Papež Janez IV.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Janez IV. 
Portret
Sedež izvoljen začetek avgusta 640
Pričetek papeževanja potrjen in posvečen 24. december 640
Konec papeževanja 12. oktober 642
Predhodnik Severin
Naslednik Teodor I.
Redovi
Položaj 72. papež
Osebni podatki
Rojstvo cca. 600
Dalmacija, Langobardsko kraljestvo[d]
Smrt 15. oktober 642
Rim, Bizantinsko cesarstvo
Pokopan Bazilika svetega Petra, Rim Vatikan
Narodnost Dalmatinec [1]
Starši oče Venancij (Venantius), odvetnik
Geslo
Pokopan Bazilika sv. Petra, Vatikan
Drugi papeži z imenom Janez

Janez IV. je bil rimski papež Rimskokatoliške cerkve. * okrog 600 Zadar (Dalmacija, Langobardsko kraljestvo); † 12. oktober 642 Rim (Italija, Bizantinsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Papež Janez IV. se je rodil v Dalmaciji, najbrž v Zadru, okrog leta 600, očetu odvetniku Venanciju. Ko je prišel v Rim, ni pozabil svoje nesrečne domovine, ki jo je hudo prizadelo preseljevanje narodov, tokrat Obrov in Slovanov, ki so prodirali na Balkan. Po poti so osvajali in rušili mesta, ljudi pa vodili v sužnost in jih prodajali. V tistem času je bila porušena tudi Salona pri Splitu, danes Solin. Njegovo usmiljeno srce je storilo vse, da bi rešil življenje teh nesrečnih sužnjev, obenem pa poučil o krščanstvu prihajajoče pogane.

Dela[uredi | uredi kodo]

Skrb za rešitev jetnikov in relikvij[uredi | uredi kodo]

Krščanska vera je bila ogrožena na področju njegove domovine, ki so jo napadali poganski narodi. Zato je poslal opata Martina v Dalmacijo in Istro, da utrdi vero in odkupi kristjane, ki so jih zasužnjili Obri in Slovani. To je prvi zgodovinski stik med Vatikanom in slovanskimi kraji. Opat Martin je preživel tri leta v ogroženih krajih in odkupil mnogo zasužnjenih kristjanov. Na papeževo željo je prenesel v Rim relikvije solinskih mučencev: Dujma, Venancija, Anastazija in še nekaj drugih iz Salone (Solina) ter poreškega škofa Mavra [2].

Kapela dalmatinskih mučencev[uredi | uredi kodo]

Papež Janez je dal sezidati kapelo znotraj bazilike svetega Janeza v Lateranu v Rimu in vanje položil relikvije, katere je prinesel opat Martin iz Dalmacije in Istre. V kapeli so krasni mozaiki, ki predstavljajo solinske in istrske mučence. Janezov naslednik Teodor je dokončal kapelo.

Pod mozaikom je latinski napis: "Papež Janez je izvršil z Božjim blagoslovom pobožno zaobljubo in z vztrajnim prizadevanjem dal postaviti ta spomenik, ki se sveti kot dragocene kovine na krstilnici. Kdorkoli pride sem in moli Kristusa, ta naj vzdiguje vroče molitve k nebesom."

Po želji papeža Janeza je opat Martin pripeljal tudi hrvaške mladeniče, ki jih bodo uvedli v krščansko službo, da se bodo lahko vrnili domov kot razširjevalci krščanstva.

Obsodba monoteletstva [uredi | uredi kodo]

V začetku 641 je v Rimu sklical sinodo, ki je obsodila monoteletizem in cesarjev verski odlok Ektezis. To je razložil v pismih cesarju Herakliju in Sergijevemu nasledniku Piru, obenem pa skušal pojasniti nesporazum, katerega žrtev je postal Honorij. Tudi v pismu Heraklijevemu nasledniku Konstantinu III. – ki pa pisma ni bral, ker je medtem že umrl - je pojasnjeval krščanski nauk in branil Honorijevo pravovernost. Njegov naslednik Konstans II. je obljubil, da mu bo željo izpolnil.[3]

Navodila angleški Cerkvi[uredi | uredi kodo]

Ob začetku njegovega papeževanja je prispelo pismo Irskairskih in Škotskaškotskih škofov, opatov in duhovnikov, v katerem prosijo navodila za obhajanje Velike noči. Obenem sporočajo, da se je pelagijanstvo spet začelo širiti. Papež jih poziva, naj se držijo rimske navade, oziroma Dionizijevega ciklusa, pelagijanstvu pa naj se zoperstavijo z neumornim oznanjevanjem krščanstva. [4]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Umrl je 12. oktobra 642; pokopan je v Baziliki sv. Petra v Vatikanu.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • B. Bangha S.J.: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nekateri viri – zlasti hrvaški - menijo, da je bil po narodnosti Hrvat, kar je malo verjetno
  2. ^ latinsko: Dominus, Venantius, Anastasius, Maurus
  3. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 59. 
  4. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 107. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Severin
Rimski škof
Papež Janez IV

640–642
Naslednik: 
Teodor I.