Saki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Skitija in Partija okoli leta 170 pr. n. št.

Saki (staroperzijsko Sakā, perzijsko ساکا, Saka, sanskrt Śaka, starogrško Σάκαι, Sákai, latinsko Sacae, kitajsko 塞, staro *Sək, sodobno Sāi) je naziv, s katerim so perzijski in sanskrtski viri označevali Skite, veliko skupino vzhodnoiranskih nomadskih plemen iz evrazijskih step.[1][2][3] Sodobni znanstveniki izraz Saki običajno uporabljajo za Irance iz Vzhodne stepe in Tarimskega bazena.[4] René Grousset méni, da tvorijo posebno vejo skitsko-sarmatske družine in izvirajo iz nomadskih ljudstev iz severozahodne evrazijske stepe.[5] Od tam so se preselili v Sogdijo in Baktrijo v Srednji Aziji in nato proti severozahodu Indijske podceline, kjer so bili znani kot Indo-Skiti. V Tarimskem bazenu in puščavi Takla Makan v severozahodni Kitajski so naselili Hotan in Kašgar in bili v različnih obdobjih vazali večjih sil, med njimi dinastij Han in Tang iz cesarske Kitajske.

Imena[uredi | uredi kodo]

Zlat nakit Sakov z najdišča Tillia tepe v Baktriji, severni Afganistan

Sodobne razprave o identiteti Sakov so delno posledica dvoumne rabe njihovega imena s strani tujih oblastnikov. Po Herodotu so Perzijci z imenom Saka imenovali vse Skite.[6] Plinij Starejši trdi, da so z imenom Sakai imenovali samo najbližja skitska plemena.[7] Skite daleč severno od Asirije so Perzijci imenovali tudi Saka SuniSinovi Skitov. Asirci so v času Asarhadona dokumentirali vojni pohod proti ljudstvu, ki se je v akadščini imenovalo Aškuza ali Išhuza.[8] Sodobni znanstveniki se strinjajo, da je jezik Sakov prednik pamirskih jezikov v severni Indiji in da med skitske jezike spada tudi hotanski jezik v Činjangu na Kitajskem.[9]

S Saki so bili v tesnem sorodstvu tudi Gomeri,[8] katere so Stari Grki imenovali Kimerijci. V antičnih hebrejskih besedilih se Aškuzi (Aškenazi) štejejo za neposredno vejo Gomerov.[10]

Katafraški paradni oklep saškega vladarja, znan tudi kot Zlati vojščak iz Isik kurgana, zgodovinskega pokopališča v nekdanji prestolnici Almati, Kazahstan

Pri Babiloncih sta bila naziva Saki in Gomeri enakovredna. Na trojezičnem Behistunskem napisu iz leta 515 pr. n. št. na ukaz kralja Dareja Velikega, se pojevljata obe imeni.[11] Za ti ljudstvi se omenja, da bi se želeli naseliti v kraljestvu Urartu, ki je kasneje postalo del Armenije, in da je po njih imenuje Šakusen v provinci Uti.[12] Behistunski napis jih sprva omenja z enim samim imenom, kasneje pa jih razdeli v tri skupine:[13][14][15]

  • Sakā tigraxaudā – Saki s koničastimi pokrivali,
  • Sakā haumavargā – Saki, ki pijejo haomo, vendar obstajajo tudi druge razlage,[13][16][17]
  • Sakā paradraya – Saki onkraj morja; ime so dodali po Darejevem pohodu v zahodno Skitijo severno od Donave.[13]

Na dveh drugih napisih so našli še izraz[18]

  • Sakā para Sugdam – Saki onkraj Sugde (Sogdije). Izraz je uporabljal Darej za ljudstvo na meji njegovega cesarstva onkraj Kuša, se pravi na skrajni vzhodni meji njegovega cesarstva.[13][19]

Sakā paradraya so bili zahodni (evropski) Skiti ali Sarmati. Za Sakā tigraxaudā in Sakā haumavargā se domneva, da so bili naseljeni v Srednji Aziji vzhodno od Kaspijskega jezera.[13] Domneva se, da so Sakā haumavargā istovetni z Amirgijani, saškim plemenom, naseljenim v pokrajinah, najbližjih Baktriji in Sogdiji. Sakā haumavargā bi lahko bili tudi Sakā para Sugdam, naseljeni bolj vzhodno kot Sakā tigraxaudā, morda v Pamirju ali Činjiangu.

Arheolog Hugo Winckler (1863–1913) je bil prvi, ki je povezal Sake in Skite. J. M. Cook je v The Cambridge History of Iran izjavil: »Perzijci so s Saki imenovali nomade, s katerimi so se srečevali med srednjeazijsko stepo in Kaspijskim morjem, in tiste severno od Donave in Črnega morja, proti katerim se je kasneje vojskoval Darej. Grki in Asirci so vse Sake, ki so jih poznali, imenovali Skutaj ali Iškuzaj. Saka in Skutaj sta bili očitno rodovni imeni nomadov na njihovih severnih mejah«.[13] Perzijski viri jih pogosto omenjajo kot eno samo pleme z imenom Saka, Sakai ali Sakas. Grška in latinska besedila kažejo, da so bili Skiti sestavljeni iz številnih podskupin.[20][21] Sodobni znanstveniki naziv Saka običajno uporabljajo za iransko govoreča plemena, ki so naseljevala Vzhodne stepe in Tarimski bazen.[4][22]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zlat moški in ženski nakit iz grobov 2 in 4 v Tillja tepeju

Saki so bili iransko ljudstvo, ki je govorilo jezik iz iranske veje indoevropskih jezikov. Starim Grkom so bili znani kot Skiti in so potrjeni v zgodovinskih in arheoloških virih, ki segajo približno do 8. stoletja pr. n. št.[23] Staroperzijskih napisi iz ahemenidskega obdobja, ki so jih odkrili v Perzepolisu in so datirani v vladavino Dareja I. (vladal 522-486 pr. n. št.), kažejo, da so Saki živeli tik za sogdijsko mejo.[24] Podoben napis iz obdobja Kserksesa I. (vladal 486-465 pr. n. št.) jih združuje z Dahi, ljudstvom iz Srednje Azije.[24] Grški zgodovinar Herodot omenja, da so ahemenidski Perzijci z Dahi imenovali vsa iranska skitska ljudstva.[24]

Ujeti saški kralj Skunha na ahemenidskem Behistunskem reliefu iz časa kralja Dareja I. (vladal 522-486 pr. n. št.)

Grški zgodovinarji so pisali o vojnah Sakov Medijci in Kirom II. Velikim, vladarjem perzijskega Ahemenidskega cesarstva, v katerih so se ob možeh bojevale tudi saške žen.[25] Po Herodotu se je Kir vojskoval tudi z Masageti, sorodnimi s Saki.[26] Na pohodu proti njim je vzhodno od Kaspijskega jezera leta 530 pr. n. št. padel.[27] Z vzhodnimi Saki se je vojskoval tudi njegov naslednik Darej Veliki, ki se je, po Polienu, spopadel s tremi vojskami, katerim so poveljevali trije kralji.[28] Leta 520-519 pr. n. št. je porazil pleme Sakā tigraxaudā in ujel kralja Skunho, ki se z visokim pokrivalom upodobljen na Behistunskem napisu.[4] Njegovo ozemlje je bilo priključeno k Ahemenidskemu cesarstvu kot del Horezmije, ki je obsegala večin porečja Amu Darje (Oxus) in Sir Darje (Jaxartes).[29] Saki so v ahemenidskih vojnah perzijsko vojsko oskrbovali z velikim številom konjenikov lokostrelcev.[13] Omenjeni so tudi med ljudstvi, ki so se upirala prodiranju Aleksandra Velikega v Srednjo Azijo.[25]

Filolog Michael Witzel[30] in profesor Christopher I. Beckwith[31] sta indijski klan Šakija, kateremu je pripadal Siddhārtha Gautama Śākyamuni Buddha, prepoznala kot Sake.

V starodavnih kitajskih dokumentih so Saki znani kot Sai (starokitajsko (塞, sāi, sək).[32][33] Zapisi kažejo, da so bili prvotno naseljeni v dolinah rek Ili in Ču v sedanjem Kirgizistanu in Kazahstanu. V kitajski Knjigi Hanov se je njihovo ozemlje imenovalo Dežela Saijev, se pravi Sakov.[34] Natančen datum prihoda Sakov v dolini rek Ili in Ču ni znan. Tja so prišli morda tik pred vladavino Dareja I.[34] Približno trideset saških grobnih gomil (kurganov) iz obdobja 550-250 pr. n. št. so odkrili tudi v Tjenšanu. Nekaj dokazov o prisotnosti Sakov, morda že iz 7. stoletja pr. n. št., so odkrili tudi v Tarimskem bazenu.[23]

Sake so iz dolin rek Ili in Ču pregnali indoevropski Jueži, čeprav nekateri menijo, da so to bili Tohari. Njihovo selitev je opisal Sima Qian v Shiji (Zapisi velikega zgodovinarja). Jueži, ki so prvotno živeli med Tjenšanom in Dunhuangom v Gansuju, Kitajska,[35] so bili prisiljeni zbežati zaradi napadov Mongolov, ki so leta 177-176 pr. n. št. zasedli njihovo ozemlje.[36][37][38][39] Jueži so na podoben način napadli in pregnali Saje (Sake) na zahod v Sogdijo, od koder so okoli leta 140-130 pr. n. št. prešli preko Sir Darje v Baktrijo. Saki so se umaknili tudi proti jugu v Pamir in severno Indijo, kjer so se naselili v Kašmiru, in vzhodu, kjer so se naselili v nekaj oazah v Tarimskem bazenu.[40][41] Jueži so se morali pred napadi nomadskih Vusunov leta 133-132 pr. n. št. umakniti iz dolin rek Ili in Ču in okupirali Daksijo (大夏) ali Baktrijo v sedanjem severnem Afganistanu.[34][42]

Antični geograf Strabon omenja, da so Baktrijce potolkla štiri plemena - Asioi, Pasianoi, Tokharoi in Sakaraulai, ki so prišla z ozemlja severno od Sir Darje, kjer so doline rek Ili in Ču.[5][34] Čeprav je identificiranje teh plemen različno, bi Sakaraulai lahko bili Saki, Asioi pa Jueži.[5][43]

Indo-Skiti[uredi | uredi kodo]

Regija v sodobnem Afganistanu in Pakistanu, v kateri so se naselili Saki, je postala znana kot »dežela Sakov« ali Sakastan.[24] Saki so zasedli tudi Gandaro in Taksilo in prodrli v severno Indijo.[44] V Mathuri so ustanovili svoje kraljestvo (200 pr. n. št.-400 n. št.).[24] Indijski jezikoslovec Weer Rajendra Rishi je ugotovil jezikovne podobnosti med indijskimi in srednjeazijskimi jeziki, ki kažejo na morebiten vpliv Sakov na severno Indijo.[44][45] Zgodovinar Michael Mitchiner méni, da so pleme Abhira Saki, omenjeni na napisu Gunda, ki ga je dal napisati zahodni satrap Rudrasimha leta 181 n. št.[46]

Kraljestvo Hotan[uredi | uredi kodo]

Kovanec hotanskega kralja Gurgamoje, 1. stoletje n. št.

Hotansko kraljestvo je bila saška mestna država na južnem robu Tarimskega bazena. Kot posledica vojne med hansko-kitajske vojne, ki je trajala od leta 133 pr. n. št. do 89 n. št., je regija Činjang v Tarimskem bazenu v severozahodni Kitajski, vključno Hotanom in Kašgarjem, prišla pod vpliv Hanov. Vpliv se je začel s cesarjem Vujem iz dinastije Han (vladal 141-87 pr. n. št.).[47][48] Pod kasnejšo dinastijo Tang je ozemlje po pohodih cesarja Taizonga (vladal 626-649) spet prišlo pod kitajsko oblast.[49] Od poznega 8. stoletja do 9. stoletja sta se na oblasti menjavali Kitajska in rivalsko Tibetansko cesarstvo.[50][51] V zgodnjem 11. stoletju so ozemlje zasedla muslimanska turška ljudstva iz Karakanidskega kanata, ki so povzročila poturčenje regije in spreobrnitev iz budizma v islam.

Arheološke najdbe in pisni dokumenti iz Hotana in drugih mest v Tarimskem bazenu dajejo podatke tudi o jeziku, ki so ga govorili Saki.[24][52] Uradni jezik Hotana je bil sprva gandhari prakrit, pisan v pisavi kharošti. Na kovancih iz Hotana iz 1. stoletja so dvojezični napisi v kitajščini in ghandara prakritu, ki kažejo na povezave s Kitajsko in Indijo.[53] Ohranjeni dokumenti kažejo, da je prebivalstvo govorilo iranski jezik. V dokumentih iz 3. stoletja n. št. iz bližnjega Šanšana, pisanih v prakritu, je omenjeno, da se hotanski kralj naziva hinajha, se pravi generalissimo. Beseda je iranska in enakovredna sanskrtskemu nazivu senapati. Naziv hinajha je skoraj identičen saškemu izrazu hīnāysa iz kasnejših hotanskih dokumentov.[53] To in dejstvo, da so se obdobja kraljevanja hotansko imenovala kṣuṇa, kaže, da so bile med vladarji in iranskim prebivalstvom vzpostavljene vezi.[53] Kraljevski prepisi iz 10. stoletja kažejo, da je vladar zelo verjetno govoril iransko.[53] Profesor iranskih študij Ronald E. Emmerick trdi tudi to, da je ime Hotana hvatana semantčno povezano z imenom Saka.[53]

Dokument iz Hotana s seznamom živali kitajskega zodiaka, pisan v saškem jeziku; črnilo na papirju, zgodnje 9. stoletje

Kasnejše dokumente v hotansko-saškem jeziku, ki vsebujejo vse od medicinskih besedil do budistične književnosti, so odkrili v Hotanu in Tumshuku, severovzhodno od Kašgarja.[54] Podobne dokumente v hotansko-saškem jeziku, večinoma iz 10. stoletja, so našli tudi v Dunhuangu.[55]

Stari Kitajci so Hotan običajno imenovali Jutian (于闐), včasih pa so uporabljali tudi bolj iransko ime Džusadana (瞿薩旦那), ki je izpeljano iz indo-iranskega Gostan in Gostana, imena mesta in pokrajine okoli njega.[56]

Kraljestvo Šule[uredi | uredi kodo]

Podobno kot v Hotanu, so tudi sosedje v Kašgarju, prestolnici kraljestva Šule, govorili enega od vzhodnih iranskih jezikov.[57] Po Knjigi Hanov so bili Saki razdeljeni in so v regiji ustanovili več držav. Mednje sta morda spadali tudi dve državi severozahodno od Kašgarja: Tumsuk severovzhodno od njega in Tuškurgan južno v Pamirju.[58] Kašgar je pod dinastijo Han osvojil tudi druge države, med njimi Jarkand in Kuča, kasneje pa je sam prišel pod oblast različnih cesarstev, vključno s kitajskim cesarstvom Tang,[59][60] dokler ni v 10. stoletju postal del turškega Karakanidskega kanata. Po pisanju Mahmuda al-Kašgarija se je v 11. stoletju v nekaterih pokrajinah okoli Kašgarja še vedno govorilo nekaj neturških jezikov, med njimi kančaki in sogdijski,[61] Za jezik kančaki se domneva, da je pripadal saški jezikovni skupini.[58] Domneva se tudi, da je bil Tarimski bazen do konca 11. stoletja popolnoma poturčen.[62]

Jezik[uredi | uredi kodo]

Risba Isiškega napisa

Saški jezik je spadal med vzhiodnoiranske jezike. Obe saški narečji sta vsebovali veliko sposojenk iz srednjega indo-arijanskega prakrita in imeli nekaj podobnosti s sodobnima jezikoma vaki in pašto.[63] Isiški napis, kratek odlomek s srebrne čaše, ki so jo našli v Isiškem kurganu v sodobnem Kazahstanu, je primerek zgodnjega saškega jezika. Pisan je v različici pisave karošti. Harmatta je v napisu prepoznal hotansko saško narečje in ga preskusno prevedel kot: »Posoda mora vsebovati vino iz grozdja, kateremu se doda kuhano jed in nato kuhano sveže maslo«.[64]

Jezikovno središče saškega jezika je bilo Hotansko kraljestvo. Jezik je imel dve narečji s težiščema v največjih naseljih – Hotanu in Tumšuku.[65][66] Saško jedro so začeli v 4. stoletju postopoma osvajati Turki, dokler se ni pod Ujguri regija popolnoma poturčila.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ West 2009, str. 713–717.
  2. ^ Scythian. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 18. januarja 2015.
  3. ^ P. Lurje. Yārkand. Encyclopædia Iranica, online edition.
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 Beckwith, Christopher (8. maj 2011). Empires of the Silk Road (PDF). Princeton University Press. str. 68. ISBN 978-0691150345.
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 Grousset, Rene (1970). The Empire of the Steppes. Rutgers University Press. str. 29–31. ISBN 0-8135-1304-9.
  6. ^ Herodot, VII, 64.
  7. ^ Naturalis Historia, VI, 19, 50.
  8. ^ 8,0 8,1 Westermann, Claus (1984). A Continental Commentary. John J. Scullion (prev.). Minneapolis. str. 506. ISBN 0800695003.
  9. ^ Elena E. Kuz'mina (2007). The Origin of the Indo Iranians. Edited by J.P. Mallory. Leiden, Boston: Brill, str 381-382. ISBN 978-90-04-16054-5.
  10. ^ Robert Young. Analytical Concordance to the Bible. McLean, Virginia: Mac Donald Publishing Company. ISBN 0-917006-29-1.
  11. ^ George Rawlinson. Prevod Herodotovih Zgodb, VII, str. 378.
  12. ^ Kurkjian, Vahan M. (1964). A History of Armenia. New York: Armenian General Benevolent Union of America. str. 23.
  13. ^ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 13,5 13,6 J. M. Cook (6. junij 1985). The Rise of the Achaemenids and Establishment of Their Empire. V Ilya Gershevitch. The Cambridge History of Iran, Volume 2. Cambridge University Press; Reissue edition. str. 253–255. ISBN 978-0521200912.
  14. ^ Briant, Pierre (29. julij 2006). From Cyrus to Alexander: A History of the Persian Empire. Eisenbrauns. str. 173. ISBN 978-1575061207.
  15. ^ M. A. Dandamayev. History of Civilizations of Central Asia. Volume II: The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 BC to AD 250. UNESCO. str. 44–46. ISBN 978-8120815407.
  16. ^ Muhammad A. Dandamaev, Vladimir G. Lukonin (21. avgust 2008). The Culture and Social Institutions of Ancient Iran. Cambridge University Press. str. 334. ISBN 978-0521611916.
  17. ^ Haumavargā. Encyclopedia Iranica.
  18. ^ The Cambridge Ancient History, Volume IV. Cambridge University Press. 24 November 1988. str. 173. ISBN 978-0521228046.
  19. ^ Briant, Pierre (29. julij 2006). From Cyrus to Alexander: A History of the Persian Empire. Eisenbrauns. str. 178. ISBN 978-1575061207.
  20. ^ Journal of the Royal Asiatic Society... Google Books, 6. april 2007. Pridobljeno 30. decembra 2010.
  21. ^ Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain & Ireland By Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland, str. 323.
  22. ^ L. T. Yablonsky. The Archaeology of Eurasian Nomads. V Donald L. Hardesty. Archeology, Volume I. EOLSS. str. 383. ISBN 9781848260023.
  23. ^ 23,0 23,1 J. P. mallory. Bronze Age Languages of the Tarim Basin (PDF). Penn Museum.
  24. ^ 24,0 24,1 24,2 24,3 24,4 24,5 Bailey, H.W. (1996) [14. april 1983]. Chapter 34: Khotanese Saka Literature. V Ehsan Yarshater. The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 2 (ponatis). Cambridge University Press. str. 1230–1231. ISBN 978-0521246934.
  25. ^ 25,0 25,1 L. T. Yablonsky. The Archaeology of Eurasian Nomads. V Donald L. Hardesty. Archeology, Volume I. EOLSS. str. 383. ISBN 9781848260023.
  26. ^ Barbara A. West. Encyclopedia of the Peoples of Asia and Oceania. str. 516.
  27. ^ Cunliffe, Barry (24. september 2015). By Steppe, Desert, and Ocean: The Birth of Eurasia. Oxford University Press. str. 206. ISBN 978-0199689170.
  28. ^ A.Sh. Shahbazi. Amorges. Encyclopaedia Iranica.
  29. ^ Cunliffe, Barry (24. september 2015). By Steppe, Desert, and Ocean: The Birth of Eurasia. Oxford University Press. str. 235. ISBN 978-0199689170.
  30. ^ Jayarava Attwood. Possible Iranian Origins for the Śākyas and Aspects of Buddhism. Journal of the Oxford Centre for Buddhist Studies 2012 (3): 47- [1].
  31. ^ Christopher I. Beckwith. Greek Buddha: Pyrrho's Encounter with Early Buddhism in Central Asia, 2016, str. 1-21.
  32. ^ Zhang Guang-da. History of Civilizations of Central Asia Volume III: The crossroads of civilizations: AD 250 to 750. UNESCO. str. 283. ISBN 978-8120815407.
  33. ^ H. W. Bailey. Indo-Scythian Studies: Being Khotanese Texts. Cambridge University Press. str. 67. ISBN 978-0521118736.
  34. ^ 34,0 34,1 34,2 34,3 Yu Taishan (junij 2010). The Earliest Tocharians in China. V Victor H. Mair (ur.). Sino-Platonic Papers, Chinese Academy of Social Sciences, University of Pennsylvania Department of East Asian Languages and Civilizations, str. 13.
  35. ^ J. P. Mallory, Victor H. Mair (2000). The Tarim Mummies: Ancient China and the Mystery of the Earliest Peoples from the West. Thames & Hudson. London. str. 58. ISBN 0-500-05101-1.
  36. ^ Torday, Laszlo. (1997). Mounted Archers: The Beginnings of Central Asian History. Durham: The Durham Academic Press, str 80-81. ISBN 978-1-900838-03-0.
  37. ^ Yü, Ying-shih. (1986). Han Foreign Relations. The Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 377-462. Uredila Denis Twitchett in Michael Loewe. Cambridge: Cambridge University Press, str 377-388, 391, ISBN 978-0-521-24327-8.
  38. ^ Chang, Chun-shu (2007). The Rise of the Chinese Empire: Volume II; Frontier, Immigration, & Empire in Han China, 130 B.C. – A.D. 157. Ann Arbor: University of Michigan Press, str 5-8. ISBN 978-0-472-11534-1.
  39. ^ Di Cosmo, Nicola. (2002). Ancient China and Its Enemies: The Rise of Nomadic Power in East Asian History. Cambridge: Cambridge University Press, str. 174-189, 196-198, 241-242. ISBN 978-0-521-77064-4.
  40. ^ Yu Taishan (junij 2010). The Earliest Tocharians in China. V Victor H. Mair (ur.). Sino-Platonic Papers, Chinese Academy of Social Sciences, University of Pennsylvania Department of East Asian Languages and Civilizations, str. 13-14, 21-22.
  41. ^ Benjamin, Craig. The Yuezhi Migration and Sogdia.
  42. ^ Bernard, P. (1994). The Greek Kingdoms of Central Asia. V Harmatta, János. History of civilizations of Central Asia, Volume II. The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 B.C. to A.D. 250. Pariz: UNESCO. str. 96–126. ISBN 92-3-102846-4.
  43. ^ Baumer, Christoph (30. november 2012). The History of Central Asia: The Age of the Steppe Warriors. I.B.Tauris. str. 296. ISBN 978-1780760605.
  44. ^ 44,0 44,1 Sulimirski, Tadeusz (1970). The Sarmatians. Volume 73 of Ancient peoples and places. New York: Praeger. str. 113–114.
  45. ^ Rishi, Weer Rajendra (1982). India & Russia: linguistic & cultural affinity. Rim. str. 95.
  46. ^ Mitchiner, Michael (1978). The ancient & classical world, 600 B.C.-A.D. 650. Hawkins Publications; distributed by B. A. Seaby. str. 634. ISBN 978-0-904173-16-1.
  47. ^ Loewe, Michael. (1986). The Former Han Dynasty. The Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 103–222. Ur. Denis Twitchett in Michael Loewe. Cambridge: Cambridge University Press, str. 197-198. ISBN 978-0-521-24327-8.
  48. ^ Yü, Ying-shih. (1986). Han Foreign Relations. The Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 377-462. Ur. Denis Twitchett in Michael Loewe. Cambridge: Cambridge University Press, str 410-411. ISBN 978-0-521-24327-8.
  49. ^ Xue, Zongzheng (薛宗正). (1992). History of the Turks (突厥史). Peking: Zhongguo shehui kexue chubanshe, str. 596-598. ISBN 978-7-5004-0432-3. OCLC 28622013.
  50. ^ Beckwith, Christopher (1987). The Tibetan Empire in Central Asia. Princeton, NJ: Princeton University Press, str 36, 146. ISBN 0-691-05494-0.
  51. ^ Wechsler, Howard J.; Twitchett, Dennis C. (1979). Denis C. Twitchett; John K. Fairbank, ur. The Cambridge History of China, Volume 3: Sui and T'ang China, 589–906, Part I. Cambridge University Press. str. 225–227. ISBN 978-0-521-21446-9.
  52. ^ Ronald E. Emmerick. Khotanese and Tumshuqese. V Gernot Windfuhr. Iranian Languages. Routledge. str. 377.
  53. ^ 53,0 53,1 53,2 53,3 53,4 Emmerick, R.E. (14. april 1983). Chapter 7: Iranian Settlement East of the Pamirs. V Ehsan Yarshater. The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 1. Cambridge University Press; Reissue edition. str. 265–266. ISBN 978-0521200929.
  54. ^ Bailey, H.W. (1996). Khotanese Saka Literature. V Ehsan Yarshater. The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 2 (ponatis). Cambridge University Press. str. 1231–1235.
  55. ^ Hansen, Valerie (2005). The Tribute Trade with Khotan in Light of Materials Found at the Dunhuang Library Cave (PDF). Bulletin of the Asia Institute. 19: 37–46.
  56. ^ Ulrich Theobald. (16. oktober 2011). City-states Along the Silk Road. ChinaKnowledge.de. Pridobljeno 2. septembra 2016.
  57. ^ Xavier Tremblay. The Spread of Buddhism in Serindia: Buddhism Among Iranians, Tocharians and Turks before the 13th Century. V The Spread of Buddhism, ur. Ann Heirman in Stephan Peter Bumbacker, Leiden: Koninklijke Brill, 2007, str. 77.
  58. ^ 58,0 58,1 Ahmad Hasan Dani, B.A. Litvinsky (1. januar 1996). History of Civilizations of Central Asia: The crossroads of civilizations, A.D. 250 to 750. UNESCO. str. 283–. ISBN 978-92-3-103211-0.
  59. ^ Whitfield 2004, str. 47.
  60. ^ Howard J. Wechsler, Dennis C. (1979). Denis C. Twitchett, John K. Fairbank, ur. The Cambridge History of China, Volume 3: Sui and T'ang China, 589–906, Part I. Cambridge University Press. str. 225–228. ISBN 978-0-521-21446-9.
  61. ^ Scott Cameron Levi, Ron Sela (2010). Islamic Central Asia: An Anthology of Historical Sources. Indiana University Press. str. 72–. ISBN 0-253-35385-8.
  62. ^ Akiner (28. oktober 2013). Cultural Change & Continuity. Routledge. str. 71–. ISBN 978-1-136-15034-0.
  63. ^ Boris Abramovich Litvinsky, M.I. Vorobyova-Desyatovskaya (1999). Religions and religious movements. History of civilizations of Central Asia. Motilal Banarsidass, str. 421–448. ISBN 8120815408.
  64. ^ János Harmatta (20. avgust 1994). History of Civilizations of Central Asia: The Development of Sedentary and Nomadic Civilizations. UNESCO. str. 420–421. ISBN 978-9231028465.
  65. ^ Sarah Iles Johnston. Religions of the Ancient World: A Guide. Harvard University Press, 2004, str. 197.
  66. ^ Edward A Allworth. Central Asia: A Historical Overview. Duke University Press, 1994. str 86.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Akiner (28. oktober 2013). Cultural Change & Continuity In Central Asia. Routledge. ISBN 978-1-136-15034-0.
  • Bailey, H.W. 1958. Languages of the Saka. Handbuch der Orientalistik, I. Abt., 4. Bd., I. Absch., Leiden-Köln. 1958.
  • Bailey, H.W. (1979). Dictionary of Khotan Saka. Cambridge University Press. 1979. 1st Paperback edition 2010. ISBN 978-0-521-14250-2.
  • Beckwith, Christopher. (1987). The Tibetan Empire in Central Asia. Princeton, NJ: Princeton University Press. ISBN 0-691-05494-0.
  • Bernard, P. (1994). The Greek Kingdoms of Central Asia. V Harmatta, János. History of civilizations of Central Asia, Volume II. The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 B.C. to A.D. 250. Paris: UNESCO. str. 96–126. ISBN 92-3-102846-4.
  • Bailey, H.W. (1996). Khotanese Saka Literature. V Ehsan Yarshater (ur.). The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 2 (reprint edition), Cambridge: Cambridge University Press.
  • Chang, Chun-shu. (2007). The Rise of the Chinese Empire: Volume II; Frontier, Immigration, & Empire in Han China, 130 B.C. – A.D. 157. Ann Arbor: University of Michigan Press, ISBN 978-0-472-11534-1.
  • Davis-Kimball, Jeannine. 2002. Warrior Women: An Archaeologist's Search for History's Hidden Heroines. Warner Books, New York. 1st Trade printing, 2003. ISBN 0-446-67983-6 (pbk).
  • Di Cosmo, Nicola. (2002). Ancient China and Its Enemies: The Rise of Nomadic Power in East Asian History. Cambridge: Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-77064-4.
  • Bulletin of the Asia Institute: The Archaeology and Art of Central Asia. Studies From the Former Soviet Union. New Series. Edited by B. A. Litvinskii and Carol Altman Bromberg. Translation directed by Mary Fleming Zirin. Vol. 8, (1994), str. 37–46.
  • Emmerick, R. E. (2003). Iranian Settlement East of the Pamirs. V Ehsan Yarshater (ur.). The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 1 (reprint edition) Cambridge: Cambridge University Press, str. 265–266.
  • Hill, John E. (2009). Through the Jade Gate to Rome: A Study of the Silk Routes during the Later Han Dynasty, 1st to 2nd Centuries CE. John E. Hill. BookSurge, Charleston, South Carolina. ISBN 978-1-4392-2134-1.
  • Hill, John E. 2004. The Peoples of the West from the Weilue 魏略 by Yu Huan 魚豢: A Third Century Chinese Account Composed between 239 and 265 CE. Draft annotated English translation.
  • Kuz'mina, Elena E. (2007). The Origin of the Indo Iranians. Uredil J.P. Mallory. Leiden, Boston: Brill. ISBN 978-90-04-16054-5.
  • Lebedynsky, Iaroslav. (2006). Les Saces: Les Scythes d'Asie, VIIIe av. J.-C.-IVe siècle apr. J.-C. Editions Errance, Paris. ISBN 2-87772-337-2 (v francoščini).
  • Loewe, Michael. (1986). The Former Han Dynasty. V The Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 103–222. Uredila Denis Twitchett in Michael Loewe. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-24327-8.
  • Millward, James A. (2007). Eurasian Crossroads: A History of Xinjiang (illustrated ed.). Columbia University Press. ISBN 0231139241.
  • Pulleyblank, Edwin G. 1970. The Wu-sun and Sakas and the Yüeh-chih Migration. Bulletin of the School of Oriental and African Studies 33 (1970), str. 154–160.</ref>
  • Puri, B. N. 1994. The Sakas and Indo-Parthians. V History of civilizations of Central Asia, Volume II. The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 B.C. to A.D. 250. Harmatta, János, ur., 1994. Paris: UNESCO Publishing, str. 191–207.
  • Sulimirski, Tadeusz (1970). The Sarmatians. Volume 73 of Ancient peoples and places. New York: Praeger. str. 113–114.
  • Theobald, Ulrich. (26. november 2011). Chinese History - Sai 塞 The Saka People or Soghdians. ChinaKnowledge.de. Pridobljeno 2. septembra 2016.
  • Thomas, F. W. 1906. Sakastana. Journal of the Royal Asiatic Society (1906), str. 181–216.
  • Torday, Laszlo. (1997). Mounted Archers: The Beginnings of Central Asian History. Durham: The Durham Academic Press, ISBN 978-1-900838-03-0.
  • Tremblay, Xavier (2007). The Spread of Buddhism in Serindia: Buddhism Among Iranians, Tocharians and Turks before the 13th Century. The Spread of Buddhism. Uredila Ann Heirman in Stephan Peter Bumbacker, Leiden: Koninklijke Brill.
  • Xue, Zongzheng (薛宗正). (1992). History of the Turks (突厥史). Beijing: Zhongguo shehui kexue chubanshe. ISBN 978-7-5004-0432-3; OCLC 28622013.
  • Yu, Taishan. 1998. A Study of Saka History. Sino-Platonic Papers No. 80. July, 1998. Dept. of Asian and Middle Eastern Studies, University of Pennsylvania.
  • Yu, Taishan. 2000. A Hypothesis about the Source of the Sai Tribes. Sino-Platonic Papers No. 106. September, 2000. Dept. of Asian and Middle Eastern Studies, University of Pennsylvania.
  • Yu, Taishan (June 2010). The Earliest Tocharians in China. V Victor H. Mair (ur.). Sino-Platonic Papers, Chinese Academy of Social Sciences, University of Pennsylvania Department of East Asian Languages and Civilizations.
  • Yü, Ying-shih. (1986). Han Foreign Relations. The Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 377-462. Uredila Denis Twitchett in Michael Loewe. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-24327-8.
  • Wechsler, Howard J.; Twitchett, Dennis C. (1979). Denis C. Twitchett; John K. Fairbank, ur. The Cambridge History of China, Volume 3: Sui and T'ang China, 589–906, Part I. Cambridge University Press. str. 225–227. ISBN 978-0-521-21446-9.
  • West, Barbara A. (1. januar 2009). Encyclopedia of the Peoples of Asia and Oceania. Infobase Publishing. ISBN 1438119135. Pridobljeno 18. januarja 2015.