Rezija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Rezija
Občina (comune)
Comune di Resia
Val Resia.JPG
Rezija is located in Italija
Rezija
Rezija
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 46°23′N 13°18′E / 46.383°N 13.300°E / 46.383; 13.300Koordinati: 46°23′N 13°18′E / 46.383°N 13.300°E / 46.383; 13.300
Država Zastava Italije Italija
Dežela Furlanija - Julijska krajina
Pokrajina Videmska pokrajina (UD)
Frazioni Prato di Resia/Ravanca, San Giorgio/Bela (Bila), Gniva/Njiiva, Oseacco/Osojani (Osoane) in Stolvizza/Solbica, Uccea/Učja
Upravljanje
 • Župan Sergio Chinese (državljanska lista)
Površina
 • Skupno 119,0 km2
Nadmorska višina 492 m
Prebivalstvo (Jan. 2015)
 • Skupno 1.048
 • Gostota 8,8 preb./km2
Demonim Rezijani
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 33010
Klicna koda 0433
Zavetnik Marijino vnebovzetje
Dan 15. avgusta
Spletna stran Comune di Resia
Dvoježična cestna oznaka pred vasjo Bilä.

Rezija (rezijansko: Rezija, italijansko: Resia, furlansko: Resie, beneško: Rèxia) je alpska dolina v severovzhodni Italiji. Njeno področje predstavlja tudi istoimensko občino v Videmski pokrajini (italijanska dežela Furlanija-Julijska krajina). Rezija meji na slovenski občini Kobarid in Bovec, sicer pa še na italijanske občine Beneške Slovenije – Chiusaforte (Kluže), Lusevera (Bardo), Resiutta (Na Bili) in Venzone (Pušja Ves). Od Trsta je oddaljena okrog 90 km, od Vidma (Udine) pa okrog 35 km. Iz Slovenije je najhitreje dostopna preko mejnega prehoda Rateče ali Učja.

Po podatkih iz leta 2004 ima Rezija 1244 prebivalcev. Dolina obsega površino 119 km².

Rezijanska naselja[uredi | uredi kodo]

Naselja v dolini so Ravanca (Prato), Bila (San Giorgio), Osojane (Oseacco), Njiva (Gniva), Liščaca (Lischiazze), Solbica (Stolvizza), v zatrepu doline pa Korito (Coritis), vendar prebivalci v njem niso nastanjeni skozi vse leto.

Sosednje občine[uredi | uredi kodo]

Rezijani[uredi | uredi kodo]

Rezijanski Očenaš

Rezijani predstavljajo vzhodno-alpske slovanske prebivalce Rezijanske doline, ki so zaradi geografske lege doline razvili značilno rezijansko govorico in kulturo. Rezijanščina se v dialektu razlikuje od vasi do vasi, nekateri jo imajo za slovanski mikrojezik, nekateri pa za slovensko narečje. Prvi zapis v rezijanščini je Očenaš iz 18. stoletja, ki je na ogled v cerkvi v Bili (San Giorgio). Rezijanščina je konec 20. stoletja dobila tudi svoj prvi pravopis. Zaradi gospodarskih razmer se prebivalstvo Rezije sooča z izseljevanjem in s posledično nizko rodnostjo, vse to pa po drugi strani vpliva na manjšanje kroga ljudi, ki uporabljajo rezijanščino. Rezijani so bili le delno vključeni v slovensko etnogenezo; čeprav se v slovanski družbi izrekajo za Slovence (Slavince) in v italijanski družbi za Italijane, ohranjajo tudi domačo pokrajinsko-govorno etnično zavest.[1] Slovenci so to dolino počastili s poimenovanjem dveh ulic; ena »Rezijanska ulica« je v Ljubljani, druga pa v Mariboru.

Rezijansko ljudsko izročilo[uredi | uredi kodo]

Glasbeni sestav, ki igra tipične rezijanske motive.

Rezijanske ceremonije, pesmi, glasba, plesi in pravljice so samonikle in so v 20. stoletju našle mnoge predelave. Njihovo izročilo so uporabili slovenski skladatelji Alojz Srebotnjak, Jani Golob, Aldo Kumar in drugi.

Rezijanska mitologija vsebuje pripovedi o divjih ženah (dujačesah), ki jih poznamo tudi drugod po Sloveniji. Posebnost rezijanskega mitološkega izročil so pripovedi dveh o močnih, samotarskih orjakih-junakih- o tihotapcu Lölu Kotliču, ki je obračunal z žandarji, in o zaščitniku vasi Dardaju[2], in ki glede na kriterij Georgesa Dumézila spadata med junake Vāyujevega tipa[3]. Posebnost je tudi neopredeljivo zlobno bajeslovno bitje Grdinica, ki nastopa tudi v otroški televizijski lutkovni seriji Zverinice iz Rezije.

Demografska preglednica[uredi | uredi kodo]


Galerija[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Makarovič, Gorazd (2008). Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke: Novoveške etnične identitete pred slovensko narodno zavestjo. Slovenska matica, Ljubljana. Str. 218-219.
  2. ^ Dapit Roberto, Kropej Monika, Šmitek Zmago (1999): Visoko v gorah, globoko v vodah. Didakta, Radovljica, str. 43-44.
  3. ^ Dumézil Georges (1987): Tridelna ideologija Indoevropejcev. Škuc, Ljubljana, str. 61-65.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Zemlja Ta članek o geografiji Italije je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.