Harakena

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Harakena
samostojna država, pogosto vazal Partskega cesarstva

141 pr. n. št.–222 n. št.
Zemljevid Harakene
Glavno mesto Haraks Spasinu
Jeziki aramejščina (kulturni jezik)[1]
Vlada monarhija
Predsednik
 -  141-124 pr. n. št. Hispaosin (prvi)
 -  210–222 n. št. Abinergaj III. (zadnji)
Zgodovinsko obdobje klasična antika
 -  ustanovitev 141 pr. n. št.
 -  zmaga Sasanidov 222 n. št.
Opozorilo: Vrednost v "parametru continent" ni podana

Harakena (starogrško Χαρακηνή, Harakiní), znana tudi kot Mesena (Μεσσήνη, Messíni)[2] ali Mešan, je bila kraljevina, ki jo je ustanovil Iranec Hispaozin[3] na vrhu Perzijskega zaliva. Prestolnica kraljevine je bil Haraks Spasinu (Χάραξ Σπασινού, Hárax Spasinoú), pomembno pristanišče za trgovanje med Mezopotamijo in Indijo. Pomembno je bilo tudi za mesto Suza ob reki Karun. Kraljevina je bila pogosto vazal Partskega cesarstva. Naseljena je bila predvsem z Arabci, ki so kot kulturni jezik uporabljali aramejščino.[1] Vsi vladarji so imeli praviloma iranska imena.[4] Med vladarji so bili tudi člani Arsakidske dinastije.[5]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavno mesto Harakene je kot Aleksandrijo ustanovil makedonski vladar Aleksander Veliki, da bi postala vodilno trgovsko pristanišče za njegovo vzhodno prestolnico Babilon.[6] Regija je postala Satrapija Eritrejsko morje.[7] Mesto ni nikoli izpolnilo njegovih pričakovanj in je bilo sredi 3. stoletja pred našim štetjem porušeno.[6] Selevkidski kralj Antioh IV. Epifan (vladal 175 - 164 pr. n. št.) je mesto obnovil in ga preimenoval v Antiohijo.[6] Ko je bilo mesto leta 166/165 pr. n. št. v celoti obnovljeno, je Antioh IV. za guvernerja (eparh) Antiohije in Satrapije Eritrejsko morje imenoval Hispaozina.[8]

V tem obdobju je Antiohija na kratko cvetela do nenadne smrti Antioha IV. leta 163 pr. n. št., ki je oslabila selevkidsko oblast v celotnem cesarstvu.[6] Z oslabitvijo Selevkidov so številne politične enote v cesarstvu razglasile neodvisnost, med njimi tudi Elimais (Elam), sosednja regija Harakene v južnem Iranu.[6] Hispaozin je postal bolj ali manj neodvisen vladar, vendar je ostal zvest podložnik Selevkidov.[6] Razlog za njegovo odločitev je bilo verjetno dobičkonosno trgovanje med Antiohijo in Selevkijo.[6]

Selevkidi so v vojnah z iranskim Partskim cesarstvom doživeli veliko porazov. Leta 148/147 pr. n. št. je partski kralj Mitridat I. (vlada 171–132 pr. n. št.) osvojil Medijo in Atropateno in do leta 141 pr. n. št. celo Babilonijo.[9] Hispaozin je zaradi grožnje in bližine Partov razglasili svojo neodvisnost.[6] Leta 124 pr. n. št. je sprejel partsko suverenost in še naprej vladal kot partski vazal.[10] Harakena je ostala skoraj neodvisno kraljestvo pod partsko suverenostjo do njihovega padca. V kraljevino sta bila vključena tudi otoka Failaka in Bahrajn.[11]

Harakenski kralji so prepoznavni predvsem po njihovih kovancih, predvsem srebrnih tetradrahmah z grškim in kasneje aramejskimi napisi. Ti kovanci so bili kovani po selevkidskem obdobju in zagotavljajo zanesljiv okvir za njihovo kronologijo.

Pristanišče Haraks opisuje Plinij Starejši v svoji Naturalis historia (Naravoslovje):

Nasipi se raztezajo v dolžino skoraj 4,5 kilometra, v širino malo manj. Haraks je sprva stal 1.750 m od obale in imel celo svoje pristanišče. Po Jubi je bil od morja oddaljen 75 kilometrov. V današnjem času veleposlaniki iz Arabije in naši trgovci, ki so ga obiskali, pravijo, da stoji 180 kilometrov od morske obale. V nobenem delu sveta niso reke naplavljale hitreje kot ravno tukaj. Presenetljivo je plimovanje: plimni val, ki seže daleč onkraj mesta, se ne vrne v morje.[12]

Trgovanje je bilo še naprej pomembna dejavnost. Znan Harakenec, po imenu Izidor, je bil avtor razprave o partskih trgovskih poteh z naslovom Mansiones Parthicae. Prebivalci Palmire so imeli v Haraksu stalno trgovsko postajo. Številni napisi omenjajo tudi trgovske karavane.

Druga pomembna harakenska mesta so bila Forat (ob Tigrisu), Apolog in Teredon.[13] Meredat (vladal 131 do 150/151) je sam sebe imenoval kralj Omanije. Slednjo sporadično omenjajo tudi antični pisci. Po Pliniju naj bi bila nekje med Petro ih Haraksom in bila nekaj časa del Harakene. Zgleda, da se je kraljevina razširila tudi na ozemlje južno od Perzijskega zaliva.[14] Branje in razlaganje napisov na kovancih je problematično.[15]

Leta 115 je Mezopotamijo med svojo kampanjo proti Partom osvojil rimski cesar Trajan. Prišel je tudi do Harakene, kjer je videl ladje, ki plujejo proti Indiji. Po Kasiju Dionu[16] je tam vladal Atambel, ki je bil do cesarja prijazen. Kot takšni so opisani tudi prebivalci Haraksa. Naslednji dve leti je Harakena najverjetneje ostala rimska, potem pa se je cesar Hadrijan odločil, da se umakne s Trajanovih osvojenih ozemelj. Harakena je morda ostala neodvisna ali prišla pod neposredno partsko oblast. Naslednji partski kralj, ki je potrjen v primarnih virih, je bil Meredat. Omenjen je v zapisu iz Palmire za leto 131.[17]

Leta 221-222 n. št. je perzijski kralj Ardašir V. vodil upor proti Partom in ustanovil Sasanidsko cesarstvo. Po pisanju kasnejših arabskih zgodovinarjev je porazil harakensko vojsko in ubil zadnjega harakenskega vladarja, obnovil mesto in ga preimenoval v Astarābād-Ardašīr.[18] Ozemlje okoli Haraksa je postalo znano po svojem areamejsko/sirskem imenu Majsan, ki so ga kasneje privzeli tudi arabski osvajalci.[19]

Haraks se pod imenom Majsan omenja tudi v perzijskih besedilih. V 5. stoletju se omenjajo tudi imena več guvernerjev. V 6. stoletju je tam omenjena nestorijanska cerkev. Zdi se, da je celo sasanidsko in kasneje omajadsko obdobje do leta 715 delovala tudi haraška kovnica denarja.[20]

V najstarejših omembah iz 1. stoletja n. š. se prebivalci Harakene omenjajo kot Mesenci (grško Μεσηνός), ki živijo na arabski strani in vrhu Perzijskega zaliva.

Kralji[uredi | uredi kodo]

  • Hispaosin (okoli 127–124 pr. n. št.)
  • Apodak (okoli 110/109–104/03 pr. n. št.)
  • Tirej I. (95/94–90/89 pr. n. št.)
    • morda uzurpator Hipokrat Nikifor (81/80 pr. n. št.)
  • Tirej II. (79/78–49/48 pr. n. št.)
  • Artabaz I. (49/48–48/47 pr. n. št.)
  • Atambel I. (47/46–25/24 pr. n. št.)
  • Teonezij I. (okoli 19/18 pr. n. št.)
  • Atambel II. (okoli 17/16 pr. n. št. –8/9 n. št.
  • Abinergaj I. (10/11; 22/23)
  • Orabaz (okoli 19)
  • Atambel III. (okoli 37/38–44/45)
  • Teonezij II. (okoli 46/47)
  • Atambel IV. (54/55–64/65)
  • Atambel V. (64/65–73/74)
  • Orabaz II. (okoli 73–80)
  • Pakor (80–101/02)
  • Atambel VI. (okoli 101/02–105/106)
  • Teonezij IV. (okoli 110/111–112/113)
  • Atambel VII. ( 113/114–117)
  • Meredat (okoli 131–150/151)
  • Orabaz II (okoli 150/151–165)
  • Abinergaj II. (okoli 165–180)
  • Atambel VIII. /okoli 180–195)
  • Maga (?) (okoli 195–210)
  • Abinergaj III. (okoli 210–222)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Bosworth 1986, str. 201–203.
  2. Morony, Michael G. (2005). Iraq After The Muslim Conquest. Gorgias Press LLC. str. 155. ISBN 9781593333157.
  3. Hansman 1991, str. 363–365; Eilers 1983, str. 487; Erskine, Llewellyn-Jones & Wallace 2017, str. 77.
  4. Eilers 1983, str. 487.
  5. Gregoratti 2017, str. 133.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 6,7 Hansman 1991, str. 363–365.
  7. Daniel T. Potts (1988). Araby the Blest: Studies in Arabian Archaeology. Kopenhagen. str. 137. ISBN 8772890517.
  8. Potts (1988), str. 137-138.
  9. Curtis 2007, str. 10–11; Bivar 1983, str. 33; Garthwaite 2005, str. 76; Brosius 2006, str. 86–87.
  10. Shayegan 2011, str. 114.
  11. Pierre-Louis Gatier, Pierre Lombard, Khaled Al-Sindi (2002). Greek Inscriptions from Bahrain. V Arabian Archaeology and Epigraphy, Wiley, 2002, 13 (2): 225.
  12. Pliny the Elder (AD 77). Natural History. Book VI. xxxi. str. 138-140. Prevod W. H. S. Jones, Loeb Classical Library, London/Cambridge, Massachusetts (1961).
  13. Schuol 2000, str. 282.
  14. Schuol 2000, str. 329, 353.
  15. Potts (1988), str. 148-149.
  16. (LXVIII, 28, 3-29)
  17. Schuol 2000, str. 350.
  18. Muhammad ibn Jarir al-Tabari, Ṭabarī I.
  19. Yāqūt. Kitab mu'jam al-buldan IV in III.
  20. Characene and Charax. Encyclopaedia Iranica.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Schippmann, K. (1986). "Arsacids ii. The Arsacid dynasty". Encyclopaedia Iranica, Vol. II, Fasc. 5. str. 525–536.
  • Hansman, John F. (1998). "Elymais". Encyclopaedia Iranica, Vol. VIII, Fasc. 4. str. 373–376.
  • Gregoratti, Leonardo (2017). "The Arsacid Empire". V Daryaee, Touraj (ur.). King of the Seven Climes: A History of the Ancient Iranian World (3000 BCE - 651 CE). UCI Jordan Center for Persian Studies. str. 1–236. ISBN 9780692864401.
  • Hansman, John (1991). "Characene and Charax". Encyclopaedia Iranica, Vol. V, Fasc. 4. str. 363–365.
  • Bosworth, C. E. (1986). "ʿArab i. Arabs and Iran in the pre-Islamic period". Encyclopaedia Iranica, Vol. II, Fasc. 2. str. 201–203.
  • Shayegan, M. Rahim (2011). Arsacids and Sasanians: Political Ideology in Post-Hellenistic and Late Antique Persia. Cambridge University Press. str. 1–539. ISBN 9780521766418.
  • Curtis, Vesta Sarkhosh (2007), "The Iranian Revival in the Parthian Period", v Curtis, Vesta Sarkhosh and Sarah Stewart (ur.), The Age of the Parthians: The Ideas of Iran, 2, London & New York: I.B. Tauris & Co Ltd., in association with the London Middle East Institute at SOAS and the British Museum, str. 7–25, ISBN 978-1-84511-406-0.
  • Schuol, Monika (2000), Die Charakene: ein mesopotamisches Königreich in hellenistisch-parthischer Zeit, Stuttgart: . Steiner, ISBN 3-515-07709-X.
  • Eilers, Wilhelm (1983), "Iran and Mesopotamia", v Yarshater, Ehsan (ur.), Cambridge History of Iran, 3.1, London: Cambridge UP, str. 481–505
  • Erskine, Andrew; Llewellyn-Jones, Lloyd; Wallace, Shane (2017). The Hellenistic Court: Monarchic Power and Elite Society from Alexander to Cleopatra. The Classical Press of Wales. ISBN 978-1910589625.