Drugi nicejski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sedmi vesoljni cerkveni zbor na ikoni iz 17. stoletja v novodeviškem samostanu, Moskva).
Drugi nicejski koncil
Datum 24. september 787
23. oktober 787
Priznavajo rimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
starokatoličani
Prejšnji koncil Tretji carigrajski koncil
Naslednji koncil Četrti carigrajski koncil (rimskokatoliški)
Sklical cesarica Irena Atenska kot skrbnica cesarja Konstantina VI.
Predsedujoči legata papeža Hadrijana I. – carigrajski patriarh Tarazij
Prisotnost 350 udeležencev; Zahod sta zastopala dva Hadrijanova odposlanca (legata)
Teme razgovorov obsojen ikonoklazem
potrjen nauk, da smemo svetim kipom in podobam izkazovati češčenje, ki pa se nanaša na osebo Jezusa Kristusa, na Božjo mater Marijo ali na svetnike.
Dokumenti in izjave obsodba ikonoklazma
obsojena carigrajska sinoda iz 754, ki je prepovedala češčenje svetih podob.
Seznam ekumenskih koncilov

Drugi nicejski koncil oziroma Sedmi vesoljni cerkveni zbor je potekal od 24. septembra do 23. oktobra 787 v Efezu v Mali Aziji (danes Turčija in v Konstantinoplu, glavnem mestu Bizantinskega cesarstva. Obsodil je ikonoklazem oziroma boj zoper svete kipe in podobe kot heretičen. Razglasil je kot dogmo, da je svete kipe in podobe dovoljeno in priporočljivo častiti.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Bizantinski cesar Leon Izavrijec (717-741) je izdal 727 odlok, s katerim prepoveduje češčenje svetih podob, kakor tudi slikanje svetih prizorov; po njegovem mnenju je to predstavljalo malikovanje. Cesar je postavil ikonoklazmu naklonjenega patriarha Anastazija. Pridrvel je z vojsko pred Rim, vendar ni mogel izterjati davkov od Rimljanom. Papež je cesarju sporočil, da nima oblasti vmešavanja v cerkveno učenje in da se mu glede tega ne bo uklonil. Če bi se tedaj povezal z njemu naklonjenim langobardskim kraljem Liutprandom, kakor tudi z vedno močnejšimi Franki, bi bil za vedno izgnal iz Italije Bizantince. Vsemu navkljub je ta papež še naprej ostal zvest podanik Bizantincev. [1]
Ko pa je papež Gregor patriarha in druge ikonoborce izobčil, je cesar rimskemu patriarhatu odvzel pokrajino Ilirik ter jo podredil carigrajskemu patriarhatu. Njegov naslednik Konstantin Kopronim (741-775) je sklical brez papeževega privoljenja v Konstantinoplu 754 sinodo, ki je obsodila češčenje podob in izobčila vse častilce podob (iknonofile), vključno z Janezom Damaščanskim, glavnim nasprotnikom ikonoklazma. Njegov naslednik Leon Hazar je bil do častilcev svetih podob že bolj strpen.

Po njegovi smrti je v imenu mladoletnega prestolonaslednika Konstantina (780-797) vladala njegova mati Irena Atenska (797-802), ki je glede češčenja podob v vsem soglašala s papežem in je tudi sklicala v zvezi s tem vesoljni cerkveni zbor.

Najprej so se koncilski očetje zbrali na zborovanje v Carigrad; ker so jih pa ikonoklastično nastrojeni vojaki napadli, jih je cesarica Irena dala prepeljati v Nicejo. Poleg vzhodnih škofov sta pripotovala tudi papeževa odposlanca arhiprezbiter Peter in opat Peter, ki sta odprla prvo sejo 24. septembra 787.[2]

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Drugi nicejski koncil je trajal od 24. septembra do 23. oktobra 787. Imel je 8 sej. Sklicala ga je cesarica Irena Atenska, ki je bila takrat skrbnica mladoletnega cesarja Konstantina VI. na željo papeža Hadrijana (772-795), ki je poslal dva svoja odposlanca, da sta poleg carigrajskega patriarha Tarazija predsedovala v papeževem imenu sejam. Obravnavali so razna disciplinska vprašanja v zvezi z življenjem redovnikov, duhovnikov in škofov. Osrednje vprašanje pa je bilo češčenja svetih podob (ikon, fresk, kipov) v zvezi z bizantinskim ikonoklazmom, ki so ga skozi pol stoletja izvajali bizantisnki cesarji - in ga ni mogel končati niti ta koncil.
Na četrti seji so obravnavali osrednji predmet koncila takole:

Mi (koncilski očetje Drugega nicejskega koncila) pozdravljamo spodbude Gospoda (Jezusa Kristusa) in njegovih apostolov, po katerih smo bili poučeni, da častimo na prvem mestu tisto, ki je prava in resnična Mati Božja in povzdignjena nad vse nebeške sile; častimo tudi svete in angelske sile, kakor tudi blažene in častitljive apostole, slavne preroke in zmagovite mučence, ki so se bojevali za Kristusa; častimo tudi svete in Boga noseče cerkvene učitelje in vse svete može, h katerim se zatekamo po priprošnjo; oni so namreč zmožni, da posredujejo za nas pri vsemogočnem Bogu, kralju vsega stvarstva, vse dokler se držimo njegovih zapovedi in se trudimo živeti krepostno. Poleg tega pozdravljamo podobo častitljivega in življenje-dajočega Križa ter svete relikvije svetnikov. Mi sprejemamo tudi češčenje svetih in častitljivih podob: mi to češčenje pozdravljamo in ga sprejemamo, v skladu s starodavnim izročilom svete katoliške Božje Cerkve. To učijo naši sveti očetje, ki so tudi sprejemali te reči in jih utrdili v najsvetejši Božji Cerkvi ter na vseh mestih svojega vplivanja. Te častitljive in častivredne podobe, kot smo že dejali, mi častimo in pozdravljamo ter spoštljivo slavimo. Pod tem razumevamo podobo učlovečenja našega velikega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa, podobo brezmadežne Device in presvete Matere Božje, od katere je izvolil sprejeti telo (meso), da bi nas rešil in zveličal od brezbožnega malikovanja. Častimo torej podobe svetih in netelesnih angelov, ki so se nam prikazovali v človeški podobi. Na podoben način častimo tudi kipe in upodobitve bogomilih in hvalevrednih apostolov, kakor tudi o Bogu govorečih prerokov, pa tudi bojujočih se mučencev in svetih mož. Po njihovi priprošnji in posredovanju bomo lahko tudi mi premišljevali in se spominjali njihovega zgleda ter postali deležni njihove svetosti.

[3]

Potek vesoljnega cerkvenega zbora[uredi | uredi kodo]

  • Prva seja (24. september 787)
    Trije vzhodni škofje so se opravičili zaradi zagovarjanja herezije ikonoklazma.
  • Druga seja (26. september)
    Papeževa odposlanca prebereta pismo papeža Hadrijana; prosita zbor, naj odobri češčenje podob; na to koncilski očetje odgovorijo: »Mi to izpovedujemo, mi to sprejemamo, mi to dovoljujemo.« 
  • Tretja seja (28. september)
    Škofje dajejo svoje predloge, ki jih koncil sprejme.
  • Četrta seja (1. oktober)
    Da je češčenje svetih podob dovoljeno in zakonito, so koncilski očetje dokazovali iz svetega pisma: 1 Mz 31,34; 2 Mz 25, 19s; 4 Mz 7,89; Ezekijel 41,18; Hebr 9,5s. Posebne poudarek je dala obilica navedkov iz cerkvenih očetov. Njihovo ugled in avtoriteta sta bila za oblikovanje koncilskih sklepov odločilna. [4]
  • Peta seja (4. oktober)
    Škofje so se strinjali v ugotovitvi, da ikonoklastična herezija pravzaprav izhaja od Judov, muslimanskih Saracenov in iz manihejstva.
  • Šesta seja (6. oktober)
    Prebrali so določbe carigrajske sinode iz 754, ki je ukazovala ikonoklazem in jih obsodili.
  • Sedma seja (13. oktober)
    Koncil sprejme izpoved vere, ki vsebuje češčenje svetih podob. Podal je jasno razliko med češčenjem, ki gre Bogu, in med tistim, ki ga prek svetih podob naklanjamo Mariji, angelom in svetnikom. [5]
  • Osma seja (23. oktober 787) je kot zadnja potekala v carigrajski palači Mangaura. Bila sta navzoča tudi cesarica Irena in njen sin – ter sta tudi oba podpisala koncilske odloke.

Določbe[uredi | uredi kodo]

Na koncilu so torej obravnavali pomen in dovoljenost češčenja svetih podob. Obsodbe ikonklazma – boja proti svetim kipom in podobam – so zgostili v 22 kánonov.[6][7]

Ta koncil je obsodil ikonoklazem oziroma več kot stoletni boj bizantinskih cesarjev zoper svete kipe in podobe kot heretičen. Razglasil je kot dogmo, da je svete kipe in podobe dovoljeno in zveličavno, torej priporočljivo častiti. Poudaril je, da se češčenje nanaša na osebo, ki jo predstavlja podoba in ne na snov, iz katere je podoba narejena. Poudaril je razloček med Božjim češčenjem, ki se nanaša na Boga, ter češčenjem, ki se nanaša na ustvarjena bitja: Blaženo devico Marijo, angele in svetnike.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 119. 
  2. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 127s. 
  3. ^ "Christian Classics Ethereal Library: The Seven Ecumenical Councils: The Seventh Council, Extracts from the Acts. Session IV.". Calvin College Computer Science. Pridobljeno dne 2014-01-12. 
  4. ^ E. Gibbon. The Decline and Fall of the Roman Empire. str. 1693. 
  5. ^ http://www.ccel.org/fathers2/NPNF2-14/Npnf2-14-167.htm#P10346_1983930
  6. ^ "Christian Classics Ethereal Library: The Seven Ecumenical Councils NPNF2-14". Calvin College Computer Science. Pridobljeno dne 2014-01-12. 
  7. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 272. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. K. Karin, Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
  • Andrew J. Ekonomou: Byzantine Rome and the Greek Popes: Eastern influences on Rome and the papacy from Gregory the Great to Zacharias, A.D. 590-752. Lexington Books 2007.
  • Edward Gibbon: The Decline and Fall of the Roman Empire. Random House Inc., New York 1995. ISBN 0-679-60148-1
  • George Ostrogorsky: History of the Byzantine State. New Brunswick: Rutgers University Press, 1969. ISBN 0-8135-0599-2
  • Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church, 1937.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]