Možac

Možac Moggio Udinese
Občina (comune)
Moggio Udinese
Možac
Možac Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 46°25′N 13°12′E
Država	Italija
Dežela	Furlanija - Julijska krajina
Pokrajina	Videmska pokrajina (UD)
Frazioni	Bevorchians, Campiolo, Dordolla, Grauzaria, Moggessa, Monticello, Ovedasso, Pradis-Chiaranda, Stavoli
Upravljanje
• Župan	Giorgio Filaferro (državljanska lista Možaca) od 26/05/2014
Površina
• Skupno	142,44 km2
Nadm. višina	341 m
Prebivalstvo  (31. december 2010)
• Skupno	1.842
• Gostota	13 preb./km2
Časovni pas	UTC+1 (CET)
• Poletni	UTC+2 (CEST)
Poštna številka	33015
Klicna koda	0433
Zavetnik	sv. Gall
Dan	19. marec
Spletna stran	[Uradno spletno mesto Uradno spletno mesto]

Opatija sv. Gala v Možacu

Možac Mužac /Možnica, (furlansko Mueç, italijansko Moggio Udinese, nemško Mosach/ Mosnitz) je občina v severovzhodnem delu Furlanije na slovensko - italijanski narodnostni meji. Občina šteje 1.770 prebivalcev.

Seznam naselij v občini

Občino sestavljajo naslednji gorski zaselki in vasi z nadmorsko lego, od katerih so nekatere že prazne :

• Bevorchians (690 m)
• Campiolo (290 m)
• Dordolla (620 m)
• Grauzaria (525 m)
• Moggessa di Quà (510 m)
• Moggessa di Là (530 m)
• Monticello (840 m)
• Ovedasso (420 m)
• Pradis (477 m)
• Chiaranda (422 m)
• Stavoli (567 m)

Geografija

Občina Možac se razprostira na površini 144 km² in na 341 m nadmorske višine, na stičišču Aupaške doline in Železne doline (Eisental). Kraj v dveh delih, in sicer Spodnji Možac in Gornji Možac, se je razvil nad reko Belo in ga obdajajo visoki vrhovi Julijskih Alp s Kaninom, na vzhodu in Karnijskih Alp na severu. Na jugu dominira gorska skupina Plauris (1.958 m), na zahodu pa Dolomiti Amariana )1.906 m. Na severu leži impozanten vrh Karnijskih Alp Creta Grauzaria (2.065 m) in Zuc dal Bôr (2.195 m). Prebivalci se ukvarjajo predvsem z lesno industrijo, ki nazaduje, povečujejo pa se trgovina, gradbena in kovinska industrija.

Mesto je bilo ob potresu leta 1976 zelo porušeno, vendar so zgodovinsko jedro in najpomembnejše kulturno-zgodovinske spomenike že obnovili.

Zgodovina

V antiki je v kraju verjetno bila postaja na rimski cesti iz Ogleja v provinco Norik. V Kanalski dolini so se po letu 590 naselili Slovani oziroma zgodnji Slovenci oz. njihovi predniki. Poselitev je bila v naslednjih stoletjih mešana s staroselci romanskega in furlanskega narodnostnega izvora. Do 11. stoletja so se na območje skupaj z oblastniki doseljevali tudi germansko/nemško govoreči kolonisti. Vendar je sklepati, da je bila večina prebivalstva vendarle slovansko/slovenska, saj imamo tudi na tem območju prevladujoča slovenska ledinska imena ali krajevna imena, ki so bila tudi romanizirana in germanizirana, pa vendar to dokazuje prisotnost slovenščine v kraju. Na območju je potekala zahodna meja slovansko/slovenske poselitve.

V zgodovinski okvir sodi tudi legenda iz Možaca, ki pripoveduje o liku grofa Kacelina iz 11. stoletja. Po tej legendi je bil grof Kacelin koroški plemič, palatinski grof in vrhovni predstavnik vladarjevega dvora, lastnik velikih posestev v svoji domovini Koroški kot tudi v Furlaniji, vključno z gradom Možac. Okoli 1070 ali 1072 se je namenil v Sveto deželo, zaradi česar je vse imetje svojih gospostev prenesel na svojega bratranca Friderika, Oglejskega patriaha. Ta naj bi na mestu gradu Možac dal zgraditi benediktinski samostan, ki mu je prenesel prihodke prejšnjega gradu. Vendar je ta zgodba dvomljiva, oporoka Kacelina, ki podpira legendo, je ponaredek. Gotovo pa je, da je patriarh Ulrik I. po škofu Andreju Emonskem (Istrska škofija Novi grad (Cittanova) – takrat imenovana Emona) odprl samostan v Možacu. Morda še bolj kot določa zapuščina darovalca, je patriarh sledil lastnim nagibom in zgradil svetišče Sv. Gallu, ki je veliko bolj znan v Švici, kjer je bil patriarh prej opat. Da bi povečal ugled nove opatije, ji je Ulrik namenil velike posesti na Koroškem, v Frulaniji in Karniji. Poleg tega je opatiji podelil v polno last in posest nad cerkvami Cavazzo, Vodnjan in Gorto. V interesu patriarha in plemičev je samostan pridobival na pomenu tudi v času ko je vojska cesarja Konrada IV. v sporu s papežem ropala ali pa v času sporov velikih fevdalnih gospodov uspela ohraniti opatijska posestva. Najbolj aktiven in spoštovanja vredno je bilo vladanje/vodenje samostana je bilo za časa Ghilberta iz Marana pri Panaru, ki je bil opat med 1329-1349 in istočasno generalni vikar patriarha Bertranda. Pod njegovim vodstvom je samostan dosegel največji razcvet.

Na podlagi bule papeža Lucija III. iz leta 1185 je bil samostan duhovno neposredno podrejen Svetemu sedežu. Opat je imel pravico samostana, da imenuje v številnih župnijah in cerkvah svoje duhovnike ali kaplane iz samostanskih korarjev ali upravnikov. Na področju posvetne oblasti je bil opat podrejen fevdnemu gospodu Oglejskemu patriarhu. Opat je imel kot fevdalec tudi vso sodno oblast na svojih posestvih, vključujoč krvno sodstvo in veliko privilegijev v celotni dolini Bele, na deželnem sodišču Baiuzzo v Furlaniji. Lastnina samostana , po rokopisih iz 13. in 14. stoletja, je bila na 146 posestvih, od tega jih je bilo v regiji 101 in 45 na območju čez Alpe, na Koroškem. V furlanskem deželnem zboru je imel opat iz Možaca volilno pravico. S propadom Oglejskega patriarhata je upadel tudi pomen opatije. Ropanja, nezakonita prisvajanja in potresi so prispevali k upadanju opatije. Od 15. stoletja je pravica imenovanja opatov prišlo na deželne odvetnike in prokuratorje. Tako je bila uprava iztrgana opatiji. Tako kot ostalo območje je bila opatija in Možac od leta 1420 v lasti Beneške republike. Pod beneško okupacijo je imela opatija dva opata, ki sta prihajala iz Benetk oziroma bila njihova varovanca. Pod njima je opatija nadalje izgubljala posest in privilegije. Med »nastavljenimi« opati je treba omeniti svetega Carla Borromeo iz Arone, ki je opatoval med 1561 in 1566, ki pa si je slavo pridobil drugod. S smrtjo grofa Felice Faustino Savorgnano (1773) je bila opatijska cerkev spremenjena v navadno farno cerkev. Fevdalna lastnina opatije, pa je bila na dražbi prodana za 44.000 dukatov gospodom Mangili in Leoni, ki so si navzeli naslov markizi Sv. Galla. Šele leta 1869 je papež Pij IX. obnovil naziv opatijska cerkev za faro Možac.

Območje Možaca je ostalo pod oblastjo Serenissime do leta 1797, ko je Beneška republika propadla. Od 1797 je po Campoformijskem miru območje pripadlo umetni habsburški tvorbi Beneško-Lombardskem kraljevstvu. Z Napoleonovo medigro je na Dunajskem kongresu 1815 območje do 1866 spadalo Avstriji; od leta 1866 je v Italiji. V neposredni bližini je potekala meja, zato se je že od leta 1908 pričelo na obeh straneh graditi obsežne vojaško-obrambne sisteme, vključujoč na trdnjavo na gori Sflincis pri Možacu. Prva svetovna vojna je do danes pustila vidne sledi. Leta 1917 so Italijani razstrelili železni most preko Bele pri Možacu, zaradi poraza pri Kobaridu, zaradi bojazni prodora na fronti tudi na tem področju.

Demografski razvoj

Znamenitosti

• Benediktinski samostan Možac Svetega Gala (San Gallo) je bil ustanovljen v Spodnjem Možacu leta 1119. Od najstarejših zgradb je ostal le še zvonik in krstilnica. Sedanja opatijska in farna cerkev ima največje orgle v Furlaniji in ogromen kovani lestenec. V cerkvi, v stranski kapeli, je kot znamenitost tudi dragocen velik lesen križ, izrezljan iz orehovine iz leta 1466. V samostanskem traktu so od leta 1987 nastanjene nune Klarisinje.
• Palača z ječo in srednjeveški stolp v Spodnjem Možacu.
• gorska vas Dordolla
• gorska vas Bevorchians

Znani krajani

• Egiziano Pugnetti, furlanski pesnik, (1847-1917)

Foto galerija

• 
  Spodnji Možac (2008)
• 
  Spodnji Možac po potresu 1976
• 
  Center Spodnjega Možaca
• 
  Freska na levem koru v opatijski cerkvi
• 
  Srednjeveški stolp
• 
  Sedež občine Možac

Viri

• Trinko, Ivan: Beneška Slovenija; Hajdimo v Rezijo ! Celje, Mohorjeva družba Celje, 1980 (COBISS)
• Pilgram, Gerhard; Berger, Wilhelm: Die letzten Täler Wandern und Einkehren in Friaul Klagenfurt, Založba Drava, 2008 (COBISS) (nemško) ISBN 978-3-85435-532-8