Selevk I. Nikator
| Selevk I. Nikator | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 358 pr. n. št. Europos[d] |
| Smrt | 281 pr. n. št. Lizimahija (Trakija) |
| Državljanstvo | Kraljestvo Makedonija Selevkidski imperij |
| Poklic | vladar |
Selevk I. Nikator, (»zmagovalec«; starogrško Σέλευκος Νικάτωρ, latinizirano: Séleukos Nikátor), makedonski general, * okrog 358 pr. n. št., † 281 pr. n. št.
Bil je eden izmed generalov Aleksandra Velikega. Po vojni diadohov, ki se je vnela po Aleksandrovi smrti, je ustanovil Selevkidsko cesarstvo, ki je obsegalo skoraj ves azijski del Aleksandrovega cesarstva.
Življenje
[uredi | uredi kodo]Vzpon
[uredi | uredi kodo]Med letoma 358 in 354 pr. n. št. se je Selevk rodil v Makedoniji kot sin makedonskega generala Antioha in Laodike. Po Štefanu Bizantinskem je bilo njegovo rojstno mesto neznano mesto z imenom Oropos.[1] Nekaj časa je Selevk verjetno služil na dvoru kralja Filipa II. Makedonskega kot βασιλικοὶ παῖδες basilikoì paídes, nekakšen paž.[2] Kot hipaspist je sodeloval v azijski kampanji Aleksandra Velikega, med katero se je povzpel do poveljnika telesne straže hipaspistov[3] in v vrste hetairov. V bitki pri Hidaspi leta 326 pr. n. št. je vodil svoj odred na desnem krilu Makedonije proti slonom kralja Pora.
Po vrnitvi iz Indije se je Selevk leta 324 pr. n. št. na množični poroki v Suzi poročil s sogdijsko plemkinjo Apame, hčerko Aleksandrovega nekdanjega nasprotnika Spitamena. To je ostala edina zakonska zveza med Makedonci in domorodci, ki je preživela Aleksandrovo smrt.
Diadohi
[uredi | uredi kodo]Po Aleksandrovi smrti v Babilonu leta 323 pr. n. št. je bil Selevk imenovan za hiliarha (dvornega maršala) regenta Perdika v novem babilonskem redu. Na Perdikovo zahtevo je spremljal Evmena iz Kardije v Kapadokijo, da bi mu pomagal v boju proti Arijaratu. Selevk je nato odpotoval z regentom v Egipt, da bi premagal Ptolemaja I.. Vendar pa je po neuspešnem prečkanju Nila leta 320 pr. n. št. z Antigenom in Pejtonom skoval zaroto proti Perdiki, ki sta ga ubila v njegovem šotoru.[4]
Na konferenci v Triparadeisu je novi regent Antipater Selevku podelil satrapijo Babilon, neuradne prestolnice Aleksandrovega cesarstva. V naslednjih letih je podpiral azijskega generala Antigona Monoftalma v njegovem boju proti Evmenu iz Kardije, čeprav naj bi Selevk zasledoval tudi osebne ambicije. Po Antigonovem ukazu je leta 317 pr. n. št. oblegal mesto Suzo, vendar se je mesto silovito branilo. Predalo se je šele po Evmenovem porazu pri Gabieni. Leta 316 pr. n. št. je Antigon vstopil v Suzo in podelil satrapijo mesta Perzijcu. Selevk je verjetno upal, da mu bo ta položaj podeljen kot nagrada za njegove zasluge. Čeprav tej odločitvi ni nasprotoval, ga je Antigon kljub temu prepoznal kot potencialni vir nemirov za svojo vladavino v Aziji. Ko je Selevk oštel visokega generala zaradi žaljivega incidenta, ga je Antigon poklical v svoj vojaški tabor, da bi rešil zadevo. Selevk se je bal, da bo tam izločen, podobno kot Pejton, ki je malo prej postal premočan za Antigona, zato se je spomladi 316 pr. n. št. odločil pobegniti na Ptolemajev dvor v Egipt.
Selevk, ki je bil zdaj v Ptolemajevi službi, je kot pomorski admiral sodeloval v vojni proti Antigonu (tretja vojna diadohov) v Egejskem morju. Sprva mu ni uspelo oblegati Eritre leta 314 pr. n. št., nato pa je naslednje leto sodeloval pri uspešnem osvajanju Cipra. Konec leta 313 pr. n. št. je kot del Kasandrove flote pristal na otoku Lemnos, a kmalu zatem je prekinil obleganje Mirine in se vrnil v Egipt.
Kot general se je Selevk leta 312 pr. n. št. boril ob boku Ptolemaja v zmagoviti bitki pri Gazi proti mlademu Demetriju I. Poliorketu. Na nasprotni strani je v tej bitki padel general Pejton; Antigon ga je po Selevkovem begu imenoval za satrapa Babilona.
Začetek selevkidske dobe
[uredi | uredi kodo]
Zmaga v Gazi se je izkazala za ključno za Selevka. Ptolemaj je izkoristil priložnost, da odpre drugo fronto za Antigonom, tako da je Selevku zagotovil majhno silo, s katero je korakal skozi Sirsko puščavo in zaporedoma osvojil mesta Mezopotamije in končno Babilona. Ta uspeh je nato ubranil z briljantno zmago na bregovih Tigrisa nad satrapom Nikanorjem. S tem je Selevk obnovil svojo oblast v Babilonu, ki je postal njegova baza za vzpostavitev lastnega imperija. Hkrati se po standardnem zgodovinskem štetju leta 312/11 pr. n. št. začne selevkidska doba.[6]
Selevk je svojo novo pridobljeno oblast legitimiral s propagando, natančneje s prerokbo Branhidajskega oraklja iz Didime, ki je razglašala njegov potomec od boga sonca Apolona. Da bi še bolj utrdil svojo ideološko sorodnost s tem bogom, je v svetišče vrnil bronasti kip Apolona, ki ga je nekoč ukradel Kserks I. Del te propagande je verjetno vključeval tudi njegovo sestro Didimejo, ki mu jo pripisuje poznejši vir, kar je verjetno pomenilo poudarjanje njegove družinske povezave z bogom.[7]
Selevk je bil leta 311 pr. n. št. izključen iz tako imenovanega miru diadohov, saj Antigon ni hotel sprejeti izgube Babilona. Kljub številčni manjšini je Selevk v babilonski vojni, ki je sledila, premagal Antigona. Čeprav se je s svojimi četami kmalu umaknil iz Babilona, se je mesto uspešno ubranilo pred dvema obleganjema Antigona in Demetrija. Medtem je Selevk zaporedoma osvojil Ekbatano, Suzo in Perzepolis. Leta 309 pr. n. št. je Antigon opustil vojno in verjetno sklenil ustno mirovno pogodbo s Selevkom, v kateri je priznal Selevkove osvojitve. Mir, ki so ga dosegli z Antigonom, je verjetno vključeval tudi prenos vzhodnih satrapij Aleksandrovega cesarstva na Selevka. Po mirovnem sporazumu se je Selevk odpravil na večletno bivanje na Vzhodu, kjer so ga lokalni satrapi priznali za svojega gospodarja. V tem času se ni vpletal v dogodke na Zahodu, a je v letu kraljev (305 pr. n. št.) prevzel tudi naziv kralja. V Indiji je Selevk leta 303 pr. n. št. sklenil pogodbo. Leta 16 pr. n. št. je sklenil mir s prvim predstavnikom Maurijskega cesarstva, Čandragupto Maurjo (grško Sandrokottos), tako da mu je odstopil del svojega ozemlja (Gedrozija, Arahozija, Gandhara in Paropamisaden) in v zameno prejel 500 vojnih slonov.
Leta 302 pr. n. št. se je Selevk vrnil na Zahod, kjer se je pripravljala odločilna bitka med diadohi in Antigonom Monoftalmom. Zavezal se je z Lizimahom, s katerim je leta 301 pr. n. št. v odločilni bitki pri Ipsu premagal Antigona in ga pri tem ubil. Njegovi sloni, pripeljani iz Indije, so mu prinesli ključno prednost. Ta zmaga je Selevku omogočila, da je razširil svojo oblast na osrednjo Anatolijo in Sirijo, vendar ga je pripeljala v konflikt z njegovim nekdanjim prijateljem Ptolemajem glede posesti Cele-Sirije (današnja Palestina). Ptolemaj je zahteval to ozemlje, čeprav sam ni sodeloval v bitki. Selevk se je zato leta 300 pr. n. št. zavezal z Demetrijem Poliorketom, čigar hčerko se je poročil, medtem ko se je Ptolemaj združil z Lizimahom. Na ta način se je v Aziji za naslednjih nekaj let vzpostavilo ravnovesje moči, kar je preprečilo večjo vojno. Vendar je spor glede Sirije ostal nerešen, kar je kasneje postavilo temelje za sirske vojne med Selevkidi in Ptolemaji.
Po letu 297 pr. n. št. je imel Selevk priložnost utrditi svoje cesarstvo, potem ko je Demetrij odšel v Grčijo, tako da je zasegel njegove posesti v Feniciji in Kilikiji. Zdaj je nadzoroval celoten azijski del nekdanjega imperija Aleksandra Velikega, z izjemo zahodne Male Azije. Z ustanovitvijo številnih mest (Selevkija, Apameja, Antiohija) je utrdil in stabiliziral svoje cesarstvo. Njegovi makedonski bojevniki in novo prispeli grški naseljenci so se naselili v teh novih mestih. Središče moči je preselil s svojega prvotnega mezopotamskega ozemlja v Sirijo, s Selevkijo Pierijo kot glavnim mestom. 288 pr. n. št. Leta 286 pr. n. št. je sklenil zavezništvo z Lizimahom, Ptolemajem in Pirom Epirskim proti Demetriju zaradi slednjega obsežnih načrtov oborožitve v pripravah na napad na Azijo. Vendar napad ni bil tako uničujoč, kot so pričakovali, saj je bila Demetrijeva vojska v gorah Kilikije zdesetkana, del njenih sil pa je prebegnil k Selevku. Demetrij se je dokončno predal leta 286 pr. n. št.
Smrt
[uredi | uredi kodo]V zadnjih letih svojega življenja se je Selevk zapletel v konflikt z Lizimahom. Lizimah je vladal Trakiji, zahodni Mali Aziji in Makedoniji ter se lahko širil v Grčijo, s čimer je postajal vse bolj premočan za Selevka. Vendar je Selevk imel koristi od notranjih sporov v Lizimahovi družini. Potem ko je Lizimah na pobudo svoje druge žene leta 283 pr. n. št. dal usmrtiti svojega sina, je Selevk to izkoristil kot izgovor za začetek vojne. Leta 281 pr. n. št. je Lizimaha premagal v bitki pri Korupediju, pri čemer je Lizimaha ubil in tako lahko v svoje cesarstvo vključil vso Malo Azijo.
Selevk, ki je bil takrat star že več kot sedemdeset let, se je odločil, da se vrne v svojo domovino Makedonijo, ki jo je petdeset let prej zapustil z Aleksandrom Velikim, da bi tam umrl kot kralj. Svoje azijsko cesarstvo je zaupal svojemu najstarejšemu sinu Antiohu I. in prečkal Helespont v Evropo. Kmalu zatem pa je postal žrtev atentata ambicioznega Ptolemaja Kerauna blizu Lizimaheje. Pergamonski guverner Filetairus je za veliko vsoto pridobil Selevkovo truplo in njegov pepel dal Antiohu, ki je dal očeta pokopati v mavzoleju Nikatoreum v Selevki Pierii.
S Selevkom je umrl zadnji diadoh. Cesarstvo, ki ga je ustanovil in je nosilo njegovo ime, je doseglo svoj največji obseg. Po njegovi smrti je bilo podvrženo dolgemu in dolgotrajnemu procesu razpadanja, ki ga ni bilo mogoče nikoli dokončno ustaviti in se je končalo z vključitvijo preostalega ozemlja v Rimsko cesarstvo leta 63 pr. n. št.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Apijan v svojem delu "Siriake" (57) omenja selevkidsko mesto, ustanovljeno v Aziji, imenovano Oropos, ki je morda dobilo ime po rojstnem kraju ustanovitelja dinastije. Vendar pa je makedonski Oropos identificiran tudi s krajem Europos v regiji Bottiaia. Selevk I. je ustanovil mesto Dura Europos v Siriji, ki je morda identično azijskemu "Oroposu", ki ga omenja Apijan. Glej Grainger, S. 4.
- ↑ Nicholas G. L. Hammond, Guy T. Griffith, Frank W. Walbank: A History of Macedonia. Band 2. Clarendon Press, Oxford 1972, S. 401 f.
- ↑ Helmut Berve: Das Alexanderreich auf prosopographischer Grundlage. Band 1. München 1926, S. 123 f.
- ↑ Selevkovo vpletenost v Perdikov umor je zabeležil le Kornelij Nepot.
- ↑ Zu Benennung und Datierung siehe etwa Arthur Houghton, Rita Perry: A Colossal Head in Antakya and the Portraits of Seleucus I. In: Antike Kunst. Jahrgang 29, Heft 1, 1986, S. 52–62, hier: S. 60.
- ↑ Tom Boiy: Between High and Low: A Chronology of the Early Hellenistic Period. Verlag Antike, Frankfurt 2007, S. 145, setzt das Jahr 311 v. Chr. als Beginn der seleukidischen Ära an.
- ↑ Die vermeintliche Schwester Didymeia wurde einzig von Johannes Malalas (6. Jahrhundert nach Christus) genannt.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Grainger, John D. »An Empire Builder—Seleukos Nikator«, History Today, Vol. 43, No. 5. (1993), stran 25–30
- Grainger, John D. Seleukos Nikator: Constructing a Hellenistic Kingdom. New York: Routledge, 1990. ISBN 0-415-04701-3.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Selevk I. Nikator Dinastija: Selevkidi Rojen: 358 pr. n. št. Umrl: 281 pr. n. št. | ||
| Predhodnik: Aleksander III. Veliki |
Kralj Selevkidskega cesarstva 305–281 pr. n. št. |
Naslednik: Antioh I. Soter |
