Bišapur

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bišapur
بیشاپور
Bishapur (Iran) Sassanid Period 2.jpg
Ruševine Bišapurja
Bišapur se nahaja v Iran
Bišapur
Geografska lokacija: Iran
Drugo imeBišâpûr
LokacijaKazerun, Provinca Fars, Iran
Koordinati29°46′40″N 51°34′15″E / 29.77778°N 51.57083°E / 29.77778; 51.57083Koordinati: 29°46′40″N 51°34′15″E / 29.77778°N 51.57083°E / 29.77778; 51.57083
Tipnaselje
Zgodovina
ZgradilŠapur I.
Ustanovljeno226 n. št.
Opuščeno10. stoletje
Kultureperzijsko sasanidsko obdobje
Druge informacije
ArheologiRoman Ghirshman (1930. leta)
Georgina Herrmann
Stanjeruševine

Bišapur (srednjeperzijsko Bay-Šāpūr, perzijsko بیشاپور‎, Bišâpûr) je bilo mesto v sasanidski Perziji (Iran) na starodavni cesti med Parsom in Elamom, ustanovljeno leta 226. Cesta je povezovala sasanidski prestolnici Istahr v neposredni bližini Perzepolisa in Ktezifon. Mesto je stalo južno od sodobnega mesta Faliyan v okrožju Kazerun province Pars, Iran.

Bišapur je bil zgrajen v bližini rečnega prehoda. Na istem mestu je bila tudi utrdba z v skalo vklesanimi rezervoarji za vodo. V bližini Bišapurja je v dolini reke vklesanih šest sasanidskih skalnih reliefov.

Najpomembnejša značilnost mesta je kombinacija perzijske in rimske umetnosti in arhitekture, kakršne pred izgradnjo Bišapurja ni bilo. Pred tem so imela skoraj vsa velika mesta v Perziji/Iranu okrogel tloris, kakršnega sta imela na primer stari mesti Firuzabad in Darab. Bišapur je bil prvo perzijsko mesto z vzdolžnimi in prečnimi ulicami. V mestu, predvsem v notranjosti zgradb, je veliko površin obloženih s ploščicami, privzetimi iz rimske umetnosti.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ruševine Šapurjeve palače v Bišapurju

Ime Bišapur izhaja iz izraza Bay-Šāpūr, ki pomeni Vladar Šapur ali Mogočni Šapur.[1]

Iz napisov je razvidno, da je mesto leta 266 n. št. ustanovil Šapur I. (vladal 241-272), drugi kralj Sasanidskega cesarstva. Šapur je trikrat porazil Rimljane, ubil cesarja Gordijana III., ujel cesarja Valerijana in prisilil k vdaji cesarja Filipa Arabca. V svoji rodni provinci Pars je zgradil novo prestolnico, ki se je po njem imenovala BišapurŠapurjevo mesto. V bližini mesta je v soteski reke Bišapur ukazal vklesati mogočen relief v spomin na njegov trojni triumf nad Rimom. Na enem od reliefov, ki je polkrožne oblike, so vrste vojakov in konj, zelo podobne tistim na Trajanovem stebru v Rimu. Kralj je v Bišapurju upodobil tudi svojo kraljevo investituro, ki so jo posnemali njegovi nasledniki: kralj in bog sta obrnjena drug proti drugemu, pogosto na konju, bog, običajno Ahura Mazda, pa ponuja suverenu kraljevi diadem.

V mestu je v Šuštarju izjemen obokan most, ki so ga zgradili rimski vojaki, ujeti po Valerijanovem porazu leta 260. Mesto samo ni bilo povsem novo naselje, saj so arheologi našli ostanke naselja iz partskega in elamitskega obdobja. Mesto je imelo pomembno vlogo do arabske osvojitve Perzije med vzponom islama v drugi polovici 7. stoletja n. št. Mesto je bilo naseljeno do 10. stoletja.

Šapur ima pravokoten tloris s pravokotno mrežo ulic in spominja na rimsko zasnovo mest. Takšna zasnova se v iranski arhitekturi ni nikoli več ponovila.[2]

Izkopavanja in raziskave[uredi | uredi kodo]

Mesto je v 30. letih prejšnjega stoletja očistil rusko-francoski arheolog Roman Ghirshman. Britanska arheologinja Georgina Herrmann je napisala tudi knjigo o sasanidskih skalnih reliefih v Bišapurju, ki je bila objavljena leta 1980.[3]

Okrasje[uredi | uredi kodo]

Glavni del izkopavanj je potekal v kraljevi četrti na vzhodu mesta. V bližini palače je bil stal vodni tempelj, ki se šteje za Anahitinega. V središču palače je prostor v obliki križa z osmimi velikimi kvadratnimi eksedrami, okrašenimi s 64 nišami. Francoski arheologi so bili prepričani, da je bil prostor pokrit s kupolasto streho. Načrt za njeno rekonstrukcijo je bil zavrnjen. Na zahodu je dvorišče, okrašeno z mozaiki, na vzhodu pa kvadratni ivan, ki je služil kot sprejemnica. Stene so morale biti prekrite z majhnimi štukaturnimi okraski: vrstami medaljonov, trakovi z listjem in na vrhu z merloni, podedovanimi iz ahemenidske arhitekture. Vse te dekorativne tehnike so se uporabljale še po islamski osvojitvi Perzije. Tla so bila tlakovana s črnimi marmornimi ploščami in obrobljena z mozaikom. Na vrhu vsake niše je bila slika golih žensk pod prozornimi tančicami: kurtizan, glasbenic, plesalk in žensk, ki so pletle venčke v družbi bogato oblečenih dam.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. [1]
  2. Salma, K. Jayyusi; Holod, Renata; Petruccioli, Attilio; André, Raymond (2008). The City in the Islamic World. Leiden: Brill. str. 174. ISBN 9789004162402.
  3. [2]

Zunanja povezava[uredi | uredi kodo]