Papež Siricij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sveti Siricij Spoznavalec
Papež Siricij
Papež Siricij
Pričetek papeževanja 22. december 384
Konec papeževanja 26. november 399
Predhodnik Damaz I.
Naslednik Anastazij I.
Nasprotnik Ursin (366-391)
Redovi
Položaj 38. papež
Osebni podatki
Rojstvo 334[1]
Rim
Smrt 27. november 399
Rim
Pokopan Prisciline katakombe, Rim
Narodnost Rimljan
Starši oče Tiburcij
Geslo
Svetništvo
God 26. november
Svetnik v Anglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimokatoliška cerkev
Kanonizacija razglašalec Benedikt XIV.

Siricij je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve od 22. december 384 do 26. november 399. * začetek 4. stoletja n. št. Rim (Italija, Rimsko cesarstvo); † 26. november 399 Rim (Italija, Rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Težave s protipapežem[uredi | uredi kodo]

Že enajst dni po Damazovi smrti je bil izvoljen za papeža voditelj župnije Svete Pudencijane v Rimu[2], ugledni duhovnik (prezbiter) Siricij. Ursin je zopet poizkusil srećo; vendar Rimljani niso dovolili, da bi se stvari zapletle tako, kot ob izvolitvi njegovega predhodnika Damaza. Tokrat se je postavil na njegovo stran tudi cesar Valentinijan; v svojem pismu izraža veselje nad njegovo izvolitvijo in poveličuje njegovo pobožnost v dopisu Pinijanu z dne 25. februarja 385. Verjetno je hotel s tem dokončati vse spletke v Ursinovem taboru. Cesar je pozneje dokazal svojo naklonjenost z darovanjem sredstev za obnovo in povečanje bazilike svetega Pavla, da je dosegla skoraj današnjo veličino; papež Siricij je 390 posvetil Baziliko svetega Pavla v Rimu, imenovano tudi bazilika svetega Pavla zunaj obzidja. Požar 1823 je - razen prezbiterija z dragocenimi mozaiki - skoraj vse uničil; v naslednjih desetletjih pa so jo polagoma spet obnovili.[3]
Ursina so zopet izgnali iz Rima; tokrat je postal neapeljski škof, kjer je umrl okrog 391. [4]

Nova politična in cerkvena razdelitev[uredi | uredi kodo]

Nasilnež Maksim je dal Priscilijana, ki so ga nekateri dolžili herezije, umoriti. Tako ravnanje so med mnogimi drugimi javno obsodili skupaj s Siricijem tudi milanski škof Ambrož in tourski škof Martin.[5]
Cesar Teodozij je še zadnjič za kratko obdobje združil pod svojim žezlom celotno Rimsko cesarstvo od 392-395. Že 379 pa je Ilirik, ki je obsegal balkanske in podonavske dežele, razdelil po črti Kotor-Drina-Sava-Donava na vzhodni in zahodni Ilirik. Prvi je pripadel vzhodnemu, drugi zahodnemu rimskemu cesarstvu. Meja med njima je pomenila tudi mejo med latinsko in grško kulturo - in se je obdržala vse do današnjih dni. Novo razdelitev pa je rimski patriarhat upošteval toliko, da je za pokrajine vzhodnega Ilirika ustanovil poseben apostolski vikariat s sedežem v Solunu, ki je bil tesno povezan z Rimom, dokler ga ni 732 cesar Leon III. nasilno priključil carigrajskemu patriarhatu, ki pa takrat še ni bil pretrgal cerkvene povezave z Rimom. [6]

Siricij je doživel, da je Teodozij, ki je postal edini vladar v celotnem cesarstvu, prepovedal poganske žrtve, obiskovanje poganskih templjev ter odložil naslov „Pontifex Maximus”, ki ga je takoj prevzel papež.[7]

Vse to je bilo v Ambroževem in zahodnjaškem prepričanju – v nasprotju z vzhodnjaškim gledanjem, po katerem je cesar imel absolutno oblast ne le v državi, ampak tudi v Cerkvi – da „cesar ni nad Cerkvijo, ampak v Cerkvi”.

Papeški dekretali[uredi | uredi kodo]

Hispanski škof Himerij iz Taragone je že Damazu poslal 14 vprašanj v zvezi s cerkveno disciplino; ker je on umrl, je v zvezi s tem njegov naslednik papež Siricij napisal kot odgovor 10. februarja 385 papeške dekretale; to so prvi dekretali, ki so ohranjeni v celoti. Naslednje leto, 6. januarja 386, je sklical sinodo osemdesetih škofov v Rimu; svoje in sinodalne odloke [8] je - v svesti si svoje vrhovne oblasti v Cerkvi - kot obvezne sporočil ne le Himeriju v Španijo, ampak mu je naročil, naj jih pošlje naprej škofom Galije in Afrike:

  • arijanci, ki se vrnejo v katoliško Cerkev, ne smejo biti ponovno krščeni;
  • slovesno krščevanje odraslih se sme opravljati samo o veliki noči in na binkošti;
  • spokorno prakso je treba omiliti;
  • škofje, duhovniki in diakoni morajo biti preizkušeni v kreposti, živeti v celibatu ter biti stari vsaj 30 let. Duhovniki in diakoni, ki so že poročeni, pa naj se vzdržijo zakonskih dejanj;
  • nikogar ni mogoče posvetili za škofa brez soglasja apostolskega sedeža.[9]

Njegov pontifikat je zaznamovala tudi obsodba in izobčenje meniha Jovinijana, ki je trdil, da je Marija izgubila devištvo s porodom Jezusa in da sta z Jožefom po Jezusovem rojstvu imela še druge otroke.[10]

Določbe[uredi | uredi kodo]

Dosedanji papeži so razlagali verski in nravni nauk ter pisali pisma – podobno kot drugi škofje – bolj v obliki zasebnih prošenj s poučevanjem, grožnjo in tolažbo. Pri Siriciju pa opažamo kar naenkrat čisto nov slog: uradni slog cesarskih odlokov, ki v zahtevni obliki trdo izreka ukaze ali prepovedi, ne da bi razloge pojasnjeval.[11]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Papež Siricij je umrl 26. novembra 399 v Rimu.

Pokopan je v baziliki svetega Silvestra v bližini Priscilinega pokopališča na Via Salaria v Rimu. [14]

V Rimski martirologij, v seznam svetnikov, ga je vpisal Benedikt XIV. [15]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Spoznavalec papež Siricij je v petnajstih letih vodenja Petrove dediščine veliko napravil v prid papeškega ugleda in okrepitve cerkvene discipline.

[16]

  • Nekateri menijo, da ni rimski škof Siricij prvi, ki se je imenoval papež in da ni prvi, ki je nosil naziv Pontifex maximus [17].

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Record #100337740 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ titulus S. Pudentiana
  3. ^ "Pope Siricius". Answers.com. Pridobljeno dne 2012-01-31. 
  4. ^ F. Chobot. A pápák története . str. 64. 
  5. ^ F. Chobot. A pápák története . str. 64. 
  6. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. str. 46. 
  7. ^ F. Chobot. A pápák története . str. 64. 
  8. ^ latinski jezik|latinsko]]: decretalia constituta
  9. ^ "St. Siricius". Defending the Faith. Pridobljeno dne 2012-01-31. 
  10. ^ "Catholic Saints: St. Siricius, Pope and Martyr". Answers.com. Pridobljeno dne 2012-01-31. 
  11. ^ F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart . str. 24. 
  12. ^ latinsko: papa, kar pomeni oče
  13. ^ latinsko: Pontifex maximus, kar pomeni „veliki duhovnik” oziroma „najvišji duhovnik”
  14. ^ "Pope Siricius". Oxford Dictionary of Popes. Pridobljeno dne 2012-01-31. 
  15. ^ "Pope St. Siricius". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2012-01-31. 
  16. ^ A. Schütz. Szentek élete az év minden napjára IV. str. 263. 
  17. ^ Najvišji duhovnik oziroma Veliki duhovnik

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Damaz I.
Rimski škof
Papež

384–399
Naslednik: 
Anastazij