Papež Gregor II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Gregor II. 
Papež Gregor II.
Papež Gregor II.
Pričetek papeževanja 19. maj 715
Konec papeževanja 11. februar 731
Predhodnik Konstantin
Naslednik Gregor III.
Redovi
Položaj 89. papež
Osebni podatki
Rojstvo 669
Rim, Ravenski eksarhat, Bizantinsko cesarstvo
Smrt 15. februar 731
Rim, Bizantinsko cesarstvo
Pokopan Cerkev sv. Petra v Rimu
Narodnost Italijan
Starši oče Marcel Savelli
mati Honesta
Predhodni položaj diakon
Svetništvo
God 11. februar
Svetnik v rimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
Kanonizacija predtridentinsko obdobje
razglašalec ljudstvo ga je častilo kot svetnika že takoj po smrti
Atributi papeška tiara, križ
Drugi papeži z imenom Gregor

Gregor II., papež Rimskokatoliške cerkve in svetnik; * 669 Rim (Bizantinsko cesarstvo11. februar 731, Rim, Bizantinsko cesarstvo.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Gregor II. izhaja iz ugledne rimske rodovine Savelli (Sabellus). Očetu je bilo ime Marcel, materi pa Honesta.

V marsičem je Gregor posnemal svojega velikega soimenjaka Gregorja Velikega. Kakor je Gregor I. s svojim nastopom prepričal hunskega kralja Atila, da je prizanesel Rimu in Italiji, tako je Gregor II. prepričal ravenskega eksarha in njegovega zaveznika langobardskega kralja Liutpranda, da je odnehal od obleganja, obljubil Rimu svoje varstvo in položil v dar na grob svetega apostola Petra svoj kraljevski plašč, zlati meč in krono.[1]

Že od zgodnje mladosti je bil povezan s papeškim dvorom in je bil v cerkveni službi. Kod diakon je spremljal svojega predhodnika Konstantina na potovanju v Carigrad, kjer sta preživela leto dni. S cesarjem sta se srečala v Nikomediji 711. Tu je cesar poljubil papežu noge v znamenje pokorščine, papež pa mu je podelil obhajilo kot znamenje sprejema v skupnost z vesoljno Cerkvijo. Predvsem po njegovi zaslugi se je cesar poslovil od papeža z vsem spoštovanjem, čeprav mu ni v vsem ugodil.[2]

Ikonoklazem[uredi | uredi kodo]

Justinijanov naslednik, samodržec Leon III. je začel gonjo zoper češčenje svetih podob (ikonoklazem). Čeprav prvih petnajst let svojega vladanja ni nasprotoval tozadevnemu češčenju, se je kar naenkrat prelevil v nasprotnika podob. Najprej je ukazal, da jih morajo obesiti tako visoko, da jih verniki ne bodo mogli več poljubljati; nato je ukazal zidne slike ali mozaike prebeliti ali ostrgati, druge slike pa je dal povsod uničevati. To je opravičeval z mnenjem, češ da mohamedanci in judje zato nočejo sprejeti krščanstva, ker le-to podobe malikuje. Ko je od papež Gregorja II. zahteval, naj ukaže uničevanje svetih podob tudi na Zahodu, se je papež uprl in tako ravnanje celo obsodil. Od tedaj naprej Gregor ni bil več varen; cesar ga je prek svojega namestnika hotel večkrat ujeti in celo umoriti, pa mu je vedno spodletelo.

Papež je s svojim odločnim nastopom in doslednostjo - ko se je podal osebno v tabor Langobardov, ki so oblegali Rim - pridobil na svojo stran celo ravenskega eksarha. Čeprav ga prištevamo še med "bizantinske" papeže, je to treba sprejeti s pridržkom: ni bil namreč Grk, ampak Rimljan; poleg tega se je uspešno upiral bizantinskemu nasilju, da je imel pravzaprav v Italiji večjo oblast on, kot sam cesar.[3][4]

Dela[uredi | uredi kodo]

Največji uspeh papeža Gregorja II. je bilo uspešno misijonarjenje Bonifacija med Nemci oziroma Bavarci, kamor ga je on poslal in posvetil za škofa.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Kljub večkratni smrtni nevarnosti pred trinoškim bizantinskim cesarjem Leonom III., ki je zapovedal uničevanje čudovitih umetniških podob ne le na Vzhodu, ampak tudi na Zahodu, ter je papežu Gregorju tako rekoč kar naprej stregel po življenju, je on umrl naravne smrti v Rimu 11. februarja 731 in je pokopan v cerkvi svetega Petra v Vatikanu blizu svojega slavnega predhodnika Gregorja Velikega.[5]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Opombe in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Maks Miklavčič. Leto svetnikov I. str. 456s. 
  2. ^ "Constantine". Agnosticism / Atheism. Pridobljeno dne 2013-03-02. 
  3. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 116s. 
  4. ^ Maks Miklavčič. Leto svetnikov I. str. 455s. 
  5. ^ "Pope Constantine". Patron Saints. Pridobljeno dne 2013-03-02. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Kip sv. Gregorja II. na proéelju cerkve sv. Bonifacija v Heidelbergu.
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes. 2. izdaja. Einsiedeln, New-York, Cincinnati und St. Louis; Karl & Nikolaus Benziger 1883.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • I. Diós (s sodelavci): A szentek élete. Szent István Társulat, Budapest 1984.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle, Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba, Celje 1977.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
  • Zgodovina krščanstva, Založba: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992. Prevedel Uroš Kalčič (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Konstantin
Papež
715–731
Naslednik: 
Gregor III.