Papež Leon X.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Leon X. 
Portret
Sedež 9. marec 1513 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 11. marec 1513 (ustoličen in kronan)
Konec papeževanja 1. december 1521 (končal in umrl)
(8 let, 8 mesecev, 20 dni)
Predhodnik Julij II.
Naslednik Hadrijan VI.
Redovi
Duhovniško posvečenje 15. marec 1513
posvečevalec Raffaele Sansone Riario
Škofovsko posvečenje 17. marec 1513
posvečevalec Raffaele Sansone Riario
Povzdignjen v kardinala 9. marec 1489 (in pectore)
26. marec 1492 (imenovan)
Položaj 217. papež
Osebni podatki
Rojstvo Giovanni di Lorenzo de' Medici
11. december 1475
Firence, Florentinska republika[d]
Smrt 1. december 1521 (45 let)
Rim, Papeška država
Pokopan Bazilika Santa Maria sopra Minerva, Rim
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Lorenzo il Magnifico
Clarice Orsini.
Predhodni položaj
Alma mater Univerza v Pisi
Grb
Geslo
“Letizia e speranza della mia vita” [1][2]
Pokopan Santa Maria sopra Minerva

Drugi papeži z imenom Leon

Catholic-hierarchy.org

Papež Leon X. (rojen kot Giovanni de' Medici), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof, kardinal in papež, * 11. december 1475, Firence, † 1. december 1521, Rim.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Giovanni de' Medici kot otrok
Bronzino (1543) Uffizi Florenca

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Giovanni de' Medici se je rodil v Florenci 11. decembra 1475 kot drugorojenec Lorenzu Veličastnemu in Clarici Orsinijevi.

Pripovedujejo prilizovalci Medičejcev, a prenaša nam Paolo Giovio, da je gospa Clarice de' Medici, ko bi morala prinesti na svet Giovannija, sanjala, da bo rodila pri Santa Reparata leva nenavadne velikosti, a izredne krotkosti. Zelo verjetno pa je od vsega tega res le to, da je Lorenzo določil že od rojstva tega svojega drugega sina, ne bom rekel za duhovniško življenje, na katero so zaradi težkih dolžnosti tedaj malokateri mislili, ampak na prelatsko kariero. V meščanski in trgovski družini veličastnega Lovrenca, kot tudi v drugih družinah med ljudstvom, ni bila navada, da bi določili kakega sina za prelatovstvo. Donato, Filippo, Antonio de’ Medici, ki so se povzpeli do škofovskega dostojanstva, Pandolfo, Averardo, Luigi, Leonardo – kanoniki, so bili iz različnih rodovin in manj bogati z denarjem in oblastjo. Toda kakor so se Medičevci povzpenjali na družbeni lestvici, so hoteli slediti kneževskim družinam, ki so imele škofovski ali kardinalski klobuk v svojih vrstah, kot na primer Gonzaga, Estensi, monferratski grofje, Savojski, Gli Sforza… Tistemu, ki bi si ga izvolil, je bilo zagotovljeno najbogatejše in najčastnejše življenje, ki so mu ga zagotavljale številne cerkvene nadarbine. Ko se mu je torej v teh njegovih srednjih letih rodil drugi sinček, ne manj pomemben od prvorojenca, je bilo čisto naravno, da ga je določil za klerištvo. Otrok se je rodil v medičejski palači na Via Larga 11. decembra 1475 ob enih popoldne in bil krščen istega dne pri San Giovanniju; takrat so mu poleg imena Giovanni, ki je bilo ljubo rodovini in pogostno pri florentinskih krščencih, in Romolo, dali tudi ime Damaza, papeškega pesnika, ki se ga je Cerkev spominjala na ta dan; morebiti se je takrat prikradla v Lorenzovo glavo slutnja, da bo ta otročiček nekoč ogrnil papeški plašč in s tem utrjeval krščansko vero in latinsko omiko.

Gotovo - čeprav od njega v marsičem različna – pa se je v tem strinjala z Lovrencom otrokova mati Klarica Orsinijeva, ki je v meščansko Florenco radevoljno prinesla gosposke navade svoje hiše. Orsinijeva rodovina je imela mnogo protonotarjev, škofov in kardinalov: Rinaldo, Klaricin brat, je bil florentinski nadškof; njegov nečak Battista kardinal; v slehernem konklavu so imeli Orsinijevi velik vpliv, čeprav so jim iz strahu pred njihovo častihlepnostjo redko zaupali tiaro. In Gospa Klarica, ki jo je gotovo težilo v novi družini pomanjkanje kateregakoli baronskega dostojanstva, se je lahko pečala z mislijo, da bo ona rodila prelata, morda škrlatnika, če ne celo prihodnjega papeža.
K sreči pa mali Ivanček ni imel pameti po meri starševskega pričakovanja; kar se govori o njegovih zrelih mislih, besedah in dejanjih, po katerih naj bi nikoli ne bil otročiček, ni ničesar res. Redki navedki v medičejskih listinah ga ljubko opisujejo: »Ta otroka – piše stara mama Lucrezia gospodu Nikolaju Michelozziju 9. junija 1477 – je veselje gledati; sta, kot navadno, v tolažbo celi hiši, zlasti Ivanček, ki hoče hoditi sam in ne pusti, da bi ga kdo držal: vpije, skače, da vzbuja vsesplošno pozornost na svojo pomembnost.« 
Agnolo Poliziano, ki je želel priklicati nasmeh na ustnice Lorenca, ki so ga vznemirjale tesnobne in hude razmerove, mu je pripovedoval iz Pistoije 31. avgusta strašnega 1478. leta: »Giovanni se igra po cel dan s svojim konjičkom in osebjem okrog njega.« Dan poprej pa je pisala gospa Klarica, ki je tožila nad predolgo in malodane trmasto odsotnostjo svojega soproga, ter omenila ljubko pripombo domače zasebnosti, da bi ga nagnila k prihodu: »Ivanček se kar naprej zanima za kake novice o tebi in sprašuje: 'Quando verrà Loencio?' [3] V nekem pismu male Lukrecije stari mami iz Cafaggiuola 7. julija 1479 pa spominček na otroško požrešnost: »Ivanček vas prosi za 'cukrčke' in pravi, da je bilo tistih, ki ste jih poslali, premalo.«  In potem v enem pismu Lovrencu, ki ga je v Neaplju trlo tisoč skrbi, prijetno podobico: »Ivanček rad gre spat v posteljo pravočasno; in pravi: 'Ne bom buden skozi celo noč.' Je debel in svež.« 

Kako leto pozneje, 12. maja 1485, deček še ne desetleten, ampak že gospod, papeški protonotar in opat teka, z »bratoma in bratrancem Giuliom cvili od veselega razpoloženja, se sreča z materjo, ki se je vrnila iz toplic Bagno a Morba. Objame jo okrog vratu »s takim veseljem in poljubljanjem in čaščenjem, da vam ne bi mogel tega opisati v stotih pismih«, piše dobri Matteo Franco. Tak se nam predstavlja torej z »dobrim videzom, ne z mnogimi barvami, pač pa zdrav in naraven«, kot ga je naslikal Ghirlandaio: s širokim obrazom, s spodnjo ustnico štrlečo naprej, polodprtimi usti, z malim ploščatim nosom, z dolgimi počesanimi lasmi – v tistem portretu v Cappella Sassetti pri Sveti Trojici. To je tudi edini, ki ga imamo iz njegovih prvih let. Obetaven fantiček torej, če ne lep; nravno pa fantiček ljubezniv in učljiv, ne trmoglav, ne nesramen, ne neubogljiv, kot je bil njegov brat Pierino. Torej »dober fantič, kakor so radi o njem govorili pred očetom. Na vidiku pa so se pri tem otroku začele kazati – čeprav ne neprijetno – prva znamenja prozaičnega obrata, skoraj prostaškega«, in nesorazmerne debelosti, ko bo odrastel. Tako se morda ne bi varal tisti, ki bi v teh namigih na požrešnost in lenobo otročička videl prvo razodevanje, ki ga vzgojitelji niso popravljali zaradi brezdelne in vesele mehkužnosti, kot se to po navadi dogaja, a ki jo bodo pozneje obžalovali v kardinalu in pontifiku, mostogradu. Seveda dobremu zdravniku te dobe ne morejo izmakniti spanje, lenoba, debelost, bledoličnost kot znamenja flegmatičnega značaja; takega temperamenta, ki ga ne bi radi priznali niti pri sebi niti pri svojih sinovih. [4] [5]

Čeprav je veljalo in drži še danes, da je mati otrokova prva vzgojiteljica, je vendar potrebno, da ji pri tem pomaga krepka očetova roka, ki je takorekoč nenadomestljiva. Tega pa zaradi izredno zapletenih tedanjih razmer ni bilo mogoče udejanjiti. Lorenzov oče je bil Piero de' Medici Protinasti, njegov ded pa Cosimo de' Medici Starejši. Lorenzo se je 1469 poročil s Clarice Orsini, Imela sta 9 otrok:

  1. Lucrezia di Lorenzo de' Medici, (1470 -1553), poročena z Giacomom Salviatijem. Njuna hči Maria Salviati je bila mati od Cosima.
  2. Piero di Lorenzo de' Medici (tudi Pierino; 1471 - 1503), je nasledil očeta.
  3. dvojčke, rojena v marcu 1472
  4. oba sta umrla po rojstvu.
  5. Maddalena de' Medici, (1473 - 1528), por. Franceschetto Cybo (ali Cibo), sin Inocenca VIII..
  6. Giovanni de' Medici, (1475, - 1521), kasnejši papež Leon X.
  7. Luisa de' Medici, (1477 - 1488).
  8. Contessina de' Medici, (1478 - 1515), poročena s Pierom Ridolfijem.
  9. Giuliano di Lorenzo de' Medici, vojvoda Nemourski (1479 - 1516).
  10. Lorenzo je posvojil tudi Giulia, nezakonskega sina svojega brata Giuliana, ki je kasneje postal papež Klemen VII.

V najnežnejših letih otroštva – kot je navada v Florenci – so otročička zaupali materi, ki je bila sitna ženska z domačimi in drugimi, kakor milostljiva gospa, ki se je vse predobro zavedala ponosa svoje rojstne hiše. V nasprotju s svojo izobrazbo in resničnim florentinskim življenjem se je pogostoma razjezila in jezila druge. Bila pa je zvesta soprogu, ki je bil vanjo zaljubljen in so ga raztresale upravne skrbi, pisateljevanje in nedovoljene ljubezni. Bila je zelo rahločutno do svojih sinčkov, ki jih je vedno imela pri sebi; moža je vedno že po kratki odsotnosti sprejemala izredno ljubeznivo. V nežnosti je celo pretiravala, vsaj glede tega, kar se je nanašalo na učenje, čigar velikega pomena Klarica ni zmogla dojeti niti ni uspevala razumeti, kako potrebno je zanj, ki bo nekoč zasedel prvo mesto v Florenci; znanje mu bo dajalo prednost, da bo blestel na rimskem dvoru, na katerem je bila iz dneva v dan na zmagoslavnem pohodu renesansa. Tako je na primer prizanašala naravnemu odporu do učenja pri svojih otročičkih, da je celo oštevala tistega, ki je imal nalogo poučevanja, češ da obremenjuje še preveč nežno otroško pamet. Popolnoma drugače pa je ravnal Lorenzo; čeprav je ljubil svoje sinčke celo tako, da se je zaradi njih sprl z Macchiavellijevimi zaradi njihovih otroških iger, je hotel, da naj si prisvojijo tisto omiko in izobrazbo, brez katere – po njegovih besedah – celo najodličnejši in najplemenitejši ljudje umirjajo v negotovem pričakovanju slave. Cristoforo Landino [6] je zato bil prepričan, da se je Lorenzo v tem izkazal za najboljšega in najmodrejšega očeta. [7]

Zgodnji cerkveni vzpon[uredi | uredi kodo]

Že v rani mladosti ga je poučeval Gregor Spoletski, pa tudi drugi najbolj vidni predstavniki renesančnega gibanja.
Njegova cerkvena kariera se je začela že v otroštvu kot sad dogovora med njegovim očetom in papežem, kar je pomenilo spravo med pod prejšnjim papežem sovražnima stranema: medičejci in papeštvom. Sedemleten je 1. junija 1483 prejel prvo tonzuro; osemleten je prejel nižje redove ter postal protonotar, s čimer tudi lastnik številnih pomembnih toskanskih nadarbin: (Fabroni, Passignano, Coltibuono, proštija Prato); druge beneficije je prejel od francoskih kraljev, s katerimi je gojil njegov oče dobre odnose (opatija Font-Douce), od neapeljskih vladarjev (opatija Monte Cassino), pa tudi od milanskega vojvoda; v opatijo Morimondo je 1487 pripeljal prenovljene cistercijane. [8]

9. marca 1489 je postal kardinal in pectore. Njegovo imenovanje za kardinala je javno objavil v konzistoriju 26. marca 1492 Inocenc VIII. in takrat je nastopil tudi službo.

Papež[uredi | uredi kodo]

Rafaelov Portret Leona X. s kardinaloma Giulio de' Medici (pozneje papež Klemen VII.) in Luigi de' Rossijem, njegovim nečakom. (Uffizi, Florenca)[9]

11. marca 1513 je bil Giovanni de' Medici na konklavah izvoljen za papeža; 17. marca je prejel mašniško in škofovsko posvečenje in 19. marca je bil ustoličen kot papež.

Peti lateranski koncil[uredi | uredi kodo]

Da bi preprečil morebitni razkol, je Julij II. 1512 sklical V. lateranski koncil, ki je imel za glavni namen onemogočiti delovanje Pisanskega koncilčka; pomenil pa je tudi poskus prenove Cerkve pred nastopom reformacije. Najprej so na njem izobčili udeležence in podpihovalce pisanskega koncilčka, ki se je končno sam razšel. Nato so koncilski očetje predlagali novo ureditev cerkvenega prava, zahteval je ponovno pogovore o zedinjenju z vzhodno Cerkvijo, izdal je nove uredbe o redovništvu, bogoslužju in rimski kuriji, škofom je naročal, naj bolj skrbijo za svoje škofije in naj redno vizitirajo samostane, nastopil je proti kopičenju beneficijev in cerkvenih služb in spregovoril o pridigarski dejavnosti v Cerkvi. Cela vrsta zelo dobrih predlogov pa je ostala zgolj na papirju in tako koncil dejansko ni imel vpliva na življenje Cerkve. Julij in pa njegov naslednik Leon X. kot renesančna ljubitelja umetnosti in lagodnega življenja nista bila človeka, ki bi prenovo lahko izvedla; Leon je menil, da Cerkvi ne grozi razen turške nobena druga nevarnost. Pa je: na severu je istega leta, ko se je koncil končal, Luter začel namesto reforma[10] svojo reformacijo, ki pa Cerkve ni obnovila, ampak jo je razbila; reformacijsko gibanje se je končno že od samega začetka tudi samo razklalo na več med seboj popolnoma neodvisnih gibanj, predvsem zaradi napačnega izhodišča "sola scriptura" [11], po katerem lahko vsakdo sam razlaga sveto pismo ne glede na tradicijo in smernice cerkvenega vodstva. [12] [13]

Papež Leon - humanist[uredi | uredi kodo]

Lev X. je bil čistokrvni Medičejec in polnokrvni renesanso živeči humanist; kot takšen je storil vse, kar je bilo možno, za povzdig svoje rodovine, književnosti in umetnosti. Po smrti očeta Lovrenca Veličastnega je postal on glava in možgani družine. On je pripeljal rodovino nazaj v Florenco, brata Giuliana (1453-1478) pa napravil za najuglednejšega vojvoda; želel mu je pridobiti tudi Neapeljsko kraljestvo. Po njegovi zgodnji smrti je posvetil vso skrb nečaku Lorenzu, ki ga je za ceno velikih žrtev uspel poročiti z nezakonsko hčerko francoskega kralja Magdaleno. Drugega nečaka, Giulia (1478-1534), poznejšega papeža Klemena VII., je imenoval za florentinskega nadškofa in kardinala.
»Vse, kar se je kdaj zgodilo iz ljubezni do znanosti in književnosti, je povezano z imenom Leona X. Službe, nadarbine, cerkvena dostojanstva in svoj denar je obrnil na razpolago znanstvenikom.« Okrepil je Rimsko akademijo, ki jo je njegov bojeviti prednik Julij II. zanemaril. V Rim je poklical sto znanstvenikov, ter jih obilno preskrbel z dohodki in predavanji. V Rim je povabil znamenita helenista Janusa Laskarisa [14] in Marka Musura, ki jima je zaupal vodstvo zavoda za učenje grščine, kamor so privabili učitelje iz Grčije. Za učenje hebrejščine, sirščine in aramejščine je povabil iz Padove učenega Tesea Ambrogia [15], ki je skupaj s Santesom Pagninom [16] prevedel sveto pismo stare zaveze iz izvirne hebrejščine. [17]

Papežev živalski vrt in slon Hano[uredi | uredi kodo]

Za svoje kronanje je papež dobil kot ljubitelj živali, ki je imel tudi sam živalski vrt, izredno zanimivost – belega slona. Slon Hano je bil darilo kralja Manuela I. (Manuele d'Aviz) za kronanje Leona X..

Neverjetno: morda je vsa ta dogodivščina s slonov pomagala prižgati iskro protestantovske reformacije. Papež Lev X. je bil znan po tem, da ima precej čudaški papeški dvor, ki je med drugim vključeval redno odvijanje maškerade v Vatikanu, kar pa je nasledil že od svojih prednikov. Začetniški protestantovski reformatorji so se hudovali na papeža in na katoliško Cerkev; dejstvo pa, da je papež sedaj imel še posebnega ljubljenčka-slona iz Indije po imenu Hano, so gledali kot odličen kat'eksohen (v najvišji stopnji) dokaz za to, kako pokvarjeno je postalo papeštvo. Ravno leto dni po Hanovi smrti je Luter objavil svojih 95 tez. Neki zgodovinar piše, da je "Hano postavil osnovo za eno od prvih objavljenih kritik, ki so jih zoper papeštvo naslovili nemški Lutrovi privrženci." Današnji komentator glede tega meni: "To je taka neumnost, da bi jo človek komaj mogel verjeti!" [18]

1997 je zgodovinar in arheolog Silvio Bedini napisal knjigo uspešnico z naslovom Papežev slon, ki se bere kot roman; v njej opisuje strastno vnemo papeža Leona X. nad slončkom, ki mu ga je podaril portugalski cesar: zgodba, ki se zdi roman; vendar je zelo malo sad domišljije, ampak izhaja nasprotno iz zahtevnih raziskav po arhivih Vatikana, Serenissime in Portugalske. Knjiga kaže slona Hana kot vsekakor zanimivo in privlačno žival, vendar ne tako pomembno, da bi bistveno vplivala na nastopajoči čas usodnega zgodovinskega gibanja reformacije, ki je vanj padla najbrž kot Pilat v kredo. [19] [20] [21]

Namesto reforme se je zgodila reformacija[uredi | uredi kodo]

Gradnja cerkve sv. Petra in odpustki[uredi | uredi kodo]

Pročelje Bazilike sv. Petra
z načrtovanima Ferraboscovima [22]zvonikoma na Codazzijevi [23]sliki
Pridigar dominikanec Johann Tetzel
Albrecht von Brandenburg, naslikal Lucas Cranach

Zelo razširjeno je mnenje, da je odpustek bil vzrok velikega cerkvenega razkola v 16. stoletju
To drži samo delno: ne toliko vzrok, kolikor veliko bolj pretveza za tisti cerkveni razkol, in za odpad toliko njenih udov, je bil takrat razpisani odpustek. Leon X. je nameraval dograditi sedanjo veliko cerkev sv. Petra v Rimu, ki so jo začeli graditi že njegovi predniki; zdelo se mu je primerno, da se matična hiša vseh vernikov po krasoti in umetelnosti odlikuje pred vsemi drugimi. Da bi zbral sredstva za plačilo velikanskih stroškov, je povabil vernike z bulo Sacrosancti Salvatoris et Redemptoris z dne 31. marca 1515, naj dajo prostovoljne prispevke v ta namen; da bi spodbudil vernike k večji dobrodelnosti in da bi dokazal hvaležnost Apostolskega sedeža za miloščino, je podelil odpustek, čigar oznanjevanje - kakor tudi zbiranje podarjenega denarja –, je zaupal redovnikom dominikancem. To ni bila le zahtevna, ampak tudi častna naloga. Morebiti so posamezni pridigarji zadevo predstavili enostransko, češ da je za pridobitev odpustka glavni pogoj denar, dobra dela in prejem svetih zakramentov pa da so nekaj postranskega. Vse to bi minilo najbrž neopazno in brez hujših posledic, če ne bi postal avguštinski red nad prednostjo dominikancev ljubosumen in če se ne bi Luter, ki je bil avguštinski menih, vzdignil spočetka zoper morebitno zlorabo odpustkov, pozneje zoper cerkveni nauk o odpustkih, na koncu pa zoper samega papeža in zakramente. To je bil znak za izbruh razkola, ki obstaja še sedaj, ki pa končno nima svojega vzroka v prepiru zavoljo odpustkov, ampak v neveri in pokvarjenosti mnogih katoliških kristjanov, ki so v teh prepirih našli dobrodošlo pretvezo, da se uprejo Cerkvi in se prepustijo razbrzdanosti. [24]

Ko je Giovanni Medici postal papež s komaj 37 leti 9. marca 1513, je baje dejal svojemu nečaku Giulianu: “Ker nam je Bog naklonil papeštvo, ga uživajmo!”. Čeprav teh besed ne bi bil izrekel, dobro označujejo njegovo usmerjenost, ki nikakor ni bila asketska skromnost. Albert Brandenburški mu je ostal dolžan 10.000 zlatnikov, ko je postal nadškof v Mainzu. V zvezi z omenjeno bulo mu je papež dovolil skozi dobo osmih let pobirati prispevke za novo baziliko sv. Petra v Rimu in pridigati odpustek. [25]

Polovico denarja je smel nadškof porabiti za poravnavo svojih dolgov, polovico pa ga je moral poslati v Rim. Iz zgoraj omenjenih razlogov so bili avguštinci in dominikanci na bojni nogi, in zato ni nič čudnega, da je Lutra in njegov red ta privilegij dražil.
Da je Luter nabil svoje latinsko sestavljene teze na vrata grajske cerkve v Wittembergu, je legenda. Res pa jih je 31. oktobra 1517 poslal svojemu škofu in Albrehtu Brandenburškemu v premislek in šele čez 14 dni pokazal nekaterim svojim prijateljem; ko pa jih je Lutrov prijatelj prevedel v nemščino in dal tiskat, je bil sam avtor začuden nad njihovim uspehom in je v tem smislu tudi pisal papežu, češ da to ni nauk, ampak le predpostavke za premislek in razpravo. Velik vpliv so imeli Lutrovi stavki ne zaradi teoloških razmišljanj in novotarij, ki jih ljudstvo ni kaj prida razumelo, ampak zaradi brenkanja na struno nemškega nacionalizma in že ukoreninjenega sovraštva do razkošno živečega renesančnega papeškega dvora: »Mi Nemci ne moremo obiskati cerkve sv. Petra. Bolje bi bilo, da je ne bi gradili, kot da propadajo naše cerkve.« ali: »Zakaj ne gradi papež, ki je bogatejši od Kreza, cerkve sv. Petra s svojim denarjem, namesto da ga izžema od revnih nemških kristjanov?« 
Tetzel [26] je prvi spoznal začetke herezije v Lutrovih tezah in sestavil 106 protitez; po njegovi razpravi je z Lutrom diskutiral tudi Eck [27], ki mu je postalo jasno, da je Luter sedaj že postavil pod vprašaj celoten ustroj Cerkve in da je prešel v neposreden napad nanjo. Luter je namreč tedaj menil, da je še znotraj Cerkve. [28]

Izbruh reformacije[uredi | uredi kodo]

Luter na državnem zboru v Wormsu 1521

Papež Leon si je prizadeval pomiriti med seboj vedno sprte evropske krščanske vladarje, da bi skupno nastopili zoper uspešno prodirajočega sovražnika, muslimanske Turke. Ne le, da se mu to ni posrečilo – zgodila se je marveč reformacija, ki je izbruhnila nenadoma kot vulkan, se hitro razširila in razbila do tedaj enotno krščanstvo – a se tudi sama razcepila že takoj od začetka na več neodvisnih in med seboj si nasprotujočih gibanj.

Ta nevaren vihar je završal v Nemčiji, a povzročil ga je neuravnovešen avguštinski menih - Luter. Kljub nadčloveškim prizadevanjem ni mogel najti notranjega miru; živel je v stalnem strahu, da bo pogubljen; zato se je spovedoval vsak dan, včasih po šest ur, tako da je že njegovemu spovedniku začelo presedati in ga je zaman skušal pomiriti. [30] Ta pretirano pobožni in škrupulizni redovnik je potoval 1510 v Rim, da bi uredil neke zadeve v zvezi z avguštinskim redom - šlo je za neke notranje razlike. Ko se je vrnil domov, je dejal, da bi bil "pripravljen umoriti vsakogar, ki bi si drznil le z besedo zatajiti pokorščino do papeža". Kmalu po tem pa je bil že čisto drugačnih misli: 31. oktobra 1517 je objavil svojih 95 tez, od katerih so nekatere nasprotovale tradicionalnemu krščanskemu nauku. Zato so ga ovadili v Rim in papež, ki je opazil nevarnost za pravoverje, je naročil njegovemu redovnemu predstojniku, naj ga utiša.
Luter je 10. maja 1518 napisal Svetemu sedežu ponižno pismo, v katerem svoje učenje razlaga in brani. Papež ga je poklical na zagovor v Rim, ker ga je cesar Maksimilijan opozoril na nastajajoči verski vihar. Na prošnjo Lutrovega zaščitnika, kneza Friderika Saškega, se je papež sprijaznil z odločitvijo, da bodo Lutra zaslišali kar v Nemčiji. Luter se je tako pojavil pred kardinalom Kajetanom in izjavil celo, da »želi videti kot da se ne bi zgodilo, kar je doslej zoper Rimsko Cerkev rekel, napisal ali storil.
10. novembra 1518 je papež objavil bulo, v kateri razlaga cerkveni nauk o odpustkih, da bi Lutra vrnil k cerkveni edinosti; na Eckovo [31]nagovarjanje pa je 15. junija 1520 z bulo Exsurge Domine obsodil 41 Lutrovih stavkov in mu zagrozil z izobčenjem, če jih v roku 60 dni ne bo preklical. Luter je bil opogumljen po mogočnih zaščitnikih in je bulo 10. decembra – med zmerjanjem papeža – javno sežgal v Wittembergu. Zato ga je papež 3. januarja 1521 stvarno izobčil iz Cerkve. S tem se je začela verska in s politiko pomešana prekucija, ki jo imenujemo reformacija. [32]
Holzer [33]pravi glede tega:

Die Kirche vor der Reformation[34] Cerkev pred reformacijo[35]

Die Reformation, "die gröβte Katastrophe für die Kirche seit ihrem Bestehen" (Lortz), hatte ihren Anfang genommen.
Die Reformation war jedoch nicht die Tat eines einhzelnem Mannes, sondern ein langer Prozeβ, den schon Joachim von Fiore [36] eingeleitet hatte, der von Philipp IV., Wilhelm von Ockham, Marsilius von Padua, den Katharern, Waldensern, von Wiclif und Hus vorangetrieben wurde und bis zu Luther führte, der durch persönliche Probleme veranlaβt, zum Funken wurde und ein schon lange bereitstehendes Pulverfaβ zur Explosion brachte.

S tem se je začela »za Cerkev največja nesreča vse od njenega začetka,«, kot je reformacijo označil Lortz[37].
Vendar reformacija ni bila delo enega samega človeka, ampak daljše dogajanje, ki ga je vpeljal že Joahim Florski [38], ga nadaljevali Filip Lepi, Viljem Okamski, Marsilij Padovanski, katari, valdežani, Wiclif in Hus in je pripeljalo vse do Lutra, ki so ga vodili osebni problemi, da je postal iskra, ki je povzročila, da je že dolgo pripravljeni sod smodnika eksplodiral.

Res je sicer, da je med verniki že skozi desetletja odmeval klic po obnovi Cerkve in capite et in membris. To je poskusil udejanjiti – seveda neuspešno – tudi Peti lateranski koncil. Ko pa se je reformacija začela, so se »duhovnim« nagibom kaj kmalu primešali čisto »posvetni«, ki so pripeljali do krvavih dolgoletnih verskih vojn. Papež Leon je še pred svojo smrtjo brezuspešno poskušal pomiriti med seboj se vojskujoče evropske vladarje in poslal ogrskemu kralju kot pomoč trideset tisoč zlatnikov; obenem pa se je tudi sam zapletel v vojno s francoskim kraljem Francem; s pomočjo Karla V. je Francoze izgnal iz Milana. Ti spori so bili kot voda na mlin osvajalskim osmanskim težnjam, ki so 1521 zasedli Beograd, 1526 pa v bitki pri Mohaču porazili ogrsko kraljestvo, ki je v tem boju na življenje in smrt bilo prepuščeno samo sebi.
Reformacija se je iz Nemčije bliskovito širila na sever in vzhod, iz Švice pa na jug in vzhod, tudi na Ogrsko in Poljsko. Najmočnejši razširjevalec ni bila gorečnost pridigarjev niti hrepenenje ljudstev, kot skušajo to večkrat prikazati; glavni razlog je bil odvzem cerkvene zemlje, trinoštvo zemeljskih gospodov in radovednost po novotarijah. Katoličane in zlasti škofe so začeli preganjati, in mnogi so končali življenje v ječi ali na morišču, med drugim tudi na Švedskem, kjer je luteranstvo postalo državna vera. »To je bila taka reformacija« - pravi protestant Leon – »ki je ustrezala skoraj izključno čutnim zadovoljstvom in kraljevemu pomanjkanju denarja: cerkveno in samostansko zemljo si je prisvojil in podelil z velikaši, da bi se seveda sam gmotno najbolj opomogel.« [39]

Dela[uredi | uredi kodo]

Bule[uredi | uredi kodo]

Med Petim lateranskim koncilom je papež objavil naslednje bule:

  • Apostolici Regiminis z dne 19. Decembra 1513 o neumrljivosti duše zoper modroslovske teorije averoizma) in o tem, da so modroslovne resnice podrejene bogoslovnim;
  • Supernae dispositionis z dne 5. maja 1514 je objavljena kot odlok o prenovi Rimske kurije; določa položaj kardinalov takoj za papežem;
  • Regimini Universalis Ecclesiae z dne 4. maja 1515; zadeva odpravo nekaterih v Cerkvi prisotnih zlorab in torej prispeva k obnovi in capite et membris;
  • Inter Sollicitudines (4 maggio 1515): se nanaša na predhodno cenzuro knjig z versko vsebino, katerih tiskanje mora potrditi Cerkev. Kdor bi tiskal nepotrjene verske knjige bi zapadel kazni izobčenja, javnemu sežigu tiskanih knjig, kazni stotih zlatnikov in prepovedi tiskanja za eno leto. Kdor bi neodobreno tiskanje ponovil, bi zapadel še hujšim kaznim [40] [41].
  • Inter Multiplices (4. Maja 1515): podpira ustanavljanje Monti di pietà (dobrodelnih družb) z namenom, da bi pomagale na najprimernejši način najpotrebnejšim revežem;
  • Supremae Maiestatis z dne 19. decembra 1516; ureja nove določbe glede pridiganja klerikov;
  • Dum Intra Mentis prav tako z dne 19. decembra 1516, se nanaša na redovnike in njihove predpravice.

Konzistoriji[uredi | uredi kodo]

Papež Leon je večkrat imenoval nove kardinale. Najbolj številno je bilo imenovanje kar 31 kardinalov 1. julija 1517, po neuspeli zaroti zoper njega, ko se ni mogel več zanesti na dosedanje sodelavce.

23. september 1513 (I)[uredi | uredi kodo]

  1. (1) Lorenzo Pucci, škof v Melfi-ju († 16. septembra 1531).
  2. (2) Giulio de' Medici, papežev nečak, nadškof v Florenci. [43].
  3. (3) Bernardo Dovizi da Bibbiena, zakladničar († 9. novembra 1520).
  4. (4) Innocenzo Cibo, papežev nečak, protonatar († 14. aprila 1550).
  5. (5?) Pietro Quirini OSBCam [44].

10. september 1515 (II)[uredi | uredi kodo]

  1. (5) Thomas Wolsey, nadškof York-a, Anglija († 29.novembra 1530).

14. december 1515 (III)[uredi | uredi kodo]

  1. (6) Adrian Gouffier de Boissy, škof v Coutances, Francija († 24. julija 1523).

1. april 1517 (IV)[uredi | uredi kodo]

  1. (7) Antoine Bohier Du Prat OSB, nadškof v Bourges-u, Francija († 27. novembra 1519).
  2. (8) Guillaume III de Croy, škof v Cambrai, Francija († 6. januarja 1521).

1. julij 1517 (V)[uredi | uredi kodo]

  1. (9) Francesco Conti, izborni škof v Conzi († 29. junij 1521).
  2. (10) Giovanni Piccolomini, nadškof v Sieni († 21. november 1537).
  3. (11) Giovanni Domenico De Cupis, izborni škof v Trani-ju († 10. december 1553).
  4. (12) Niccolò Pandolfini, škof v Pistoji († 17. september 1518).
  5. (13) Raffaele Petrucci, škof v Grossetu († 11. december 1522).
  6. (14) Andrea Della Valle, škof v Miletu († 4. avgust 1534).
  7. (15) Bonifacio Ferrero, škof v Ivreji († 2. januar 1543).
  8. (16) Giovanni Battista Pallavicino, škof v Cavaillon-u, Francija († 13. avgust 1524).
  9. (17) Scaramuccia Trivulzio, škof v Comu († 3. avgust 1527).
  10. (18) Pompeo Colonna, škof v Rieti-ju († 28. Junij 1532).
  11. (19) Domenico Giacobazzi, škof v Nocera dei Pagani († 1528).
  12. (20) Louis II de Bourbon de Vendôme, škof v Laon-u, Francija († 13. marec 1557).
  13. (21) Lorenzo Campeggio, izborni škof v Feltre († 19. julij 1539).
  14. (22) Ferdinando Ponzetti, škof v Molfetti († 9. september 1527).
  15. (23) Luigi de' Rossi, papežev nečak, apostolski protonotar († 20. avgust 1519).
  16. (24) Silvio Passerini, apostolski protonotar, beležnik papeža, upravnik Cortone († 20. april 1529).
  17. (25) Francesco Armellini de' Medici, apostolski protonotar in klerik apostolskega zbora († oktober 1527).
  18. (26) Adriaan Florenszoon Dedel, škof v Tortosi, upravnik v Castille in Leon-a za kralja Karla I. Španskega. [45] († 14. september 1523).
  19. (27) Tommaso Vio, OP, vrhovni predstojnik dominikancev († 10. avgust 1534).
  20. (28) Egidio di Viterbo, OESA, vrhovni predstojnik avguštincev († 12. november 1532).
  21. (29) Cristoforo Numai, OFMObs, vrhovni predstojnik minoritov († 23. Marec 1528).
  22. (30) Guillén-Ramón de Vich y de Vallterra, apostolski protonotar († 27. julij 1525).
  23. (31) Franciotto Orsini, rimski klerik († 10. januar 1534).
  24. (32) Paolo Emilio Cesi, apostolski protonotar († 5. avgust 1537).
  25. (33) Alessandro Cesarini, senior, apostolski protonotar († 13. februar 1542).
  26. (34) Giovanni Salviati, apostolski protonotar († 28. oktober 1553).
  27. (35) Niccolò Ridolfi, apostolski protonotar († 31. Januar 1550).
  28. (36) Ercole Rangone, apostolski protonotar († 25. avugust 1527).
  29. (37) Agostino Trivulzio, apostolski protonotar († 30. marec 1548).
  30. (38) Francesco Pisani, apostolski protonotar († 28. junij 1570).
  31. (39) Afonz Portugalski, četrti sin kralja Manuela Portugalskega, apostolski protonotar († 16. april 1540).

To je bil največji konzistorij za imenovanje kardinalov do konzistorija papeža Pija XII. 18. februarja 1946, v katerem je imenoval 32 kardinalov. V svojem tretjem konzistoriju je 28. aprila 1969 papež Pavel VI. imenoval 34 kardinalov. Končno je sveti papež Janez Pavel II. imenoval 42 kardinalov v konzistoriju 21. februarja 2001.

24. marec 1518 (VI)[uredi | uredi kodo]

  1. (40) Albrecht von Brandenburg, nadškof v Magdeburg-u in Mainz-u († 24. september 1545).

28. maj 1518 (VII)[uredi | uredi kodo]

  1. (41) Jean de Lorraine, škof v Metz-u, Francija († 10. maj 1550).

9. avgust 1520 (VIII)[uredi | uredi kodo]

  1. (42) Eberhard von der Mark, škof v Chartres-u, Francija († 27. februar 1538). [46]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Grobnica Leona X. v rimski baziliki Santa Maria sopra Minerva

1.decembra 1521 je papežu nenadoma postalo slabo in je umrl.

Pokopali so ga v baziliki Santa Maria sopra Minerva. Ker je nenadoma in nepričakovano umrl star komaj 46 let, je to povzročilo govorice v zvezi z zastrupljenjem; za nekaj časa so celo zaprli njegovega dvornega točaja; dognali pa niso nič gotovega. [47]

Ocena[uredi | uredi kodo]

Na veliko veselje rimskega ljudstva je bil 9. marca 1513 izvoljen za papeža Leva X. Giovanni Lorenzo de' Medici. Ob sklicevanju na prejšnji vladavini Aleksandra VI. in Julija II., ki ju je zasenčilo vladanje Leva X., bančnik Chigi drzno ugotavlja: »Čas Venere [48]je minil, odšel je tudi čas Marsa[49], in zdaj je prišel čas Minerve[50].« Leon X. se je izkazal manj uspešnega v politiki; vsekakor se ga bolj spominjajo kot podpornika umetnosti in književnosti, glasbe in študija. On je bil najbolj učen človek, kar jih je nosilo papeško tiaro do njegovega časa in še dolgo za tem. [51].

Zgodovinarji priznavajo - čeprav mu nekateri danes podtikajo hotnštvo -, da je papež Leon živel nravno neoporečno. Zamerijo pa mu, da se je predolgo obotavljal z Lutrovo obsodbo in izobčenjem. Kazno je, da ni dojel daljnosežnosti in nevarnosti tega gibanja, kakor tudi njegovih najglobljih vzrokov; bil je namreč vse preveč zapleten v politične spore in delovanje. Ne more se izogniti očitku, da je bil on kot medičejski papež vse preveč vdan posvetnim zadovoljstvom kot so igra, gledališče, lov in umetnost, tako da je prave naloge svoje službe izgubljal iz vida. Pripomniti je treba k temu, da sodobniki ne govorijo o njem kot papežu in duhovnem gospodarju, ampak kot o vladarju, knezu, politiku in podporniku umetnosti. Tizio - sicer zvest katoličan - [52] pravi glede tega:

 »Mnogi so bili mnenja, da se slabo piše Cerkvi, ko se njen poglavar veseli igre, glasbe, lova in norčij, namesto da bi mislil na stisko črede in objokoval njeno nesrečo.« [53]

Rodovnik Medičejcev[uredi | uredi kodo]

začetek rodu[uredi | uredi kodo]

Averardo (imenovan Bicci) † 1363
│
├─ Francesco
│ │
│ └─ Averardo (1373-1434)
│ 
│
└─  Giovanni di Bicci (1360-1429)
    │
    ├─ Cosimo Starejši  (1389-1464) začetnik starejše veje rodu Medičejcev
    │
    └─ Lorenzo Starejši  (1394-1440) začetnik mlajše veje rodu Medičejcev

starejša veja rodu Medičejcev[uredi | uredi kodo]

Cosimo de' Medici Starejši (1389-1464), gospod v Firencah, poročen Contessina de' Bardi
│
├─Giovanni de' Medici (1421-1463), poročen Ginevra degli Alessandri
│
├─Carlo de' Medici (1428/30-1492), nezakonski, prelat
│
└─Piero de' Medici Protinasti (1416-1469), gospod v Firencah, poročen Lucrezia Tornabuoni
    │
    ├─Maria de' Medici (1445 ca-1472), poročena Leonetto de' Rossi
    │
    ├─Bianca de' Medici (1445-1488), poročena Guglielmo de' Pazzi
    │
    ├─Nannina de' Medici (1448-1493), poročena Bernardo Rucellai
    │
    ├─Giovanni, nezakonski
    │
    ├─Giuliano de' Medici (1453-1478) partnerica Simonetta Vespucci
    │ │
    │ └─Giulio de' Medici) (1478-1534), papež Klemen VII.
    │   │
    │   └─Alessandro de' Medici, vojvoda Florentinski (1511-1537), poročen Margherita d'Austria
    │          │
    │          ├─Giulio de' Medici (ca. 1533-1600), nezakonski, poročen Angelica Malaspina
    │
    └─Lorenzo de' Medici Veličastni (1449-1492), gospod v Firencah, poročen Clarice Orsini
        │
        ├─Lucrezia de' Medici (1470-1550), poročena Jacopo Salviati
        │ │
        │ ├─Maria Salviati (1499-1543), porčena Giovanni dalle Bande Nere (pravnuk  Lorenza 
        │ │ starejšega, začetnika mlajše veje rodu Medičejcev; Cosimo I. de' Medici je njun sin)
        │ │
        │ └─Francesca Salviati, poročena Ottaviano de' Medici
        │    │
        │    └─Alessandro de' Medici (1535-1605), papež Leon XI. (umrl slab mesec po imenovanju)
        │
        ├─ Piero de' Medici Nesrečni (1472-1503), gospod v Firencah, poročen Alfonsina Orsini
        │ │
        │ ├─Lorenzo II. de' Medici (1492-1519), vojvoda Urbinski, poročen Madeleine de la Tour 
        │ │                                                                        d'Auvergne
        │ │ └─Caterina de' Medici (1519-1589), kraljica Francije, poročena
        │ │                                                            Henrik II Francoski
        │ │
        │ └─Clarice de' Medici (1493-1528), poročena Filippo Strozzi
        │
        ├─Maddalena de' Medici (1473-1528), poročena Franceschetto Cybo (sin papeža 
        │                                                                    Innocenca VIII.)
        ├─ Giovanni de' Medici, (1475-1521), papež Leon X.
        │
        ├─Luisa de' Medici (1477-1488)
        │
        ├─Contessina de' Medici (1478-1515), poročena Piero Ridolfi
        │
        └─Giuliano de' Medici (1479-1516), vojvoda Nemourski, poročen Filiberta di Savoia
            │
            └─Ippolito de' Medici (1511-1535), nezakonski, kardinal

mlajša veja rodu Medičejcev, nadvojvode Toskanski[uredi | uredi kodo]

Lorenzo Starejši (1395-1464), poročen Ginevra Cavalcanti 
  │
  └─Pierfrancesco Starejši (1430-1476), poročen Laudomia Acciaiuoli
    │
    ├─Lorenzo il Popolano (1463-1503) poročen Semiramide Appiano d'Aragona
    │
    └─Giovanni il Popolano (1467-1498) poročen Caterina Sforza
       │
       └─Giovanni dalle Bande Nere (1498-1526), pročen Maria Salviati (vnukinja Lorenza 
          │            Veličastnega; združitev starejše in mlajše veje rodu Medičejcev)
          │            
          └─Cosimo I. de' Medici (1519-1574), nadvojvoda Toskanski, poročen Eleonora di Toledo,
             │                                                  in kasneje Camilla Martelli
             ├─Bia de' Medici (1537–1542)
             │
             ├─Maria de' Medici (1540–1557)
             │
             ├─Francesco I. de' Medici (1541-1587), nadvojvoda Toskanski, poročen Giovanna 
             │ │                                      d'Austria in kasneje Bianca Cappello
             │ │
             │ ├─Eleonora de' Medici (1567-1611), poročena Vincenzo I Gonzaga
             │ │
             │ ├─Anna de' Medici (1569-1584)
             │ │
             │ ├─Lucrezia de' Medici (1572-1574) 
             │ │
             │ ├─Maria de' Medici (1573-1642), kraljica Francije, poročena
             │ │                                               Henrik IV. Francoski
             │ │
             │ ├─Filippo de' Medici (1577-1582)
             │ │
             │ └─Don Antonio de' Medici (1576-1621), poročen Artemisia Tozzi 
             │
             ├─ Isabella de' Medici (1542-1576)
             │
             ├─ Giovanni de' Medici]] (1543-1562), kardinal
             │
             ├─ Lucrezia de' Medici (1545-1562), poročena Alfonso II d'Este
             │
             ├─ Pietro (Pedricco) de' Medici (1546–1547)
             │
             ├─ Garzia de' Medici (1547 – 1562)
             │ 
             ├─ Don Pietro de' Medici (1554-1604) poročen Leonora Álvarez de Toledo  
             │                                                in Beatriz de Menezes
             ├─ Don Giovanni de' Medici  (1563-1621), poročen Livia Vernazza
             │
             ├─ Virginia de' Medici (1568-1615), poročena Cesare d'Este
             │
             └─Ferdinando I. de' Medici (1549-1609), veliki kardinal, nadvojvoda Toskanski, 
                │                                                  poročen Cristina di Lorena
                │
                ├─ Eleonora de' Medici (1591-1617))
                │
                ├─Caterina di Ferdinando de' Medici (1593-1629), poročena Ferdinando I Gonzaga
                │
                ├─Francesco di Ferdinando de' Medici (1594-1614)
                │
                ├─Carlo de' Medici (1596-1666), kardinal
                │
                ├─Filippino de' Medici (1598-1602)
                │
                ├─Don Lorenzo de' Medici (1599-1648)
                │
                ├─Maria Maddalena de' Medici (1600-1633)
                │
                ├─Claudia de' Medici (1604-1648), poročena Federico Ubaldo I. della Rovere 
                │                                      in nadvojvoda Leopoldo V. d'Austria
                │
                └─Cosimo II. de' Medici (1590-1621), nadvojvoda Toskanski poročen Maria 
                   │                                                Maddalena d'Austria
                   ├─Maria Cristina de' Medici (1609-1632) 
                   │
                   ├─Giovan Carlo de' Medici (1611-1663), kardinal
                   │
                   ├─Margherita de' Medici (1612-1679), poročena Odoardo I. Farnese
                   │
                   ├─Mattias de' Medici (1613-1667)
                   │
                   ├─Francesco di Cosimo de' Medici (1614-1634) 
                   │
                   ├─Anna de' Medici (1616-1676), poroč. nadvojvoda Ferdinando Carlo d'Austria
                   │
                   ├─Leopoldo de' Medici (1617-1675), kardinal
                   │
                   └─Ferdinando II. de' Medici (1610-1670), nadvojvoda Toskanski, poročen 
                      │                                             Vittoria della Rovere
                      │
                      ├─Francesco Maria de' Medici (1660-1711), veliki kardinal
                      │
                      └─Cosimo III. de' Medici (1642-1723), nadvojvoda Toskanski, poročen 
                         │                                     Margherita Luisa d'Orléans
                         │
                         ├─knez Ferdinando de' Medici (1663-1713), poročen Violante Beatrice  
                         │                                                        di Baviera
                         │
                         ├─Gian Gastone de' Medici (1671-1737), nadvojvoda Toskanski poročen 
                         │                        Anna Maria Francesca di Sassonia-Lauenburg
                         │
                         └─Anna Maria Luisa de' Medici (1667-1743), por.Johann Wilhelm von
                                                                               Düsseldorf

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Full text of "La giovinezza di Leone X. [microform] 32 tavole fuori testo, un panorama, e una carta storica"". Ulrico Hoepli – Milano; G. B. Picotti – Pisa. 19. marec 1927. Pridobljeno dne 1. maj 2016. 
  2. ^ “Letizia e speranza della mia vita” * “Veselje je upanje mojega življenja”
  3. ^ 'Quando verrà Loencio?' tj. 'Quando verrà Lorenzo?' Slovensko torej: 'Kdaj bo plišel Lovlenc?' oziroma: 'Kdaj bo prišel Lovrenc?'
  4. ^ "Full text of "La giovinezza di Leone X. [microform] 32 tavole fuori testo, un panorama, e una carta storica"". Ulrico Hoepli – Milano; G. B. Picotti – Pisa. 19. marec 1927. Pridobljeno dne 1. maj 2016. 
  5. ^ Ta življenjepis je povzet po: Giulielmo Roscoe: Vita e pontificato di Leone X.. Tradotta e corredata di annotazioni e di alcuni documenti inediti dal conte cav. Luigi Bossi, Milanese. Ornata del ritratto di Leone X, e di molte medaglie incise in ramo. Milano 1817.
  6. ^ Cristoforo Landino (*1424 Pratovecchio, Casentino, Florenca †24.IX.1498 Borgo alla Collina, Casentino, Florenca) je bil italijanski humanist in pomembna osebnost florentinske renesanse.
  7. ^ "Full text of "La giovinezza di Leone X. [microform] 32 tavole fuori testo, un panorama, e una carta storica"". Ulrico Hoepli – Milano; G. B. Picotti – Pisa. 19. marec 1927. Pridobljeno dne 1. maj 2016. 
  8. ^ "Leone X, papa v: Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 64 di Marco Pellegrini". Treccani.it. 2005. Pridobljeno dne 24. april 2016. 
  9. ^ Nelson H. Minnich;, Raphael. "Raphael's Portrait "Leo X with Cardinals Giulio de' Medici and Luigi de' Rossi": A Religious Interpretation." 56, no. 4 (n.d.): 1005-1052.
  10. ^ reforma poemni prenovo, obnovo
  11. ^ "sola scriptura" - "samo sveto pismo"
  12. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 197s. 
  13. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 329. 
  14. ^ Janus Lascaris (grško Ἰᾶνoς Λάσκαρις, Ianos Laskaris; (* 1445 Carigrad † 7.XII.1535 Rim); klicali so ga tudi Johannes Rhyndacenus (Rhyndacus – podeželsko mestece v Mali Aziji). V času renesanse je bil znan helenistični znanstvenik.
  15. ^ Teseo Ambrogio degli Albonesi (latinsko Theseus Ambrosius Albonesius) *1469 † 1541 – učeni renesančni humanist
  16. ^ Santes Pagnino (latinsko Xanthus Pagninus) 1470-1541
  17. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 349. 
  18. ^ "How Pope Leo X’s Pet Elephant Helped Spark the Reformation". Churchpop. 8. december 2015. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  19. ^ "Antonio Lenner: Un ricordo di Silvio Bedini". Rivista »La voce di hora« nr.24. junij 2008. Pridobljeno dne 20. maj 2016. 
  20. ^ Rečenica: Padel noter kot Pilat v "kredo" pomeni, da nekomu pripisujejo zasluge, ki jih nima; oziroma, da nekoga prištevajo tja, kamor ne spada. Kredo (iz lat. credo = verujem) - začetna beseda Apostolske veroizpovedi; s to besedo označujemo to celotno molitev, oziroma v širšem pomenu človekovo veroizpoved.
  21. ^ "Janez Keber: Slovar slovenskih frazemov". ZRC SAZU. 2011. Pridobljeno dne 21. maj 2016. 
  22. ^ Martino Ferrabosco (†1623) je bil italijanski stavbenik in bakrorezec, ki je načrtoval zvonika v baziliki sv. Petra, ki pa nikoli nista bila končana
  23. ^ Viviano Codazzi (1604-1670) – itallijanski slikar rimskih in neapeljskih krajin
  24. ^ G. Rippel. Die Schönheit der katholischen Kirche. str. 397.398. 
  25. ^ "Sacrosancti Salvatoris et Redemptoris o dell’infallibilità papale". Antonio Della Rocca. 22. december 2008. Pridobljeno dne 8. julij 2016. 
  26. ^ Johann Tetzel (1465-1519) je bil nemški dominikanec in pridigar
  27. ^ Johann Eck – tudi Johannes Maier (1486-1543) – katoliški teolog
  28. ^ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. str. 254s. 
  29. ^ Lucas Cranach Starejši (1472-1553) – nemški renesančni slikar
  30. ^ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. str. 249. 
  31. ^ Johann Maier von Eck *13.XI.1486 †13.II.1543 – nemški sholastični teolog in branitelj katoliške vere za časa reformacije
  32. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 348. 
  33. ^ Joseph Holzer (*1925) - avstrijski katoliški publicist, cerkveni zgodovinar in ekumenski delavec
  34. ^ J. Holzer. Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. str. 212. 
  35. ^ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. str. 242. 
  36. ^ nemško: Joachim von Fiore; latinsko: Joachim Florensis (umrl 1202)
  37. ^ Joseph (Adam) Lortz (1887-1975 Luksemburg) je bil luksemburški katoliški cerkveni zgodovinar in ekumenski delavec; ukvarjal se je zlasti z obdobjem reformacije
  38. ^ Joahim Florski italijansko: Gioacchino da Fiore (1130-1202)
  39. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 338. 
  40. ^ Bullarum diplomatum et privilegiorum sanctorum Romanorum pontificum pagine 623-624 (latinščina). Seb. Franco, 1860. 
  41. ^ Consultabile integralmente in inglese su Intratex.com
  42. ^ "Leone X papa di Giovanni Battista Picotti". Enciclopedia Italiana v Treccani. 1933. Pridobljeno dne 24. april 2016. 
  43. ^ izvoljen za papeža Klemena VII. 19. novembra 1523; umrl 25. septembra 1534.
  44. ^ glede na Eubel, Hierarchia Catholica Medii et Recentoris Aevi III, str. 18; in Cardella, Memorie storiche de' Cardinali dellla Santa Romana Chiesa IV, str. 78, ga je papež imenoval za kardinala in pectore, toda ne razglasil
  45. ^ Izvolili so ga za papeža Hadrijana VI. 9. januarja 1522.
  46. ^ "Consistories for the creation of Cardinals; 16th Century (1503-1605) Leo X (1513-1521)". Mirandas: The Cardinals of the Holy Roman Church. 1998-2015. Pridobljeno dne 5. junij 2016. 
  47. ^ C. Rendina. I papi. str. 618. 
  48. ^ Venera – rimska boginja ljubezni – v grški mitologiji ji ustreza Afrodita
  49. ^ Mars – rimski bog vojne – v grški mitologiji mu ustreza Ares
  50. ^ Minerva – rimska boginja umetnosti in obrti – v grški mitologiji ji ustreza Atena
  51. ^ "La storia di Annone, elefantino de Roma". Katie Farrar v: Eyes of RomeRiccardo. 2013. Pridobljeno dne 16. maj 2016. 
  52. ^ Sigismondo Tizio (1458-1528) – sienski kanonik in Pinturicchijev življenjepisec
  53. ^ F. Seppelt – K. Löffer. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 267. 

Slikovna zbirka[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(v francoščini)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt –Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Georgius Rippel: Die Schönheit der katholischen Kirche. Neu bearbeitet und herausgegeben von Heinrich Himioben. Vierte Auflage. Schott und Thielmann, Mainz 1844.
(v italijanščini)
  • Giulielmo Roscoe: Vita e pontificato di Leone X.. Tradotta e corredata di annotazioni e di alcuni documenti inediti dal conte cav. Luigi Bossi, Milanese. Ornata del ritratto di Leone X, e di molte medaglie incise in ramo. Milano 1817.
  • Signor Audin: ’’Storia di Leone Decimo’’. Milano 1845.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Gaetano Moroni Romano: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro ai nostri giorni, LIII. Tipografia Emiliana, Venezia 1852.
  • Claudio Rendina: I papi. Newton Compton, Roma 1990.
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
(v francoščini)
(v nemščini)
(v madžarščini)
Papež Leon X.
Rojen: 11. december 1475 Umrl: 1. december 1521
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
?
opat pri opatiji Font-Douce
1483–1513
Naslednik: 
?
Predhodnik: 
?
opat pri opatiji La Chaise-Dieu
1483–1491
Naslednik: 
?
Predhodnik: 
Battista Maletta
opat opatije Morimondo
1483–1501
Naslednik: 
Federico Sanseverino
Predhodnik: 
?
opat opatije Passignano
1484–1513
Naslednik: 
?
Predhodnik: 
Giovanni d'Aragona
opat opatije Monte Cassino
1487–1513
Naslednik: 
Eusebio Fontana
Predhodnik: 
Giovanni Battista Orsini
kardinal-diakon pri Santa Maria in Cominica
1492–1513
Naslednik: 
Giulio de' Medici
Predhodnik: 
Raffaele Sansone Riario
kardinal-protodiakon
1508–1513
Naslednik: 
Federico Sanseverino
Predhodnik: 
Robert Guibé
škof v Amalfiju
1510–1513
Naslednik: 
Antonio Balestrieri
Predhodnik: 
Pier Soderini
Gonfaloniere a vita
Gospodar Florence
1512–1513
Naslednik: 
Giuliano Duca di Nemours
Predhodnik: 
Julij II.
Papež
1513 – 1521
Naslednik: 
Hadrijan VI.