Bahram II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bahram II
𐭥𐭫𐭧𐭫𐭠𐭭
Kralj kraljev Irana in Neirana
Srebrnik Bahrama II.
Srebrnik Bahrama II.
Kralj kraljev Sasanidskega cesarstva
Vladanjeseptember 274 – 293
PredhodnikBahram I.
NaslednikBahram III.
Rojstvo3. stoletje
Smrt293({{padleft:293|4|0}})
ZakonecŠapurduktak
OtrociBahram III.
Vladarska hišaSasanidi
OčeBahram I.
Veroizpovedzaratustrstvo

Bahram II., Vahram II. ali Varahram II. (srednjeperzijsko 𐭥𐭫𐭧𐭫𐭠𐭭‎, novoperzijsko بهرام دوم) je bil peti sasanidski kralj kraljev (šahinšah) Irana, ki je vladal od leta 274 to 293, * ni znano, † 293.

Na prestol je prišel v najstniških letih s pomočjo vplivnega zaratustrskega svečenika Kartirja.• [1] S Kartirjevo pomočjo je na prestol prišel tudi Bahramov oče Bahram I.

Na prestolu ga je čakalo veliko izzivov. Na vzhodu je izbruhnil upor pod vodstvom njegovega brata Hormizda I. Kušanšaha iz Kušano-Sasanidske dinastije, ki je prav tako privzel naslov kralja kraljev in morda zahteval prestol Sasanidskega cesarstva. V tem času se mu je v Sakastanu uprl tudi bratranec Hormizd Sakastanski, v Huzestanu pa zaratustrska duhovščina pod vodstvom velikega svečenika (mowbed). Rimski cesar Kar je izkoristil turbulentno stanje v Iranu in leta 283 napadel iransko Mezopotamijo. Bahram II. je bil med napadom na vzhodu države in ni mogel koordinirati obrambe na dveh frontah. Rimljani so verjetno osvojili sasanidsko prestolnico Ktezifon.[2] Kar je kmalu zatem umrl, domnevno zaradi udara strele. Rimska vojska se je umaknila in Mezopotamija je ponovno postala sasanidska. Bahram II. je pred koncem svojega vladanja sklenil mirovni sporazum z rimskim cesarjem Dioklecijanom in umiril stanje v Huzestanu.

Bahram II. je bil prvi sasanidski vladar, ki je koval denar svoje družine. Naročil je klesanje več skalnih reliefov, na katerih so bili upodobljeni tudi člani njegove družine in visokega plemstva. Nasledil ga je sin Bahram III., katerega je po samo štirih mesecih vladanja strmoglavil Narseh, sin drugega sasanidskega vladarja Šapurja I. (vladal 240–270).

Ime[uredi | uredi kodo]

Teoforično ime Bahram je novoperzijska oblika srednjeperzijskega imena Warahrāna, ki se piše tudi Wahrām, in izhaja iz staroiranskega Vṛθragna.[3] Avestanski ekvivalent imena je bil Verethragna, ime starega iranskega boga zmage, medtem ko se je partska različica glasila * Warθagn.[3] V grščini se ime glasi Baranes[4] in v armenščini Vahagn/Vrām.[3]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Zlatnik Šapurja I., kovan v Ktezifonu

Bahram II. je bil najstarejši sin Bahrama I. (vladal 271–274), četrtega kralja (šah) iz Sasanidske dinastije in vnuk prominentnega šaha Šapurja I. (vladal okoli 240–270).[5] Sasanidi so kot suvereni Irana leta 224 izpodrinili partsko Arsakidsko dinastijo, ko je praded Bahrama II. Ardašir I. v bitki pri Hormozdganu porazil in ubil zanjega arsakidskega monarha Atrabana IV. (vladal 213–224).[6]

Bahram II. ni bil rojen pred letom 262, ker v napisu Šapurja I. v Zaratustrovi kaabi[7] med družinskimi člani ni omenjen.[8] Njegovega očeta Bahrama I. niso šteli za kandidata za sasanidski prestol, čeprav je bil najstarejši sin Šapurja I., morda zato, ker je bila njegova mati princesa nepomembnega kraljestva ali celo očetova ljubica.[9][10] Šapur I. je umrl leta 270. Nasledil ga je sin Hormizd I., ki je vladal samo eno leto in umrl. Prestol je nasledil Bahram I. s pomočjo vplivnega zaratustrskega svečenika Kartirja.[11] Po prihodu na prestol se je sporazumel z Narsehom, da se slednji odpove prestolu in dobi v zameno položaj guvernerja v pomembni obmejni provinci Armeniji, ki je bila predmet stalnih sporov med Sasanidskim in Rimskim cesarstvom.[9] Narseh je kljub temu zelo verjetno imel Bahrama I. za uzurpatorja.[11]

Guvernerstvo in prihod na prestol[uredi | uredi kodo]

Zemljevid jugovzhodnih provinc Sasanidskega cesarstva

Bahram II. je po očetovem prihodu na oblast postal guverner jugovzhodnih provinc Sakastan , Sindh in Turgistan, ki jih je pred njim upravljal Narseh.[12][13] Sakastan je bil zelo oddaljen od prestolnice Ktezifon in je že od osvojitve veljal za provinco, ki jo je težko obvladovati.[14] Provinca je zato od samega začetka delovala kot nekakšno vazalno kraljestvo, v katerem so vladali člani cesarske družine. Naslavljali so se s sakanšah (kralj Sakov).[14] Vladavina Bahrama I. se je končala z njegovo smrtjo septembra 274.[11] Nasledil ga je sin Bahram II. in ne Narseh, čeprav je bil še najstnik.[12] Na prestol mu je morda pomagal priti svečenik Kartir.[5][15] Dogodki so najverjetneje razburili Narseha, ki je imel naslov vazurg šāh Arminān (veliki kralj Armenije) in so ga uporabljali sasanidski prestolonasledniki.[16]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Vojne[uredi | uredi kodo]

Srebrnik Hormizda I. Kušanšaha iz kovnice v Mervu

Bahram II. se je med vladanjem soočal s precejšnjimi izzivi. Brat Hormizd I. Kušanšah, ki je upravljal vzhodni del cesarstva (Kušano-Sasanidsko kraljestvo), se mu je uprl.[17][18] Bil je prvi kušano-sasanidski vladar, ki je koval denar z napisom "Hormizd, veliki kralj kraljev Kušana" namesto tradicionalnega napisa "veliki kralj Kušana".[19] Kušano-sasanidski kralj je z naslovom "kralj kraljev", ki ga je prvotno uporabljalo tudi Kušansko cesarstvo, pokazal pomemben prehod v kušano-sasanidski ideologiji in morda spor z vladajočo vejo sasanidske družine.[19] Hormizda I. Kušanšaha so v njegovih prizadevanjih podprli Sakastani, Gilaki in Kušani.[16]

V Sakastanu je izbruhnil še en upor, ki ga je vodil Hormizd Sakastanski, bratranec Bahrama II. V nekaterih virih sta Hormizd Sakastanski in Hormizd I. Kušanšah ista oseba,[17] vendar po mnenju iranologa Khodadada Rezakhanija to ni bilo mogoče.[19] Istočasno je potekal tudi upor v Huzestanu pod vodstvom visokega svečenika (maubed), ki je za nekaj časa prevzel oblast v provinci.[20]

Rimski cesar Kar je medtem izvedel za državljansko vojno v Sasanidskem cesarstvu, izkoristil svojo prednost in leta 283 napadel Sasanidsko cesarstvo.[17] Medtem ko je bil Bahram II. na vzhodu, je napadel Mezopotamijo in brez večjih spopadov oblegal sasanidsko prestolnico Ktezifon.[11][21] Sasanidi se zaradi notranjih težav niso mogli uspešno vojskovati na dveh frontah. Kar je s svojo vojsko osvojil Ktezifon[22] in kmalu zatem umrl, domnevno zaradi udara strele.[22] Rimska vojska se je umaknila in Mezopotamijo so ponovno zasedli Sasanidi.[11]

Utrditev cesarstva[uredi | uredi kodo]

"Zmaga" Bahrama II. nad rimskim cesarjem Karom je upodobljena na zgornji paneli, zmaga nad Hirmizdom II. Kušanšahom pa na spodnji paneli reliefa v Nakš-e Rostamu[17]

Bahram II. je naslednje leto sklenil mir z novim rimskim cesarjem Dioklecijanom, ki se je tokrat sam soočal s težavami v svojem cesarstvu.[11][21] Armenija je bila s sporazumom razdeljena med obe cesarstvi. V zahodnem delu je vladal prorimsko usmerjeni arsakidski princ Tiridat III., večji vzhodni del pa je obdržal Narseh.[21] Sodobna zgodovinarka Ursula Weber trdi, da delitav ni skladna s podatki v drugih virih in da so Sasanidi najverjetneje obdržali oblast v Armeniji do sklenitve Nisibiškega miru leta 299.[9]

Tisto leto je Bahram II. zagotovil prestol Kavkaške Iberije Mirijanu III., iranskemu knezu iz družine Mihran, ene od sedmih velikih partskih rodbin.[23] Motiv za njegov ukrep je bila utrditev sasanidske oblasti na Kavkazu in izraba iberske prestolnice Mcheta za izhodišče do pomembnih prelazov preko Kavkaza.[23] Iberija je bila za Bahrama II. tako pomembna, da je baje osebno odšel v Mcheto, da bi Mirijanu III. zagotovil vladarski položaj.[23] V Iberijo je poslal svojega veljaka, Mihranida Mirvanoza, da bi bil skrbnik komaj sedemletnemu Mirijanu III.[24]

Do smrti Bahrama II. leta 293 so bili upori na vzhodu zatrti. Za guvernerja Sakastana je bil imenovan Bahramov sin Bahram III., ki je dobil naslov sakanshah (kralj Sakov).[11][21] Po smrti Bahrama II. je bil Bahram proti svoji volji imenovan za šaha Parsa. Za šaha ga je imenovala skupina plemičev pod vodstvom iranskega aristokrata Vahmana in s podporo mešanskega guvernerja Adurfarobaja.[25] Po štirih mesecih vladanja ga je Narseh odstavil in usmrti Vahnama.[9] Nasledstvena linija je prešla na Narseha, čigar potomci so vladali do padca Sasanidskega cesarstva leta 651.[6]

Odnosi s Kartirjem in verska politika[uredi | uredi kodo]

Sasanidski šahi pred Bahramom II. so bili "mlačni zaratustrijanci".[15] Bahram II. je ponos na svoje božansko ime pokazal tako, da je tudi sina imenoval Bahram in kot osrednji element svoje krone izbral krila božanske ptice Veretragna.[26] Tako kot njegov oče je tudi on dobro sprejel vplivnega zaratustrskega duhovnika Kartirja. V njem je videl svojega mentorja, mu podelil naslov dostojanstvenika (wuzurgan) in ga imenoval za vrhovnega sodnika (dadwar) celotnega imperija, kar pomeni, da so duhovniki dobili funkcijo sodnika.[26][27] Kartir je bil imenovan tudi za upravnika Anahitinega ognjenega templja v Istahru, ki je bil dotlej v domeni sasanidske družine. Sasanidski kralji so s tem v cesarstvu izgubili velik del svoje verske avtoritete.[16] Duhovščina je po vsej državi prevzela vlogo sodnikov in najverjetneje sodila po zaratustrski sodni praksi. Izjema so bili spori med pripadniki drugih verstev.[16]

Kartir je pod Bahramom II. nedvomno postal močna osebnost v Sasanidskem cesarstvu. V svojem napisu v Zaratustrovi kaabi trdi, da je "udaril" po nezaratustrskih manjšinah kot so bili kristjani, Judje, mandejci, manihejci in budisti.[15] Po mnenju sodobnega zgodovinarja Parvaneha Pourshariatija ni jasno, v kolikšni meri se je Kartirjeva izjava implementirala oziroma kako uspešni so bili ukrepi, ki jih je spodbujal.[28] Niti judovski niti krščanski viri namreč ne omenjajo, da bi se v tem obdobju dogajala verska preganjanja.[28][29]

Denar[uredi | uredi kodo]

Zlatnik Bahram II. iz kovnice v Heratu

Od Bahrama II. so vsi sasanidski šahi na svojih kovancih upodobljeni z uhani.[30] On sam je bil prvi šah, ki je imel na kroni krila, ki so se nanašala na krila božje ptice Veretragne.[31] Tako kot njegova predhodnika Hormizd I. in Bahram I. je imel na kovancih napis "častilec Mazde, božanski Bahram, kralj kraljev Irana in Neirana, katerega podoba/sijaj je od bogov".[32][33]

Na nekaterih kovancih je upodobljen samo on, da drugih skupaj z žensko osebo, na tretjih z golobradim mladeničem z visoko tiaro in na četrtih z žensko in golobradim mladeničem.[26][34][35] Natančen pomen razlik ni jasen.[36]

Golobradi mladenič bi lahko bil kronski princ Bahram III.,[26][37] ženska pa kraljica Šapurduhtak, ki je bila njegova sestrična.[16][35][36] Če je to res, je bil Bahram II. prvi šah, ki je na kovancih upodabljal člane svoje družine.[16] Sodobni zgodovinar Jamsheed Choksy je poskušal ugotoviti, ali ženska predstavlja boginjo Anahito in golobradi mladenič Veretragno.[36]

Na hrbtni strani vseh kovancev je upodobljen tradicionalni ognjeni oltar z dvema spremljevalcema.[26]

Skalni reliefi[uredi | uredi kodo]

Relief Bahrama II. v Bišapurju; cesar na konju sprejema skupino odposlancev, domnevno Arabcev

Bahram II. je ukazal izklesati več skalnih reliefov. Na reliefu v Guyomu, 27 km severozahodno od Širaza, je upodobljen samo on.[26]

Na reliefu v Sar Mahšadu južno od Kazeruna je prikazan kot lovec, ki ubila leva.[26] Kraljica ga varuje z dvignjeno desnico, medtem ko ga Kartir in druga oseba, najverjetneje princ, opazujeta.[26] Prikazu so pripisovali več simboličnih in metaforičnih pomenov, vendar je najverjetneje prikazoval kraljevo hrabrost na resničnem lovu.[26]

Relief v Sarab-e Bahramu blizu Nurabada in 40 km severno od Bišapurja prikazuje Bahrama II., Kartirja in guvernerja Iberije Papaka.[26]

Na četrtem reliefu v Bišapurju je Bahram II. upodobljen na konju, pred njim pa stojijo iranski dostojanstvenik in šest odposlancev, ki bi, po opravi sodeč, lahko bili Arabci. Konji in kamele so verjetno del davka sanidskemu vladarju.[26] Zgodovinsko ozadje prizora je nejasno.[26]

Na petem reliefu v Nakš-e Rostamu Bahram II. stoji, obdan s člani svoje družine in spremljevalci. Na njegovi levi stojijo žena Šapurduhtak, princ, kronski princ Bahram III., Kartir in Narseh,[26] na desni pa Papak in dva druga dostojanstvenika.[26]

Šesti relief, na katerem je upodobljena borba konjenikov, je izklesan neposredno pod grobnico ahemenidskega kralja Dareja Velikega (vladal 522-486 pr. š. št.).[26] Na zgornji paneli je prikazan Bahram II. v bitki z rimskim cesarjam Karom, v kateri se je razglasil za zmagovalca. Na spodnji paneli je prikazan v vojni s Hormizdom I. Kušanšahom.[17][26]

Na sedmem reliefu v Tang-e (ali Sarab-e) Kandilu je upodobljena njegova investitura, na kateri Bahram II. prejema cvet od boginje Anahite.[38] Na drugem izkazuje pobožnost, medtem ko mu dvorjan ponuja diadem.[38]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Med vladavino Bahrama II. je v Iranu cvetela umetnost, zlasti v upodobitvah šaha in njegovih dvorjanov.[26] Bil je prvi in edini šah, ki je na svojih kovancih upodobil žensko. Izjema je bila kraljica Boran (vladala 630–630, 631–632).[39] Sodobni zgodovinar Matthew P. Canepa ima Bahrama II. za razmeroma šibkega šaha, katerega pomanjkljivosti so Kartirju omogočile, da je prevzel nekatere kraljeve privilegije.[40] Na vojnem področju je bil bolj uspešen. Zatrl je upore v Huzestanu in na vzhodu in odbil napade Rimljanov v Mezopotamiji.[41][42] Po mnenju Darjaeja in Rezakanija je bila vladavina Bahrama II. "videti stabilna in upravno vedno bolj obrnjena sama vase".[43]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Klaus Schippmann. Grundzüge der Geschichte des sasanidischen Reiches. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1990. str. 29. ISBN 3-534-07826-8.
  2. Bahram II. V: Encyclopædia Iranica, sl. 3, str. 516f.
  3. 3,0 3,1 3,2 Multiple authors 1988, str. 514-522.
  4. Wiesehöfer 2018, str. 193-194.
  5. 5,0 5,1 Daryaee & Rezakhani 2017, str. 157.
  6. 6,0 6,1 Shahbazi 2005.
  7. Rapp 2014, str. 28.
  8. Frye 1984, str. 303.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 Weber 2016.
  10. Frye 1983, str. 127.
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 11,6 Shahbazi 1988, str. 514–522.
  12. 12,0 12,1 Frye 1984, str. 303-304.
  13. Lukonin 1983, str. 729-730.
  14. 14,0 14,1 Christensen 1993, str. 229.
  15. 15,0 15,1 15,2 Skjærvø 2011, str. 608-628.
  16. 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 16,5 Daryaee 2014, str. 11.
  17. 17,0 17,1 17,2 17,3 17,4 Shahbazi 2004.
  18. Rezakhani 2017, str. 81-82.
  19. 19,0 19,1 19,2 Rezakhani 2017, str. 81.
  20. Daryaee 2014, str. 11-12.
  21. 21,0 21,1 21,2 21,3 Daryaee 2014, str. 12.
  22. 22,0 22,1 Potter 2013, str. 26.
  23. 23,0 23,1 23,2 Rapp 2014, str. 243-244.
  24. Toumanoff 1969, str. 22.
  25. Klíma 1988, str. 514-522.
  26. 26,00 26,01 26,02 26,03 26,04 26,05 26,06 26,07 26,08 26,09 26,10 26,11 26,12 26,13 26,14 26,15 26,16 Shahbazi 1988, str. 514-522.
  27. Daryaee 2014, str. 76.
  28. 28,0 28,1 Pourshariati 2008, str. 348.
  29. Payne 2015, str. 24.
  30. Schindel 2013, str. 832.
  31. Schindel 2013, str. 829.
  32. Schindel 2013, str. 836.
  33. Shayegan 2013, str. 805.
  34. Curtis & Stewart 2008, str. 25-26.
  35. 35,0 35,1 Schindel 2013, s tr. 831.
  36. 36,0 36,1 36,2 Curtis & Stewart 2008, str. 26.
  37. Curtis & Stewart 2008, str. 25.
  38. 38,0 38,1 Canepa 2013, str. 864.
  39. Brosius 2000.
  40. Canepa 2013, str. 862.
  41. Daryaee 2018.
  42. Kia 2016, str. 235.
  43. Daryaee & Rezakhani 2016, str. 29.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • The History of al-Tabari. Vol. 5.
  • Brosius, Maria (2000). "Women i. In Pre-Islamic Persia". Encyclopaedia Iranica, Vol.
  • Canepa, Matthew P. (2013). "Sasanian Rock Reliefs". V Potts, Daniel T. (ur.). The Oxford Handbook of Ancient Iran. Oxford University Press. ISBN 978-0199733309.
  • Choksy, Jamsheed K. (1989). "A Sasanian Monarch, his queen, crown prince, and deities: The coinage of Wahram II". American Numismatic Society. 1: 117–135. JSTOR 43580158.
  • Christensen, Peter (1993). The Decline of Iranshahr: Irrigation and Environments in the History of the Middle East, 500 B.C. to A.D. 1500. Museum Tusculanum Press. str. 1–351. ISBN 9788772892597.
  • Curtis, Vesta Sarkhosh; Stewart, Sarah (2008). The Sasanian Era. I.B.Tauris. str. 1–200. ISBN 9780857719720.
  • Daryaee, Touraj (2014). Sasanian Persia: The Rise and Fall of an Empire. I.B.Tauris. str. 1–240. ISBN 978-0857716668.
  • Daryaee, Touraj; Rezakhani, Khodadad (2016). From Oxus to Euphrates: The World of Late Antique Iran. H&S Media. str. 1–126. ISBN 9781780835778.
  • Daryaee, Touraj; Rezakhani, Khodadad (2017). "The Sasanian Empire". V Daryaee, Touraj (ur.). King of the Seven Climes: A History of the Ancient Iranian World (3000 BCE - 651 CE). UCI Jordan Center for Persian Studies. str. 1–236. ISBN 9780692864401.
  • Lukonin, V.G. "Political, Social and Administrative Institutions: Taxes and Trade". 3b. str. 681–747.
  • Multiple authors (1988). "Bahrām". Encyclopaedia Iranica, Vol. III, Fasc. 5. str. 514–522.
  • Payne, Richard E. (2015). A State of Mixture: Christians, Zoroastrians, and Iranian Political Culture in Late Antiquity. Univ of California Press. str. 1–320. ISBN 9780520961531.
  • Pourshariati, Parvaneh (2008). Decline and Fall of the Sasanian Empire: The Sasanian-Parthian Confederacy and the Arab Conquest of Iran. London and New York: I.B. Tauris. ISBN 978-1-84511-645-3.
  • Potter, David (2013). Constantine the Emperor. Oxford University Press. ISBN 978-0199755868.
  • Frye, R.N. The political history of Iran under the Sasanians. Cambridge History of Iran. Vol. 3. volume=3a|last=|first=R. N.|authorlink= |chapter= }}
  • Frye, R. N. (1984). The History of Ancient Iran. C.H.Beck. ISBN 9783406093975.
  • Schindel, Nikolaus (2013). "Sasanian Coinage". V Potts, Daniel T. (ur.). The Oxford Handbook of Ancient Iran. Oxford University Press. ISBN 978-0199733309.
  • Kia, Mehrdad (2016). The Persian Empire: A Historical Encyclopedia. ABC-CLIO. ISBN 978-1610693912. (2 volumes)
  • Klíma, O. (1988). "Bahrām III". Encyclopaedia Iranica, Vol. III, Fasc. 5. str. 514–522.
  • Shahbazi, A. Shapur (1988). "Bahrām II". Encyclopaedia Iranica, Vol. III, Fasc. 5. str. 514–522.
  • Shahbazi, A. Shapur (2004). Hormozd Kusansah. Encyclopaedia Iranica.
  • Shahbazi, A. Shapur (2005). "Sasanian dynasty". Encyclopaedia Iranica.
  • Shayegan, M. Rahim (2013). "Sasanian Political Ideology". V Potts, Daniel T. (ur.). The Oxford Handbook of Ancient Iran. Oxford University Press. ISBN 978-0199733309.
  • Skjærvø, Prods Oktor (2011). "Kartir". Encyclopaedia Iranica, Vol. XV, Fasc. 6. str. 608–628.
  • Rapp, Stephen H. (2014). The Sasanian World through Georgian Eyes: Caucasia and the Iranian Commonwealth in Late Antique Georgian Literature. Ashgate Publishing, Ltd. ISBN 978-1472425522.
  • Rezakhani, Khodadad (2017). ReOrienting the Sasanians: East Iran in Late Antiquity. Edinburgh University Press. str. 1–256. ISBN 9781474400305.
  • Toumanoff, Cyril (1969). "Chronology of the early kings of Iberia". Traditio. Cambridge University Press. 25: 1–33. doi:10.1017/S0362152900010898. JSTOR 27830864.
  • Touraj Daryaee. Sasanian Iran 224-651 CE. Portrait of a Late Antique Empire. Mazda Pub., Costa Mesa (Calif.) 2008, str. 31ff.
  • Weber, Ursula (2016). "Narseh". Encyclopaedia Iranica.
  • Wiesehöfer, Josef. Bahram I.
Bahram II.
Rojen: ni znano Umrl: 293
Predhodnik: 
Bahram I.
Kralj kraljev Irana in Neirana
274–293
Naslednik: 
Bahram III.