in bratje.[8] Glavna sasanidska mesta v Horasanu - Nišapur, Herat in Merv, so prišla pod heftalitsko oblast.[4] Suhra, član partske rodbine Karen, ene od sedmih velikih hiš Irana, je hitro zbral novo vojsko in ustavil nadaljnje napredovanje Heftalitov.[9]

Iranski magnati, med katerimi sta bila najvidnejša Suhra in mihranski general Šapur Mihran, so za novega šaha izvolili Perozovega brata Balaša,[10] ki ni bil priljubljen niti med plemstvom niti med duhovščino in je bil po samo štirih letih vladanja leta 488 odstavljen.[11] Suhra, ki je igral kjučno vlogo pri Balaševi odstavitvi,[11] je za novega šaha Irana imenoval Kavada I.[12]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Plemstvo in zoroastrska duhovščina so leta 496 Kadada I. odstavili zaradi njegovih socialno-gospodarskih in verskih reform.[2] Eden od vzrokov za odstavitev je bila tudi Sukrova usmrtitev.[4] Na Kavadovo mesto so postavili njegovega brata Džamaspa.[13][14] Medtem se je v državi, predvsem v Mezopotamiji, začel kaos.[14] Plemstvo je takoj sklicalo skupščino, na kateri so razpravljali o tem, kaj narediti s Kavadom. Gušnaspdad, član vplivne družine zemljiških posestnikov Kanarangijan, je predlagal njegovo usmrtitev. Njegov predlog so preglasovali in Kavada zaprli v zapor Oblivijon v Huzistanu.[13][15] Kavadu I. je uspelo pobegniti iz zapora in se zateči na ozemlje Heftalitov.[4]

Leta 498 ali 499 sa je Kavad vrnil iz begunstva z vojsko Heftalitov.[4][16] Po prihodu na ozemlje družine Kanarangijan v Horasanu se je sestal z njenim članom Adergudunbadom, ki mu je bil pripravljen pomagati. Kavada je podprl tudi Sukrov sin Zarmir Karen.[4] Džamasp, plemstvo in duhovščina se Kavadu I. ni želelo upreti zaradi morebitne nove državljanske vojne.[17] Z njim so se dogovorili, da lahko znova prevzame položaj kralja pod pogojem, da amnestira Džamaspa in državno elito.[17] Džamaspu so prizanesli in ga verjetno oslepili, Gušnaspdada in druge plemiče, ki so rovarili proti Kavadu I., pa so usmrtili.[4] Kavadova vrnitev na sasanidski prestol kaže, kako težavno je bilo stanje v cesarstvo, saj je za prevzem oblasti zadostovala že majhna vojska.[13]

Džamasp je po odstopu odšel v Armenijo, kjer je porazil Hazare in osvojil nekaj njihovega ozemlja. Poročil se je z Armenko, s katero je imel sina Narsija.[18]

Potomci[uredi | uredi kodo]

Po Džamaspovi smrti leta 530/540 sta sin Narsi in vnuk Piruz razširila ozemlje svoje družine, vključno z Gilanom.[19] Piruz se je poročil z gilansko princeso, s katero je imel sina Gil Gavbaro. Slednji je bil začetnik Dabujidske dinastije. Imel je sinova Dabuja in Paduspana.[20] Nasledil ga je Dabujev sin kot ispahbad Dabujidske dinastije, Paduspan pa je ustanovil Paduspanidsko dinastijo.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Boyce 2001, str. 127–128.
  2. 2,0 2,1 2,2 Choksy 2008, str. 453–454.
  3. McDonough 2011, str. 305.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Schindel 2013, str. 136–141.
  5. Rezakhani 2017, str. 145.
  6. Daryaee & Rezakhani 2017, str. 163.
  7. Payne 2015, str. 287.
  8. Potts 2018, str. 295.
  9. Payne 2015, str. 288.
  10. Shahbazi 2005.
  11. 11,0 11,1 Chaumont & Schippmann 1988, str. 574–580.
  12. Pourshariati 2008, str. 78.
  13. 13,0 13,1 13,2 Daryaee 2014, str. 27.
  14. 14,0 14,1 Axworthy 2008, str. 59.
  15. Pourshariati 2008, str. 267.
  16. Rezakhani 2017, str. 131.
  17. 17,0 17,1 Pourshariati 2008, str. 114.
  18. Pourshariati 2008, str. 299.
  19. Pourshariati 2008, str. 301.
  20. Madelung 1993, str. 541–544.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Axworthy, Michael (2008). A History of Iran: Empire of the Mind. New York: Basic Books. str. 1–368. ISBN 978-0-465-00888-9.
  • Boyce, Mary (2001). Zoroastrians: Their Religious Beliefs and Practices. Psychology Press. str. 1–252. ISBN 9780415239028.
  • Chaumont, M. L.; Schippmann, K. (1988). "Balāš, Sasanian king of kings". Encyclopaedia Iranica, Vol. III, Fasc. 6. str. 574–580.
  • Choksy, Jamsheed K. (2008). "Jāmāsp i. Reign". Encyclopaedia Iranica, Vol. XIV, Fasc. 5. str. 453–454.
  • Daryaee, Touraj (2014). Sasanian Persia: The Rise and Fall of an Empire. I.B.Tauris. str. 1–240. ISBN 978-0857716668.
  • Daryaee, Touraj; Rezakhani, Khodadad (2017). "The Sasanian Empire". V Daryaee, Touraj (ur.). King of the Seven Climes: A History of the Ancient Iranian World (3000 BCE - 651 CE). UCI Jordan Center for Persian Studies. str. 1–236. ISBN 9780692864401.
  • Madelung, Wilferd (1993). "Dabuyids". V Yarshater, Ehsan (ur.). Encyclopaedia Iranica, Vol. VI, Fasc. 5. London et al.: Routledge & Kegan Paul. str. 541–544. ISBN 1-56859-007-5.
  • McDonough, Scott (2011). "The Legs of the Throne: Kings, Elites, and Subjects in Sasanian Iran". V Arnason, Johann P.; Raaflaub, Kurt A. (ur.). The Roman Empire in Context: Historical and Comparative Perspectives. John Wiley & Sons, Ltd. str. 290–321. doi:10.1002/9781444390186.ch13. ISBN 9781444390186.
  • Payne, Richard (2015). "The Reinvention of Iran: The Sasanian Empire and the Huns". V Maas, Michael (ur.). The Cambridge Companion to the Age of Attila. Cambridge University Press. str. 282–299. ISBN 978-1-107-63388-9.
  • Potts, Daniel T. (2018). "Sasanian Iran and its northeastern frontier". V Mass, Michael; Di Cosmo, Nicola (ur.). Empires and Exchanges in Eurasian Late Antiquity. Cambridge University Press. str. 1–538. ISBN 9781316146040.
  • Pourshariati, Parvaneh (2008). Decline and Fall of the Sasanian Empire: The Sasanian-Parthian Confederacy and the Arab Conquest of Iran. London and New York: I.B. Tauris. ISBN 978-1-84511-645-3.
  • Rezakhani, Khodadad (2017). ReOrienting the Sasanians: East Iran in Late Antiquity. Edinburgh University Press. str. 1–256. ISBN 9781474400305.
  • Schindel, Nikolaus (2013). "Kawād I i. Reign". Encyclopaedia Iranica, Vol. XVI, Fasc. 2. str. 136–141.
  • Shahbazi, A. Shapur (2005). "Sasanian dynasty". Encyclopaedia Iranica, Online Edition.
Džamasp
Predhodnik: 
Kavad I.
Kralj kraljev Irana in Anirana
496–498/499
Naslednik: 
Kavad I. (drugič)