Furlanija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bandiere dal Friûl.svg

Furlanija (furlansko Friûl, italijansko Friuli, nemško Friaul) je pokrajina v severovzhodni Italiji, ki sestavlja večino italijanske dežele Furlanija - Julijska krajina. Glavno mesto Furlanije je Videm.

Zgodovinsko je Furlanija opredeljena kot ozemlje med rekama Livenza na zahodu in Timava na vzhodu. Danes je ta zemlja razdeljena med upravni pokrajini Furlanijo - Julijsko krajino in Benečijo. Ime je dobila po svojem zgodovinsko najpomembnejšem mestu, Čedadu, ki so mu stari Rimljani pravili Forum Iulii.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ozemlje so stari Rimljani kolonizirali v drugem stoletju pr. n. št. Najpomembnejše središče Furlanije je bilo tedaj mesto Oglej (Aquileia), znano kot četrto po važnosti v italijanskem delu imperija in sedež Desete vojaške regije (X Regio Venetia et Histria).

V 6. stoletju (569) so se ob rimsko cesto Via Iulia Augusta, ki je iz Ogleja vodila v noriško kraljestvo na Koroškem, naselili Langobardi in tu ustanovili svojo prvo kneževino. Zgradili so obrambni limes, s številnimi gradovi in zapornimi zidovi, proti navalom Obrov in Slovanov, ki so silili na ravnino. Kljub temu so Slovani leta 611 prodrli precej na jug preko Furlanije do Krasa. Naslednje navale priseljencev je limes zaustavil na alpskem predgorju. Tako je bila na ločnici med hribi in ravnino zakoličena tudi narodnostna meja med hribovci Slovenci in ravninci Furlani, dediči Langobardov. Ta ločnica je vzdržala do današnjih dni.

Langobardska kneževina je trajala do leta 781, ko jo je Karel Veliki vključil v svoje posesti. Leta 1014 je s kronanjem Henrika II. za cesarja ozemlje postalo del Svetega Rimskega cesarstva. Leta 1077 je cesar Henrik IV. podelil knežji naslov patriarhu Sigeardu, s čimer je bila postavljena osnova za novo politično telo.

Patrie dal Friûl[uredi | uredi kodo]

Oglejska škofija je že v petem stoletju obsegala ozemlja, ki so segala na italijanski jug do reke Pad, proti severu vključno z Gardskim jezerom do Donave, na vzhod do Save in naravnost na jugozahod do Istre in njene zahodne obale.[1] Zaradi ustanovitve raznih sufraganskih škofij je to ogromno ozemlje leta 626 postalo Oglejski patriarhat. Ko je leta 1077 patriarh sprejel od Henrika IV. investituro za "kneza Furlanije markiza Istre z naslovom princa"[2], je patriarhat postal Oglejski cerkveni principat, direktni fevd Svetega Rimskega cesarstva.

Nasledniki patriarha Sigearda so bili vsi germanskega rodu in so vodili filo-cesarsko politiko, ki jim je dovolila, da so kmalu prikjučili svojim posestvom še vso Istro, Trst, Koroško in Štajersko. V naslednjih desetletjih je patriarhat/kneževina deloval večinoma kot vsako drugo politično telo tiste dobe, vključno z bitkami med gvelfi in gibelini ter z drugimi oboroženimi spopadi za pridobitev ali ohrano ozemlja.

Priznanje zavesti, da je bivši patriarhat prerasel v suvereno politično skupnost, je prišlo do izraza leta 1366, ko je patriarh Marquard von Randeck izdal Constitutiones Patriae Foriiulii, to je Ustava Furlanskega patriarhata, ki je zbirka vseh dotlej izdanih zakonov. Na tej podlagi se vse obdobje patriarhata od investiture za kneževino (1077) do leta 1420 smatra za dobo samostojnosti kneževine Patrie dal Friûl (= Furlanski patriarhat).

Furlanski patriarhat je bil ena najpomembnejših političnih ustanov svoje dobe, saj ji je vse od leta 1231 vladal parlament, v katerem so bili zastopani ne samo plemstvo in kler, temveč tudi vse komune. V prvi polovici šestnajstega stoletja je bila ustanovljena še četrta veja parlamenta, ki je zastopala kmete. Glavne pristojnosti parlamenta so bile: obramba patriarhata, davčne obveznosti, zunanja politika, izdajanje zakonov, sodstvo, javna uprava. Posebno skrbno so bile določene obveznosti v slučaju vojne, na primer koliko orožja je moral prispevati vsak parlamentarec, koliko mož je moral prispevati vsak podeželski okraj in koliko vsaka meščanska družina. Parlament se je zadnjič sestal leta 1805 in se zato uvršča med najdlje trajajoče evropske parlamente.

V prvih letih petnajstega stoletja je kneževina stopila v vojno z Beneško republiko, ki si je hotela prilastiti njene trgovske poti in zveze. Cesarstvo pa se ni hotelo odpovedati fevdu, ki je dovoljeval dostop do morja. Sledile so dolge in krvave bitke in na koncu so prevladali Benečani. Leta 1420 so prevzeli oblast nad Furlanskim patriarhatom. Marquardov zakonik je ostal v veljavi – razen v zunanjepolitičnih zadevah - tudi po prehodu pod beneško upravo in je bil ukinjen šele leta 1797, ko je Beneška republika propadla in je Furlanija prešla pod Habsburžane.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Menis G.C.: Storia del Friuli. Dalle origini alla caduta dello Stato patriarcale (1420) con cenni fino al XX secolo, Videm 2002
  2. ^ Corbanese G.G.: Il Friuli, Trieste e L'Istria nel periodo veneziano, Trst 1987

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Oglejski patriarhat