Heraklej

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Heraklej
Vratar Olimpa, Bog moči, junakov, športa, športnikov, zdravstva, kmetijstva, plodnosti, trgovine, preročišča in božanski zaščitnik človeštva
Hercules Farnese 3637104088 9c95d7fe3c b.jpg
Ena izmed najbolj znanih upodobitev Herakleja, originalno Lizip, (marmor, rimska kopija imenovana Farnezijski Herakles, 216 n. št.)
Grški zapis: Ἡρακλῆς
Gora: Olimp
Simbol: gorjača, levja koža, lok in puščice
Partnerstvo: Heba
Starši : Zevs in Alkmena
Sorodniki: Ares, Atena, Apolon, Artemida, Afrodita, Dioniz, Hebe, Hermes, Helena, Hefajst, Perzej, Minos, Ifikle, Muze, Gracije
Otroci: Aleksiares in Anicetus, Telefus, Hilus, Tlepolemus
Poistovetenje: Herkul
Heraklo; rimska skulptura iz 2. stoljeća pne.

Heraklej (grško Ἡρακλῆς: Hēraklēs, latinsko Hercules) je bil najslavnejši grški junak. Bil je eden mnogih nezakonskih otrok vladarja Zevsa. Njegova mati je bila zemljanka Alkmene. Že kot otrok se je razlikoval od svojih vrstnikov po tem, da je bil zelo močan. Dečku je prerokoval slavni slepi prerok Tejrezijas. Le ta mu je napovedal, da bo v življenju napravil mnogo junaških del in postal nesmrten. Heraklej je imel sorodnika kralja Evristeja.

'Heraklej (grško Ἡpακλῆς, Hêraklễs) je bil v grški mitologiji polbog, sin vrhovnega boga Zevsa in smrtnice Alkmene, rejniški sin Amfitriona in pravnuk / pol-brat Perzeja. V rimski mitologiji se je imenoval Herkul..

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Heraklejevo ime je nastalo iz dveh grških besed Ἥpα + κλέος (Hera" in kleos" = Herina slava). To je ime je dobil, da bi zmanjšali Herin bes.

Kult[uredi | uredi kodo]

Stari Grki so praznovali festival Heracleia, ko so se spominjali na Heraklejevo smrt, na drugi dan meseca Metageitnion (kar naj bi bilo konec julija ali v začetku avgusta). Za egiptovski Heraklejev tempelj v oazi Bahariya verjamejo, da sega do 21 pred našim štetjem. Ponovna ocena Ptolemejevih opisov na otoku Malta poskuša povezati mesto Ras-ir-Raħeb s Heraklejevim templjem [1], vendar argumenti niso prepričljivi. [2]

Mitologija[uredi | uredi kodo]

Rojstvo in otroštvo[uredi | uredi kodo]

Heraklej kot deček davi kačo (marmor, rimska umetnost, 2. st.)

Hera je bila Heraklejeva mačeha in njegov sovražnica. Zevs je oplodil Alkmeno, smrtnico v podobi njenega moža Amfitriona. Iste noči se je vrnil tudi njen mož in prav tako z njo spal. Zaradi tega je Alkmena zanosila z dvema fantkoma. Hera je prisilila Zevsa da priseže, da bo deček, ki se rodi te noči članu Perzejeve hiše, veliki kralj. Ko je bila Alkmena noseča s Heraklejem, je Hera poskušala preprečiti porod tako, da je Alkmeni zavezala noge v vozel in s tem upočasnila porod. Potem pa pospešila Evristejevo rojstvo. Hero je prevarala Galantida, Alkmenina služkinja, ko je rekla da je Alkmena že rodila. Hera je Galantido spremenila v malo podlasico. Alkmena je potem rodila polboga Herakleja in smrtnika Ifikla. Herakleja je imenovala Alkid, a je bil kasneje preimenovan v Heraklej, v prevodu "Herina slava", da bi ublažili Herino jezo.

Dokler je bil Heraklej otrok, je Hera poslala dve kači, da bi ga ubili ko bi ležal v zibelki. Heraklej je vsako kačo zadavil z eno roko, in potem ga je njegova dojilja našla kako se igra z njima kot da sta igrački.

Legenda pripoveduje, da je Zevs prevaral Hero da je dojila Herakleja. Otrok je potegnil tako močno, da si ga je boginja s krikom odtrgala od prsi in mleko se polilo po nebu in ustvarilo Mlečno cesto.

Mladost[uredi | uredi kodo]

Annibale Carracci: Heraklejva odločitev, 1596.

Po tem ko je z liro ubil svojega učitelja glasbe Linosa, je moral do osemnajstega leta čuvati govedo na Kitajronu s svojim očimom Amfitrionom. Tam sta ga obiskali dve nimfe - Naslada in Krepost – in mu ponudili bodisi udobno in razkošno življenje ali težko a slavno življenje. Heraklej je izbral Krepost. Enega od izzivov mu je postavil kralj Tespij, ki je hotel da ubije kitajronskega leva. Kot nagrado mu je kralj ponudio možnost da oplodi njegovih 50 hčera. Menda je to Heraklej storil v eni noči.

Potem se je poročil z Megaro, tebanskega kralja Kreonta. Zato mu je Hera omračila um, da je ubil njo in svoja otroka, ker je mislil, da so divje zveri. Po tem ko je doumel kaj je storil, je odšel v delfsko preročišče. Hera je imela prerokinjo pod nadzorom, in ta mu je odredila, da mora dvanajst let služiti svojemu sorodniku, argoškemu kralju Evristeju in izvesti katero koli nalogo, ki mu jo da. Heraklej je moral kot pogoj da pride na Olimp (in pridobi nesmrtnost) izvršiti dvanajst del (dodekathlos), ki mu jih je naročil kralj Evristej.

Dvanajst del[uredi | uredi kodo]

Apolodor Atenski (grško Ἀπολλόδωρος ὁ Ἀθηναῖος; okoli 180 - po 120 pr. N. št..), Asklepijadov sin, grčki učenjak in matematik, je zapisal dela v naslednjem vrstnem redu:

1. Nemejski lev[uredi | uredi kodo]

Heraklej ubija nemejskega leva; španska freska iz 3. stoletja

Naloga je bila ubiti nemejskega leva in kot dokaz prinesti njegovo kožo kralju Evristeju. Koža tega leva je bila tako debela, da je nobeno orožje ni moglo predreti, ubila ga je lahko samo človeška roka. Heraklej je poskušal z lokom in puščico ter gorjačo in bronastim mečem pa ni uspel. Heraklej je potem odvrgel vse svoje orožje in se boril z levom na tleh. Končno ga je zadavil in zadušil.

Po tem ko ga je ubil, se je Heraklej ure in ure mučil, da bi ga odrl. Bil je jezen. ker je mislil da ne bo uspel izpolniti naloge. A prišla je Atena problečena v starko in mu pomagala s tem, da mu je povedala, da je najboljše orodje za odiranje levje kože levji kremplji.

Izpolnil je nalogo in nosil neprebojno kožo kot svoj oklep. Kralj Evristej, se je od strahu, ko ga je videl prekritega s kožo, skril v veliku bronasto posodo. Po tem mu je vse nove naloge dajal po glasniku.

2. Lernajska Hidra[uredi | uredi kodo]

Antonio Pollaiuolo: Heraklej in lernajska Hidra, 15. stoletje

Heraklej je prišel do močvirja Lernajskega jezera, kjer je živjela Hidra. Heraklej je prekril usta in nos s tkanino, da bi se zaščitil pred strupenimi hlapi in ustrelil plameneče puščice v njen brlog, da bi jo zvabil ven. Potem se je soočil z njo. Vsakič ko ji je odsekal eno glavo, bi zrastli dve novi. Apolodor govori da je Heraklej ugotovil, da jo tako ne bo mogel premagati in je poklical svojega nečaka Jolaja na pomoč. Ta se je spomnil (morda pod vplivom Atene), da osmodita rane po tem ko odseka glavo. To sta storila in končno ubila Hidro. Eno njeno nesmrtno glavo je postavil pod velik kamen na sveti poti med jezerom in Elejo, namočil puščice v Hidrino strupeno kri in tako končal nalogo.

Druga različica zgodbe pravi, da je, potem ko je odsekal vsako glavo, pomočil meč v Hidrino kri in uporabil njen strup da glave niso ponovno zrastle. Hera je kasneje trdila da je naloga ne velja, ker mu je pomagal nečak.

3. Erimantski merjasec[uredi | uredi kodo]

Louis Tuaillon: Heraklej in erimantski merjasec; kip v Berlinu iz 1904.

Erimantski merjasec je predstavljal problem kmetom na gori Erimant zaradi uničevanja posevkov in goveda. Heraklej tudi ni smrl ubiti svojega plena. Kentaver Hiron mu je rekel naj ga zavede v globok sneg. Heraklej je merjasca splašil, ga zmedel in pognal v sneg, kjer ga je zvezal in odnesel do Evristeja. Kralj se je tako ustrašil, da se je skril v velik sod in rekel Herakleju naj ga reši te zveri. Heraklej ga je poslušal.

4. Kerinejska košuta[uredi | uredi kodo]

Heraklej drži zlato rogovje kerinejske košute, gledata ga Atena (levo) in Artemida; (črna -figura amfora, ca. 540–30 pr. n. št.

Evristej je bio jezen zato ker je Heraklej ušel smrti v prejšnjih nalogah in je dalj časa razmišljal o naslednji nalogi. Četrta naloga je bila ujeti kerinejsko košuto, ki je bila posvečena Artemidi. Evristej je upal, da se bo boginja razjezila.

Kerinejska košuta je imela bronasta kopita in zlate rogove, in bila hitrejša od strele. Heraklej jo je smel samo pokazati Evristeju nepoškodovano, zato jo je lovil leto dni skozi Grčijo, Trakijo in Istro. Ko jo je utrudil, se je odločil vzeti eno puščico in jo ustreliti v nogo med mišico in kost, brez kapljr prrlite krvi. Tako jo je zvezal in odnesel Evristeju. Srečal je Artemido in njenega brata Apolona in ji razložil da je to naloga in prosil da mu oprosti, češ da bo košuto takoj vrnil. Artemida mu je oprostila in Heraklej je košuto odnesel Evristeju.

Evristej je rekel da bo košuta postala del kraljevega zverinjaka. Heraklej je vedel da mora košuto vrniti, zato je rekel da mu jo da če jo sam Evristej vzame. Kralj je krenil po njo, a jo je Heraklej spustil. Ker je bila hitrejša od strele, je pobegnila k svoji gospodarici Artemidi. Heraklej je rekel Esristeju da ni bil dovolj hiter in tako je uspel dokončati tudi to nalogo.

5. Avgijev hlev[uredi | uredi kodo]

Evristej se je spomnil te naloge, ker so prejšnje samo dvigovale Herakleja v očeh ljudi, s to pa bi ga ponižal. Elidski kralj Avgij je bil Helijev sin, zato je bila njegova čreda blagoslovljena: imel je 300 črnih bikov, 200 plodnih bikov in 12 srebrnobelih bikov, ki so branili čredo. Njegove staje že dolgo niso bile očiščene. Heraklej je moral vse izprazniti in očistiti v enem dnevu. Najprej je razbil dva zidova in potem preusmeril reki Alfej in Penej proti stajam. V roku nekaj ur je bilo delo opravljeno. Avgij ni hotel dati dogovorjene desetine živine, zato ga je Heraklej ubil, njegovo kraljestvo pa dal njegovemu sinu Fileju.

Grški pesnik Pindar trdi, da je tam Heraklej ustanovil Olimpijske igre.

6. Stimfalske ptice[uredi | uredi kodo]

Heraklej in stimfalske ptice; španska freska iz 3. stoletja

Šesta Heraklejeva naloga je bila uničenje ljudožerskih ptic, ki so se razmnožile na obalah jezera Stimfal. Bile so posvečene Aresu in so se hranile z ljudma, imele so bronaste kljune, kremplje in ostra kovinska peresa, s katerimi so napadale žrtve. Glede na to, da je bilo mračno, sta Atena in Hefajst pomagala Herakleju tako, da sta mu dala bronasto ropotuljo, s katero je ptice splašil in jih nagnal v let. Potem jih je s puščicami postrelil. V drugi inačici zgodbe jih je streljal s katapultom. Ptice, ki so preživele, se nikoli več niso vrnile v Grčijo.

7. Kretski bik[uredi | uredi kodo]

Heraklej in kretski bik]; grška amfora iz 5. st. pr. n. št.

Na Kreti je bil bik, ki ga Minos ni hotel žrtvovati Pozejdonu. To je bil bik, ki je bodisi odpeljal Evropo ali tisti s katerim je Pasifaja spočela Minotavra. Čeprav je Minos ponudil Herakleju pomoč, jo je ta ljubeznivo odklonil in se odločil posel opraviti golorok. Ta bik je bruhal ogenj, zato se je borba zavlekla. Na koncu ga je premagal, bika ujel in ga odnesel v Mikene. Ko ga je Evristej videl, ga je hotel posvetiti Heri, a ga je ta odbila, ker je bik odražal Heraklejvo moč.

To je bila tista žival, ki jo je pozneje na Maratonskem polju ubil Tezej.

8. Diomedove kobile[uredi | uredi kodo]

Heraklej in Diomedove kobile; španska freska iz 3. stoletja

V pokrajini Trakiji je imel nori kralj Diomed štiri kobile: Podarga, Lampona, Ksanta in Dena, ki jih je hranil s človeškim mesom. Heraklej je moral te kobile ukrasti. To je naredil z veliko lahkoto, in jih nahranil z Diomedom zaradi njegove zlobe in okrutnosti. Druga inačica zgodbe govori, da je prišel s svojim ljubimcem Abderom, ki je čuval kobile medtem ko se je Heraklej boril z Diomedom. Abdera so kobile pojedle, zato jim je za maščevanje Heraklej dal pojesti še Diomeda.

Potem ko so se najedle, so kobile postale mirnejše in jih je odpeljal v Mikene, da kralj Evristej odloči o njihovi usodi. Evristej je odločil, da jih odpeljejo na Olimp in žrtvujejo Zevsu, a je Zevs to zavrnil in poslal volkove, leve in medvede da jih ubijejo.

Druga inačica zgodbe govori o tem, da jih je Heraklej pustil svobodno begati po Argosu, saj so postale trajno mirne.

9. Pas kraljice Amazonk[uredi | uredi kodo]

Heraklej in Amazonke; grška amfora iz 5. st. pr. n. št.

Heraklej je moral Evristejevi hčeri prinesti pas Hipolite – kraljice ženskega vojaškega ljudstva Amazonk, ki ji je pas podaril njen oče Ares. Amazonke so onesposabljale fante in moške, da so morali zanje opravljati hišna opravila. Uporabljale so bronasto orožje in prve osnovale konjeniške rodove. Hera je nahujskala Amazonke proti Herakleju, zato jih je bil prisiljen pobiti in vzeti kraljevski pas. Heraklej je posilil Hipolito in jo zatem dal za ženo Tezeju.

V drugi inačici zgodbe se je Hipolita zaljubila v Herakleja in mu dobrovoljno dala svoj pas.

10. Gerionova čreda[uredi | uredi kodo]

Heraklej in Gerion; grška amfora iz 5. stoletja pr. n. št.

Heraklejva deseta naloga je bila polastiti se znamenite Gerionove črede iz Eritije, ki je slovela po svoji lepoti in jo je čuval dvoglavi pes Ortos, a je ni smel odkupiti ali prositi kogarkoli za pomoč. Gerion, sin Hrizaorja in Kaliroje, hčerke Titana Okeana, je bil velikan s temi glavami in tremi telesi, vedno oborožen do zob.

Na poti do Eritije je Heraklej prehodil libijsko puščavo in ker je bil jezen zaradi vročine, je ustrelil puščico na Helija, boga Sonca. Helij ga je prosil naj preneha, a je Heraklej zahteval velik zlat pladenj, ki bi mu potem služil, da bi plul po morju. Tako je prišel do Eritije, kjer se je soočil z dvoglavim psom Ortom, ki ga je ubil s svojo gorjačo. Evritij, ki je čuval čredo je prišel Ortu na pomoč a ga je Heraklej ubil. Ko je Gerion slišal trušč, je prišel oborožen s tremi ščiti, tremi kopji in tremi čeladami. Na koncu ga je Heraklej ubil s puščico, ki jo je namočil v strupeno kri lernajske Hidre.

Heraklej je nato odpeljal živino Evristeju. Da bi mu otežila nalogo, je Hera poslala na živino obada, ki bi naj jo vznemirjal in dražil. Prav tako je poslala poplavo, da Heraklej ni mogel preko reke z živino. Heraklej je vzdignil dva velika stebra in znižal nivo vode in preprečil prihod morskih pošasti. Ti stebri (dve gori) naj bi bili pri morski ožini Gibraltar in jih danes imenujejo Heraklejevi stebri. Potem je odpeljal živino Evristeju, ki jo je posvetil Heri.

11. Zlata jabolka Hesperid[uredi | uredi kodo]

Frederic Leighton: Vrt Hesperid

Po tem ko je končal 10 nalog v 8 letih in mesecu dni, je Heraklej prišel do Evristeja in zahteval nagrado. Evristej ni priznal druge in pete naloge, zato je moral Heraklej izvršiti še dve. Naslednja naloga je bila zahtevna. Moral je prinesti zlata jabolka Hesperid a to ni naredil sam.

Nerej morsko božanstvo, sin Ponta in Gaje, oče Nereid, mu je svetoval naj prosi Atlanta – velikana, ki drži nebesni svod – da nabere ta jabolka. Ta bi naredil vse da bi se malo odpočil od svojega težkega dela, a se je bal Ladona – bitja s sto glavami, ki je čuval jabolka. Heraklej ga ustreli iz velike razdalje in velikan nabere plodove (verjetno je bil v sorodstvu s Hesperido, mogoče njen oče). Sedaj se ni želel vrniti k staremu opravilu, zato ga je moral Heraklej prelisičiti: prosil ga je naj pridrži svod dokler ne podloži blazine na glavo. Nasedel je in Heraklej se je z jabolki napotil proti Evristeju. Na poti je osnoval Tebe – mesto s sto vrati. Evristej se je bal jabolk, zato jih je Heraklej dal Ateni, ki jih je kasneje vrnila.

12. Kerber[uredi | uredi kodo]

William Blake: Kerber

Zadnja in najtežja naloga je bil pripeljati iz podzemlja psa Kerberja. Heraklej je moral oditi do vrat Hada in tam obračunati s troglavim psom, ki je imel rep kače in iz njegove sline, ki je padala iz gobca na tla je zrastla strupena rastlina akonita. Ko je bil v podzemlju je Heraklej osvobodil Tezeja, ki je bil tam zaprt ker je poskušal ugrabiti Hadovo Perzefono.

Heraklej je odšel do Hada in Perzefone in vprašal če sme vzeti Kerberja. Bogova sta se strinjala pod pogojem, da ga ne poškoduje. Nekateri pravijo, da je Perzefona pristala zato ker je bil Heraklej njen brat. Heraklej je potem psa ujel okoli vratu in ga zvlekel na svetlo. Čim je prišel iz teme je Kerber začel besno lajati in stokati. Evristej se je ustrašil čim ga je ugledal, zato ga je Heraklej hitro vrnil v Had.

Druge mitične zgodbe[uredi | uredi kodo]

Po tem ko je dokončal naloge se je Heraklej pridružil Argonavtom v iskanju zlatnega runa. Rešili so junakinje, osvojili Trojo in pomagali bogovom v vojni proti Gigantom. Zaljubil se je v princeso Jolo iz Ehalije. Kralj in njegovi sinovi so s prezirom gledali na Heraklejve podvige, vsi razen Jolinega brata Ifita, ki je postal Heraklejev najboljši prijatelj. Evrit je ponudil roko svoje hčere tistemu, ki ga premaga v strelskem tekmovanju. Ker se Evrit ni držal obljube, ga je Heraklej ubil kot tudi njegove sinove, razen Ifrita, Jolo pa ugrabil. Hera je še enkrat Herakleja razbesnela tako, da je Ifita vrgel iz obzidja. Heraklej se je moral odkupiti in očistiti s služenjem lidijski kraljici Omfali. Moral je delati ženska opravila in nositi ženske obleke, ona pa je nosila njegovo levjo kožo in gorjačo. Čez čas ga je osvobodila in se z njim poročila.

Hilas[uredi | uredi kodo]

Heraklej je moral Argonavte zapustiti , preden so prispeli v Kolhido.

Med pohodom skozi puščavo je Heraklej ubil driopskega kralja Teodamanta, v spopadu zaradi ukradene živine. Po smrt kralja je vzljubil njegovega lepega sina Hilasa in ga vzel s seboj na pohod Argonavtov. Kot Argonavt je Heraklej sodelovali le na delu potovanja. V Miziji so Hilasa ugrabile vodne nimfe, ko so ga poslali po vodo. Obupani Heraklej ga je dolgo iskal, vendar se je Hilas zaljubil v nimfe in nikoli več ga ni videl. Iz tega je nastal običaj, da so Mizijci vsako leto obredno hodili naokrog po gozdovih in iskali Hilasa. Hilasovo usodo opeva Teokrit v svoji 13. idili.

Reševanje Prometeja[uredi | uredi kodo]

Peter Paul Rubens: Heraklejva apoteoza

Heziodova Teogonija in Ajshilov Promētheus Lyomenos oba pišeta, da je Heraklej ustrelil in ubil orla, ki je mučil Prometeja (kar je bila Zevsova kazen za krajo ognja bogov, ki ga je izročil smrtnikom) in ga rešil iz kavkaške stene. Heraklej je osvobodil Titana verig in njegovih muk. Prometej je nato predvideval nadaljnja Heraklejeva dejanja.

Heraklejevo ozvezdje[uredi | uredi kodo]

Na poti nazaj iz Iberije v Mikene, ko je pridobil Gerionovo živino, kot njegovo deseto nalogo, je Heraklej prišel v Ligurijo v severozahodni Italiji, kjer se je bojeval z dvema velikanoma, Albionom in Bergionom ali Dersinom, sinovi Pozejdona. Nasprotniki so bili močni; Heraklej je v bil težkem položaju, zato je prosil svojega očeta Zevsa za pomoč. Pod okriljem Zevsa je Heraklej zmagal. Heraklej je klečal, ko je molil k očetu Zeus, kar je dalo ime Engonasin (grško Εγγόνασιν, ki izvira iz "εν γόνασιν") in pomeni "na kolenih", v ozvezdju znanem kot Heraklejevo ozvezdje. Zgodbo je med drugim opisal Dionizij Halikarnaški (60 pr. n. št. – po 7 pr. n. št.), grški govornik in zgodovinar, ki je deloval v Rimu v času Avgustove vladavine. [3]

Heraklejevo plenjenje Troje[uredi | uredi kodo]

Pred Homerjevo trojansko vojno, je bil Heraklej v Troji in jo oplenili. Prej je Pozejdon poslal morsko pošast nad Trojo. Zgodba se nanaša na več odstopanj v Iliadi (7.451-453, 20.145-148, 21.442-457) in je na voljo v Apollodorusovi Bibliotheke (2.5.9). Ta pohod je postal tema vzhodnega pedimenta Afajinega templja. Laomedon je načrtoval žrtvovati svojo hčer Heziono Pozejdonu v upanju, da ga bo zadušila. Heraklej na srečo prispe (skupaj s Telamonom in Ojklom) in se dogovori, da bi ubili pošast, če bi Laomedon dal konje, ki jih je dobil od Zevsa kot nadomestilo za Zevsovo ugrabitev Ganimeda. Laomedon je to obljubil. Heraklej je pošast ubil, vendar je Laomedon požrl obljubo. Zato je v kasnejšem pohodu Heraklej s svojimi privrženci napadel Trojo in jo oplenil. Potem so pobili vse Laomedonove sinove, ki jih je tam shranil Podark, ki je bil preimenovan Priam, ki je rešil svoje življenje tako, da je dal Herakleju zlato tančico Hesione bil dosežen. Telamon je vzel Hezione kot vojno nagrado, se z njo poročil in imel sina Teukerja.

Heraklej ubije velikana Anteja

Druge pustolovščine[uredi | uredi kodo]

  • Heraklej je premagali Bebrike (vladal jim je kralj Migdon) in dal njihovo zemljo princu Likusu iz Mizije, sinu Daskila.
  • Ubil je roparja Termera.
  • Heraklej je obiskal Evanderja z Antorjem, ki je nato ostal v Italiji.
  • Heraklej je ubil kralja Amintorja iz Dolopije, ker mu ni dovolil v njegovo kraljestvo. Ubil je tudi kralja Ematjiona Arabskega.
  • Heraklej je ubil Litiersa, neuradnega Midasovega sina, ko ga je premagal v tekmovanju trgatve.
  • Heraklej ubil Periklimena pri Pilosu.
  • Heraklej je tekmoval z Leprejem in ga na koncu ubil.
  • Heraklej je ustanovil mesto Tarentum (sodobni Taranto v Italiji).
  • Heraklej se je naučil glasbe od Linusa, vendar ga je ubil, ko je ta popravljal njegove napake. Naučil se je rokoborbe od Avtolika. Slavnega boksarja Eriksa iz Sicilije je ubil na tekmi.
  • Heraklej je bil Argonavt. Ubil je Alastorja in njegove brate.
  • Ko Hipokon strmoglavi svojega brata, Tindareja, kot kralja Šparte, Heraklej povrne pravega vladarja in ubije Hipokona in njegove sinove.
  • Heraklej ubije Kikna, Aresovega sina. Pohod proti Kiknu, v katerem Iolaj spremlja Herakleja, je tema kratkega epa pripisanega Heziodu Heraklejev ščit.
  • Heraklej je ubil giganta Alkioneja in Porfiriona.
  • Heraklej je ubil velikana Anteja, ki je bil nesmrten, če se je dotikal zemlje, tako, da ga je dvignil in ga držal v zraku, medtem ko ga je zadavil.
  • Heraklej je šel v vojno z Avgijem, ko mu je zanikal obljubljeno nagrado za čiščenje njegovih hlevov. Avgij je ostal neporažen zaradi spretnosti njegovih dveh generalov, Molionida in po Heraklejevi bolezni, je bila njegova vojska hudo pretepena. Kasneje je iz zasede ubil Molionida in nadaljeval pohod v Elido ter ubil Avgija in njegove sinove.
  • Heraklej se pojavi tudi v Aristofanovih Žabah, v katerih Dioniz išče junaka, ki bi našel pot do podzemlja. Heraklej se zelo zabava z Dionizovim videzom in v šali ponuja več načinov za samomor, preden končno ponudi svoje znanje o tem, kako priti do tja.
  • Heraklej se pojavi kot prednik junaka Skitija v Herodotovem besedilu. Medtem ko je Heraklej spal v puščavi, bitje pol ženska, pol kača ukrade njegove konje. Heraklej najde to bitje, ampak ona noče vrniti konj, dokler ni imel spolnih odnosov z njo. Po tem on popelje nazaj svoje konje, toda preden jo zapusti, ji preda pas in lok in da navodila kateri od njegovih otrok naj bi našel nov narod v Skitiji.

Heraklejve ljubezni[uredi | uredi kodo]

Heraklej je imel tako moške kot ženske ljubimce. Njegovo potomstvo se imenuje Heraklidi (Herakleidai) in nastopajo v številnih mitih. Ti miti naj bi odražali zgodovinske dogodke, ko so Dorci prodirali na Peloponez konec 2. tisočletja pr. n. št..

Žene[uredi | uredi kodo]

Agostino Carracci: Heraklej in Dejanira

Heraklej se je štirikrat poročil. Prvič z Megaro, ki jo je skupaj z otroki ubil v napadu besnila, ki ga je povzročila Hera. Naslednja žena je bila Omfala, lidijska kraljica, pri kateri je biil najprej suženj.

Tretja žena je bila Dejanejra, za katero se je boril z rečnim bogom Ahelojem. Po poroki sta potovala in bi morala preko neke reke, ko je kentaver po imenu Nes ponudil pomoč, a poskušal posiliti Dejanejro. Heraklej ga je ubil s puščico potopljeno v Hidrino kri. Umirajoč je kentaver rekel Dejanejri da, če želi Herakleju preprečiti zveze s drugimi ženskami, naj zbere njegovo kri in seme ter s tem premaže po moževi obleki. Vedel je, da je njegova kri prišla v stik s Hidrino in da bo to ubilo Herakleja.

Kasneje je bila Dejanejra ljubomorna na Jolo in je pomočila srajco v to mešanico. Heraklejev sluga je prinesel srajco in tkanina je začela gristi Heraklejevo meso. Prosil je da ga postavijo na grmado, da mu prekinejo muke. Filoktet je zažgal grmado, Heraklej pa mu je dal svoj lok in puščice. Po njegovi smrti so ga bogovi naredili nesmrtnega.

Druga inačica mita govori, da je grmada zažgala človeško v njem in da je ostalo samo božansko. Potem je odšel na Olimp, kjer je za ženo vzel Hebo.

Moški[uredi | uredi kodo]

Heraklej in Jolaj; etruščanski relief iz 5. st. pr. n. št.

Heraklejev ljubimec je bil Jolaj, ki mu je tudi pomagal pri eni od nalog. Bil mu je nečak, pomočnik in ljubimec. Po vzoru na njiju, so se mladi pari zaklinjali na Jolajevo ime. Kasneje je Heraklej Jolaju dal svojo ženo Megaro, ki je ni mogel več prenašati, kar naj bi bilo tudi simbol Jolajeve odraslosti.

Plutarh v svojem delu Eroticos govori, da jih je bilo toliko, da se jih ne da prešteti. Nekateri Heraklejvi ljubimci:

  • Abder (Ἄβδηρος)
  • Admet (Ἄδμητος)
  • Filoktet (Φιλοκτήτης)
  • Hilas (Ύλας)
  • Ifit (Ίφιτος)
  • Jolaj (Ίόλαος)
  • Nestor (Νέστωρ)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ptolemy iv. 3. § 37
  2. ^ Ventura, F. (1988). "Ptolemy’s Maltese Co-ordinates". Hyphen V (6): 253–269. 
  3. ^ Dionysius of Halicarnassus, i. 41

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Sofokles: Trahinke, tragedija
  • Evripid: Heraklejevi otroci, tragedija
  • Osvajanje Ehalije, ep

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]