Papež Martin IV.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Martin IV. 
Sedež 22. februar 1281 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 23. marec 1281 (posvečen)
Konec papeževanja 28. marec 1285
Predhodnik Nikolaj III.
Naslednik Honorij IV.
Redovi
Povzdignjen v kardinala 17. december 1261
Položaj 189. papež
Osebni podatki
Rojstvo Simon de Brion
27. marec 1220
Touraine
Smrt 4. april 1285 (65 let)
Perugia
Pokopan Stolnica v Perugii
Narodnost Francoz
Starši oče: Jean de Brion
Predhodni položaj
Alma mater Sorbona
Grb
Geslo
Pokopan Arezzo Cathedral

Drugi papeži z imenom Martin

Catholic-hierarchy.org

Papež Martin IV., rojen kot Simon de Brion (Mompis ali Mompitius, Simon de Brie) je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve; * okrog 1210 naselje Mainpincien (župnija Andrezel pri Joignyju, Francija); † 28. marec 1285 Perugia (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Kardinal Simon pridiga križarsko vojno pred francoskim kraljem Ludvikom IX..
Francesco Hayez 1846: "I vespri siciliani"
 »Sicilijanske večernice«, prizor 3
Galleria Nazionale d'Arte Moderna

Simon se je rodil okrog 1210 v naselju Mainpincien v župniji Andrezel [1], v pokrajini Brie. Zdi de, da je pripadal družini malih posestnikov Brion pri Joignyju. Njegov oče Jean de Brion je bil ugleden sodnik v Donnemarie-Dontillyju, ki je spadal v kapiteljstvo sv. Martina Turskega.
Vstopil je v cerkveno službo in postal arhidiakon v Rouenu, potem varuh pečata in kancler Ludvika IX., od 1261 kardinal-duhovnik pri Santa Cecilia in Trastevere, je pod Urbanom IV., Klemenom IV. in Gregorjem X. opravljal pomembno službo stalnega papeškega poslanca na francoskem dvoru.

Papeške volitve pod pritiskom[uredi | uredi kodo]

Na novico o nenadni smrti papeža Nikolaja je Karel Anžujski storil vse, da bi kardinalski zbor prevesil v korist Francozov in izvolil papeža po njegovi volji. Takoj je pohitel v Viterbo, ki je poleg Soriano Viterbo, kjer je papež umrl. Dva najuglednejša italijanska kardinala iz rodbine Orsini je pognal v beg, druge pa dal zapreti v Viterbu v konklave in jih ni pustil ven, dokler ni dobil večine francoski kardinal-duhovnik Simon de Brion. Ker je bil izvoljenec poprej kanonik pri svetem Martinu, si je izvolil ime Martin IV. Ker so v Rimu izbruhnili nemiri, v katerih so izgnali vse Orsinijeve, se papež ni upal tja, ampak so ga posvetili in kronali 23. marca 1281 v Orvietu. [2]

Svoje papeško delovanje je uravnaval po volji tega kralja in s tem izničil predhodnikova prizadevanja za neodvisnost papeštva. Prejšnji papež je pridržal rimsko senatorstvo Rimljanom, Martin je pa sicilijanskega kralja Karla Anžujskega imenoval celo za dosmrtnega rimskega senatorja.

»Francoski« konzistorij[uredi | uredi kodo]

V konzistoriju 12. aprila 1281 je imenoval sedem kardinalov, od katerih so bili štirje Francozi:

  1. Bernard de Languissel, nadškof v Arlesu, naslovni škof Porto e Santa Rufina (†23. julij 1291).
  2. Hugh of Evesham, papežev osebni zdravnik z naslovom S. Lorenzo in Lucina (†4. september 1287).
  3. Jean Cholet, naslov S. Cecilia. (†2. avgust 1293).
  4. Gervais Jeancolet de Clinchamp, arhidiakon stolnega kapitlja v Parizu, naslov Ss. Silvestro e Martino ai Monti. (†15. september 1287).
  5. Conte Casate, arhidiakon v Milanu, naslov Ss. Marcellino e Pietro. (†8. april 1287).
  6. Geoffroy de Bar, dekan stolnega kapitlja v Parizu; naslov S. Susanna. (†21. avgust 1287).
  7. Benedetto Caetani, apostolski protonotar, diakon pri S. Nicola in Carcere. Izvolili so ga za papeža Bonifacija VIII. 24. decembra 1294. (†11. oktobra 1303).

[3]

V Papeški državi je postavljal na najvažnejše položaje francoske uradnike. To je bilo kot olje na nezadovoljstvo gibelinov, ki ga je še podžigalo papeževo nesmotrno uporabljanje cerkvenih kazni (izobčenje, interdikt, križarska vojna) za obračunavanje s političnimi nasprotniki.

»Sicilijanske večernice«[uredi | uredi kodo]

Zagrenjeni Sicilijanci so se pri papežu Martinu pritožili zoper svojega kralja Karla I. Anžujskega, ki je bil uradno papeški vazal in ki jih je vedno bolj stiskal z davki. Ko so se vračali od kardinalov, jih je tam navzoči kralj Karel ujel in zaprl v ječo. Na Siciliji so izvolili novega kralja, Petra Aragonskega, Konstancijinega moža. [4]On je zbral velikansko vojsko, da bi si osvojil Sicilijo.
Palermci so 31. marca 1282 - na Velikonočni ponedeljek - po stari navadi šli na žegnanje v bližnji Monreale [5]. Neki francoski fant je začel nadlegovati neko sicilijansko dekle, kar je Italijane tako razburilo, da so pobili vse v procesiji navzoče Francoze. Vstaja se je naglo širila in samo po Palermu so pobili tisto noč štiri tisoč Francozov, veliko več pa po celem kraljestvu. Ta pokol so poimenovali „sicilijanske večernice”. Karel, ki je bival tedaj v Rimu, je z vojsko zbrano zoper bizantinskega cesarja Mihaela Paleologa takoj krenil v Messino; medtem pa je prispel v Palermo Peter Aragonski, ki so ga tam oklicali za kralja. V bitki je premagal Karlovo ladjevje, njegovega sina Karla [6]zajel in zaprl v močno utrdbo. Papež Martin je Petra takoj po kronanju izobčil in podaril v fevd Aragonijo mlajšemu sinu francoskega kralja Filipa III. Zoper njegove politične nasprotnike je povedel celo križarsko vojno! Podprl je tudi njegove napadalne načrte proti Bizancu. Cesarja Mihaela VIII. je kot krivoverca in razkolnika izobčil, s čimer je popolnoma zavrl dotedanja prizadevanja svojih predhodnikov za edinost. [7]

Močno pa je podpiral dušnopastirsko dejavnost reda manjših bratov ali minoritov ter bil osebno zelo dober in vedno pripravljen za pomoč ljudem v stiski. [8]

Konklave[uredi | uredi kodo]

Kot kardinal je Simon de Brion sodeloval pri konklavah, ko je bil izvoljen:

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Sredi hude zmešnjave – ko da bi sledila Božja sodba, ker je en krščanski vladar vodil križarsko vojno zoper drugega krščanskega vladarja – so en za drugim umrli istega leta: kralj Karel Anžujski 7. januarja 1285 ter njegov varovanec papež Martin 28. marca, francoski kralj Filip III. (Plešasti) 5. oktobra, kralj Peter Aragonski pa 10. novembra 1285.
Martin je umrl v Perugiji in so ga pokopali v tamkajšnji stolnici svetega Lovrenca. Guy Bernard meni, da so se na njegovem grobu dogajali čudeži. [9] [10]

Dante je postavil Martina IV. v šesti stožec vic zaradi njegove požrešnosti. Zdi se, da je res umrl zaradi tega, ker je pojedel preveč jegulj iz jezera Bolsena (Lago di Bolsena), in jih obilno zalival z odlično vinsko kapljico imenovano »vernaccia«: [11] [12] [13]

Divina commedia: »Purgatorio« (del)

...ebbe la Santa Chiesa in le sue braccia:
dal Torso fu, e purga per digiuno
l'anguille di Bolsena e la Vernaccia

[14]

Martinova politika je imela boleče posledice za vso Italijo, kjer so gibelini začeli dvigovati glavo ter povzročali nasilje in sovraštvo, ki se izraža tudi v Dantejevih porogljivih verzih, kjer se je osredotočil na njegovo šibko stran, ter tako sprejel za gotove govorice, češ da je Martin umrl zaradi prebavnih motenj, ki so jih povzročile jegulje v vinu.
Villani [15] piše, da je bil Martin »zelo velikodušen in dobrosrčen v cerkvenih zadevah«; drugi pričujejo, da je zapustil glas svetega človeka, čeprav je bil preveč odvisen od Karla Anžujskega. V Pipinovem Chronicon-u [16][17] pa beremo, da so ob njegovi smrti sestavili zbadljivko:

latinski izvirnik (del)

Gaudent anguillae, quia hic iacet ille
qui quasi morte reas escoriabat eas;

[18] Tudi drugi sodobniki poročajo podobno, pa lahko verjamemo, da ne brez razloga. [19]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Voyage de Champeaux à Meaux, fait en 1785. Abbé Henry Goudemetz, 1892. p. 4-5.
  2. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 258. 
  3. ^ "The Cardinals of the Holy Roman Church. Consistories for the creation of Cardinals 13th Century (1198-1303)". Salvador Miranda. 1998-2015. Pridobljeno dne 2. marec 2015. 
  4. ^ Peter III. Aragonski (*1239; kralj 1276-1285)
  5. ^ Monreale (tudi Montereale) je starodavna Marijina božja pot 8 km južno od Palerma na Siciliji
  6. ^ Karel I. Anžujski je imel sina Karla II. Hromega (* 1254; † 1309), neapeljskega kralja
  7. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 258. 
  8. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 165. 
  9. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 259. 
  10. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 165. 
  11. ^ J. M. Laboa. La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. str. 190. 
  12. ^ F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 172s. 
  13. ^ "The Divine Comedy. Part 2: Purgatorio". italian.about.com. Pridobljeno dne 3. marec 2015. 
  14. ^ |}
    The Divine Comedy: »Purgatory« (del)

    Has held the holy Church within his arms;
    From Tours was he, and purges by his fasting
    Bolsena's eels and the Vernaccia wine."

    ^Giovanni Villani (1276-1348), italijanski zgodovinar, znan zlasti po zgodovinskem delu Nuova cronica, tukaj navedeno iz VII,58^Francesco Pipino (1270-1330) je bil dominikanski zgodovinar, zemljepisec in pravnik^ Muratori, Rer. Ital. Script. IX 727^^"Martino IV. Enciclopedia Dantesca (1970) di Stanislao da Campagnola". Treccani.it. Pridobljeno dne 4. marca 2015. 
    Božanska komedija: »Vice« (del)

    Imel je sveto Cerkev v svojih rokah:
    iz Toursa je bil, in se je pokoril za post
    z jeguljami iz Bolsene in vinom vernaccia.
    (24. spev, 8. tercina)

    slovenski prevod (del)

    Naj se veselijo jegulje, kajti tukaj leži tisti,
    Ki se je z njimi polnil vse do svoje smrti.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v nemščini)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Nikolaj III.
Papež
1281–1285
Naslednik: 
Honorij IV.