Papež Inocenc IV.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Inocenc IV. 
Portret
Sedež 25. junij 1243 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 28. junij 1243 (posvečenje Rim)
Konec papeževanja 7. december 1254 (umrl)
Predhodnik Celestin IV.
Naslednik Aleksander IV.
Redovi
Škofovsko posvečenje 28. junij 1243
Povzdignjen v kardinala 18. september 1227 (papež Gregor IX.)
Položaj 180. papež
Osebni podatki
Rojstvo ne pozneje od 1190
Genova, Sveto rimsko cesarstvo
Smrt 7. december 1254[1][2]
Neapelj, Kraljevina Sicilija
Pokopan Cerkev svete Restitute, Neapelj
Stolnica svetega Januarija, Neaplej
Narodnost Italijan
Predhodni položaj
Alma mater Univerza v Bologni
Grb
Geslo
Pokopan Naples Cathedral

Drugi papeži z imenom Inocenc

Catholic-hierarchy.org

Papež Inocenc IV., rojen kot Sinibaldo Fieschi, je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * okrog 1195 Genova, Genovska republika, Sveto rimsko cesarstvo, † 7. december 1254, Neapelj, Sicilsko kraljestvo.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Papež Inocenc IV. na lionskem koncilu
Nagrobnik majnškega nadškofa Siegfrieda III. Eppsteinskega: Siegfried (v sredini) devlje krono na glavo Henriku Raspeju in Viljemu Nizozemskemu.
Papež Inocenc IV. pošilja dominikance in frančiškane k Tatarom

Sinibaldo Fieschi se je rodil v Genovi v palači plemičev Lavagna okrog leta 1195. Lavagna so bili ena najuglednejših plemiških genovskih rodovin, ki so imeli med svojimi člani ne le politično in gospodarsko vplivne može, ampak tudi ugledne cerkvene osebnosti. Ugledni strici v cerkvenih službah so pomagali mlademu Sinibaldu – ki je že v mladosti izgubil očeta – da je tudi sam napredoval v podobnem okolju. Stric Opizone (ali Obizzo), o katerem poročajo viri kot kanoniku v Parmi že 4. septembra 1178, je bil škof tega mesta od 1195 do 1224. Zato je pod njegovim mentorstvom nadebudni Sinibald začel šolanje v Parmi. [3] Prvo znanstveno in nravno vzgojo je dobil že doma; šolanje je nadaljeval v Parmi in Bologni. Doktoriral je na Bolonjski univerzi in postal profesor cerkvenega prava ravno tam. Leta 1226 je omenjen kot avditor pri Rimski kuriji, 23. septembra 1227 kardinal-duhovnik pri San Lorenzo in Lucina ter 28. julija 1228 kancler (oziroma vice-kancler) rimske Cerkve; škof v Albengi ter papeški legat za Severno Italijo je postal 1235. [4]

Papež[uredi | uredi kodo]

Rim so pretresali stalni strankarski boji med gvelfi in gibelini; denar, ki ga je Friderik naropal po cerkvenih posestvih, je tukaj obilno delil in tako ljudi spridil. Kardinali so bili razgnani: večinoma so čemeli v cesarskih ječah, drugi pa so se skrivali po utrjenih krajih, saj so od cesarja najete saracenske tolpe pustošile okolirimske naselbine. Iz Nemčije je prišlo odposlanstvo prosit cesarja, naj pomaga pri obrambi ljudstva zoper mongolsko nevarnost; žal so morali tudi oni ugotoviti javno mnenje, da se cesar »bolj viteško bojuje proti mašnikom kot proti nevernikom«. Ko je po dolgem moledovanju kardinalov iz ječe le pustil ostijskega in palestrinskega kardinala-škofa, sta zbrala v Anagniju tovariše na papeške volitve. [5]

Po 19 in pol mesecih sedisvakance po smrti Celestina IV. so kardinali izvolili za papeža Sinibalda Fieschija v Anagniju 28. junija 1243, kamor so se umaknili pred neusmiljenim rimskim županom Orsinijem po Celestinovi smrti. [6] Tako dolotrajne sedisvakance ni bilo že od časov Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Sedaj pa je Cerkev stiskal nemški cesar Friderik.
Že sama izbira imena je bila značilna; papeževo rojstno mesto Genova je bilo namreč na čelu proticesarske stranke, Inocenc III. pa je bil Henrikov bič. Kljub vsemu pa je cesar čestital izvoljencu in izrazil upanje, da ga bo njegova mati – to je Cerkev – kmalu zopet priznala za svojega sina. Pred svojimi prijatelji pa se je izrazil takole: „Med kardinali sem izgubil svojega starega prijatelja in zopet dobil sovražnega papeža, saj noben papež ne more biti gibelin. [7]
Cesar se je torej izida volitev razveselil, saj je bil dotlej v dobrih odnosih s papeževo rodovino; to pa je ustrezalo tudi nujni potrebi po miru, kar pa je bilo odvisno od resnejše povezave med papežem in cesarjem. Po nekaj težavah in omahovanjih je to pripeljalo do mirovnega sporazuma dne 31. marca 1244. V njem je Friderik v glavnem sprejel papeževe zahteve tudi glede vrnitve Papeške države. Ko pa bi bilo treba sporazum uresničiti, se je pokazalo, da pravzaprav nasprotij nista premostila zlasti zato, ker sta obšla lombardsko vprašanje. Friderik je bil pripravjen zasedene dele Cerkvene države vrniti šele po odvezi od izobčenja, zato mu je papež odrekel odvezo in ga razglasil za krivoprisežnika. [8]

Lyonski koncil[uredi | uredi kodo]

Cesarjeva hinavščina se je pokazala, ko je tajno spodbujal upore v Rimu in zavrnil izpustitev zaprtih prelatov. Rimljani so namreč upali, da bodo dobili ob papeški izvolitvi velikansko vsoto 60.000 mark, kot je bila starodavna navada. Papež se je čutil oviranega pri svobodnem delovanju zaradi navzoče močne cesarjeve vojske v rimski okolici in se - ne brez razloga - zbal za svojo osebno varnost; tudi zaradi nesoglasij v zvezi s Friderikovim odhodom na križarsko vojno se ni več čutil varnega v Rimu, iz katerega je skrivaj pobegnil v Sutri. Zato je sklenil s težkim srcem, da bo zapustil Italijo. Ko je bival v Sutriju, so mu na njegovo zahtevo Genovčani poslali ladjevje. Iz Sutrija se je odpravil prek gorovja v noči od 27 do 28. junija in odplul iz Civitavecchie na ladji proti Genovi. Oktobra je prispel v Burgundijo, decembra pa v Lyon, kjer se je zadržal naslednjih šest let. Tukaj je bival kot gost francoskega kralja Ludvika IX., da bi lahko uresničil svoje načrte: pripravil koncil in tudi križarsko vojno. Najprej je pripravljal vesoljni cerkveni zbor: napovedal ga je 3. januarja 1245 in začel 24. junija istega leta. [9] [10] [11]
V tem mestu torej, ki je sicer spadalo še pod oblast svetorimskega cesarja – vendar je bilo v resnici samostojno, je 1245 sklical 13. vesoljni cerkveni zbor, prvi lyonski vesoljni cerkveni zbor. Papež je imel pretresljiv uvodni govor, kjer je omenil pet ran, iz katerih krvavi Kristusova Cerkev:

  1. razvade, ki so se razpasle tako med prelati kot med verniki
  2. odvrnitev hude nevarnosti Saracenov
  3. grški vzhodni razkol in njegova ozdravitev
  4. grozovitosti Tatarov na Ogrskem, kjer so pobili pol prebivalstva - in na Hrvaškem, Nemškem in Poljskem.
  5. preganjanje Cerkve, ki ga počne cesar Friderik. To zadnjo rano je imenoval papež kot najbolj bolečo.

[12] [13] Mongoli so vpadli ne le na Ogrsko, ampak so ropali in morili tudi po nekaterih drugih delih Evrope. Na Bližnjem vzhodu so kristjani 1244 izgubili Jeruzalem. Na koncilu so obravnavali tudi zlorabe in razvade med duhovščino.

Protikralja[uredi | uredi kodo]

Posebno ostre obtožbe so letele na cesarja, ki ga je koncil tudi odstavil in 1245 proti njemu napovedal tudi križarsko vojno. V Nemčiji je papež podprl Friderikova protikralja. Najprej so v Veitshöchheimu na Majni 22. maja 1246 izvolili Henrika Raspeja Turingijskega, ki je umrl že 17. februarja 1247.[14] Po njegovi hitri smrti pa so izvolili 3. novembra 1247 Viljema Nizozemskega. [15]. Oba sta uživala malo podpore pri nemškem plemstvu. Cesar se pa tudi ni vdal, ampak je pustošil po deželi skupaj s sinovoma Ezzelinom in Enzijem, ki so ga končno ujeli, kar je Friderika le še razdražilo in spodbudilo k novim hudodelstvom. Ko je poražen hitel zbirati nova krdela, je nenadoma blizu Florence zbolel za črevesnim vnetjem in umrl 13. decembra 1250. Na smrtni postelji se je skrušeno spovedal in v oporoki skušal vsaj malo popraviti storjene krivice, nakar ga je neapeljski nadškof odvezal od izobčenja ter mu podelil svete zakramente.
Papež pa je nadaljeval boje tudi s Friderikovim sinom Konradom [16], ki pa ga je kmalu po očetovi smrti – že 21. maja 1254 – pokosila mrzlica. Kljub medsebojnim nasprotovanjem je ob smrtni uri zaupal papežu varstvo nad svojim sinom, ki ga je Inocenc uspel še imenoval za sicilskega kralja malo pred svojo lastno smrtjo. [17]

19. aprila 1251 se je papež Inocenc odpravil proti Italiji, kjer ga je ljudstvo sprejemalo z velikim navdušenjem kot osvoboditelja od trinoga; v Rim se je vrnil oktobra 1253. [18] [19] [20]

Zveze z Mongoli[uredi | uredi kodo]

Papež ni imel sreče v sporu s cesarjem Friderikom, v križarski vojni je bil ujet francoski kralj Ludvik Pobožni. Kristjani so že 1244 dokončno izgubili oblast nad Jeruzalemom in je niso več obnovili. Papež je poskusil pokristjaniti Mongole, vendar pri tem frančiškani in dominikanci niso želi uspehov. Papežev načrt, da bi za krščanstvo pridobil Mongole in skupaj z njimi nastopil proti islamu, je propadel, pač pa je imel več uspeha v baltskih deželah. [21]

Dela[uredi | uredi kodo]

Inocenc se je uveljavil kot odličen kanonist, ki je zapustil »Apparatus in quinque libros decretalium«, ki je izšel v tisku 1477 v Strassburgu in je doživel več ponatisov; imajo ga za najboljši komentar »Dekretalij« Gregorja IX. . Verjetno je njegovo tudi manjše delo »Apologeticus de iurisdictione Imperii et auctoritate Romani Pontificis«. Razvil je tudi domiselno teorijo o pravni osebi. Omenimo še njegovo zakonodajno delo »Decretales Innocentii IV«, ki so ga komentirali največji kanonisti 13. stoletja. Njegova pisma, 762 po številu, je izdal Rodenberg v zbirki "Mon. Germ. Epp. sæculi XIII", II (1887), 1-568. [22] [23]

Za izkorenitev herezij je določil 1252 inkvizicijo. Da bi preprečil zlorabe, je izdal stroga določila. Kljub temu je bila njena ustanovitev ena od njegovih najbolj ponesrečenih potez in je omogočala zlorabe, ker je med drugim dovoljevala uporabo nasilnih metod za izsiljevanje priznanja. [24] [25]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Papež Inocenc je umrl v Neaplju 7. decembra 1254. Pokopali so ga v starodavno stolnico svete Restitute, ki so jo podrli 1294. Na začetku 14. stoletja je nadškof Umberto d'Ormont (1308-1320) dal prenesti grob v novo stolnico svetega Januarija. Sedanja grobnica je skoraj v celoti delo 16. stoletja, kakor tudi gisant [26]. [27]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Record #118555650 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ Encyclopedia of Popes — 2000.
  3. ^ "Enciclopedia dei Papi (2000) di Agostino Paravicini Bagliani: Innocenzo IV". Treccani.it. Pridobljeno dne 2015-01-07. 
  4. ^ "Pope Innocent IV (Sinibaldo de' Fieschi)". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2015-01-07. 
  5. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 250. 
  6. ^ Francesco Gligora; Biagia Catanzaro; Edmondo Coccia. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 156. 
  7. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 250. 
  8. ^ F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 186s. 
  9. ^ "Pope Innocent IV (Sinibaldo de' Fieschi)". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2015-01-07. 
  10. ^ F. Gligora; B. Catanzaro; E. Coccia. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 156. 
  11. ^ J. M. Laboa. La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. str. 180. 
  12. ^ "First Council of Lyons (1245)". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2014-10-22. 
  13. ^ K. Karin. Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. str. 106. 
  14. ^ Henrik Raspe Turingijski (*1204 †1247) je bil od 1227 deželni grof Turingije, od 1246 pa protikralj
  15. ^ Viljem II. Nizozemsko-nemški (*1227 †1256) je bil nizozemski (holandski) grof, od 1247 do smrti pa nemški protikralj
  16. ^ Konrad IV. (*1228 †1254) je bil svetorimski (1237-1254), sicilski (1250-1254) in jeruzalemski kralj (1228-1254)
  17. ^ "Enciclopedie on line: Innocènzo IV papa)". Treccani.it. Pridobljeno dne 2015-01-07. 
  18. ^ "Pope Innocent IV". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2015-01-07. 
  19. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 161. 
  20. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 251. 
  21. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 161. 
  22. ^ "Pope Innocent IV (Sinibaldo de' Fieschi)". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2015-01-07. 
  23. ^ "Innocènzo IV papa". Treccani.it. Pridobljeno dne 2015-01-07. 
  24. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 161. 
  25. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 252. 
  26. ^ gisant pomeni kip, ki je napravljen kot ležeča figura
  27. ^ "Enciclopedia dei Papi (2000) di Agostino Paravicini Bagliani: Innocenzo IV". Treccani.it. Pridobljeno dne 2015-01-07. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Zgodovina krščanstva. prevajalec Uroš Kalčič. Ljubljana: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče. 1992. str. 688. COBISS 29084160. ISBN 86-341-0644-6.  (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
  • Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Samozaložba, Maribor 1909.
(v nemščini)
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
(v italijanščini)
  • G. Bosco: Storia ecclesiastica. Samozaložba, Torino 1845. Strani so navedene po prvi izdaji.
  • John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Edizioni Piemme S.p.A., 1989, Casale Monferrato (AL), ISBN 88-384-1326-6
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v latinščini)
  • F. Ughelli-N. Coleti: Italia Sacra, IV. Venetiis 1719, col. 180.
(v hrvaščini)
  • Karlo Karin: Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. Udruženje katoličkih svećenika Narodne Republike Bosne i Hercegovine. Sarajevo 1962.
(v madžarščini)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church, 1937.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Celestin IV.
Papež
1243–1254
Naslednik: 
Aleksander IV.