Papež Pij V.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Pij V. OP
El Greco: Papež Pij V.
El Greco: Papež Pij V.
Sedež 7. januar 1566 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 17. januar 1566 (posvečen, ustoličen in kronan)
Konec papeževanja 1. maj 1572 (6 let, 3 mesecev, 24 dni)
Predhodnik Pij IV.
Naslednik Gregor XIII.
Redovi
Duhovniško posvečenje 1528 Genova
posvečevalec Innocenzo Cibo
Škofovsko posvečenje 14. september 1556
posvečevalec Giovanni Michele Saraceni
Povzdignjen v kardinala 15. marec 1557
Položaj 225. papež
Osebni podatki
Rojstvo Antonio Ghislieri
17. januar 1504[1]
Bosco Marengo[d], Milanska vojvodina
Smrt 1. maj 1572[1] (68 let)
Rim, Papeška država[2]
Pokopan Bazilika sv. Petra
Marija Snežna v Rimu
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Paolo Ghislieri, plemič
Domenica Augeria
Poklic pravnik
Predhodni položaj
Alma mater Univerza v Bologni
Geslo Utinam dirigantur viæ meæ ad custodiendas justificationes tuas (Vodi moja pota, da se bom držal tvoje pravičnosti[3][4]
Grb
Svetništvo
God 30. april
Svetnik v katoliška Cerkev
Svetniški naziv papež
Beatifikacija 1. maj 1672
Rim
razglašalec Klemen X.
Kanonizacija 22. maj 1712
Rim
razglašalec Klemen XI.
Atributi tiara, papeška kapa in škofovska palica

Drugi papeži z imenom Pij

Catholic-hierarchy.org

Papež Pij V. OP, rojen kot Antonio (Michele) Ghislieri, italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 17. januar 1504, Bosco Marengo (Alessandria, Vojvodina Milano; danes: Italija); † 1. maj 1572 Rim (Papeška država, danes: Italija).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Pij V. s križem v roki
Papež sveti Pij V.

Cerkvene službe[uredi | uredi kodo]

Antonio Ghislieri se je rodil v Bosco Marengo (takrat samo Bosco) pri Alessandriji, škofija Tortona, Lombardijain sicer dne 17. januarja 1504; oče je bil obubožani plemič Paolo Ghislieri, mati pa Domenica Augeria; rodovino zasledimo tukaj od 14. stoletja. Bistroumni deček je moral za preživljanje pasti krave, nato bi se moral ukvarjati z obrtjo; v šolo pa je hodil v domačem kraju; družinski prijatelj Bastone mu je končno omogočil, da se je skupaj z njegovim sinom vpisal kot štirinajstleten mladenič v dominikanski zavod S. Maria della Pietà v Vogheri. Noviciatsko leto je preživel v S. Pietro Martire v Vigevanu, ter tukaj 18. maja 1521 izrekel zaobljube pod imenom Michele. Na Bolonjski univerzi je dopolnil svoje znanje in omiko, a 1528 ga je v Genovi posvetil za duhovnika škof Innocenzo Cibo. [5]
Postal je predavatelj bogoslovja in modroslovja v dominikanskem zavodu v Paviji in tudi po drugih dominikanskih zavodih. V teh letih je bil magister (=učitelj) novincev; postal je tudi prior (=redovniški predstojnik) v Vigevanu in drugod; v Albi je poleg tega proti svoji volji postal spovednik dominikank pri S. Maria Maddalena in je v vojnih zdrahah obvaroval samostan pred uničenjem. V samostanih si je prizadeval okrepiti meniško življenje in udejanjati ustanovnikov duh; v tem je sam dajal dober zgled: postil se je, se pokoril in večkrat prebil noč v molitvi; govoril je malo, pa še takrat o Božjih rečeh.
Fra Mihael je pridigal postne pridige po dominikanskih pokrajinskih zborovanjih in je postal razsodnik v sporih. Bil je tudi spovednik milanskega upravnika Alfonza d'Avalosa [6].
11. oktobra 1546 je postal izsledniški ravnatelj in pooblaščenec rimske inkvizicije za mesto in škofijo Pavia. 4. septembra 1556 je bil imenovan za škofa v Sutri e Nepi, 15. marca 1557 je oblekel škrlat, 14. decembra 1558 pa je postal veliki inkvizitor Rimske Cerkve, a 1560 škof v Mondoviju.
S Pijem IV. si nista bila v najboljših odnosih, ker mu je očital posvetno življenje, ter je v tem videl omejevanje svojega delokroga in dosledno izvajanje načel Tridentinuma. Ko je papež hotel svojega trinajstletnega nečaka Ferdinanda povišati v kardinalski zbor, mu je javno oporekal. Uspešno je zavrnil tudi načrt svetorimskega cesarja Maksimilijana, ki je hotel odpraviti duhovniški celibat. [7] [8] [9]

Papež[uredi | uredi kodo]

Izvolitev za papeža 7. januarja 1566 je presenetila vse; nihče namreč ni pričakoval, da bo nečak Pija IV. nagovoril svojo stranko, naj voli Ghislierija. 17. januarja je bil ustoličen in kronan; odpovedal je razkošni banket ob kronanju, ki je bil pripravljen navadno za odlične goste – pa je pohujševala reveže; ta denar je raje podelil ubožnim samostanom. Takoj je odpravil tudi metanje denarja med zbrano množico, kar je imelo v gneči večkrat usodne posledice; v renesansi so namreč to razvado rimskih cesarjev prevzeli tudi papeži. Zapovedal je torej, naj prek župnikov podelijo denar neposredno ogroženim družinam. [10]

Protireformacija in katoliška obnova[uredi | uredi kodo]

On je prvi papež katoliške obnove in protireformacije – teh dveh vzporednih dogajanj Tridentinskega koncila, ki sta delovali za obnovo cerkvenega življenja in utrditev dogmatičnega nauka. Poglavitno nalogo svojega papeževanja je videl v temeljiti prenovi Cerkve po smernicah tridentinskega koncila. V kardinalski zbor je vključil več škofov, ki so sloveli po svojih prizadevanjih za prenovo Cerkve. Strogo je nastopil proti nepotizmu, proti podkupljivosti in drugim zlorabam v rimski kuriji, zlasti proti kopičenju cerkvenih služb in nadarbin v eni osebi. Ustanovil je kardinalske kongregacije za razlago in izvajanje tridentinskih dokumentov, za posvetovanje s škofi, za misijone in za ohranjanje prave vere. 1566 je izdal Katekizem, 1568 Brevir in 1570 prenovljeni Rimski misal. Zahteval je, da v vseh škofijah redno sklicujejo sinode; ostro je nastopil zoper duhovnike, ki se niso držali celibata; škofe je ponovno opozarjal, naj bivajo v svojih škofijah in osebno vodijo dušno pastirstvo; redovnikom je ukazal, naj dosledno upoštevajo določila glede discipline in klavzure. Sv. Tomaža Akvinskega je 1567 razglasil za cerkvenega učitelja in dal natisniti njegova dela. V bogoslovjih je ukazal poučevati v njegovem duhu. Prizadevanja Pija V. za prenovo so obenem krepila moč in pomen papeštva v Cerkvi in v svetu sploh.

Lepantska bitka[uredi | uredi kodo]

Prvo leto svojega vladanja je papež razglasil sveto leto, da bi si z molitvijo, pokoro in miloščino izprosili zmago. Podpiral je malteške viteze, pošiljal denar za utrditev svobodnih italijanskih mest, mesečno denarno podpiral ogrske kristjane. 1567 je v ta namen zahteval od vseh samostanov in cerkvenih ustanov desetino za obrambo krščanstva.
Ko je Sulejman II. napadel Ciper in ga po junaški obrambi zasedel, se je papež še bolj zavzemal za skupno obrambo pred Turki, za sveto zvezo proti osvajajočim muslimanom; uspelo mu je povezati Papeško državo z Benetkami in Španijo. Veliko je pripomogel k zmagi krščanske vojske nad Turki v pomorski bitki pri Lepantu dne 7. oktobra 1571. Tega dne je bil ravno pri zborovanju s kardinali, ko je nenadoma prekinil delo, odprl okno in zaklical: »Pustimo delo; naša velika naloga sedaj je zahvala Bogu za zmago, ki jo je podelil krščanski vojski.« Pravijo, da je imel papež ob tistem času videnje zmage in je vzkliknil: »Ura je dvanajst, zvonite zvonovi, zmagali smo pri Lepantu!« Od tega dneva zvonijo zvonovi vsak dan opoldne. [11] Te zmage med seboj stalno se prepirajoči zavezniki niso izkoristili, kot je papež svetoval in upal, z osvoboditvijo Carigrada in Svetega groba v Jeruzalemu, ampak so se posvetili popravljanju poškodovanih ladij v eni največjih pomorskih bitk. Naslednje leto, 7. oktobra 1572, so proslavljali v krščanskem svetu obletnico zmage pri Lepantu z uvedbo praznika za vso Cerkev »Naše Gospe Zmagovalke«, ki ga je Gregor XIII. preimenoval v praznik Rožnovenske Matere Božje ter ga postavil na prvo nedeljo v oktobru. Turška pomorska moč pa je bila tokrat tako temeljito poražena, da si ni več opomogla. [12]

Politično in pastoralno delovanje[uredi | uredi kodo]

Njegovi odločni nastopi proti državnemu cerkvenstvu v Španiji so mu nakopali hude nasprotnike. Zavzel se je za preganjano in zaprto škotsko kraljico Marijo Škotsko, ki so jo priznavali zlasti katoličani, in ji pisal tolažilno pismo v ječo. Izobčenje angleške kraljice Elizabete ter njena odstavitev 1570 zaradi herezije je bila zadnji primer, da je papež odstavil vladarja; postala pa je usodna za angleške katoličane, ki jih je Elizabeta začela neusmiljeno preganjati in moriti. Po svojem odposlancu je Pij V. na državnem dvoru v Augsburgu 1566 vendarle dosegel, da so sklepe tridentinskega koncila sprejeli cesar in katoliški deželni stanovi. Po koncilskih smernicah so v Nemčiji izvedli več vizitacij in pokrajinskih sinod. [13] [14]

V boju zoper herezijo[uredi | uredi kodo]

1. oktobra 1567 je Pij obsodil z bulo Ex omnibus afflictionibus okrog 70 stavkov iz del teologa in biblicista Bajusa, brez omembe imena tega profesorja na Lovainski univerzi. Bule ni objavil, ampak sporočil vsebino prizadetemu; Bajus se je najprej podvrgel, potem pa zopet zoperstavljal.
Med svojim pontifikatom je Rim »očistil« od hotništva in kakršnekoli vrste libertinskega življenja. Postopki, ki jih je uvedla inkvizicija za izkoreninjenje takoimenovane »heretične kuge«, so bili številni in surovi; 1570 je bil sežgan na grmadi Pietro Carnesecchi in Antonio Paleario. [15]
Vsekakor je navzočnost drugoverskih in uporniških skupin dosegla, da je papež posredoval bolj previdno in počasi, kot pa si je želel. Savojski vojvoda je na primer že oktobra 1566 posrečeno izrazil svoje uravnovešeno stališče:

»Drugo je biti v Rimu daleč od zased, drugo pa biti sredi med njimi. Dobro se zavedam, da je potrpljenje s heretiki pogubna zadeva; ne smemo pa se varati: vseh po mojem tako ne moremo kaznovati, če pa zažgemo nekatere, to spodžiga druge h krutemu maščevanju.«[16]. Sam Pij pa je na inkvizicijo polagal veliko važnost, ter je sam osebno nadaljeval vodenje in ponovno odpiranje vseh postopkov; tako je po temeljitem preučevanju lahko ugotovil, da so priče preslepile papeža Pija IV. v zvezi s smrtno obsodbo Karla Carafa in drugih Pavlovih nečakov, in jo je razveljavil. To je med drugim tudi razglasil v buli Inter multiplices curas z dne 21. decembra 1566. [17]

Pij V. in Slovenci[uredi | uredi kodo]

Po naročilu Pija V. naj bi benediktinski opat iz Možaca Jernej Porcia opravil vizitacijo v avstrijskem delu oglejskega patriarhata, vendar se je moral omejiti samo na Goriško. [18]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • 11. aprila 1567 je Pij V. podelil naslov cerkvenega učitelja Tomažu Akvinskemu [19]. 1568 je podelil enak naslov štirim očetom Vzhodne Cerkve: svetemu Atanaziju [20], svetemu Baziliju [21], svetemu Janezu Zlatoustemu [22] ter svetemu Gregorju Nazijanškemu [23]. [24]
  • 1566 je začel graditi dominikanski zavod »Svetega križa in Vseh svetnikov« v Bosco Marengu, ki naj bi postal središče novonastalega mesta, pa tudi kraj njegovega pokopa.
  • 1567 je utemeljil dobrodelno ustanovo za pridne študente, »Collegio Ghislieri«, ki od tedaj prek javnega natečaja sprejema najboljše študente na Univerzo v Paviji.
  • Med njegovimi bulami zavzema prvo mesto In coena Domini (1568). Med drugimi njegovimi odloki najbolj označujejo njegovo papeževanje: prepoved beračneja (februar 1567 in januar 1570); obsodba louvainskega heretičnega profesorja Baiusa (1567); prijava dirum nefas [25](avgust 1568); bula Hebraeorum gens, s katero je izgnal jude zaradi oderuštva skoraj iz vseh krajev Papeške države (1569); potrditev predpravic Società dei crociati za zaščito inkvizicije (oktobra 1570); prepoved razpravljanja o členu vere o Brezmadežnem spočetju (november 1570); zatrtje fratres humiliati (ponižnih bratcev), ki jih je obtožil sprijenosti (februar 1571); potrditev novega oficija v čast Devici Mariji (marca 1571). [26]
  • Z veliko zavzetostjo se je lotil prenove rimskega klera; ustanovil je komisijo in predpisal z odlokom z dne 30. oktobra 1566 smernice za pravo duhovniško življenje. Za nadzor duhovščine je imenoval vizitatorje, ki so bili zelo strogi: mnogo nevrednih duhovnikov je oddaljil iz dušnega pastirstva, škofe-pohajače pa prisilil na bivanje v domači škofiji (držanje rezidence). Krščanski nauk je bil poenoten s prenovljenim katekizmom, brevirjem in misalom. Za pregledano znanstveno izdajo Vulgate je imenoval komisijo kardinalov in sklical učenjake iz vseh dežel. 1571 je ustanovil Congregatio Index librorum prohibitorum[27]; predpisal je redno sklicevanje škofijskih sinod za poglobitev in udejanjanje koncilskih odlokov. Za versko, nravno in znanstveno izobrazbo bodočih duhovnikov je utemeljil semenišča, pa tudi nove redove, kot 1572 Fatebenefratelli. [28]
  • Penitenciarijo je najprej odpravil, nato obnovil z manjšimi pristojnostmi glede zakonskih spregledov in nepravilnosti z bulama In omnibus rebus ter Ut bonus z dne 18. maja 1569. Sveti oficij pe je dobil širša pooblastila. Sveti oficij pa je dobil večja pooblastila z bulo Admonet nos z dne 29. marca 1569; razglaša neodtujljivost cerkvenega premoženja – s tem spodreže korenine »velikega nepotizma«, ki so ga uvedli renesančni papeži. 1572 je ustanovil Kongregacijo škofov.
  • Novembra 1566 je nekatere veje beraških redov odpravil in jih zedinil z minoriti. Vsem je ukazal z bulo Regularium personarum z dne 24. decembra 1566 klavzuro, skupno korno molitev in slovesne zaobljube; prepovedal je pohajanje ter prehajanje iz samostana v samostan. Z bulo Cum sicut z dne 15. junija 1567 je zažugal s kaznimi neizvajanje koncilskih smernic.
  • Decembra 1569 je vzel opatijo S. Croce a Fontevallana avelanitom in jo izročil kalmaldolejcem. 1571 je zatr red umiliati (ponižni); nekateri člani so bili obtoženi za napad na Karla Boromejskega, njihovega kardinala-zavetnika in prenovitelja.

Bule in odloki[uredi | uredi kodo]

  1. Supra gregem Dominicum z dne 8. marca 1966 – navodilo zdravnikom, da spodbujajo bolnike na opravljanje svete spovedi in prejem drugih zakramentov za umirajoče;
  2. Odlok z dne 30. oktobra 1566, s katerim določa smernice za duhovniško življenje;
  3. Inter multiplices curas - motuproprij z dne 21. decembra 1566, slovesno zapoveduje, da se je treba zvesto držati predpisov o zavračanju protestantizma, ki jih je 15. februarja 1559 objavil Pavel IV.
  4. Regularium personarum z dne 24 decembra 1566 ukazuje nekaterim vejam beraških redov klavzuro, skupno korno molitev in združenje z minoriti;
  5. Admonet nos z dne 29. marca 1567 – ta bula prepoveduje odtujitev cerkvene posesti in s tem odpravlja veliki nepotizem;
  6. Bula z dne 11. aprila 1567, s katero povzdigne svetega Tomaža Akvinskega za cerkvenega učitelja, njegov nauk pa za osnovo filozofskih in teoloških študijev;
  7. Cum sicut z dne 15. junija 1567 – s to bulo pod grožnjo s kaznimi zahteva uveljavitev tridentinske prenove;
  8. De salute gregis dominici z dne 1. novembra 1567; v tej buli prepoveduje bikoborbe in njihovo gledanje pod kaznijo izobčenja in odrekanja cerkvenega pogreba;
  9. Ex omnibus afflictionibus z dne 1. oktobra 1568 obsoja zmote, ki jih učijo Lelio in Fausto Socini kakor tudi Baius brez omembe imen; slednji se je razsodbi podvrgel;
  10. In coena Domini z dne 10. aprila 1568 – na Veliki četrtek; v tej buli pod kaznijo izobčenja prepoveduje sklicevanje na koncil zoper papeža;
  11. Hebraeorum gens z dne 4. marca 1569; s to bulo izžene jude iz Papeške države, razen Rima, Ancone in Venaissina, češ da z oderuškimi obrestmi ropajo premoženje kristjanov;
  12. In omnibus rebus ter Ut bonus z dne 18. maja 1569 – s tema bulama papež ukine in nato omeji pristojnosti Penitencierije glede zakonskih spregledov in nepravilnosti;
  13. Consueverunt Romani z dne 17. septembra 1569; s to bulo podeli odpustke za molitev Rožnega venca;
  14. Regnans in Excelsis z dne 25. februarja 1570 – izobčenje kraljice Elizabete zaradi herezije;
  15. Quo primum tempore z dne 14. julija 1570; s to apostolsko konstitucijo uvaja tridentinsko mašo in bogoslužje ter razglaša prenovljeni in poenoteni Rimski misal;
  16. Super speculam Domini z dne 30. novembra 1570; s to bulo zaradi pohujšanja in nemirov prepoveduje javne razprave v domačem jeziku glede verskega nauka o Marijinem brezmadežnem spočetju, a da se do njega ni opredelil; [29]
  17. Exponi nobis nuper z dne 25. julija 1571: ustanovitev Univerze v Limi z enakimi privilegiji kot jih je imela Univerza v Salamanci

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Truplo Pija V. v grobnici pri Mariji Snežni v Rimu.

Pij V. je trpel za povečanjem prostate; iz sramežljivosti ni hotel dopustiti pregleda. Po drugih virih pa je imel rak prostate, v kar se je povečanje najbrž izrodilo; zaradi katerega je umrl 1. maja 1572 v Rimu, star 68 let. Umirajoč je dejal kardinalom zbranim okrog njegove smrtne postelje:

 »Priporočam vam sveto Cerkev, ki sem jo tako ljubil! Prizadevajte si izbrati gorečega naslednika, ki bo iskal samo Gospodovo slavo, ki ne bo imel nobenih drugih namenov kot je čast Apostolskega sedeža in blaginja krščanstva.« 

Pokopali so ga najprej v Baziliki sv. Petra, pozneje pa v kapeli v cerkvi Marije Snežne, kjer njegovi posmrtni ostnaki počivajo v stekleni krsti še danes.

Češčenje[uredi | uredi kodo]

Ljudstvo ga je začelo častiti že takoj po smrti. Večinoma ga upodabljajo v belem dominikanskem oblačilu, pogosto tudi v papeškem ornatu z rožnim vencem v roki in misalom. Na vseh upodobitvah in portretih ima brado. Njegov razpoznavni znak je tiara, papeška čepica (takrat je bila baržunasto rdeča) in škofovska dušnopastirska palica.

Za blaženega ga je razglasil Klemen X. dne 1. maja 1672, za svetnika pa Klemen XI. dne 22. maja 1712. Goduje 30. aprila, a prej je godoval 5. maja. [31]

Angelus nemorosus[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba pravi o njem, da je Gozdnati angel (latinsko Angelus nemorosus; angleško Angel of the grove). Temu sledi razlaga: Imenoval se je Mihael, rojen v mestu Bosco. Pij V. se je rodil v kraju Bosco, v Piedmontu; krajevno ime pomeni v piedmontskem narečju, ki ga danes imenujejo jezik, gozd, gaj, goščavo, gošo. Najbolj znana osebnost s tem priimkom je Janez Bosko (Giovanni Bosco, 1815–1888). Papeževo ime je bilo 'Anton Mihael Ghislieri', a Mihael se nanaša na nadangela Mihaela. O'Brien tukaj pripominja, da mnogo prerokb, ki vsebujejo besedne igre, uporablja italijanske besede, tudi narečne, ki jih Lignum vitae posebej ne razlaga.[32][33].

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Antonio Michele Ghislieri, dominikanski redovnik, je že kot škof in kardinal izvrševal zelo odgovorne naloge v Cerkvi. Ko je postal papež z imenom Pij V., je deloval za obnovo Cerkve na vseh področjih, po smernicah, ki jih je začrtal Tridentinski koncil. Objavil je prenovljeno izdajo misala, brevirja in katekizma, ki ga imenujemo tudi katekizem svetega Pija V in je bil v veljavi vse do Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Z veliko pobožnostjo in apostolsko gorečnostjo je utrjeval Božje češčenje, krščanski nauk in cerkveno disciplino, kakor tudi prispeval k širjenju katoliške vere v misijonih.
  • Z vsemi sredstvi si je prizadeval poboljšati nravnost ljudstva z izdajanjem bul, s kaznovanjem beračenja, prepovedovanjem razbrzdanosti in pustovanja, z obsojanjem hotnikov in skrunilcev prazničnih dni. Za preklinjevalce so bile predvidene denarne in telesne kazni; dosledno je branil zakonsko zvezo in nalagal kazni prešuštnikom. Omejil je stroške papeškega dvora, prepovedal škofom pohajanje in jim zapovedal bivanje v škofiji; potrdil in prenovil je tudi pomembne obredne in molitvene knjige. Njegove odločitve so imele izreden pomen: okrepil je orodja protireformacije za boj s herezijo in protestantizmom ter je dal nov zagon rimski inkviziciji.
  • Odločen in pošten, Piedmončan ves iz enega kosa, je bil neizprosen nasprotnik nepotizma. Številnim svojim sorodnikom, ki so po nepričakovani izvolitvi navalili v Rim v upanju, da bodo dobili kako predpravico ali gospodarsko ugodnost, je Pij V. dejal, da se smatra papeževega sorodnika zadosti bogatega, če ne pozna revščine. [34]
  • Veliki papež sveti Pij V. spada med največje slave Piedmonta. Da bi se zoperstavil razširjeni nenravnosti med rimskim ljudstvom, je pontifik kaznoval beračenje in preklinjanje, prepovedal bikoborbe in pustna praznovanja, izgnal iz Rima številne hotnice oziroma prostitutke. Da bi obvaroval katoličane judovskega oderuštva, jih je pregnal v posebne mestne predele. Čeprav ni imel kake posebne nadarjenosti za državno upravo, ni zanemarjal blaginje svojih podložnikov: gradil je nove ceste in vodovode, podpiral poljedelstvo z ugodnostmi, popravljal obrambne trdnjave in posvečal posebno skrb bolnišnicam. Istočasno z deli za javno upravo je Pij V. z velikim poletom deloval na področju obrambe čistosti vere. S temi svojimi dejanji je izkazal svojo voljo ohranjati v najvišji stopni celovitost vere in braniti Cerkev pred nasprotniki in herezijami; zavedal se je, da bo doživljal v svojem delovanju surova nasprotovanja; njegova neizprosnost in gorečnost sta mu nakopali mnogo sovražnikov po celi Evropi in zunaj nje. Njegovo smrt so v Carigradu tri dni proslavljali – saj so se bolj bali njegovih molitev kot krščanskih ladij. Nič čudnega, da so njegovo osebnost napadale trudi prostaške rimske paskvinate,[35] saj je na smrtno kazen obsodil tiste, ki so zavajali v hotništvo [36]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Slikovna zbirka[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Encyclopedia of Popes — 2000.
  2. ^ Record #118792423 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  3. ^ latinsko Utinam dirigantur viæ meæ ad custodiendas justificationes tuas; angleško O that my ways may be directed to keep thy justifications; slovensko: Vodi moja pota, da se bom držal tvoje pravičnosti
  4. ^ "Bullarium Canonicorum regularium Rhenanæ congregationis sanctissimi ... - Canonici regolari di sant'Agostino : Congregazione del santissimo Salvatore - Google Books". Google Books. Pridobljeno dne 17. marec 2016.  "R.P.D. Thomae Del Bene clerici regularis, ... De officio S. Inquisitionis ... - Google Books". Google Books. Pridobljeno dne 17. marec 2016.  "Ps 118:5 VULGATE;DRA - utinam dirigantur viae meae ad - Bible Gateway". Bible Gateway. Pridobljeno dne 17. marec 2016. 
  5. ^ "Arcidiocesi di Genova". Cathopedia. Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  6. ^ Alfonso d'Avalos d'Aquino d'Aragona - Alfonz III. marchese del Vasto; (*Ischia 1502 †Vigevano 31.III.1546) je bil italijanski vojskovodja (condottiere) v španski kraljevski službi
  7. ^ "Pio V papa, santo". Enciclopedia Italiana di Rosario Russo. 1935. Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  8. ^ "Pio V, santo". Enciclopedia dei Papi di Simona Feci. 2000. Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  9. ^ "Pope St. Pius V". Catholic Encyclopedia New Advent. 1911. Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  10. ^ F. Gligora. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 231. 
  11. ^ Po večinskih drugih virih izhaja opoldansko zvonenje od zmage pri Beogradu 1456.
  12. ^ "Papa Pio V". Cathopedia. 7. oktober 2015. Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  13. ^ "Pope St. Pius V". Catholic Encyclopedia New Advent. 1911. Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  14. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 217. 
  15. ^ F. Gligora. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 231. 
  16. ^ "A. Pascal". "Bulletin de la Société d'Histoire Vaudoise" 1 (53): 55–6. 1929. 
  17. ^ "Pio V, santo". Enciclopedia dei Papi, v: Treccani. 2000. Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  18. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 218. 
  19. ^ sveti Tomaž Akvinski (1225-1273)
  20. ^ sveti Atanazij Veliki (295-373)
  21. ^ sveti Bazilij Veliki (324-379)
  22. ^ sveti Janez Zlatousti ali Krizostom (344-407)
  23. ^ sveti Gregor Nazijanški (329-390)
  24. ^ "San Pio V (Antonio Ghislieri) Papa". Cristina Siccardi v: Santi e beati. 6. maj 2012. Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  25. ^ dirum nefas (Virgil, Eneida 5, 563) – pogubna hudobija; tukaj je mišljeno hotništvo, sodomski greh ali homoseksualnost, za katero je bila zagrožena smrtna kazen
  26. ^ "Papa Pio V". Cathopedia. 7. oktober 2015. Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  27. ^ Congregatio Index librorum prohibitorumKongregacijo za Seznam prepovedanih knjig
  28. ^ "Pio V papa, santo". Enciclopedie on line v Treccani. Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  29. ^ 30 novembre 1570, bulle Super speculam Domini: pour apaiser les troubles et les scandales au sujet de la croyance en l’Immaculée conception, Pie V défend de traiter de cette controverse, ni pour ni contre, dans les assemblées publiques d’hommes et de femmes, et d’en disputer dans des écrits en langue vulgaire.
  30. ^ Iz Gregoroviusove knjige „The tombs of the popes” (1903)
  31. ^ "Sveti Pij V. – redovnik in papež". Svetniki.org. Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  32. ^ O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 61. 
  33. ^ Bander. The Prophecies of St. Malachy. str. 67. 
  34. ^ "San Pio V (Antonio Ghislieri) Papa". Cristina Siccardi v: Santi e beati. 6. maj 2012. Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  35. ^ "San Pio V (Antonio Ghislieri) Papa". Fabio Arduino v: Santi e beati. 6. maj 2012. Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  36. ^ "Pie V". Compilhistoire. 13. december 2016. Pridobljeno dne 13. december 2016. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (Maks Miklavčič in Jože Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(v francoščini)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Gaetano Moroni Romano: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro ai nostri giorni, LIII. Tipografia Emiliana, Venezia 1852.
  • A. Pascal: La lotta contro la Riforma in Piemonte al tempo di Emanuele Filiberto, studiata nelle relazioni diplomatiche tra la corte sabauda e la S. Sede (1559-1580), v: "Bulletin de la Société d'Histoire Vaudoise", 53, 1929, s. 5-88; 55, 1930, s. 5-26.
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982. ISBN 963 09 1863 3
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
(v hrvaščini)
(v angleščini)
(v italijanščini)
(v francoščini)
(v latinščini)
(v španščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Antonio Simeoni OCamald
škof v Sutriju in Nepiju
1556-1560
Naslednik: 
Girolamo Galerati
Predhodnik: 
Bartolomeo Pipero
škof v Mondoviju
1560-1566
Naslednik: 
Vincenzo Lauro
Predhodnik: 
?
kardinal-duhovnik pri Santa Maria sopra Minerva
1557–1561
Naslednik: 
sedisvakanca
Predhodnik: 
Otto Truchsess von Waldburg
kardinal-duhovnik pri Santa Sabina
1561–1566
Naslednik: 
Simone Pasqua
Predhodnik: 
sedisvakanca
kardinal-duhovnik pri Santa Maria sopra Minerva
1565–1566 (drugič)
Naslednik: 
Michele Bonelli
Predhodnik: 
Pij IV.
Papež
1566–72
Naslednik: 
Gregor XIII.