Rezija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Rezija
Občina (comune)
Comune di Resia
Val Resia.JPG
Rezija is located in Italija
Rezija
Rezija
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 46°23′N 13°18′E / 46.383°N 13.300°E / 46.383; 13.300Koordinati: 46°23′N 13°18′E / 46.383°N 13.300°E / 46.383; 13.300
Država Zastava Italije Italija
Dežela Furlanija - Julijska krajina
Pokrajina Videmska pokrajina (UD)
Frazioni Prato di Resia/Ravanca, San Giorgio/Bela (Bila), Gniva/Njiiva, Oseacco/Osojani (Osoane) in Stolvizza/Solbica, Uccea/Učja
Upravljanje
 • Župan Sergio Chinese (državljanska lista)
Površina
 • Skupno 119,0 km2
Nadmorska višina 492 m
Prebivalstvo (Jan. 2015)
 • Skupno 1.048
 • Gostota 8,8 preb./km2
Demonim Rezijani
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 33010
Klicna koda 0433
Zavetnik Marijino vnebovzetje
Dan 15. avgusta
Spletna stran Comune di Resia


Rezija (rezijansko: Rezija, italijansko: Resia, furlansko: Resie, beneško: Rèxia) je alpska dolina v severovzhodni Italiji.

Njeno področje predstavlja tudi istoimensko občino v Videmski pokrajini (italijanska dežela Furlanija-Julijska krajina). Rezija meji na slovenski občini Kobarid in Bovec, sicer pa še na italijanske občine Chiusaforte (Kluže), Lusevera (Bardo), Resiutta (Na Bili) in Venzone (Pušja vas). Od Trsta je oddaljena okrog 90 km, od Vidma (Udine) pa okrog 35 km. Iz Slovenije je najhitreje dostopna preko mejnega prehoda Rateče ali Učja. Po podatkih iz leta 2004 ima Rezija 1244 prebivalcev. Dolina obsega površino 119 km².


Sosednje občine[uredi | uredi kodo]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Rezija je omenja v testamentu grofa Kacelina iz konca 11. stoletja, ki jo je po smrti podaril oglejskemu patriarhu Frideriku skupaj številnimi alodi v Furlaniji in na Koroškem, v okviru meja, katere so vključevale tudi "sartum montem". V srednjem veku se je izraz 'mons' nanašal na obstoječe koče na gori Sart in je odprta možnost, da je v dolini že tedaj obstajala stalna naselbina. Zato je sprejeto, da so v 6. in 7. stoletju tudi Rezijsko dolino poselili Slovani alpskega loka in Vzhodne Predalpskega teritorija, ki so se kasneje oblikovali v slovenski narod.


Rezijani[uredi | uredi kodo]

Rezijani predstavljajo vzhodno-alpske slovanske prebivalce Rezijanske doline, ki so zaradi geografske lege in orografske odrezanosti doline od preostale Slovenije razvili značilno rezijansko govorico in kulturo. Ker je rodovitne zemlje, primerne za obdelavo, v dolini bolj malo, so Rezijani od nekdaj iskali kruh na tujem, skoraj po vsej Evropi, predvsem kot potujoči trgovci in krošnjarji, kasneje tudi kot trgovci s sadjem in zelenjavo. Rezijani so bili poznani tudi kot brusači, v delavnici, ki so jo vozili kar na kolesu, so brusili nože in škarje ter popravljali lonce in dežnike. Tudi ženske, ko so običajno doma skrbele za živino in v košarah na hrbtu nosile seno z visokih senožeti, so se pogosto oprtale s suho robo (izdelano doma v dolgih zimah) in jo nosile naprodaj daleč naokoli.

Rezijanščina[uredi | uredi kodo]

Rezijanščina, ki se v dialektu razlikuje od vasi do vasi, je staro slovensko slovensko narečje, ki ga lahko, če se potrudi, razume vsak Slovenec. Rezijani pravijo o sebi, da romunijo po rozejanski. Prvi zapis v rezijanščini je Očenaš iz 18. stoletja, ki je na ogled v cerkvi v Bili (San Giorgio). Rezijanščina je konec 20. stoletja dobila tudi svoj prvi pravopis. Zaradi gospodarskih razmer se prebivalstvo Rezije sooča z izseljevanjem in s posledično nizko rodnostjo, vse to pa po drugi strani vpliva na manjšanje kroga ljudi, ki uporabljajo rezijanščino. Rezijani so bili le delno vključeni v slovensko etnogenezo; čeprav se v slovanski družbi izrekajo za Slovence (Slavince) in v italijanski družbi za Italijane, ohranjajo tudi domačo pokrajinsko-govorno etnično zavest.[1] Slovenci so to dolino in njene prebivalce počastili s poimenovanjem dveh ulic; ena »Rezijanska ulica« je v Ljubljani, druga pa v Mariboru.



Rezijansko ljudsko izročilo[uredi | uredi kodo]

Rezijanske ceremonije, pesmi, glasba, plesi in pravljice so samonikle in so v 20. stoletju našle mnoge predelave. Njihovo izročilo so uporabili slovenski skladatelji Alojz Srebotnjak, Jani Golob, Aldo Kumar in drugi. Značilne so tudi rezijanske pustne maske.

Rezijanska mitologija[uredi | uredi kodo]

Rezijanska mitologija vsebuje pripovedi o divjih ženah (dujačesah), ki jih poznamo tudi drugod po Sloveniji. Posebnost rezijanskega mitološkega izročil so pripovedi dveh o močnih, samotarskih orjakih-junakih- o tihotapcu Lölu Kotliču, ki je obračunal z žandarji, in o zaščitniku vasi Dardaju[2], in ki glede na kriterij Georgesa Dumézila spadata med junake Vāyujevega tipa[3]. Posebnost je tudi neopredeljivo zlobno bajeslovno bitje Grdinica, ki nastopa tudi v otroški televizijski lutkovni seriji Zverinice iz Rezije, pripravljeni po pripovedih, ki jih je v Reziji zbral etnolog in etnograf dr. Milko Matičetov.

Demografska preglednica[uredi | uredi kodo]

Istituto Nazionale di Statistica ISTAT


Rezijanska naselja[uredi | uredi kodo]

Naselja v dolini so Ravanca (Prato), Bilä (San Giorgio), Osojane (Oseacco), Njiva (Gniva), Liščaca (Lischiazze), Solbica (Stolvizza), v zatrepu doline pa Korito (Coritis), vendar prebivalci v njem niso nastanjeni skozi vse leto.

Kulturne ustanove[uredi | uredi kodo]

Ob šolskem centru v Ravanci, kjer je tudi občinski sedež, stoji rezijanski etnografski muzej Naš Muzeo, ki je bil tako kot Kulturska hiša (kulturno središče Rezijanov), zgrajen s pomočjo Slovenije po potresu leta 1976.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Makarovič, Gorazd (2008). Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke: Novoveške etnične identitete pred slovensko narodno zavestjo. Slovenska matica, Ljubljana. Str. 218-219.
  2. Dapit Roberto, Kropej Monika, Šmitek Zmago (1999): Visoko v gorah, globoko v vodah. Didakta, Radovljica, str. 43-44.
  3. Dumézil Georges (1987): Tridelna ideologija Indoevropejcev. Škuc, Ljubljana, str. 61-65.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Trinko, Ivan: Beneška Slovenija; Hajdimo v Rezijo ! Celje, Mohorjeva družba Celje, 1980 (COBISS)
  • Dolhar, Rafko (2006). Zahodni rob: avtovertikala: kulturno-turistični vodnik. Mohorjeva družba, Celovec. COBISS 228982784. ISBN 978-3-7086-0218-9. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]