Miloška Venera

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Front views of the Venus de Milo.jpg
Miloška Venera
Aleksander iz Antiohije, med 130 and 100 pr. n. št.
marmor
203 × cm
Louvre, Pariz, Francija
pogled spredaj
pogled tričetrt
pogled zadaj
Risba kipa z manjkajočim vpisanim podstavkom, Jean-Baptiste-Joseph Debay, 1821
Predlog restavracije Adolfa Furtwänglerja, ki prikazuje, kako je kip lahko prvotno izgledal

Miloška Afrodita (grško Αφροδίτη της Μήλου, Aphroditi tis Milou), bolj znana kot Miloška Venera, je antični grški kip in eno najbolj znanih del antičnega grškega kiparstva. Ustvarjen je bil med letoma 130 in 100 prd našim štetjem in naj bi prikazoval Afrodito, grško boginjo ljubezni in lepote (rimska Venera). Je marmornat kip, nekoliko večji od naravne velikosti, visok 203 cm. Del roke in prvotni podstavek sta bila izgubljena. Iz napisa, ki je bil na tem podstavku, naj bi bil kip delo Aleksandra iz Antiohije. Prej, je bila napačno pripisan kiparju Praksitelu. Trenutno je na ogled v muzeju Louvre v Parizu. Kip se imenuje po grškem otoku Milosu, kjer je bil odkrit.

Odkritje in zgodovina[uredi | uredi kodo]

Miloško Afrodito je 8. aprila 1820 odkril kmet po imenu Yorgos Kentrotas, v pokopni niši v starodavnih mestnih ruševinah Milosa, sedanje vasice Tripiti, na otoku Milos (tudi Melos ali Milo) v Egejskem morju , ki je bil takrat del Osmanskega cesarstva. [1] Drugi so odkritje identificirani kot Yorgos Bottonis in njegov sin Antonio. [2] Carus je mesto odkritja določil kot »ruševine starodavnega gledališča v bližini Castra, glavnega mesta otoka« in dodal, da sta Bottonis in njegov sin »prišla po nesreči skozi majhno podzemno jamo, skrbno prekrito s težko ploščo in prikrito, ki je v dveh delih vsebovala lep marmorni kip, skupaj z več drugimi marmornimi delci, kar se je zgodilo februarja 1820«. Te trditve temeljijo na članku, ki ga je prebral v Century Magazine, 1881, Vol. Jaz, str. 99.

Ne glede na te anomalije velja soglasje, da je bil kip najden v dveh velikih delih (zgornji del trupa in spodnjih draperiranih nog) z več hermami (steber z glavo), drobci zgornje leve roke in levo roko, ki drži jabolko in podstavek z napisom. Olivier Voutier, francoski pomorski častnik, je raziskoval otok. S pomočjo mladega kmeta Voutier je začel kopati okoli očitnih starodavnih ruševin. V nekaj urah je Voutier odkril "Miloško Venero". Deset dni kasneje je drugi francoski pomorski častnik Jules Dumont d'Urville ugotovil njen pomen in uredil nakup francoskega veleposlanika v Turčiji, markiza Charles-Françoisa de Riffardeauja, kasneje duc de Rivière.

Dvanajst dni iz Toulona je bila ladja zasidrana z otoka Melos. Ashore, d'Urville in kolega častnik Matterer so se srečali z grškim kmetom po imenu Moraitis, ki je nekaj dni prej med oranjem svojih polj odkril marmorne bloke in kip v dveh delih, ki jih je dal poceni dvema mladenkama. Marmorni podstavek, na katerem je Miloška Venera prvotno stala, je danes v lasti njegovega pra pranečaka Dimitrija Moraitisa.Kip gole ženske z jabolkom v dvignjeni levi roki, desna roka drži zavito krilo, ki pada iz bokov na noge, obe roki sta poškodovani in ločeni od telesa. Tudi z lomljenim nosom je bil obraz lep. D'Urville, klasik, je prepoznal Venero po Parisovi sodbi. To je bila seveda Miloška Venera. Želel si jo je pridobiti, toda njegov praktični kapitan, ki je bil očitno nezainteresiran za starine, je rekel, da je ni bilo mogoče shraniti na ladji, zato je transakcija zastala. Vztrajni d'Urville je ob prihodu v Konstantinopel pokazal skice, ki jih je naredil francoskemu veleposlaniku markizi de Rivière, ki je poslal svojo tajnico z ladjo francoske mornarice, da bi ga kupil za Francijo. Preden je lahko prevzel kip, so se morali francoski mornarji boriti proti grškim razbojnikom za posedovanje. Med prerivanjem so kip grobo vlekli čez skale na ladjo, razbili obe roki, a mornarji niso hoteli iti nazaj, da bi jih poiskali. [3]

Ta zgodba pa se je izkazala kot prirejena - Voutierjeve risbe kipa, ko je bil prvič odkrit kažejo, da so že takrat njene roke manjkale (Curtis, 2003).

Novice o odkritju so trajale dlje kot običajno, da so prišle do francoskega veleposlanika. Kmet se je naveličal čakati na plačilo in je pritiskal, da ga je prodal Nicholasu Mourousiju, velikemu dragomanu flote, ki je delal kot prevajalec za sultana Mahmuda II. v Konstantinoplu (danes Carigrad, Turčija). Predstavnik francoskega veleposlanika Hermes de Marcellus je prišel, ko je bil kip naložen na ladjo, ki je bila namenjena v Konstantinopel in prevzel kip in prepričal vodjo otoka, naj razveljavijo prodajo.

Ob prihodu v Louvre je bil kip ponovno sestavljen, delci leve roke in manjkajoča roka so bili sprva odklonjeni kot poznejša obnova zaradi bolj izdelanega dela. Zdaj se strinjajo, da je leva dlan, ki drži jabolko in leva roka sta dejansko izvirni del kipa, vendar nista bili tako dobro dokončani kot ostali kip. To je bila običajna praksa za mnoge kiparje tiste dobe - manj vidni deli kipa pogosto niso bili tako dobro končani, saj so običajno nevidni za priložnostnega opazovalca. Skulpture in kipi iz tega obdobja so bili običajno izklesani iz več blokov kamna in skrbno sestavljeni. Ugotovljeno je bilo, da je Miloška Venera izklesana iz najmanj šestih ali sedmih blokov paroškega marmorja: en blok za goli torzo, drug za draperirane noge, po en za vsako roko, majhen blok za desno nogo, blok za podnožje z napisom in ločeno izklesana herma, ki je stala ob kipu.

Prvotno je bilo ugotovljeno, da je podstavek perfektno deloval kot del kipa, po napisu pa je bil preveden in datiran, saj so osramočeni strokovnjaki, ki so kip pripisali kot možno izvirno delo umetnika Praksitela, zavrnili podstavek kot kasnejši dodatek. Napis se glasi: »... (Alex)andros sin Menedisa, državljan Antiohije na Maeanderu je to naredil (kip) ...« Vpisani podstavek bi premestil kip iz obdobja klasike v helenistično obdobje, ker sloga pisave in omembe starodavnega mesta Antiohije na Maeandru, ki v zgodnjem 4. stoletju pred našim štetjem ni obstajal, ko je živel Praksitel. Helenistično obdobje se je takrat štela kot obdobje upada grške umetnosti. Kakovost izdelave klesanja ne bi ustrezala napačni oceni helenistične umetnosti. Podstavek je kmalu skrivnostno izginil, preden je bil kip predstavljen kralju Ludviku XVIII. leta 1821 in dokaz o tem sta samo v dveh risbah in zgodnjem opisu. Kralj je končno predstavil kip muzeju Louvre v Parizu.

Leta 1871 je bilo med vstajo Pariške komune veliko javnih stavb požganih. Kip Miloške Venere je bil izločen iz muzeja Louvre v hrastovem zabojniku in skrit v kleti prefekture policije. Čeprav je bila prefektura požgana, je kip ostal nepoškodovan. [4] Leta 1920 je kipar Robert Ingersoll Aitken ustvaril razburjenje, ko je v muzeju kritiziral prikaz, osvetlitev in postavitev kipa Miloške Venere. [5]

V jeseni 1939 je bila Venera zapakirana za odstranitev iz Louvra v pričakovanju izbruha vojne. Tovornjaki iz Comédie-Française so prevažali mojstrovine iz Louvra na varnejše lokacije na podeželju. [6] Med drugo svetovno vojno je bil kip varno zaščiten v Château de Valençay, skupaj z Samotraško Nike in Michelangelovim Umirajočim sužnjem. [7]

Velik sloves Miloške Venere v devetnajstem stoletju ni bil zgolj posledica njene priznane lepote. Prav tako so bila zaslužna velika propagandna prizadevanja francoskih oblasti. Leta 1815 je Francija vrnila Medičejsko Venero Italijanom, potem ko jo je zaplenil Napoleon Bonaparte. Medičejska Venera, ki velja za eno najlepših klasičnih skulptur, je povzročila, da je Francija promovirala Miloško Venero kot večji zaklad od tistega, ki so ga nedavno izgubili. Kip so mnogi umetniki in kritiki pohvalili kot vrhunec lepe ženske lepote. Pierre-Auguste Renoir je bil med nasprotniki, ki so kip označili kot "velik žandar". [8]

Vpliv[uredi | uredi kodo]

Kip je močno vplival na mojstre sodobne umetnosti. Eden najboljših primerov je Miloška Venera s predali Salvadorja Dalija.

Kip je bil prej del grba Ameriškega združenja plastičnih kirurgov (ASPS), eno najstarejših združenj plastičnih kirurgov na svetu. [9]

V februarju 2010 je nemška revija Focus predstavila prirejeno podobo te Venere, ki je Evropi kazala sredinski prst, kar je povzročilo tožbo proti novinarjem in objavi. [10] Grško sodišče je ugotovilo, da niso krivi. [11]

Plakat za krajo kipa, ki je v središču vohunskega filma iz leta 1966, The Last of the Secret Agents?, v katerem igrajo Marty Allen in Steve Rossi.

Venera je bila opisana v petem verzu Chuck Berryjeve pesmi Brown Eyed Handsome Man. In February 2010, the German magazine Focus featured a doctored image of this Venus giving Europe the middle finger, which resulted in a defamation lawsuit against the journalists and the publication.[11] They were found not guilty by the Greek court.[12]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Venus de Milo (sculpture)". Britannica.com Inc. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 6 April 2011. 
  2. ^ The Venus of Milo. An Archaeological Study of the Goddess of Womanhood by Paul Carus The Open Court Publishing Company Chicago London 1916, available online at archive.org
  3. ^ S.-C. Dumont D'Urville Two Voyages to the South Seas, Memoirs of Captain Jules. Introduction by Helen Rosenmann.
  4. ^ The Greater Journey, David McCullough, p.326
  5. ^ "Criticises museum sculpture settings; Robert Aitken says famous venus de Milo in the Louvre is worst placed of all. Stirs federation of arts academician hits at the Metropolitan among home museums and dwells on poor lighting." (pdf). New York Times. 21 May 1920. Pridobljeno dne 30 January 2011. 
  6. ^ Nicholas 1995, str. 55
  7. ^ Nicholas 1995, str. 87
  8. ^ Francesca Bonazzoli and Michele Robecchi, Mona Lisa to Marge: How the World's Greatest Artworks Entered Popular Culture (New York: Prestel) 2014.
  9. ^ Brent, Burt (June 2008). Journals.lww.com "The Reconstruction of Venus: Following Our Legacy". Plastic & Reconstructive Surgery, Journal of the American Society of Plastic Surgeons. Volume 121, Issue 6, pp 2170-2171
  10. ^ "Greece Pursues Venus Defamation Case", Diehn, Sonya Angelica Courthouse News Service. 1 December 2011
  11. ^ "Greek Court acquits Focus journalists". Burda Newsroom, 3 April 2012

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Curtis, Gregory. (2003). Disarmed: The Story of the Venus de Milo. New York: Alfred A. Knopf. ISBN 978-0-375-41523-4; OCLC 51937203
  • Nicholas, Lynn H. (May 1995) [1994]. The Rape of Europa: The Fate of Europe's Treasures in the Third Reich and the Second World War. New York City: Vintage Books. ISBN 978-0-679-40069-1. OCLC 32531154.
  • Venus de Milo: The Oxford Dictionary of Art
  • James Grout, Venus de Milo, part of the Encyclopædia Romana

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]