Naborjet - Ovčja vas

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Naborjet-Ovčja vas)
Skoči na: navigacija, iskanje
Naborjet-Ovčja vas
Malborghetto-Valbruna
Občina (comune)
Comune di Malborghetto Valbruna
Naborjet - Ovčja vas is located in Italija
Naborjet-Ovčja vas
Naborjet-Ovčja vas
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 46°30′N 13°27′E / 46.500°N 13.450°E / 46.500; 13.450Koordinati: 46°30′N 13°27′E / 46.500°N 13.450°E / 46.500; 13.450
Država Zastava Italije Italija
Dežela Furlanija - Julijska krajina
Pokrajina Videmska pokrajina (UD)
Frazioni Bagni di Lusnizza, Malborghetto (sede comunale), Santa Caterina, Ugovizza, Valbruna
Površina
 • Skupno 120,5 km2
Prebivalstvo (Dec. 2004)
 • Skupno 1.025
 • Gostota 8,5 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 33010
Klicna koda 0428

Naborjet-Ovčja vas (furlansko Malborghet e Valbrune, italijansko Malborghetto-Valbruna; nemško Malborgeth-Wolfsbach) je občina v Videmski pokrajini v italijanski deželi Furlaniji - Julijski krajini. V občini govori del prebivalstva poleg italijanščine eden ali več izmed treh uradno priznanih manjšinskih jezikov - ki so sicer furlanščina, slovenščina in nemščina.

Občina je nastala leta 1928 po združitvi bivše občine Naborjet (Malborghetto, nekoč Malborgeth) z ukinjeno občino Ukve-Ovčja vas (Ugovizza-Valbruna, nekoč Uggowitz-Wolfsbach). Občino Ukve-Ovčja vas so ukinili leta 1924, potem ko so takratni občinski svetniki v okviru seje občinskega sveta posegali po slovensko (posegi so kratko po priključitvi Kanalske doline Italiji bili dovoljeni samo v italijanščini in nemščini).

Seznam naselij[uredi | uredi kodo]

  • Bagni di Lusnizza (fur. Lusniz, slov. Lužnice, nem. Lusnitz)
  • Cucco (fur. Cuc, slov. Kuk, nem. Kuk)
  • Malborghetto (fur. Malborghet, slov. Naborjet, nem. Malborgeth)
  • Santa Caterina (fur. Sante Catarine, slov. Šenkatrija, nem. Sankt Kathrein)
  • Ugovizza (fur. Ugovize, slov. Ukve, nem. Uggowitz)
  • Valbruna (fur. Valbrune, slov. Ovčja vas, nem. Wolfsbach)

Geografska lega[uredi | uredi kodo]

Naborjet-Ovčja ves se nahaja 100 km (62 mi) severozahodno od Trsta in okoli 50 km (31 mi) severovzhodno od regionalnega centra Vidma, na meji z Avstrijo. Je ena od treh občin v Kanalski dolini (Val Canale) ob reki Bela, med Trbižem na vzhodu in Tabljo na zahodu.

Na severu tvori pogorje Karnijskih Alp mejo z Avstrijsko zvezno deželo Koroško in njenimi občinami Šmohor-Preseško jezero, Štefan na Zilji, Bistrica na Zilji, in Straja vas. Na jugu ga masiv Montaža iz Julijskih Alp ločuje od italijanskih občin Kluže in Dunja.

Postaja Ukve-Ovčja ves je postajališče na Pontebski železnici med Vidmom in Trbižem, ki je bila obnovljena leta 2000. V Ovčji vesi je priključek na avtocesto A23 Alpe-, ki teče med avstrijsko mejo oz. avstrijsko avtocesto A2 do Vidma kot del Evropskega koridorja E55 .

Sosednje občine[uredi | uredi kodo]

Občinski urad Naborjet
Beneška palača v Naborjetu
Sveta Katarina
Glavni trg v Naborjetu
Lužnice
Obnovljeni cerkveni stolp v Ukvah

Demografski razvoj[uredi | uredi kodo]

Od 31 December 2004, Naborjet – Ovčja vas je imela 1,025 prebivalcev in je obsegala območje 120.5 km².[1] Po popisu iz leta 1971 se je 46,2% prebivalcev opredelilo za Slovence kot svojo narodnostno pripadnost, oziroma materin jezik.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V Kanalski dolini so se po letu 590 naselili Slovani oziroma zgodnji Slovenci oz. njihovi predniki. Poselitev je bila v naslednjih stoletjih mešana s staroselci romanskega in furlanskega narodnostnega izvora. Do 11. stoletja so se na območje skupaj z oblastniki doseljevali tudi germansko/nemško govoreči kolonisti. Vendar je sklepati, da je bila večina prebivalstva vendarle slovansko/slovenska, saj imamo tudi na tem območju prevladujoča slovenska ledinska imena ali krajevna imena, ki so bila tudi romanizirana in germanizirana, pa vendar to dokazuje prisotnost slovenščine v kraju. Na območju je potekala zahodna meja slovansko/slovenske poselitve. Kanalska dolina je bila od leta 1077 pod oblastjo koroškega vojvode Liutold Eppensteinski, ko je cesar Henrik IV. Nemški odstopil nekdanje ozemlje imperijalne Veronske marke na jugu Oglejskim patriarhom. Ko je bilo kasneje ozemlje Oglejskega patriarhata postopno zasedeno od Benečanov in do 1433 vključeno v Domini di Terraferma, je območje takrat imenovano Buonborgeth ostalo pod oblastjo koroških posesti Bamberških škofov. Naselje Ovčja vas je bilo gospodarsko zelo pomembno zaradi nahajališč železove rude in srebra, kot tudi bogati gozdov v okolici. Območje je bilo v stalnem sporu Serenissimo.

Trdnjava Hensel
Ostanki zapornega Fort Hensel
Spomenik kapitanu Hensel-u

Avstrijski Habsburški, Koroški vojvode so imeli od leta 1335 mejno trdnjavo zgrajeno pri Malborgeth, ki so jo leta 1616 okupirali Benečani. Nato so jo zavzeli Francozi leta 1797 in še enkrat leta 1805 Napoleonove sile. Nato je bila trdnjava še enkrat oblegana leta 1809, ko jo je med 14. in 17. majem junaško branil kapetan Friderik Hensel. Trdnjava se je končno sicer morala vdati Francozom, vendar ti zaradi tega niso uspeli pravočasno priti na bojišče Bitke pri Aspern-Esslingu, ki se je odvijala 21. maja. V bitki je avstrijski Nadvojvoda Karel odbil Napoleonove sile. Trdnjava Naborjet je bila zato preimenovana v Trdnjavo Hensel v čast kapetanu, ki je tako kot večina njegovih mož padel v bitki. 307 mož Hensla je štiri dni zadrževalo francosko vojsko, ki je štela 50.000 vojakov.

Po Prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrskega imperija, je bil Naborjet in Kanalska dolina po Senžermenski mirovni pogodbi dodeljen Kraljevini Italiji. Po določbah 1939 Južno Tirolskega opcijskega sporazuma iz leta 1939 med Italijo in Tretjim rajhom je bila večina nemško govorečega prebivalstva preseljena na Koroško.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ All demographics and other statistics: Italian statistical institute Istat.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Claudia Fräss-Ehrfeld (Hg.): Napoleon und seine Zeit, Kärnten - Innerösterreich - Illyrien (Seiten 153-198). Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, Klagenfurt 2009, ISBN 978-3-85454-113-4.
  • Anna Zanier con Claudio Canton e Roberto Carollo ed il contributo di Mauro Bigot: La strada ferrata della Pontebba, 2006 Senaus, Udine; ISBN 88-901571-5-1