Pojdi na vsebino

Praksitel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Praksitel
Portret
Rojstvocca. 395 pr. n. št.[1]
Atene[2]
Smrtcca. 330 pr. n. št.[3]
DržavljanstvoAtene
Poklickipar

Praksitel (grško Πραξιτέλης, etimologija: "tisti, ki konča svoja dela") Atenski, sin kiparja Kefizodota, je bil najbolj priznan kipar v 4. stoletju pred našim štetjem. Bil je prvi, ki je naredil kip gole ženske v naravni velikosti. Medtem ko ni mogoče z gotovostjo pripisati kipov Praksitelu, so ohranjene številne kopije njegovih del; več avtorjev, vključno Plinij starejši, je opisalo njegova dela, so tudi kovanci z vrezanimi podobami njegovih različnih znanih kiparskih del.

Domnevni odnos med Praksitelom in njegovim lepim modelom tespijske (Tespije – polis v antični Grčiji) kurtizane Frine je navdihnil umetnike v slikarstvu (Jean-Léon Gérôme), komični operi (Camille Saint-Saëns) in gledališču senc (Maurice Donnay).

Nekateri pisci so trdili, da sta bila dva kiparja z imenom Praksitel. Eden je bil sodobnik Fidije, drugi njegov bolj znani vnuk. Čeprav je ponavljanje istega imena v vsaki drugi generaciji v Grčiji pogosta, ni dokazov za take trditve.

Datacija

[uredi | uredi kodo]
Zunanji video
Smarthistory – After Praxiteles, Venus (Roman Copy)[4]

Točnih datumov o Praksitelu ne poznamo, vendar verjetno ni več deloval v času Aleksandra Velikega, saj manjkajo dokazi, da ga je Aleksander zaposlil, kar bi verjetno zapisal. Plinijev datum, 364 pred našim štetjem, je verjetno po enem njegovih najvidnejših del.

Teme, ki jih je Praksitel izbiral, so bili ljudje ali manj stara in spodobna božanstva, kot so Apolon, Hermes in Afrodita namesto Zevsa, Pozejdona ali Temide.

Praksitel in njegova šola sta delala skoraj v celoti iz marmorja. V tistem času so bili kamnolomi marmorja v Parosu v odličnem stanju; ni bilo boljšega marmorja od tistega, iz katerega je Hermes iz Olimpije. Nekatere Praksitelove kipe je obarval slikar Nikij in po mnenju kiparja so s tem močno pridobili.

Hermes in otrok Dioniz

[uredi | uredi kodo]
Praksitelov Hermes pestuje otroka Dioniza, Arheološki muzej v Olimpiji
Glavni članek: Praksitelov Hermes.

Leta 1911 je Enciklopedija Britannica ugotovila, da je "naše znanje o Praksitelu dobilo odličen dodatek na zadovoljivi podlagi z odkritjem njegovega kipa Hermes z otrokom Dionizom v Olimpiji leta 1877, kip, ki je postal znan po vsem svetu". [5] Poznejša mnenja so bila različna in zaradi ocene kiparja Aristida Maillola, ki je izjavil: "To je kič, to je grozljivo, to je izklesano iz mila iz Marseilla," dela niso bila cenjena.[6] Leta 1948 je Carl Blümel v monografiji Praksitelov Hermes objavil [7] mnenje, ki je bilo nasprotno od njegovega prejšnjega (1927), ko je trdil, da je bila najdena rimska kopija, ki ni iz 4. stoletja, zdaj se sklicuje na helenističnega kiparja, mlajšega Praksitela iz Pergamona. [8]

Kip je bil najden tam, kjer ga je v poznem 2. stoletju našega štetja videl Pavzanias. [9] Hermes je prikazan kot akt, ki nese otroka Dioniza Nimfam, ki so bile odgovorne za njegovo vzgojo. Dvignjena desna roka manjka. Waldstein je leta 1882 ugotovil, da Hermes gleda mimo otroka, kar je "popolnoma in najbolj očiten zunanji znak notranjih sanj". [10] Kip je danes razstavljen v Arheološkem muzeju v Olimpiji.

Nasprotujoči si argumenti so bili, da je kip rimska kopija. [11] Drugi so poskušali dokazati izvor kipa na podlagi nedokončanega hrbta, videza draperije in uporabljene tehnike z vrtanjem las; vendar pa se znanstveniki ne morejo dokončno opredeliti, ker so izjeme v rimskem in grškem kiparstvu.

Apolon Sauroktonos

[uredi | uredi kodo]

Druga dela, za katera se zdi, da so kopije Praksitelovih kipov, izražajo isto milino in nedoločljiv šarm kot Hermes in otrok Dioniz. Med najopaznejšimi med njimi so Apolon Sauroktonos ali "Apolon, ki ubija kuščarja". Upodablja mladeniča, naslonjenega na drevo, ki leno namerja s puščico na kuščarja. Znanih je več rimskih kopij iz 1. stoletja, tudi tiste v muzeju Louvre, Vatikanskem muzeju in Narodnem muzeju v Liverpoolu.

Tudi Afrodita iz Knida v Vatikanskih muzejih je kopija kipa, ki ga je Praksitel izdelal za Knidčane, ki so ga prodali kralju Nikomedu v zameno za odpustitev precejšnjega dolga (Plinij).

Apolon Sauroktonos, Louvre

22. junija 2004 je Clevelandski muzej umetnosti (CMA) napovedal nakup antičnega bronastega kipa Apolona Sauroktonosa. Trdili so, da je edino skoraj v celoti izvirno Praksitelovo delo, čeprav bodo datacijo in pripisovanje kipa še naprej raziskovali. Delo so nameravali vključiti na Praksitelovo razstavo leta 2007, ki jo je priredil muzej Louvre v Parizu, toda pod pritiskom Grčije, ki je izpodbijala izvor dela in pravno lastništvo, so ga Francozi izključili z razstave.

Likijski Apolon

[uredi | uredi kodo]

Likijskega Apolona, Apolona, naslonjenega ob drevesu, običajno pripisujejo Praksitelu. Kaže boga, ki počiva, naslonjen (na drevo ali trinožnik), njegova desna roka se dotika vrha glave, lasje so spleteni v kite na vrhu glave, frizura je otroška. Imenuje se "likijski", a ne po Likiji, ampak po izgubljenem delu, ki ga je opisal Lucijan, [12] in naj bi bil razstavljen v liceju, enem od gimnazijev v Atenah.

Kapitolski Satir

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Počivajoči Satir.

Počivajoči Satir na Kapitolu v Rimu pogosto velja za kopijo enega od Praksitelovih Satirov, vendar ga ni mogoče prepoznati na seznamu njegovih del. Poleg tega je slog težek in slab; veliko boljša replika je doprsni kip v Louvru. Odnos in narava dela kažeta Praksitelovo šolo.

Leto, Apolon in Artemida

[uredi | uredi kodo]

Izkopavanja pri Mantineji v Arkadiji so razkrila bazo skupine Leto, Apolon in Artemida, ki jo je izdelal Praksitel. Nedvomno ni delo samega kiparja, ampak enega od njegovih pomočnikov. Kljub temu je prijetna in zgodovinsko dragocena. Pavzanias (viii. 9, I) tako opisuje bazo: "na bazi, ki podpira kipe, so Muze in satir Marsias, ki igrajo flavte (aulos - auloi)". Tri plošče, ki so se ohranile, predstavljajo Apolona, Marsiasa, sužnja in šest Muz, preostale tri plošče so izginile.

Leconfieldska glava

[uredi | uredi kodo]

Za Leconfieldsko glavo (glava Afrodite iz Knida, vključena na razstavo leta 2007 v Louvru) [13] v Red Room, Petworth House, West Sussex, Velika Britanija, Adolf Furtwängler trdi [14], da je dejansko delo Praksitela, kar utemeljuje s slogom in notranjo kakovostjo. Leconfieldsko glavo, ki je temelj grških starin v Petworthu, [15] je verjetno kupil Gavin Hamilton v Rimu leta 1755.

Aberdeenska glava

[uredi | uredi kodo]

Aberdeensko glavo ali Hermesa ali mladostnega Herakleja v Britanskem muzeju povezujejo s Praksitelom, saj presenetljivo spominja na Hermesa iz Olimpije. [16]

Afrodita iz Knida

[uredi | uredi kodo]

Afrodita iz Knida (Frina) je bil Praksitelov najbolj znan kip. To je bilo prvič, da je bila upodobljena gola ženska v polnem obsegu. Njen sloves je bil velik, tako da je bila ovekovečena v lirskem epigramu:

Paris me je videl golo, Adonis in Anhis, samo jaz sem vedela za vse tri. Kje je kipar videl mene?

Artemida iz Antikire

[uredi | uredi kodo]

Po Pavzaniasu je kip Artemide naredil Praksitel za tempelj v Antikiri v Fokidi. [17] Videz kipa, ki je predstavljala boginjo z baklo in lokom v rokah in psom ob nogah, je znan iz 2. stoletja pred našim štetjem z bronaste medalje mesta. [18]

Negotovo avtorstvo

[uredi | uredi kodo]

Vitruvij (vii, praef. 13) navaja Praksitela kot umetnika na mavzoleju v Halikarnasu (Mavzolova grobnica) in Strabon (XIV, 23, 51) mu pripisuje celo reliefno dekoracijo Artemidinega templja v Efezu. To pogosto velja za dvomljivo.

Rimske kopije

[uredi | uredi kodo]
Ta marmorni kip Satira, ki nataka vino je rimska kopija po najdenem (toda zdaj izgubljenem) Praksitelovem kipu, približno 370–360 pr. n. št. Walters Art Museum, Baltimore.

Poleg teh del, povezanih s Praksitelom, je po opisih antičnih pisateljev še veliko kopij iz rimske dobe, kipi Hermesa, Dioniza, Afrodite, Satira in Nimf in podobno, v katerih je mogoče razbrati raznovrsten izraz Praksitelovega sloga.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Benezit Dictionary of Artists — OUP, 2006. — ISBN 978-0-19-977378-7
  2. ↑ Union List of Artist Names
  3. ↑ NNDB — 2002.
  4. ↑ »After Praxiteles, Venus (Roman Copy)«. Smarthistory at Khan Academy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. marca 2014. Pridobljeno 18. decembra 2012.
  5. ↑ Encyclopaedia Britannica, 1911.
  6. ↑ "C'est pompier, c'est affreux, c'est sculpté du savon de Marseille". J. Cladel, Maillol. Sa vie, son œuvre, ses idées, Paris, 1937, p.98.
  7. ↑ Blümel, Der Hermes eine Praxiteles (Baden-Baden) 1948.
  8. ↑ On the basis of the inscription Pergamon VIII, 1, 137. First suggestion by C. H. Morgan, "The Drapery of the Hermes of Praxiteles", Archaiologike Ephemeris (1937), pp.61–68. Rhys Carpenter dismissed this Praxiteles as a phantom, "Two postscripts to the Hermes controversy", American Journal of Archaeology (January 1954), vol.58, no.1, pp.4–6.
  9. ↑ Pausanias, Description of Greece 5.17.3 refers to the stone sculpture as techne of Praxiteles
  10. ↑ C. Waldstein, "Hermes with the Infant Dionysos. Bronze Statuette in the Louvre." The Journal of Hellenic Studies 3 (1882), (pp. 107–110) p 108.
  11. ↑ The career of the Olympia Hermes reputation was summed up by R. E. Wycherley, "Pausanias and Praxiteles" Hesperia Supplements 20 (Studies in Spartan Architecture, Sculpture and Topography. Presented to Ion A. Thompson, 1982), pp. 182–191. Wycherley's advice was to trust to the judgment of Pausanias in this matter.
  12. ↑ Anacharsis (7).
  13. ↑ Illustration of a cast.
  14. ↑ Furtwängler, Meisterwerken der Griechischen Plastik, 1893.
  15. ↑ Margaret Wyndham, Catalogue of the Collection of Greek and Roman Antiquities in the possession of Lord Leconfield (London:Medici Society) 1916.
  16. ↑ British Museum Highlights [1]
  17. ↑ Rizzo G.-E., Prassitele (Milan – Rome 1932), p. 13. Lacroix L., Les reproductions de statues sur les monnaies grecques (Liége 1949), pp. 309–310; Corso A., Prassitele. Fonti Εpigrafiche e letterarie. Vita et opere,vol. 1 (Roma 1988), pp. 182–184. Rolley C., La Sculpture Grecque 2, La période classique (Paris 1999), p. 244.
  18. ↑ Sideris Α., “Antikyra: An ancient Phokian City”, Emvolimo 43–44 (Spring–Summer 2001) pp. 123–124 (in Greek).

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Aileen Ajootian, "Praxiteles", Personal Styles in Greek Sculpture (ed. Olga Palagia and J. J. Pollitt), Cambridge University Press, 1998 (1st publication 1996) (ISBN 0-521-65738-5), pp. 91–129.
  • (italijansko) Antonio Corso, Prassitele, Fonti Epigrafiche e Lettarie, Vita e Opere, three vol., De Lucca, Rome, 1988 and 1991.
  • (francosko) Marion Muller-Dufeu, La Sculpture grecque. Sources littéraires et épigraphiques, éditions de l'École nationale supérieure des Beaux-Arts, coll. « Beaux-Arts histoire », Paris, 2002 (ISBN 2-84056-087-9), p. 481-521 (new edition of Overbeck's Antiquen Schiftquellen, 1868).
  • (francosko) Alain Pasquier and Jean-Luc Martinez, Praxitèle, catalogue of the exhibition at the Louvre Museum, March 23-June 18, 2007, Louvre editions & Somogy, Paris, 2007 (ISBN 978-2-35031-111-1).
  • Brunilde Sismondo Ridgway, Fourth-Century Styles in Greek Sculpture, University of Wisconsin Press, Madison, (ISBN 0-299-15470-X), 1997, pp. 258–267.
  • (francosko) Claude Rolley, La Sculpture grecque II : la période classique, Picard, coll. « Manuels d'art et d'archéologie antiques », 1999 (ISBN 2-7084-0506-3), pp. 242–267.
  • Andrew Stewart, Greek Sculpture: An Exploration, Yale University Press, New Haven & London, 1990 (ISBN 0-300-04072-5) pp. 277–281.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Praksitel
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Praksitel&oldid=6253307«